Sodba II Ips 31/2013

Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti pravilno navaja, da velja na podlagi prvega odstavka 347. člena OZ in v skladu z ustaljeno sodno prakso za zamudne obresti krajši triletni zastaralni rok. Zastaralni rok zamudnih obresti se določa drugače zgolj v primeru, če je glavna terjatev že zastarala, saj se takrat tudi zamudne obresti štejejo za zastarane (344. člen OZ).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki njene stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti v znesku

448,80 EUR

.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora plačati tožniku 18.778,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2005 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo še o pravdnih stroških. Obrazložilo je, da je tožnik plačal toženkin dolg iz sodne poravnave, za kar je imel tudi pravni interes, zato je na podlagi zakonite subrogacije (275. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)) upravičen do vtoževanega zneska. Zavrnilo pa je ugovor zastaranja, saj je tožnik toženkin dolg plačal 30. 11. 2004, do dneva vložitve tožbe 27. 11. 2009 pa se splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ) še ni iztekel. Enako pa velja tudi glede ugovora zastaranja zamudnih obresti, ki so bile zajete v dogovorjenem znesku po sodni poravnavi. Poleg tega je toženka s sklenitvijo sodne poravnave zamudne obresti priznala, četudi so bile morebiti že zastarane, zato sedaj nasproti tožniku ne more uveljavljati ugovora, da je bil del obveznosti zastaran že ob sklenitvi sodne poravnave. Delno pa je ugodilo tudi zahtevanim zakonskim zamudnim obrestim od prisojenega zneska (glavnice), in sicer od poteka roka, določenega v opominu (299. člen OZ), to je od 23. 4. 2005 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede ugovora zastaranja glavnice se je v celoti strinjalo s sodiščem prve stopnje. Enak zastaralni rok, ki se torej do vložitve tožbe še ni iztekel, pa velja tudi za zamudne obresti, katere napada toženka v pritožbi, saj so zamudne obresti akcesorna terjatev.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se pritožbi toženke delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v prvi točki spremeni tako, da se toženki naloži plačilo zakonskih zamudnih obresti od 27. 11. 2006 dalje do plačila. Navaja, da izpodbija odločitev nižjih sodišč glede zamudnih obresti od 23. 4. 2005 do 27. 11. 2006, saj brez prepričljivih argumentov odstopa od ustaljene sodne prakse (VIII Ips 172/99, II Ips 70/2011) in jasne zakonske določbe prvega odstavka 347. člena OZ, ki za zastaranje zamudnih obresti določa krajši triletni zastaralni rok, toženka pa je izrecno ugovarjala poleg zastaranja glavne terjatve tudi zastaranje zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje se do ugovora zastaranja zamudnih obresti sploh ni opredelilo, sodišče druge stopnje pa zmotno enači zastaralna roka glavne terjatve in obresti kot stranske terjatve.

4. Tožnik v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da tako za glavnico kot obresti velja splošni petletni zastaralni rok, saj se pravilo o triletnem zastaralnem roku zamudnih obresti (prvi odstavek 347. člena OZ) uporabi samo takrat, ko ob vložitvi zahtevka za plačilo zamudnih obresti še ni potekel zastaralni rok za glavno terjatev (II Cp 2998/2011).

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je dovoljena. N

a podlagi 39. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je za vrednost spornega predmeta odločilna samo vrednost glavnega zahtevka, ne pa tudi vrednost obresti. Glede zamudnih obresti torej vrednost spornega predmeta ne presega niti 2.000,00 EUR, zato revizije zgolj v tem delu ni mogoče dopustiti (četrti odstavek 367. člena ZPP), posledično pa je

zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena (drugi odstavek 385. člena ZPP).

7. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Sodišče se ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje (335. člen OZ). Ko zastara glavna terjatev oziroma, ko bi zastarala glavna terjatev, če ne bi prenehala z izpolnitvijo, zastarajo tudi stranske terjatve, kot so terjatve za obresti, plodove, stroške, pogodbene kazni (344. člen OZ). Terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja (prvi odstavek 347. člena OZ).

8. Zahteva pravilno navaja, da velja na podlagi prvega odstavka 347. člena OZ in v skladu z ustaljeno sodno prakso(1) za zamudne obresti krajši triletni zastaralni rok. Zastaralni rok zamudnih obresti se določa drugače zgolj v primeru, če je glavna terjatev že zastarala, saj se takrat tudi zamudne obresti štejejo za zastarane (344. člen OZ).(2) Ker v obravnavanem primeru glavna terjatev ob vložitvi tožbe še ni zastarala, velja za zamudne obresti krajši triletni zastaralni rok.

9. Ne glede na navedeno pa sodišče upošteva zastaranje zgolj na ugovor, pri čemer mora tožena stranka izrecno ugovarjati tudi zastaranje zamudnih obresti.(3) Neutemeljena je navedba v zahtevi, da je toženka to storila. Namreč iz sodbe sodišča prve stopnje (in tudi iz spisa) izhaja, da je toženka ugovarjala zastaranje glavne terjatve in zamudnih obresti, ki jih zajema znesek, ki je bil predmet sodne poravnave. Toženka je torej ugovarjala zgolj zastaranje zamudnih obresti, ki so v tej pravdi del glavnice. To pa niso tiste zamudne obresti, glede katerih je toženka uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava v pritožbi in glede katerih je vložena obravnavana zahteva, to je zamudne obresti od prisojene glavne terjatve. Ker toženka glede teh zamudnih obresti ni ugovarjala zastaranja, se sodišče prve stopnje pravilno do tega ni opredelilo. Sodišče druge stopnje pa je zmotno menilo, da je bil takšen ugovor podan, poleg tega je zmotno štelo, da sta zastaralna roka glavne terjatve in zamudnih obresti enaka. Kljub temu pa sodbe sodišča druge stopnje ni dopustno spremeniti, ker toženka, kot že navedeno, ni ugovarjala zastaranja izpodbijanih zamudnih obresti.

10. Uveljavljani razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 378. členom ZPP).

11. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Zahtevi za varstvo zakonitosti ni bilo ugodeno, zato mora toženka povrniti tožniku njegove stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi(4) odmerilo na 448,80 EUR (odgovor na izredno pravno sredstvo (tar. št. 3300) v višini 354,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih stroškov (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 20 % DDV (tar. št. 6007)). Toženka je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (313. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 14/2011, II Ips 53/2007, VIII IPs 172/1999, VIII Ips 196/1999.

Op. št. (2): Primerjaj II Ips 52/2007.

Op. št. (3): Primerjaj III Ips 67/2001.

Op. št. (4): Stroški izrednega pravnega sredstva so izračunani na podlagi vrednosti izpodbijanega dela. Z zahtevo se izpodbijajo zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 18.778,16 EUR od 23. 4. 2005 do 27. 11. 2006, kar v kapitalizirani višini znaša 4.231,22 EUR.

Datum zadnje spremembe:

01.07.2014

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Ip 796/2022
• Sodba II Ips 14/2011
• VSRS Sklep II DoR 412/2022