Sodba VIII Ips 66/2014

Jedro

Namen zakonske zahteve po zagovoru ni dokazovanje neutemeljenosti očitanega, pač pa pomeni pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventualno pojasni svoja ravnanja. To pa je tožnik preko svojega pooblaščenca storil.

Ravnanje, kot je bilo ugotovljeno pri tožniku, pomeni oziroma bi lahko pomenilo z vidika ciljev in interesov, ki jih mora zasledovati policija, veliko moralno škodo, tudi če je tožnik to storil izven delovnega časa in čeprav deloma - ne pa v celoti - tudi v zasebnih prostorih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov Ministrstva za notranje zadeve in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ter reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je bil tožniku omogočen zagovor po drugem odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Tožnik je storil očitano dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), njegovo dejanje pa ima tudi znake kaznivih dejanj ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po prvem odstavku 127. člena KZ-1 in kaznivega dejanja grožnje pa prvem odstavku 135. člena KZ-1. Tožnikovo ravnanje pomeni tudi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, določene v 35. členu ZDR in 20. členu pogodbe o zaposlitvi, četudi je bilo storjeno izven delovnega časa in izven prostorov delodajalca. Njegovo ravnanje kot policista pomeni oziroma bi lahko pomenilo veliko moralno škodo za toženo stranko.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je bila v postopku pri toženi stranki kršena pravica do zagovora. Na dan zagovora je bil hospitaliziran na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice, dejstvo, da se je zagovora udeležil njegov zagovornik, pa ne spreminja tega, da zagovora ni mogel podati osebno. Niti prvostopna niti drugostopna sodba nimata nikakršnih razlogov, da naj bi tožnik s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini. Da očitana kršitev nima znakov tega kaznivega dejanja, kaže tudi to, da je bil kazenski postopek zoper tožnika ustavljen, ker je državno tožilstvo umaknilo obtožbo, oškodovanka pa ni prevzela kazenskega pregona. Z očitanim dejanjem nikakor ni mogel kršiti pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Storjeno je bilo izven delovnega časa v stanovanjskem prostoru delavca in ne pri izvrševanju policijskih pooblastil. Tožnik je sicer veljal za delovnega in neproblematičnega delavca in ni nikoli izkazoval agresivnosti do sodelavcev ali do ljudi, ki jih je obravnaval.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrže kot nedovoljeno oziroma zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Neutemeljene so revizijske navedbe, da izpodbijana sodba, in že prvostopna sodba, nimata razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), in sicer o tem, da ima tožnikovo ravnanje znake kaznivega dejanja nasilja v družini. Prvostopna sodba ima obsežno obrazložitev o tem, zakaj šteje, da je tožnik storil očitano ravnanje (točki 14 in 15 prvostopne sodbe), in tudi o tem, da so s takim ravnanjem izpolnjeni vsi znaki očitanega kaznivega dejanja (in tudi dveh drugih, točka 17 prvostopne sodbe). Sodišče druge stopnje se je s tako dejansko in pravno presojo prvostopnega sodišča strinjalo in se opredelilo tudi do pritožbenih navedb tožnika (točki 10 in 11 drugostopne sodbe). Standard obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je nižji od standarda obrazložitve sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču, ki se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, te pa so bile razumno in dovolj obrazložene, ni treba ponavljati dejanskih ugotovitev niti pravnih stališč. Zatrjevanih pomanjkljivosti izpodbijana sodba tako nima in jo je mogoče preizkusiti.

8. Tožniku je bil zagovor omogočen. Iz ZDR ne izhaja, da mora biti zagovor ustni (oseben), in tudi ne, kakšna je njegova predpisana vsebina. Tožena stranka je tožnika povabila na zagovor, ki se ga ni udeležil, ker je bil na dan zagovora v priporu. Vendar se je po ugotovitvah sodišča zagovora udeležil njegov zagovornik, ki je v tožnikovem imenu podal vsebinski zagovor. Namen zakonske zahteve po zagovoru ni dokazovanje neutemeljenosti očitanega, pač pa pomeni pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventualno pojasni svoja ravnanja. To pa je tožnik preko svojega pooblaščenca storil. Prelaganje zagovora, da bi zagovor tožnik osebno podal še sam, pa bi lahko ogrozilo možnost pravočasne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj mora biti podana v 30 dneh od ugotovitve razloga zanjo. Poleg tega ne gre prezreti, da je imel tožnik glede na postopek po Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU) tudi možnost pritožbe zoper sklep o odpovedi, ki jo je tudi izkoristil.

9. Tožnik poleg tega, da zmotno navaja, kako izpodbijana sodba in prvostopna sodba sploh nimata razlogov glede znakov očitanega kaznivega dejanja, ali pa prav zaradi takega zmotnega izhodišča, nima vsebinske obrazložitve o zmotni uporabi materialnega prava v tem delu. Revizijske navedbe pomenijo le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ne pa tega, da naj bi in v čem sodišče ob ugotovljenem dejanskem stanju zmotno ugotovilo obstoj vseh znakov očitanega kaznivega dejanja. To pa ni dovoljen revizijski razlog, zato v tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkušati.

10. Delavec se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (35. člen ZDR). Ta obveznost je konkretizirana v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi (20. člen), ki primeroma našteva taka škodljiva ravnanja. Med drugimi tudi ravnanja, ki imajo znake naklepnega kaznivega dejanja. Pri tem je treba upoštevati dejavnost delodajalca, to je tožene stranke, in dejstvo zaposlitve tožnika na delovnem mestu policista. Delo v policiji, kot pomembni javni službi s posebnimi pooblastili tudi na področju odkrivanja in preprečevanja kaznivih dejanj, predpostavlja, da policisti in uslužbenci policije na sploh sami tudi v osebnem življenju spoštujejo in upoštevajo veljavne predpise. To je pogoj za vzdrževanje zaupanja javnosti, ki je nujni pogoj za uspešno delo policije. Zato pomeni oziroma bi lahko pomenilo ravnanje, kot je bilo ugotovljeno pri tožniku, z vidika ciljev in interesov, ki jih mora zasledovati policija, veliko moralno škodo, tudi če je tožnik to storil izven delovnega časa in čeprav deloma - ne pa v celoti - tudi v zasebnih prostorih.

11. Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

19.06.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 205/2013
• Sodba VIII Ips 236/2013
• VDSS Sodba Pdp 27/2020