Sodba I Up 533/2013

Jedro

Če je bil izpeljan postopek za ponovni sprejem prosilcev in je odgovorna država sprejela pristojnost (Dublinska uredba), je odločitev tožene stranke zakonita, prosilci pa niso izkazali, da bi v odgovorni državi v tovrstnih primerih kršili človekove pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju (ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-203/2013/10 (1313-05) z dne 9. 9. 2013. Tožena stranka je z navedenim sklepom v 1. točki izreka odločila, da se zadeve tožnikov združijo v en postopek, v 2. točki pa, da ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito tožnikov, saj bodo predani Republiki Madžarski, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na pridobljene podatke iz centralne baze EURODAC in na korespondenco z Madžarsko in Švico. Kot pravno podlago svoje odločitve navaja Uredbo Sveta Evrope, št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003, o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki je v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju Dublinska uredba).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na ovire za predajo tožnikov Madžarski.

3. Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge. Predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo odpravi, podrejeno pa, da razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Trdijo, da bi predaja Madžarski pomenila kršitev človekovih pravic. Sklicuje se na članek, objavljen v časopisu Independent Balkan News Agency z dne 22. 7. 2013, ki opozarja, da so priprti kosovski emigranti na Madžarskem zlorabljani, saj jim je gibanje omejeno, dokler o njihovi prošnji za mednarodno zaščito ni dokončno odločeno.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja te zadeve izhaja, da so tožniki v Republiki Sloveniji vložili prošnjo za priznanje mednarodne zaščite 28. 8. 2013. Tožena stranka je nato s poizvedbami v centralni bazi EURODAC ugotovila, da sta bila prvi tožnik in druga tožnica dne 22. 6. 2013 vnesena v navedeno bazo kot prosilca za mednarodno zaščito s strani Republike Madžarske, 27. 6. 2013 pa v bazo vnesena kot prosilca za mednarodno zaščito s strani Švice, drugo tožnica pa pred tem že 8. 8. 2006 s strani Belgije in 21. 5. 2013 s strani Madžarske. Iz dopisovanja med toženo stranko in Republiko Madžarsko oziroma Švico je iz podatkov predloženega spisa razvidno tudi, da je Madžarska sporočila, da sprejema odgovornost za obravnavanje prošenj tožnikov.

7. Dublinska uredba vzpostavlja merila in mehanizme za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki je v eni državi članici vloži državljan tretje države. Prvi odstavek 3. člena Dublinske uredbe določa, da prošnjo za mednarodno zaščito kateregakoli državljana tretje države, ki na meji ali ozemlju katerekoli od držav članic EU zaprosi za mednarodno zaščito, obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja. Po določbah drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe lahko z odstopanjem od prvega odstavka vsaka članica obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil državljan tretje države, tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila te uredbe. V takem primeru navedena članica postane odgovorna v smislu te uredbe in prevzame odgovornost v zvezi z obravnavanjem prošnje. V 16. členu Dublinske uredbe je urejen ponovni sprejem prosilcev v odgovorno državo.

8. V obravnavani zadevi je tožena stranka svojo odločitev oprla na določbo c) točke prvega odstavka 16. člena, ki določa, da mora država članica pod pogoji člena 20 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja je obravnavana in je na ozemlju druge države članice brez dovoljenja.

9. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, iz upravnih spisov izhaja, da je Republika Madžarska po izpeljanem postopku, ki ga predvideva Dublinska uredba, sprejela pristojnost za obravnavanje prošenj tožnikov za mednarodno zaščito.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbene ugovore tožnikov, ki so se nanašali na v tožbi zatrjevano nespoštovanje človekovih pravic - prosilcev za mednarodno zaščito na Madžarskem. Pravilno je tudi ugotovilo, da gre v primerjavi z obravnavano zadevo pri dveh sodbah Evropskega sodišča, na kateri so se sklicevali tožniki kot dokaz, za različne zadeve, ne pa za enako dejansko in pravno stanje. Drugih dokazov, ki bi kazali na to, da bo v primeru predaje tožnikov Madžarski lahko prišlo do kršitve človekovih pravic, tožniki niso predložili.

11. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožniki v pritožbi ne izpodbijajo okoliščin in ugotovitev, ki so bile podlaga za uporabo Dublinske uredbe, niti presoje sodišča prve stopnje, ki se nanaša na v tožbi zatrjevana primera, sklicevanje pritožbe na časopisni članek pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Odločitve o omejitvi gibanja v postopkih odločanja o prošnjah za mednarodne zaščite, ki temeljijo na ustrezni nacionalni zakonodaji in mednarodnih aktih, same po sebi še ne pomenijo kršitve človekovih pravic.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 619/2017-6
• UPRS sodba in sklep I U 771/2015
• sodba in sklep I U 1807/2011