<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Up 80/2014

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2014:I.UP.80.2014
Evidenčna številka:VS1014694
Datum odločbe:20.03.2014
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS I U 1387/2013
Senat:Martina Lippai (preds.), Brigita Domjan Pavlin (poroč.), Peter Golob
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:mednarodna zaščita - redni postopek - zavrnitev prošnje - splošna neverodostojnost - neskladnosti izjav prosilcev - dokazna ocena - opravljena glavna obravnava - opredelitev do tožbenih ugovorov - zaslišanje - obrazložitev sodbe

Jedro

Pritožniki so ugovarjali predvsem ugotovljenim razhajanjem v izjavah tožnikov, kot jih je ugotovila tožena stranka. Ta razhajanja je tudi sodišče prve stopnje štelo za relevantna za odločitev. Na glavni obravnavi jih je preverilo in ugotovilo, da so se potrdile ugotovitve tožene stranke glede teh razhajanj. Na obravnavi pa je bil navzoč tudi pooblaščenec tožnikov in je torej imel možnost postaviti vprašanja v smeri pojasnitve posameznih razhajanj.

Sodišče se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna, pri tem pa ni dolžno posebej odgovarjati na vsak (pravni) argument stranke in tudi ni nujno, da je odgovor sodišča na navedbo stranke vedno izrecen, ampak zadostuje, da smiselno izhaja iz obrazložitve. V obravnavanem primeru se je sodišče v 35. do 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo do ključnih tožbenih navedb, nanje obrazloženo odgovorilo, pojasnilo, da na tožbene navedbe ne bo odgovarjalo izrecno posamično od stavka do stavka, kot jih dobesedno vsebuje tožba, iz obrazložitve pa je razvidno, da se je sodišče z vsemi argumenti stranke seznanilo in jih obravnavalo.

Tudi na podlagi zaslišanja na glavni obravnavi je sodišče prve stopnje ugotovilo neskladnosti v izjavah, ki jih je med postopkom dajal prvi tožnik in neskladnosti v izjavah med postopkom druge tožnice ter medsebojne neskladnosti njunih izjav ter zaključilo, da se izjave o številnih okoliščinah medsebojno bistveno razlikujejo ali so si celo nasprotujoče in izključujoče.

Niso torej utemeljene pritožbene navedbe, da se ni ugotavljala skladnost konkretnih izjav, ampak da se je ugotovila le splošna (ne)verodostojnost oseb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni javni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-216/2011/35 (1312-07) z dne 27. 9. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi druge alineje prvega odstavka 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila prošnjo tožnikov A. A., roj. … v kraju Vitomirica, Kosovo, B. A., roj... v kraju Ljubovo, Kosovo, C. A., roj. … v kraju Peč, Kosovo, J. A., roj. ... v kraju Bar, Črna Gora, in B. A., roj. … v kraju Novi Pazar, Srbija, vsi državljani Republike Kosovo, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot neutemeljeno, ker ni mogoče verjeti, da so se dogodki, ki so jih tožniki opisovali, zares zgodili, zaradi česar se ji poraja utemeljen sum v verodostojnost njihovih navedb. Meni namreč, da ni mogoče verjeti, da je bil tožnik A. A. na Kosovu novinar (v smislu raziskovalnega novinarstva) in posledično, da je imel zaradi svojega novinarskega dela tako hude težave, da je moral zapustiti državo skupaj s svojo družino. Ob upoštevanju pogojev iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ in 23. člena ZMZ tožniki ne izpolnjujejo pogojev za podelitev statusa begunca, ker njihove izjave nasprotujejo tudi dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njihovim primerom. Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi jim ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, pa tudi niso upravičeni do podelitve subsidiarne oblike zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je ustno zaslišalo prvega tožnika in drugo tožnico, ugotavlja, da se izjave obeh tožnikov o številnih okoliščinah v zvezi z njihovim življenjem na Kosovu od leta 1999 dalje, vključno z obdobjem, prebitim v Črni gori in Srbiji, medsebojno bistveno razlikujejo, ali so si celo nasprotujoče in izključujoče, razlikujejo pa se tudi od njunih predhodno v upravnem postopku podanih izjav ob vložitvi prošenj za mednarodno zaščito in izjav v zapisnikih njunega ustnega zaslišanja, kar je vse pravilno ugotovila že tožena stranka. Njena odločitev je zato pravilna in zakonita, zaključki, zakaj tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca in tudi ne subsidiarne zaščite, so pravilni in skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa. Sodišče pritrjuje zaključku, da tožniki, ki so kot Bošnjaki pripadniki večinskega bošnjaškega prebivalstva v njihovem domačem kraju Vitomirica, istočasno tudi pripadniki narodnostne manjšine na območju Republike Kosovo, ne izpolnjujejo pogojev za priznanje nobenega od statusov mednarodne zaščite. Tožena stranka je v dokazni oceni dokaze (izjave tožnikov) ocenila ter zaključila, da ne verjame, da je bil prvi tožnik novinar (v smislu raziskovalnega novinarstva) in da zato posledično ne verjame, da je bil deležen takih groženj, zaradi katerih je moral iz tega razloga s celo družino zapustiti izvorno državo. Njena dokazna ocena temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi, preverljivi in prepričljivi, pri čemer vprašanje položaja novinarjev na Kosovu za odločitev ni relevantno glede na stališče, da prvemu tožniku ne verjame, da je bil novinar, čeprav to veže na raziskovalno novinarstvo. Pravilno obrazloženo in logično se je opredelila tudi do dokaza - listine z datumom 23. 12. 2010 ter navedla razloge, zakaj tega ne sprejema kot verodostojen dokaz.

