Sodba I Up 119/2014

Jedro

Strah pred kriminalno združbo, za katero je tožnik izvrševal kazniva dejanja, ne more predstavljati razloga za priznanje mednarodne zaščite.

Ker tožnik ni bil v zadostni meri aktiven pri iskanju zaščite na policiji, samo časopisni članki o korupciji ne zadoščajo za presojo, da organi v izvorni državi niso sposobni nuditi zaščite. Zato mu ne grozi resna škoda. Ni pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Za pritožbeno obravnavo pogoji niso bili izpolnjeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-7/2014/2 (1312-12) z dne 20. 1. 2014. Tožena stranka je z navedeno odločbo v pospešenem postopku iz razlogov 2. točke (navajanje nepomembnih dejstev), 3. točke (očitno neizpolnjevanje pogojev za zaščito), 5. točke (nevložitev prošnje v najkrajšem možnem času) in 10. točke (uničenje dokumentov), prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo, vloženo 13. 1. 2014, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. Odločilo je tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke. Ugotavlja, da sta podana le dva razloga za izpodbijano odločitev, to sta razloga iz 3. in 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, odpravi tudi odločbo tožene stranke in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Sklicuje se na odločbe Ustavnega sodišča in navaja, da mu je bila kršena ustavna pravica do poštenega sojenja. Ni bilo upoštevano načelo nevračanja. Izvorna država mu ne more nuditi zaščite. Opozarja na korupcijo v izvorni državi. Tožena stranka ni opravila osebnega razgovora. Predlaga pritožbeno obravnavo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik v Ljubljano pripotoval 7. 1. 2014 z redno avtobusno linijo. Pri opisovanju razlogov za zapustitev izvorne države (BiH) je povedal, da je nezaposlen in da je treniral borilne veščine v nekem klubu v Zenici. Tu je srečal znanca. Ta mu je posodil 400 bosanskih mark. Denar je potreboval za nakup zdravil za bolno mamo. Dolga ni mogel vrniti. Čez nekaj dni ga je poklical znanec in mu naročil, naj zanj opravlja določena dela. V njegovem imenu je ustrahoval ljudi, jim grozil, pretepal in uničeval njihovo lastnino. Opisal je več dogodkov. Naročili so mu, da mora dati sladkor v rezervoar goriva kombija, ki je vozil invalide. Tega ni hotel storiti, kljub ponovni zahtevi. Reagirali so tako, da so ga tepli s pištolo po obrazu. Zlomili so mu nos in brcali z nogami. Potem so ga pustili na obrežju reke. V bolnico ni šel, rane si je oskrbel sam. Istega dne so ga klicali in spraševali, če je odšel na policijo. Odgovoril jim je, da ni šel niti na policijo niti v bolnico. Kakih 10, 15 dni po tem dogodku je dobil novo nalogo. Skupaj še z enim človekom, s katerim je treniral borilne veščine, je dobil nalogo, da zažgeta nekemu zlatarju avto. Tega ni hotel storiti. Zaradi tega takrat ni imel nobenih posledic. V akcijah ga je večkrat ujela policija, vendar ni smel nikoli povedati, kdo je naročnik akcije. Policija ga je tudi pretepala, da bi povedal, kdo je naročnik napada. Kasneje je dobil naročilo, da pretepe nekega neznanca pred njegovo hišo. V akcijo sta šla skupaj s pajdašem, s katerim sta bila določena, da zažgeta zlatarju avto. Pajdaš je hotel tega človeka ustreliti, on pa ga je vlekel stran. Ker naloge nista naredila, so tožnika porezali po telesu. Po tem dogodku je šel v Čapljino, kjer je ostal pri sestri kake 3 mesece. Nazaj je prišel pred novim letom pred 2 leti. Precej časa je bil doma, potem pa je srečal iste ljudi na cesti. Odpeljali so ga izven mesta, ga pretepli, slekli in odšli. Po kakšnih 20 minutah so se vrnili in rekli, da bo moral narediti drugo nalogo. Če je ne bo naredil, so mu zagrozili, da ga bodo ponovno odpeljali na samoten kraj in ga posilili s steklenico. Dali so mu novo nalogo, da zažge drug avto. Ker tega ni želel storiti, je avgusta 2013 zbežal v Slovenijo. Pri prijateljici je 3 mesece živel v Portorožu. V BiH se je vrnil novembra 2013. Povedal je tudi, da je približno pol leta po tistem, ko so ga novačili za tovrstne posle, želel prijaviti te osebe na policijo. Šel je na glavno policijsko postajo v Zenici in povedal policistu, da ga neke osebe maltretirajo in mu grozijo. Policist mu je naročil, naj pride naslednji dan, ker ni bilo inšpektorja. Ko je odhajal iz policijske postaje, so ga tisti ljudje takoj prestregli in ga „zbasali“ v avto. Z bejzbol palico so mu zlomili nogo in je moral na urgenco. Ko se je vrnil iz Portoroža v BiH, so ga nekaj časa pustili pri miru. Potem je dobil novo nalogo, da skupaj še z dvema pajdašema uničijo lokomotivo. Takoj je pobegnil in odšel na domačijo očeta v Gračanico in se tam skrival. Domov je prišel, ko je mati prišla iz bolnice, kjer se zdravi zaradi Parkinsonove bolezni. Skrival se je doma. Po novem letu je mati odšla nazaj v dom za ostarele, tožnik pa se je še nekaj dni skrival in nato odšel v Slovenijo. Na vprašanje, ali je bil v izvorni državi kdaj preganjan ali ogrožen zaradi vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, je odgovoril, da ga je ogrožala kriminalna skupina ljudi.

7. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka glede na opisano dejansko stanje utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca in obliki subsidiarne zaščite v pospešenem postopku.

8. Po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ se prošnjo zavrne kot očitno neutemeljena, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Tožnik ni zatrjeval, da je preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Strah pred kriminalno združbo, za katero je tožnik „delal“, to je izvrševal kazniva dejanja, očitno ne more predstavljati podlage za priznanje mednarodne zaščite. Tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje ne gre za nasilje oziroma dejanje preganjanja iz razlogov Ženevske konvencije in z lastnostmi iz 26. člena ZMZ ter tudi ne za subjekte preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ.

9. Po 5. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta ocenila, da so podane okoliščine iz navedene pravne podlage. Tožnik je bil tri mesece (od avgusta do novembra 2013) v Republiki Sloveniji in ni zaprosil za mednarodno zaščito, kljub temu, da se je opisano ravnanje, izvrševanje kaznivih dejanj pod prisilo, že pred njegovim prihodom v Slovenijo odvijalo. Ponovno je vstopil v Slovenijo 7. 1. 2014, namen za vložitev prošnje za za mednarodno zaščito pa je izrazil šele v azilnem domu, to je 10. 1. 2014.

10. Kot izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, je tožnik ob podajanju prošnje za mednarodno zaščito dne 13. 1. 2014 povedal, da je le enkrat poskušal poiskati zaščito na policiji, vendar ga je policist napotil, da pride drug dan, ker ni bilo inšpektorja. Nadaljnjih tožnikovih aktivnosti v tej smeri, to je, da bi poiskal zaščito, ni bilo. Povedal je tudi, da ga je policija v „akcijah“ večkrat ujela in so ga spraševali po naročnikih akcije, vendar tega ni povedal. Takšno tožnikovo ravnanje na eni strani in tožnikovo sklicevanje na časopisne članke o korupciji v izvorni državi po presoji pritožbenega sodišča (še) ne pomenijo, da je dokazano, da država BiH in mednarodne organizacije, ki so v BiH, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo (tretja alineja 24. člena ZMZ). Ob tem, da so mu v izvorni državi organi oziroma mednarodne organizacije sposobni nuditi ustrezno zaščito zoper nedržavne subjekte preganjanja oziroma resne škode, ni mogoče uspešno uveljavljati, da tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ.

11. Čeprav tožena stranka v tem primeru s tožnikom ni opravila osebnega razgovora (45. člen ZMZ) in niso podani posebej predpisani razlogi za njegovo opustitev (46. člen ZMZ), po presoji Vrhovnega sodišča s tem ni bistveno kršila pravil postopka, da bi bilo treba njeno odločbo odpraviti. Za odločanje v pospešenem postopku je namreč imela dovolj podlage v tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite, iz katere, kot že navedeno, očitno izhaja, da niso izpolnjeni predpisani pogoji za priznanje mednarodne zaščite niti v obliki begunca niti v obliki subsidiarne zaščite.

12. Tožnik v tožbi ni predlagal, da sodišče prve stopnje opravi glavno obravnavo. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, imela za svojo odločitev zadostno podlago. Pritožbeni očitek o kršitvi ustavne pravice do poštenega sojenja zato nima podlage.

13. Pritožbeno sodišče odloča o pritožbah praviloma brez obravnave. Glede na določbo tretjega odstavka 74. člena ZUS-1 pritožbeno sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi le, če je sodišče prve stopnje samo ugotovilo dejansko stanje na opravljeni glavni obravnavi in so izpolnjeni nadaljnji predpisani pogoji. V tem primeru pa sodišče prve stopnje glavne obravnave ni opravilo. Zato je tožnikov predlog, da naj pritožbeno sodišče samo opravi glavno obravnavo, to sodišče zavrnilo kot neutemeljen.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2014

Podobni dokumenti:

• sodba in sklep I U 1927/2010
• UPRS sodba I U 198/2016
• Sodba I Up 103/2012