Sodba I Up 203/2009

Jedro

Prosilec za mednarodno zaščito je dolžan izčrpno in po resnici navesti okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da so izpolnjeni predpisani pogoji za mednarodno zaščito. Na to dolžnost mora biti prosilec posebej opozorjen pred sprejetjem prošnje na predpisanem obrazcu.

O prošnji za mednarodno zaščito se odloča v pospešenem postopku, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. V takem primeru se ne ugotavlja ali so izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite iz 2. člena ZMZ.

Prosilec mora vse dokaze predložiti v roku, ki mu ga določi organ, najpozneje do konca osebnega razgovora, če gre za redni postopek. Ker gre v tem primeru za pospešeni postopek in je bil prosilki postavljen rok za predložitev dokazov 30. 1. 2009, se dokazi, predloženi po tem roku (izjava z dne 11. 3. 2009) ne upoštevajo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. 1. RS, št. 105/2006) ugodilo tožbi tožeče stranke zoper sklep in odločbo tožene stranke, št. 2142-2/2009/2 (1352-11) z dne 13. 3. 2009, ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedenim sklepom in odločbo je tožena stranka odločila, da se upravne zadeve tožnikov združijo v en postopek (sklep) ter da se prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite zavrnejo kot očitno neutemeljene zaradi razloga iz 3. in 4. alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti - ZMZ (Ur. 1. RS, št. 111/2007).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v dejanskem stanju ni podlage za ugotovitev tožene stranke, da sta tožnica in tožnik lažno predstavila razloge, na katere se sklicujeta. Tožnika sta v zvezi z vsemi navedenimi razlogi v bistvenih okoliščinah izpovedala enako, neskladnost glede nebistvenih okoliščin pa po presoji sodišča ne more šteti za lažno predstavitev razlogov. Preuranjen je tudi zaključek tožene stranke, da tožniki očitno ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Po presoji sodišča bi bilo treba za ugotovitev, ali tožnikom v njihovi matični državi grozi preganjanje v smislu določb ZMZ, pridobiti aktualna in objektivna poročila o stanju v izvorni državi. Le tako bi bilo mogoče ugotoviti, ali okoliščine, ki so jih navajali tožniki, kažejo na preganjanje zaradi njihove romske narodnosti. Po presoji sodišča je tožena stranka s tem, ko ni upoštevala tožničine izjave, dane na zapisnik dne 11.3. 2009, in se ni opredelila do okoliščin, ki jih je navajala tožnica, prav te okoliščine pa so bistvene za odločitev, bistveno kršila določbe upravnega postopka.

3. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, daje v odločbi jasno navedla, katere izjave šteje za lažne in razloge za tako presojo. Ob neupoštevanju lažnih izjav so razlogi, ki sojih tožniki navedli pri podaji prošnje, naslednji: posilstvo hčerke C., ki ni prišla z njimi, pri čemer tožniki tudi niso zatrjevali, da se je posilstvo zgodilo zaradi njene romske narodnosti, maltretiranje s strani pripadnikov drugih narodnosti - žalitve, metanje kamenja in pretepanje hčerke D. v šoli. Po presoji tožene stranke iz navedenega jasno izhaja, da se navedena dejanja ne morejo šteti kot dejanja preganjanja, saj morajo biti dejanja preganjanja glede na 26. člen ZMZ dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev temeljnih človekovih pravic. Tudi očitana kršitev določb postopka ni podana. Prosilec za mednarodno zaščito mora namreč po določbi drugega odstavka 21. člena ZMZ v pospešenem postopku vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito, predložiti v postavljenem roku. Ker tožnica tega ni storila in za to tudi ni navedla opravičljivega razloga, tožena stranka njene izjave z dne 11.3. 2009 utemeljeno ni mogla upoštevati. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev tožene stranke, s katero je ta v pospešenem postopku zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite.

7. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Pogoje, zaradi katerih se prizna status begunca, določa drugi odstavek 2. člena ZMZ, tretji odstavek istega člena pa določa, da se tudi izven pogojev za priznanje statusa begunca prizna status subsidiarne oblike zaščite državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ.

8. Ker gre pri priznanju mednarodne zaščite za pravno dobroto, ki jo tujcu da država, je prosilec dolžan izčrpno in po resnici navesti okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito. Ta dolžnost je opredeljena v 21. členu ZMZ. Če prosilec teh zakonskih obveznosti, na katere mora biti pred sprejetjem prošnje na predpisanem obrazcu posebej opozorjen, ne izpolni in daje glede teh okoliščin med seboj nasprotujoče si, neverjetne, nelogične ali drugače neverodostojne izjave, sam zakrivi, da se mednarodna zaščita ne prizna. O mednarodni zaščiti pristojni organ lahko odloči v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, če so te podane. Po določbi 55. člena ZMZ pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, vendar le, če je podan kateri od razlogov, ki so v navedeni določbi taksativno našteti.

9. Glede na navedeno ureditev se ob pogojih iz 54. člena ZMZ in ugotovitvi, da je podan kateri izmed razlogov iz 55. člena ZMZ, prošnja za mednarodno zaščito zavrne, ne da bi se ugotavljali pogoji, ki jih za mednarodno zaščito določa 2. člen ZMZ.

10. V obravnavanem primeru je tožena stranka dejansko stanje ugotovila na podlagi izjav obeh tožnikov - zakoncev A. in njunega mld. sina B., kar ji omogoča 23. člen ZMZ. Na podlagi teh izjav je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovila obstoj razloga iz 3. in 4. alineje 55. člena ZMZ. Navedena razloga sta podana, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ (3. alineja), in če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz osme alineje 23. člena tega zakona (4. alineja).