3. Tožniki vlagajo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma se opredeljujejo do sklepa Vrhovnega sodišča, s katerim je v tej zadevi enkrat že odločalo, ugodilo pritožbi tožene stranke ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Predlagajo tudi odločanje pred drugim senatom, torej dejansko vlagajo zahtevo za izločitev sodnikov, ki jo je predsednik Vrhovnega sodišča zavrnil s sklepom Su 498/2014 z dne 6. 3. 2014.

4. V nadaljevanju pritožbe pa uveljavljajo bistveno kršitev pravil postopka in napačno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje se naj ne bi opredelilo do cele vrste natančno pojasnjenih tožbenih ugovorov, na glavni obravnavi je tožnikoma zastavljalo vprašanja, ki so za odločitev v tej zadevi popolnoma nepomembna, le 6 od 22 je bilo takih, ki so se nanašala na del spornih vprašanj iz tožbe, edina točka, ki naj bi odgovorila na natančno razčlenjene in obrazložene tožbene ugovore (37. točka) pa vsebuje le štiri stavke. Napačno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, saj sodišče napačno razlaga pojem splošne verodostojnosti, ko iz posameznih izjav sklepa na verodostojnost tožnika. Pojem splošne verodostojnosti je ustavno skladno dopustno uporabljati le tako, kot je to naredilo Vrhovno sodišče v sodbi I Up 203/2009, v skladu s Pravilnikom UNHCR, ko je presojalo verodostojnost konkretnih izjav, ne pa tako, kot to počne tožena stranka, da zaradi bolj ali manj utemeljenih dvomov v verodostojnost nekaterih navedb to razširi na vse navedbe in se do drugih niti ne opredeli, sklicujoč se na pojem splošne verodostojnosti (osebe in ne njenih konkretnih izjav). Sodišče prve stopnje pa se do tožbenih trditev glede napačne uporabe zakonskega pojma splošne verodostojnosti ni opredelilo.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Po določbi 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

8. V obravnavani zadevi je tožena stranka v rednem postopku (druga alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ) z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite, ker je ugotovila, da ne izpolnjujejo pogojev za priznanje mednarodne zaščite (prva alineja 53. člena ZMZ v zvezi s 23. členom ZMZ).

