Sodba I Up 66/2014

Jedro

Tožena stranka je po izvedenem ugotovitvenem postopku na podlagi dejanskega stanja, ki ga je konkretno in izčrpno navedla v obrazložitvi svoje odločbe, na to pa se je sklicevalo tudi prvostopenjsko sodišče, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključila, da v obravnavanem primeru tožnik ni verodostojen in da ni izkazal povezave med zatrjevanimi dogodki in individualnem preganjanjem, kot ga zahteva 2. člen ZMZ. Zato je pravilna presoja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-2/2013/8 (1312-04) z dne 30. 5. 2013. Tožena stranka je z navedeno odločbo v rednem postopku na podlagi druge alineje prvega odstavka 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot neutemeljeno, ker ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in tudi ne pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, ker ni izkazal grozeče resne škode, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ.

2. Sodišče prve stopnje v vložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje ugotovitvam, odločitvi in razlogom tožene stranke. Zavrača tožbene ugovore.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da je bistvenega pomena za odločitev o utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito presoja bodočega preganjanja, prejšnje preganjanje je lahko le indic, da bo do preganjanja ponovno prišlo. Za mednarodno zaščito je zaprosil v trenutku, ko je začutil, da je njegovo življenje ogroženo. Nasprotuje zaključku, da grožnje s strani njegovih sorodnikov ne morejo pomeniti preganjanja.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja te zadeve izhaja, da je tožnik rojen v Nigeriji, z zadnjim prebivališčem v Nigeriji na naslovu .... Iz izvorne države je odšel v Gruzijo. Ima vizum za prebivanje v Gruziji z veljavnostjo 360 dni, ki ga je pridobil 26. 11. 2012. Tam je bival približno eno leto, ker se je tam šolal. Nato je z letalom preko Turčije dne 2. 1. 2013 pripotoval v Slovenijo. Zaradi ponarejenih dokumentov (ponarejeno dovoljenje za bivanje na Danskem) je bil obravnavan pred Okrožnim državnim tožilstvom v Kranju v postopku odloženega pregona. Po končani obravnavi je zaprosil za mednarodno zaščito. V lastnoročni pisni izjavi z dne 3. 1. 2013, ki jo je napisal v angleščini, je navedel, da se ne želi vrniti v Nigerijo, ker bo to zanj slaba izkušnja. Ljudje ga bodo preganjali. Ne želi se vrniti niti nazaj v Gruzijo, ker so mu tam vzeli ves denar in ga niso poslali v izbrano šolo, niti mu niso nudili predavanj, ki jih je želel, kljub prvotni obljubi, da bo tam lahko študiral. To si ponovno želi v Sloveniji in ima nove načrte. Ko je dne 4. 1. 2013 vložil prošnjo za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu, je kot razlog za mednarodno zaščito navedel še teroristično organizacijo B. H., ki napada po vsej državi. Med enim izmed takih napadov na cerkev je umrl tudi njegov stric, z njim sta imela skupno premoženje. Do tega premoženja bi bil po očetovi smrti upravičen on sam. Zato naj bi se ga želeli znebiti daljni sorodniki, da bi prišli do njegove dediščine oziroma premoženja.

7. Po določbi 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ.

8. Skladna s podatki spisa je presoja sodišča prve stopnje in tožene stranke, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je za to imel možnost. Pred prihodom v Slovenijo je eno leto prebival v Gruziji na podlagi vizuma z veljavnostjo 360 dni, kjer bi lahko, če bi zaščito resnično potreboval, zanjo tudi zaprosil, pa tega ni storil. Za zaščito ni zaprosil takoj po tem, ko je prišel na letališče Brnik 2. 1. 2013 in je bil v stiku s policisti mejne policije, za zaščito tudi ni zaprosil v postopku odloženega pregona, ki je potekalo na Okrožnem državnem tožilstvu v Kranju, temveč šele po končanem postopku odloženega pregona, v katerem je namesto kazenskega pregona v dobrodelne namene nakazal 360 EUR. Šele nato je z lastnoročno pisno vlogo izrazil namero za vložitev prošnje v Republiki Sloveniji. Na tej podlagi je pravilna ocena tožene stranke o znižani stopnji tožnikove splošne verodostojnosti.