11. Tožnik je v prošnji kot razlog za zapustitev izvorne države navajal naslednje: da je bila njegova hči C. leta 2003 posiljena; ker je sumil, kdo je storilec, je dejanje prijavil policiji, vendar policija ni hotela ukrepati; da ima njegov sin B. tumor na ušesih, zato je po hišah in pri podjetjih zbiral denar za njegovo operacijo, vendar so ga povsod žalili in psovali, včasih pa tudi pretepli in ko je to prijavil policiji, so ga tepli še policisti; da je preganjan, ker je Rom in nima nobenih pravic; da je izvorno državo zapustil, da bi si izboljšal ekonomski položaj in si poiskal zaposlitev, ker nima od česa živeti. Na izrecno vprašanje, ali bi izvorno državo zapustil, če bi bil zaposlen in normalno ekonomsko preskrbljen, je odgovoril: „če bi imel zaposlitev, ne bi zapustil države“.

12. Tožnica je v prošnji kot razlog za zapustitev izvorne države navajala, da so jih, ker so Romi, pripadniki ostalih narodov maltretirali - žalili in metali kamenje, da je policija pred njihovo hišo brez razloga z gumijevkami pretepla sina B. in da so hči D. v šoli otroci drugih narodnosti pretepali, ji trgali zvezke in pulili lase. Ravnanje v šoli je prijavila socialni službi po tem, ko je hči pustila šolo, vendar niso nič ukrepali. Glede posilstva hčerke C. je izjavila, da je bila posiljena pred približno štirimi leti na poti v šolo in da se ne ve, kdo je to storil.

13. Iz navedenega tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da so izjave obeh tožnikov glede razlogov, na katere se sklicujeta, nekonsistentne, deloma pa tudi protislovne. Tožnikova izjava, da sumi, kdo je posilil hčer, se namreč, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, razlikuje od izjave tožnikove žene, da se ne ve oziroma ne sumi, kdo je storilec. Pa tudi sicer so tožniki izvorno državo zapustili januarja leta 2009, in je torej od dejanja - posilstva hčere C., na katerega se tožnika sklicujeta, preteklo štiri leta, kar izhaja iz izjave tožnice, oziroma več kot pet let, kar izhaja iz izjave tožnika. Zato je te navedbe tožena stranka utemeljeno štela za neverodostojne. Prav tako so tudi po presoji pritožbenega sodišča malo verjetne tožnikove navedbe o tem, da so ga, ko je na ulici zbiral sredstva za operacijo sina B., pretepali in da policija ni ukrepala, saj o tem ni predložil nobenih dokazov, njegova žena in sin pa bolezni sploh nista omenjala. Tudi glede pretepa sina B. pred njihovo hišo je tožena stranka pravilno ugotovila, da navedbe tožnice o tem dogodku niso povsem skladne z navedbami njenega sina.

14. Glede na navedeno in glede na izjavo tožnika, da izvorne države ne bi zapustil, če bi imel zaposlitev, je imela tožena stranka v dejanskem stanju zadostno podlago za ugotovitev, da obstoji razlog iz 4. alineje 55. člena ZMZ.

15. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo tožene stranke, da obstoji razlog za zavrnitev prošnje tožnikov v pospešenem postopku iz 3. alineje 55. člena ZMZ. Kot pravilno navaja tožena stranka, so razlogi, ki jih navajata tožnika (ob neupoštevanju nekonsistentnih in protislovnih izjav), posilstvo hčerke C., pri čemer nihče ne navaja, da je storilec pripadnik druge narodnosti, ter žalitve, metanje kamenja in pretepanje hčerke D. v šoli. Ta dejanja pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dosegajo kriterijev preganjanja, kot jih določata 24. in 26. člen ZMZ. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč ne izhaja, da bi bili tožniki preganjani s strani subjektov, navedenih v 24. členu ZMZ, in tudi ne, da bi tožnika utrpela tako fizično in psihično nasilje, ki je v 26. členu ZMZ opredeljeno kot dejanje preganjanja.

16. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno ni upoštevala tožničine izjave z dne 11. 3. 2009. Kot pravilno navaja tožena stranka, ZMZ v drugem odstavku 21. člena prosilcu izrecno nalaga dolžnost, da vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, predloži najkasneje do konca osebnega razgovora v rednem postopku in v postavljenem roku v pospešenem postopku. Na ta rok mora biti prosilec opozorjen. Iz podatkov spisa, in sicer iz prošnje za mednarodno zaščito z dne 22. 1. 2009, izhaja, daje bila tožnica opozorjena v smislu navedene določbe ZMZ ter da ji je bil v skladu z navedeno določbo postavljen rok 8 dni od prejeme prošnje. Ker je tožnica prošnjo podala dne 22. 1. 2009, je rok začel teči 23. 1. 2009 in se je iztekel dne 30.1. 2009.

17. Glede na navedeno je neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zmotno presodila dokaze in da je podan uveljavljam tožbeni razlog iz 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka upoštevati izjavo tožnice z dne 11.3. 2009, in ker je ni, je bistveno kršila določbe postopka. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka navedene tožničine izjave, ker je bila dana po preteku postavljenega roka, utemeljeno ni upoštevala.

18. Ker je prvostopno sodišče glede na dejansko stanje, ki ga je pravilno ugotovila tožena stranka, zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 3. in 4. alineje 55. člena ZMZ, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. alineje tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, daje tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 224/2015
• sodba in sklep I U 1076/2010
• UPRS sodba I U 367/2016