9. ZMZ v 52. členu določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot neutemeljeno v rednem postopku (druga alineja 52. člena ZMZ), med drugim, če ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena ZMZ ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (prva alineja 53. člena ZMZ). V 23. členu pa je navedeno, kaj predvsem upošteva uradna oseba pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito: podatke in izjavo iz prošnje; informacije, pridobljene v osebnem razgovoru; dokaze, ki jih predloži prosilec; itd.

10. Iz podatkov v izpodbijani odločbi in sodbi sodišča prve stopnje kar potrjujejo podatki v upravnem in sodnem spisu, med drugim izhaja, da tožniki kot razlog za priznanje mednarodne zaščite navajajo bošnjaško narodnost in novinarski poklic prvega tožnika. Prvi tožnik je v izjavi navedel, da je z družino s Kosova odpotoval do Albanije, kjer so prespali, naslednji dan pa so z manjšo ladjo odpotovali do Italije. V Italiji so pot nadaljevali s kombijem do nekega kraja, kjer so prespali, nato pa so se odpeljali v Slovenijo. Za prevoz za celo družino je plačal 8.500,00 EUR. Glede razlogov, zakaj prosijo za mednarodno zaščito v Sloveniji, je med drugim navedel, da je prvi napad doživel avgusta 1999, ko so albanski skrajneži vlomili v njihovo hišo, zvezali njegovo mater in soprogo ter ju pretepli. Oropali so jih, pokradli so jim zlatnino, iskali pa so tudi orožje, a ga ni bilo. Takrat tožnika ni bilo doma, njegova hčerka je imela 3 mesece in je ležala povita v zibelki. Napadalci so prerezali povoje in jo vrgli iz zibelke, da bi videli, če je kaj skritega. Dne 9. 12. 2010 je eden od funkcionarjev lokalne stranke organiziral predvolilno zborovanje, katerega se je tožnik želel udeležiti, da bi kot novinar o tem poročal. Najprej so ga žalili in psovali, da ni zaželen na zborovanju, ne kot človek, ne kot novinar. Ker je želel opraviti svoje delo novinarja, so ga fizično napadli ter nasilno odvlekli s prizorišča. Resni problemi pa so se začeli, ko je bilo poslano poročilo o trgovini s človeškimi organi Združenim narodom. Tožnik je to objavil na radijskem dnevniku. Začele so se verbalne grožnje po telefonu. Policijo je zaprosil za zaščito, a so se mu posmehovali. Grožnje so se nadaljevale. V prvi polovici marca letos (2011) pa so prišli v tožnikovo hišo predstavniki KEK (Kosovska energetska korporacija) in mu izklopili elektriko ter odnesli nekaj 100 m kabla za napajanje z elektriko, čeprav jim ni dolgoval ničesar, saj redno plačuje stroške. Zagrozili so mu, da ga bodo s to žico zvezali in vlekli z avtomobilom. Iz avtomobila je nato eden vzel kovinsko palico in tožnika napadel, ta je v obrambi vrgel kamen in nato pobegnilo v hišo. Dne 30. 3. 2011 pa je skupina huliganov napadla tožnikovega sina, ki je dobil težje telesne poškodbe - udarec s kovinsko palico po glavi. Odpeljali so ga v bolnico v Peč, kjer je bilo ugotovljeno, da je dobil pretres možganov. Pred tem so mu rekli, da so mu to naredili zaradi očeta. Tožnik je bil takrat doma, ker mu je umrl stric in so ga po telefonu obvestili o napadu na sina in da so ga odpeljali v bolnišnico. Takoj je sedel v svoj avto in odšel do šole, da vidi, kaj je s sinom. Ta ista skupina je nato napadla tudi tožnika in tudi on je dobil poškodbe po glavi in telesu. V skupini je bilo več kot 20 oseb. Zbežal je v avto, da bi šel na policijo. Dohitel ga je en huligan z nožem in ga poskušal zabosti, vendar mu ni uspelo. V tem času je že prišla policija in če je takrat ne bi bilo, bi bil tožnik mrtev. Vse te primere je prijavil na policijo, a niti eden ni prišel na sodišče. Sicer tožnik navaja, da so na Kosovu dobro živeli, imel je dober položaj in plačo. Po tem napadu pa je ostal doma, ni več hodil v službo, ni se smel več gibati, tudi otroci od tega dne niso več hodili v šolo. Navedel je še, da je odprl trgovino (pravilno lokal s hitro prehrano), saj je bil dobro ekonomsko situiran, da bi v njej delala njegova žena, a tudi to ni šlo. Po trikrat na dan je prihajala inšpekcija in nek inšpektor je osvajal ženo ter od nje zahteval, da bi bila z njim. Ker ga je zavrnila, je moral tudi to zapreti.

