Sklep I Up 135/2014

Jedro

Na podlagi 15 (c) člena Kvalifikacijske direktive se obstoj resne in individualne grožnje izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist samo zaradi navzočnosti na ozemlju, kjer sicer poteka oborožen spopad, soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

Izrek

Pritožbi se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 266/2014-21 z dne 19. 2. 2014 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi ter odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-144/2008/27 (1312-14) z dne 14. 9. 2012, in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi Ustavno sodišče RS z odločbo Up-105/13-17 z dne 23. 1. 2014 razveljavilo sodbi Vrhovnega sodišča (I Up 550/2012) in Upravnega sodišča (I U 1487/2012) ter zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje. Ob ponovni preučitvi odločbe tožene stranke, v zvezi z napotili Ustavnega sodišča in preučitvi sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Elgafaji sodišče prve stopnje nalaga toženi stranki, da v ponovljenem postopku celovito upošteva stališča iz sodbe SEU v zadevi Elgafaji in ob njihovem upoštevanju ponovno odloči o tem, ali se tožniku podaljša subsidiarna oblika mednarodne zaščite.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in potrdi njeno odločbo oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje stališčem, da stopnja nasilja v smislu 15. (c) člena Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito in vsebini te zaščite (v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva) dosega prag resne škode že v primeru, ko vsem oziroma nobenemu civilistu ni mogoče zagotoviti, da ne bodo postali žrtve nasilja oziroma v primeru, če je kdorkoli ubit, ker se je ob nepravem času znašel na nepravem mestu. Standard resne škode je sodišče prve stopnje spustilo na verjetnost oziroma golo naključje, kar je v nasprotju s stališči SEU, ki je obstoj utemeljenih razlogov za prepričanje, da se bo prosilec že zaradi svoje navzočnosti na določenem kraju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, povezalo z izjemnimi situacijami. Absolutne varnosti ni mogoče zagotoviti nikomur niti v državi, kjer ne poteka oborožen spopad. V razmerah oboroženega spopada pa vedno obstaja možnost, da se bo posameznik ob nepravem času znašel na nepravem mestu. Glede na število prebivalcev v Kabulu (približno šest milijonov) in število ubitih civilistov (v provinci Kabul je bilo v letu 2011 ubitih 71 civilistov) ter število prebivalcev v Republiki Sloveniji (dva milijona) in število umrlih oseb v prometnih nezgodah v Sloveniji (v letu 2012 je bilo 130 smrtnih žrtev) je verjetnost, da posameznik, ki se nahaja na območju Slovenije izgubi življenje v prometni nesreči večja od možnosti, da prebivalec v Kabulu izgubi življenje zaradi oboroženega spopada.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je s sodbo I U 1487/2012-7 z dne 17. 10. 2012 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za podaljšanje subsidiarne zaščite, ki je predmet presoje tudi v tem upravnem sporu. Vrhovno sodišče je s sodbo I Up 550/2012 z dne 19. 12. 2012 tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo; Ustavno sodišče pa je z odločbo Up-105/13-17 z dne 23. 1. 2014 sodbi Vrhovnega in Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje. V obrazložitvi svoje odločbe Ustavno sodišče navaja, da so bili pravni pojmi „samovoljno nasilje“ in „individualne grožnje“, ki jih je v postopku izpostavljal tožnik, predmet razlage SEU v zadevi Elgafaji. Sodišče prve stopnje bi zato tožnikove tožbene ugovore moralo presojati v luči meril, ki so bila sprejeta v navedeni sodbi. Prav tako bi sodišče moralo jasno in določno obrazložiti, katere dejanske ugotovitve je štelo za odločilne pri presoji, da samovoljno nasilje v tožnikovi izvorni državi oziroma njegovem domačem kraju ne dosega takšne stopnje, ki bi v primeru vrnitve pomenila resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost. Sklicevanje sodišča na razloge upravne odločbe (71. člen ZUS-1) v primeru, ko so bili v tožbi navedeni ugovori, ki so zahtevali utemeljitev z vidika uporabe meril SEU, pa po presoji Ustavnega sodišča ni sprejemljivo in pomeni kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe. Pravne pojme iz sodbe Elgafaji bi moralo sodišče napolniti s presojo dejanskih okoliščin, na tej podlagi pa bi moralo utemeljiti oceno, ali stopnja samovoljnega nasilja v tožnikovi izvorni državi oziroma njenem delu dosega takšno raven, da v primeru vrnitve tožniku grozi nevarnost nastanka resne škode. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugodilo tožnikovi tožbi ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, pri tem pa ni opravilo presoje, ki mu jo je naložilo Ustavno sodišče, temveč je postavilo nov pravni standard glede pojmov „samovoljno nasilje“ in „individualne grožnje“, ki ne izhaja niti iz odločbe SEU niti iz odločbe Ustavnega sodišča, in naložilo toženi stranki, da razmere v tožnikovi izvorni državi oziroma njenem delu, v katerega naj bi se vrnil, oceni z upoštevanjem takega pravnega standarda.

