Sodba I Up 117/2014

Jedro

Tožena stranka ob neupoštevanju predloženih aktualnih informacij ni ugotovila vseh dejstev in dejanskih okoliščin in tudi ni jasno in določno obrazložila, katere dejanske okoliščine je štela kot odločilne pri presoji, da samovoljno nasilje v tožnikovi izvorni državi oziroma v njenem delu ne dosega takšne stopnje, da bi tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo pomenilo resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo tožene stranke, št. 2142-69/2011/38 (1312-09) z dne 25. 7. 2013, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 106. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) prošnjo tožnika (ki trdi, da je A. A., državljan Islamske Republike Afganistan) za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite v Republiki Sloveniji zavrnila. Tožena stranka je glede na ugotovitve o splošni varnostni situaciji v tožnikovi izvorni državi (Afganistan) ter upoštevajoč osebne okoliščine tožnika (ni več mladoleten) ocenila, da ni podlage za sklep, da bi tožniku podaljšala subsidiarno zaščito.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da stališče tožene stranke o tem, kako je treba pravilno razlagati določbo prvega odstavka 106. člena ZMZ, nima opore v jezikovni razlagi te določbe in se pri tem sklicuje na upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča. Vendar pa to v obravnavanem primeru nima za posledico, da je izpodbijani akt nezakonit. Tožnik namreč v upravnem postopku in v tožbi ni predložil nobenega dokaza in v tožbi tudi ni nič konkretnega navedel v pojasnitev ali odpravo nekonsistentnosti v zvezi z zatrjevanim preganjanjem s strani sorodnikov zaradi zemlje, ki jih je tožena stranka ugotovila v postopku izdaje odločbe o subsidiarni zaščiti. Pavšalna navedba v tožbi, da bi tožena stranka morala upoštevati, da bodo sorodniki tožnika zanesljivo ubili, če se vrne v rojstni kraj, ker so zaradi družinskega spora v zvezi z zemljo že ubili njegovega očeta in brata, v ničemer ne dodaja pojasnil oziroma dokazov o tem, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo žrtev spora s sorodniki. S tega vidika napačna razlaga 106. člena ZMZ ni imela nikakršnih konkretnih posledic. Tožena stranka pa je kršila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; prvi odstavek 9. člena, 8. člen) v povezavi z ZMZ (7. člen, prvi odstavek 21. člena, prvi odstavek 22. člena, tretjo alinejo prvega odstavka 23. člena) in pravico tožnika iz 41. člena Listine EU o temeljnih pravicah (Listina). Ni upoštevala številnih poročil o stanju v Afganistanu, ki jih ji je predložil tožnik in so bolj ažurna od tistih, ki jih je pridobila tožena stranka. Prav tako ni upoštevala dejstev, ki izhajajo iz njih, čeprav so z vidika subsidiarne zaščite pravno relevantna. Zato je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovila. Tožniku je bila dana le navidezna možnost, da učinkovito brani svoje interese oziroma pravice. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku v dokazno oceno vključiti predložena poročila in tudi druga bolj aktualna poročila o stanju v Afganistanu (glede vprašanj, ali se število civilnih žrtev povečuje, ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na izbrane cilje, ali se povečuje število notranje razseljenih oseb in kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev za človeka vredno življenje).

3. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Odločitev sodišča ni utemeljena. Z namenom presoje varnostne situacije je pridobila in proučila številne informacije o izvorni državi tožnika (Afganistan) in jih v pritožbi deloma povzema. Večina uporabljenih informacij in poročil je aktualnih. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo tožene stranke, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe tožene stranke, če se z njimi izrecno ne strinja, in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZMZ je v prvem odstavku 106. člena, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, določal, da v postopku pristojni organ opravi razgovor z osebo iz prejšnjega člena (to je osebo, ki ji je priznana subsidiarna zaščita in ji bo ta status potekel) in preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere ji je bila že priznana subsidiarna zaščita. Če oseba ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje, pristojni organ izda odločbo, s katero zavrne prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite (tretji odstavek 106. člena ZMZ). V času odločitve tožene stranke (25. 7. 2013) prvi odstavek 106. člena ZMZ še ni bil spremenjen, zato je sodišče prve stopnje to določbo pravilno razlagalo skladno z uveljavljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (I Up 550/2012, I Up 309/2013, I Up 417/2013).