11. V postopku je izjavo podala tudi druga tožnica, oba pa sta bila zaslišana tudi na glavni obravnavi, ki jo je opravilo prvostopenjsko sodišče.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialno pravo in nanj oprla svojo odločitev.

13. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori glede bistvenih kršitev pravil postopka, ker se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do cele vrste natančno pojasnjenih tožbenih ugovorov.

14. Kot izhaja iz točk tožbe, na katere opozarja pritožba, so v njih pritožniki ugovarjali predvsem ugotovljenim razhajanjem v izjavah tožnikov, kot jih je ugotovila tožena stranka. Ta razhajanja je tudi sodišče prve stopnje štelo za relevantna za odločitev. Na glavni obravnavi jih je preverilo in ugotovilo, da so se potrdile ugotovitve tožene stranke glede teh razhajanj (glej 22. do 32. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Na obravnavi pa je bil navzoč tudi pooblaščenec tožnikov in je torej imel možnost postaviti vprašanja v smeri pojasnitve posameznih razhajanj.

15. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo postopek in ugotovitve tožene stranke (2. do 14. točka) ter relevantne navedbe tožnikov v tožbi (15. do 17. točka), vključno z izjavami, danimi na glavni obravnavi (22. do 31. točka), torej se je z navedbami oziroma ugovori tožnikov seznanilo. V sodbi je pojasnilo (37. točka), da sicer obširno razčlenjenih tožbenih navedb ne bo obravnavalo oziroma na njih odgovarjalo izrecno posamično od stavka do stavka, kot jih dobesedno vsebuje tožba, saj je vsebinsko na vse odločilne oziroma nosilne tožbene navedbe odgovorilo. Pri tem se je sklicevalo tudi na stališče Ustavnega sodišča, sprejeto v odločbi Up-590/05, po katerem ni nujno, da je odgovor sodišča na navedbe stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi sodbe razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih obravnavalo. Sklicevalo se je tudi na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 369/2013 z dne 27. 11. 2013, po katerem ni nujno, da je odgovor sodišča na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih (kot je bil tudi obravnavani) tudi iz drugih navedb v obrazložitvi sodbe razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih obravnavalo.

16. Kot že navedeno, po presoji Vrhovnega sodišča ti pritožbeni ugovori niso utemeljeni. Sodišče se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna, pri tem pa ni dolžno posebej odgovarjati na vsak (pravni) argument stranke in tudi ni nujno, da je odgovor sodišča na navedbo stranke vedno izrecen, ampak zadostuje, da smiselno izhaja iz obrazložitve. In v obravnavanem primeru se je sodišče v 35. do 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo do ključnih tožbenih navedb, nanje obrazloženo odgovorilo, pojasnilo, da na tožbene navedbe ne bo odgovarjalo izrecno posamično od stavka do stavka, kot jih dobesedno vsebuje tožba, iz obrazložitve pa je razvidno, da se je sodišče z vsemi argumenti stranke seznanilo in jih obravnavalo. Ob tem pa se je tudi izrecno sklicevalo na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 (34. točka) ter poudarilo, da se ob ugotovitvi, da so zaključki tožene stranke, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje mednarodne zaščite (ne v obliki begunca ne v obliki subsidiarne zaščite), v izogib ponavljanju razlogov za odločitev, v celoti sklicuje na utemeljitev izpodbijane odločbe. S tem so tako razlogi izpodbijane odločbe postali razlogi sodbe, saj se je na razloge izpodbijane odločbe sklicevalo kot na razloge svoje sodbe.

17. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori glede vodenja glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je v skladu z 51. členom ZUS-1 opravilo glavno obravnavo, na glavni obravnavi pa sodišče izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. V skladu z določbami ZUS-1 glavno obravnavo vodi predsednik senata, kasneje pa dobi besedo tudi tožnik, da razloži tožbo ter za njim druge stranke. Tožniku (in drugi tožnici) so bila na glavni obravnavi postavljena vprašanja, na katere je odgovarjal, dana pa mu je bila tudi možnost, da na koncu še sam pove, kar bi želel še navesti oziroma bi želel, da sodišče sliši, a tožnik te možnosti ni izkoristil. Tudi pooblaščenec tožeče stranke po opravljenem zaslišanju ni postavil dodatnih vprašanj, čeprav mu je bila dana ta možnost, ampak je odgovoril, da ne vidi potrebe, da bi zastavljal kakršnakoli vprašanja, ker je to naloga sodišča (prim. 289. člen ZPP). Glede na navedeno so po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljeni pritožbeni ugovori, da je sodišče zastavljalo vprašanja, ki so za odločitev popolnoma nepomembna oziroma da je bilo le 6 od 22 takih, ki so se nanašala na del spornih vprašanj. Tožnik oziroma njegov pooblaščenec sta imela možnost, da bi predstavila okoliščine, ki so se jima zdele pomembne, čeprav ju sodišče o njih ni vprašalo, pa te možnosti nista izkoristila. Iz pritožbe pa tudi ne izhaja, kaj pomembnega bi sicer naj sodišče tožnika še vprašalo, oziroma kateri vidik zadeve naj bi še ostal nerazjasnjen.

18. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene tudi pritožbene trditve glede kršitve materialnega prava v zvezi z uporabo zakonskega pojma splošne verodostojnosti prosilcev (peta alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ). Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je tožena stranka primerjala izjave tožnikov glede posamičnih konkretnih dogodkov ter obrazložila, kje prihaja do razlik oziroma celo nasprotij. V zvezi s temi je sodišče prve stopnje tožnikoma postavljalo vprašanja na glavni obravnavi, torej je obravnavalo tudi ta vprašanja in tožnikoma dalo možnost, da se do njih opredelita oziroma razhajanja obrazložita. Tudi na podlagi zaslišanja na glavni obravnavi je sodišče prve stopnje ugotovilo neskladnosti v izjavah, ki jih je med postopkom dajal prvi tožnik in neskladnosti v izjavah med postopkom druge tožnice ter medsebojne neskladnosti njunih izjav ter zaključilo, da se izjave o številnih okoliščinah medsebojno bistveno razlikujejo ali so si celo nasprotujoče in izključujoče. Neskladnosti pa tožnika zgolj s sklicevanjem na stres in časovno oddaljenost ne moreta opravičiti. Niso torej utemeljene pritožbene navedbe, da se ni ugotavljala skladnost konkretnih izjav, ampak da se je ugotovila le splošna (ne)verodostojnost oseb. Ob odsotnosti vsakršnih dokazil v zvezi s posameznimi dogodki in glede na neskladnosti izjav o posameznih dogodkih je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno zaključeno, da ni mogoče verjeti, da so se zatrjevani dogodki zares zgodili.

19. Tožena stranka je pridobila in upoštevala tudi informacije o položaju Bošnjakov na Kosovu, še posebej v Vitomirici, od koder prihajajo tožniki. Bošnjaško prebivalstvo je tam večinsko, na Kosovem so priznani kot manjšina. S pridobljenimi informacijami je seznanila tožnike ter jih upoštevala tudi pri presoji izpolnjevanja pogojev za pridobitev mednarodne zaščite.

20. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je bilo na podlagi dejanskega stanja pravilno ugotovljeno, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca niti v obliki subsidiarne oblike zaščite.

21.

Ker uveljavljani pritožbeni ugovori niso utemeljeni in niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZMZ člen 21, 21/3, 21/3-5, 23, 28, 52.
ZUS-1 člen 51, 71/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.07.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY3NTg5