7. Iz sodbe SEU v zadevi Elgafaji (C-465/07) izhaja, da je člen 15 (c) Kvalifikacijske direktive v povezavi s členom 2 (e) iste direktive, treba razlagati tako, da obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito ni odvisen od tega, da zadnji predloži dokaz, da ga posamično zadeva zaradi elementov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine; ter da se lahko obstoj te grožnje izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoči oboroženi spopad, po presoji pristojnih nacionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo. V 44. točki obrazložitve sodbe v zadevi Elgafaji se SEU sklicuje na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) oziroma sodbo v zadevi NA proti Združenemu kraljestvu, predvsem točke od 115. do 117. te sodbe. V 116. točki sodbe NA proti Združenemu kraljestvu je ESČP sprejelo stališče, da se lahkov izjemnih primerih prosilcu, ki je navajal, da je član skupine, ki je podvržena sistematičnemu trpinčenju prizna zaščita na podlagi 3. člena EKČP, če je izkazal, da obstajajo resni razlogi, ki kažejo, da praksa sistematičnega trpinčenja obstaja in da je prosilec član preganjane skupine. V 117. točki te sodbe je ESČP sprejelo stališče, da zgolj možnost pridržanja in trpinčenja ne zadostuje za priznanje zaščite po 3. členu EKČP, temveč mora prosilec izkazati posebne okoliščine v lastnem primeru, zaradi katerih je mogoče predvideti, da se bo dejansko soočil s trpinčenjem oziroma ravnanjem v nasprotju s 3. členom EKČP.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je razlaga sodbe SEU v zadevi Elgafaji, kot jo je podalo prvostopenjsko sodišče materialnopravno napačna. Iz te sodbe izhaja, da se na podlagi 15 (c) člena Kvalifikacijske direktive obstoj resne in individualne grožnje izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist samo zaradi navzočnosti na ozemlju, kjer sicer poteka oborožen spopad, soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Standard prepričanja je podan, kadar o udejanjanju možnosti, da bo prosilec izpostavljen grožnji samovoljnega nasilja ne dvomi noben razumen človek. Tožena stranka v pritožbi pravilno ugotavlja, da absolutne varnosti ni mogoče zagotoviti nikomur, v razmerah oboroženega spopada pa vedno obstaja možnost, da se posameznik ob nepravem času znajde na nepravem mestu. Golo naključje ali zgolj verjetnost, da bo posameznik utrpel resno škodo, pa ne dosega standarda iz 15 (c) člena Kvalifikacijske direktive.

9. Sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom, ki mu jih je v odločbi Up-105/2013 dalo Ustavno sodišče. Zaradi materialnopravno napačne razlage 15 (c) člena Kvalifikacijske direktive, v zvezi s sodbo SEU v zadevi Elgafaji, se ni opredelilo do dejanskih ugotovitev tožene stranke v odločbi, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za podaljšanje subsidiarne zaščite; posledično sodišče ni ugotovilo, ali samovoljno nasilje v prosilčevi izvorni državi, Kabulu oziroma njegovem domačem kraju dosega takšno stopnjo, da bi to v primeru tožnikove vrnitve pomenilo resno in individualno grožnjo za njegovo osebnost ali življenje.

10. V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z razlago sodbe SEU, kot jo je podalo Vrhovno sodišče v tej sodbi, opredeliti do dokazne ocene tožene stranke v izpodbijani odločbi. V sodbi bo moralo jasno in določno obrazložiti, katere dejanske ugotovitve šteje za odločilne pri presoji, ali samovoljno nasilje v tožnikovi izvorni državi, Kabulu oziroma kraju Jaghori, v primeru njegove vrnitve, lahko pomeni resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost. Če bo presodilo, da je dokazna ocena tožene stranke napačna oziroma se z njo ne bo strinjalo, bo na podlagi izvedenih dokazov sprejelo svojo - drugačno oceno in jo ustrezno obrazložilo (oziroma, če bo menilo, da niso bili izvedeni vsi dokazi, bo lahko izvedlo dodatne dokaze na glavni obravnavi) ter uporabilo ustrezno materialno pravo.

11. Na podlagi tretjega odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču, so odločba Ustavnega sodišča obvezne. Ker sodišče prve stopnje ni izvršilo te odločbe, je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 424/2014
• UPRS Sodba I U 2593/2017-14
• UPRS sodba I U 1172/2014