Sklep I Up 26/2014

Jedro

Tožnik je z zapustitvijo azilnega doma s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v RS in s tem tudi, da odločba, ki jo njegova pooblaščenka izpodbija s tožbo, očitno ne posega (več) v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper odločbo, št. 2142-148/2011/21 (1232-07) z dne 2. 4. 2013, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja in utemeljuje razloge, zaradi katerih je tožnikovo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

3. Zoper citirani sklep vlaga tožnik po pooblaščenki pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se je nepravilno oprlo na nepodpisan dopis tožene stranke. Tudi če bi tožnik res samovoljno zapustil azilni dom, tožbe ni dovoljeno zavreči, saj to predstavlja poseg v ustavni pravici iz 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). V primeru tožnikove vrnitve v Republiko Slovenijo (na podlagi Dublinske uredbe) tožnikove prošnje vsebinsko ne bi bilo več mogoče presojati, saj bi bil možen le zahtevek za ponovno prošnjo, v zvezi s čimer pa bi moral tožnik navesti nova dejstva ali nove dokaze. V obravnavanem primeru ni nobenega razumnega in ustavno dopustnega razloga za poseg v tožnikovo pravico do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik je bil po izdaji izpodbijane odločbe tožene stranke (2. 4. 2013) dne 29. 11. 2013 izbrisan iz evidence, ker je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil.

7. Obvestilo tožene stranke sodišču, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil, res ni podpisano, vendar je bil dopis vročen tožnikovi pooblaščenki, ki navedenemu dejstvu ni ugovarjala. Tudi v pritožbi ne zatrjuje, da ve, kje je tožnik oziroma da ni zapustil azilnega doma in da se še vedno nahaja v Sloveniji. Zato je prvostopenjsko sodišče po presoji Vrhovnega sodišča pravilno štelo tožnikovo samovoljno zapustitev azilnega doma za zanesljivo izkazano.

8. Sporno v obravnavanem primeru je, ali je sodišče prve stopnje na tej dejanski podlagi utemeljeno zavrglo tožbo, ker tožnik nima pravnega interesa, na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

9. Iz Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in njegovih posameznih določb izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi določene dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje za mednarodno zaščito predvidene določene odločitve procesne narave.

10. Po določbi 80. člena ZMZ ministrstvo organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom. V njem pa mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo ali se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo (tretja alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ), se njegova prošnja šteje za umaknjeno in pristojni organ postopek s sklepom ustavi (tretji odstavek 50. člena ZMZ).

11. ZMZ izrecno ureja samo primere, kadar prosilec izrecno ali s konkludentnim ravnanjem prošnjo umakne v upravnem postopku (do izdaje odločbe), ne pa tudi, kadar prosilec samovoljno zapusti azilni dom (in bi se posledično njegova prošnja štela za umaknjeno) po izdaji upravne odločbe, s katero se je odločilo o njegovi prošnji. Vendar to tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne pomeni, da bi sodišče, v primeru izpolnjenosti pogojev iz drugega odstavka 50. člena ZMZ, do katerih pride po izdaji odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje, moralo meritorno obravnavati tožbo zoper tako odločbo, saj v prejšnji točki te obrazložitve navedene obveznosti prosilca veljajo tudi v primeru sodnega spora (glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012).

12. Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil, zato je bil dne 29. 11. 2013 izbrisan iz evidence. Tožnik je z zapustitvijo azilnega doma s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo njegova pooblaščenka izpodbija s tožbo, očitno ne posega (več) v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

13. Enako stališče kot v obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče sprejelo v več svojih sklepih npr. I Up 92/2013, I Up 476/2012, I Up 470/2012 (s to razliko, da je v teh zadevah po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, ki je tožbo meritorno obravnavalo, Vrhovno sodišče zavrglo pritožbo, ker je prosilec samovoljno zapustil azilni dom) in I Up 300/2013 (v tej zadevi pa gre za enako procesno situacijo).

14. Tudi Ustavno sodišče RS je že večkrat zavrglo ustavne pritožbe prosilcev, kadar so ti samovoljno zapustili center za tujce (odločbe Ustavnega sodišča RS Up-555/07, Up-1440/06 in Up-1599/06). V odločbi Up-3936/07 je Ustavno sodišče RS tudi navedlo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon, in ker so pritožniki azilni dom samovoljno zapustili in se vanj v treh dneh niso vrnili, očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

15. Ker tudi v tem primeru tožnik očitno nima namena prositi oziroma počakati na konec postopka mednarodne zaščite, saj je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil, ter je s tem kršil svoje obveznosti po ZMZ, ne more uspešno uveljavljati posega v ustavni pravici iz 23. in 25. člena URS.

16. Glede na navedeno je zato stališče sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pravilno. Taka odločitev tudi ne nasprotuje Direktivi Sveta 2005/85/ES Procesni direktivi, ki v šestem odstavku 39. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil ali odstopil od pravnega sredstva iz odstavka 1, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati.

17. Za odločitev o tej stvari, ko gre za vprašanje, ali so bili izpolnjeni pogoji za zavrženje tožbe po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pa vprašanje, ki jih zastavlja tožnik v pritožbi, niso pomembna. Kakšne možnosti za vložitev nove prošnje oziroma nadaljevanje postopka ima tožnik, če se bo vrnil v Slovenijo, in kako naj bi v tem primeru odločali pristojni organi, niso predmet tega spora in tudi ne te upravne zadeve, zato se Vrhovo sodišče do njih ne opredeljuje.

18. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep I U 1833/2019-13
• UPRS sklep I U 1374/2015
• UPRS Sklep I U 752/2018-11