9. Kot razlog za priznanje mednarodne zaščite je tožnik uveljavljal strah pred preganjanjem zaradi spora s sorodniki v zvezi s pričakovano dediščino ter ogroženost s strani teroristične skupine B. H. Navedel je tri primere, ko naj bi delovanje navedene organizacije imelo nanj neposredno navezavo: napad na cerkev v Josu na božični večer 2010, v katerem naj bi bil ubit tožnikov stric, napad v marcu 2011 na univerzo, ki naj bi jo obiskoval tožnik, ter napad avgusta 2011 na poslopje Združenih narodov v Abuji, kjer naj bi imela prostore tudi različna veleposlaništva. Kot dokaz je navedel poročila, ki jih je predložil.

10. Tožena stranka je v zvezi z zatrjevanimi napadi tudi sama pridobila številne aktualne informacije, poročila in članke, ki jih je posredovala tudi tožniku po pooblaščencu in mu s tem dala možnost, da se izjavi o za odločitev relevantnih dejstvih in okoliščinah ter poda svoje mnenje in pripombe glede poslanih poročil, tožnik pa je med postopkom priložil tudi več poročil, do katerih se je tožena stranka v svoji obrazložitvi tudi opredelila.

11. Tožena stranka je tako glede prvega napada ugotovila razlike med navedbami tožnika, poročilom, na katerega se je skliceval in pridobljenimi poročili. Te razlike se nanašajo na čas in posledice napada.

12. Glede drugega napada je tožena stranka ugotovila, da je prišlo do nemirov, povod pa je bilo zvišanje šolnine.

13. Tudi glede tretjega napada je tožena stranka ugotovila, da gre za drug članek, kot pa je bil predložen, poleg tega pa uradno preverjeni članek ne navaja poškodovanja veleposlaništev.

14. Tožena stranka je po izvedenem ugotovitvenem postopku na podlagi dejanskega stanja, ki ga je konkretno, in izčrpno navedla v obrazložitvi svoje odločbe, na to pa se je sklicevalo tudi prvostopenjsko sodišče, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključila, da v obravnavanem primeru tožnik ni verodostojen in da ni izkazal povezave med zatrjevanimi dogodki in individualnem preganjanjem, kot ga zahteva 2. člen ZMZ. Zato je pravilna presoja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

15. Pravilno sta tožena stranka in sodišče prve stopnje utemeljila zavrnitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca glede preganjanja s strani sorodnikov. Spor v družini se tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne more šteti za preganjanje v smislu določb ZMZ.

16. Čeprav skupina B. H. izvaja nasilje, ne obstaja pa mednarodni ali oboroženi spopad, je skladna s podatki spisa ugotovitev tožene stranke, da skupina B. H. ni prisotna na območju, iz katerega prihaja tožnik (Zvezna država Ondo), kjer je nazadnje pred odhodom iz Nigerije prebival tožnik, niti ni prisotna v Zvezni državi Ekiti, kjer je bil tožnik rojen in kjer mu je bil izdan potni list. Navedena organizacija je po informacijah, na katerih temelji odločitev v tej zadevi, aktivna predvsem na območjih zveznih držav na severu in deloma v srednji Nigeriji, med tem ko se državi Ekiti in Ondo nahajata na jugozahodu Nigerije. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča logično in prepričljivo utemeljen zaključek tožene stranke, da bi tožnik lahko v primeru vrnitve brez strahu prebival oziroma živel in delal v delu Nigerije, iz katerega je prišel. Pravilna je zato tudi odločitev glede subsidiarne zaščite.

17. Odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje sta podrobno obrazloženi z logičnimi in utemeljenimi razlogi ter imata podlago v spisih. Temu nasprotna je tožnikova pritožba (čeprav navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge), kratka, brez pojasnitve razlogov. Takšne pavšalne navedbe ne omogočajo, da bi se pritožbeno sodišče konkretno opredelilo do pritožbenih navedb.

18. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 408/2007
• sodba in sklep I U 1020/2010
• UPRS Sodba I U 435/2020-7