7. Iz podatkov v upravnem in sodnem spisu izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (dne 24. 2. 2011) in jo utemeljeval s strahom pred stricem in njegovo družino zaradi sporov (v zvezi z zemljiščem), ki trajajo že več generacij, ter tudi s svojo hazarsko narodnostjo in šiitsko veroizpovedjo. Z odločbo tožene stranke, št. 2142-69/2011/28 (1372-07) z dne 30. 5. 2012, mu je bil priznan status subsidiarne oblike zaščite, odločba pa je z dnevom vročitve veljala kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje enega leta. Tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite svoje istovetnosti ni nesporno izkazal in v dvomu, brez dokaza o nasprotnem, je bilo sprejeto, da je njegov rojstni datum 20. 7. 1994, in posledično, da je mladoleten, da je hazarske narodnosti, šiit po veroizpovedi, ter da prihaja z območja province Sari Pul v Afganistanu. V postopku je bila ugotovljena njegova neverodostojnost. Status subsidiarne zaščite mu je bil priznan, ker je bilo v postopku za priznanje mednarodne zaščite v dvomu sprejeto, da je tožnik mladoletnik brez spremstva, kar je tožena stranka v povezavi s splošno varnostno situacijo v izvorni državi (Afganistan) ocenila kot utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da bi utrpel resno škodo v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. V času odločanja o podaljšanju subsidiarne zaščite je bil tožnik polnoleten (čemur tožnik ni oporekal).

8. Pri presoji prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite je bistvena ocena, ali obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo prosilec soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Za presojo obravnavane zadeve je ključna razlaga tretje alineje 28. člena ZMZ, ki resno škodo opredeljuje kot resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da okoliščina, ki je vplivala na odločitev o priznanju subsidiarne zaščite tožniku, to je njegova mladoletnost, v času odločanja tožene stranke o podaljšanju subsidiarne zaščite, ni več obstajala. Sporno je, ali je tožena stranka pravilno ugotovila okoliščine v zvezi z varnostno situacijo v tožnikovi izvorni državi, zaradi katerih bi bilo življenje tožnika ob vrnitvi v to državo ogroženo v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ, ob upoštevanju tudi dokumentacije, ki jo je v zvezi z varnostno situacijo v izvorni državi predložil tožnik.

10. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka ugotovila (na podlagi poročil notranjega ministrstva Velike Britanije, UNHCR, CSIS, VS OZN, UNAMA, ANSO, ministrstva za obrambo ZDA, zunanjega ministrstva ZDA, AREO, zveznega urada za azil Avstrije), da se stanje v Afganistanu na splošno umirja in da varnostna situacija v tej državi ni takšna, da bi tožniku ob vrnitvi v Afganistan grozila škoda v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ, medtem ko tožnik zatrjuje nasprotno. Iz izpodbijane sodbe izhaja, kar potrjujejo tudi podatki v predloženih spisih, da je tožnik predložil več aktualnih informacij (Amnesty International, Human Right Watch, BBC, ACCORD, FAO) o situaciji v Afganistanu, ki opozarjajo na poslabšanja stanja v Afganistanu, na povečano število žrtev civilnega prebivalstva, pogostost napadov na izbrane cilje v Kabulu, povečano število notranje razseljenih oseb in na slabe pogoje za preživetje v zbirnih centrih, kamor se lahko vračajo zavrnjeni prosilci za azil.

11. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča se informacije o stanju v izvorni državi, ki jih je predložil tožnik, nanašajo na nasilje in so pravno relevantne za ugotovitev, ali je stopnja samovoljnega nasilja v tožnikovi izvorni državi tolikšna, da bi že sama navzočnost tožnika kot posledica njegove vrnitve v izvorno državo pomenila resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ.

12. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka ob neupoštevanju predloženih aktualnih informacij ni ugotovila vseh dejstev in dejanskih okoliščin za takšno presojo in tudi ni jasno in določno obrazložila, katere dejanske okoliščine je štela kot odločilne pri presoji, da samovoljno nasilje v tožnikovi izvorni državi oziroma v njenem delu ne dosega takšne stopnje, da bi tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo pomenilo resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost.

13. Ob upoštevanju navedenega Vrhovno sodišče zavrača pritožbene ugovore kot neutemeljene.

14. Ker niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2593/2017-14
• UPRS sodba I U 1172/2014
• VSRS Sklep I Up 136/2014