Sodba I Up 14/2014

Jedro

Kot dokazi, na podlagi katerih se ugotovijo dejstva, na njihovi podlagi pa izda odločba, se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari, med drugim tudi dokazi (neposredni ali posredni), ki jih predloži stranka, in izjava stranke (164. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP v zvezi s 30. členom ZMZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-252/2013/4 (1313-09) z dne 29. 11. 2013. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena in druge alineje prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito omejila gibanje na območje Azilnega doma do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 28. 11. 2013 od 11.25 ure do dne 28. 2. 2014 do 11.25 ure.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje ugotovitvam in zaključkom tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka v skladu s podatki predloženega upravnega spisa ugotovila in obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka v konkretnem primeru.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, Vrhovnemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni utemeljila, kako bo ugotavljala tožnikovo istovetnost niti na kakšen način naj bi omejitev gibanja tožniku prispevala k ugotavljanju njegove istovetnosti. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da osebnih dokumentov iz izvorne države nima in jih nikoli ni imel. Sodišče prve stopnje je uporabo določbe druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ zelo skopo obrazložilo. V sklepu o omejitvi gibanja mora biti ugotovljeno in utemeljeno, da je tožnik ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Tožena stranka je omejitev gibanja utemeljila z nelegalnim prehodom iz Hrvaške v Slovenijo. V postopku je bilo res ugotovljeno, da je tožnik mejo med Turčijo in državo članico EU (Grčijo) prečkal ilegalno, vendar izpodbijani sklep temelji na nelegalnem prehodu iz Hrvaške v Slovenijo in zato temelji na napačnih razlogih. Omejitev gibanja ni mogoča na podlagi katerihkoli dokazov in indicev, ampak le na podlagi dokazov ali indicev iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III. Uredbe/2000/2725/ES. Z nobenim takim dokazom pa tožena stranka ne razpolaga niti ga ne izpostavlja. Odločitev tožene stranke je tako napačna iz dveh razlogov, in sicer, ker utemeljuje omejitev gibanja na podlagi ilegalnega prehoda meje med dvema državama članicama EU (namesto na ilegalnem prehodu iz tretje države v državo članico EU) in ker za to navaja dokaze oziroma posredne okoliščine, ki nimajo podlage v navedenih uredbah.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v obravnavani zadevi pravilno uporabila materialni zakon, ko je oprla svojo odločitev o omejitvi gibanja na določbe prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ in druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Po določbi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Po določbi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ pristojni organ lahko prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III. Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice.

7. Kot izhaja iz predloženih spisov, je tožnik po lastnih navedbah z družino zapustil Somalijo, katere državljan je, in odšel v Jemen, od koder je odpotoval ilegalno v Saudsko Arabijo, Jordanijo, Sirijo, Turčijo, Grčijo, na Hrvaško. Na Hrvaškem je zaprosil za mednarodno zaščito decembra 2012. Ker je po njegovih izjavah postopek predolgo trajal in ker se na Hrvaškem ni dobro počutil, je Hrvaško zapustil. V Slovenijo je vstopil 26. 11. 2013. Ni nameraval ostati v Sloveniji, ker je želel oditi k sestri v Švico.

8. Prosilec mora glede na določbo 21. člena ZMZ v postopku mednarodne zaščite navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegovo prošnjo, predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Tožnik v obravnavani zadevi po lastnih navedbah nikoli ni imel nobenih dokumentov, ki bi jih v postopku lahko predložil in z njimi izkazal svojo identiteto. Sam tožnik je povedal (7. stran prošnje), da ni dal pravih osebnih podatkov na Hrvaškem, kjer je že zaprosil za mednarodno zaščito. Ni torej sporno, da je sam tožnik navedbe o svoji istovetnosti spreminjal. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča v postopku potrebno ugotavljanje njegove istovetnosti, kar je v odločbi tožene stranke navedeni zakonski pogoj za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ. Ugotavljanje tožnikove istovetnosti in način tega ugotavljanja pa sta stvar ugotavljanja dejanskega stanja, ki ga v upravnem postopku ugotavlja samostojno (sicer v okviru in na podlagi zakonov) upravni organ, ki ta postopek vodi. Kot dokazi, na podlagi katerih se ugotovijo dejstva, na njihovi podlagi pa izda odločba, se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari, med drugim tudi dokazi (neposredni ali posredni), ki jih predloži stranka, in izjava stranke (164. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP v zvezi s 30. členom ZMZ). Tožnik pa je ob podajanju prošnje za mednarodno zaščito sam izjavil, da bo poskušal od očeta pridobiti dokument, ki ga je oče dobil v Jemnu kot begunec. Ali pa bo ta dokument prispeval k ugotovitvi tožnikove istovetnosti, bo organ lahko ocenil, ko ga bo dobil. Ugotovitev istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito pa je v tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo in presojajo subjektivne okoliščine, na katere se sklicuje. Zato pritožbeni ugovor o neutemeljenosti izreka ukrepa omejitve gibanja na navedeni pravni podlagi ni utemeljen.

9. Kot izhaja iz predloženih spisov, je tožnik sam ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito uradni osebi povedal, da je ilegalno vstopil iz Turčije (tretja država) v Grčijo (članica EU). Ker je te podatke o svoji poti in o ilegalnem prehodu meje iz Turčije v Grčijo tožnik sam navedel uradni osebi ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, tožena stranka pa v to ni podvomila, to dejstvo ni sporno. Tožena stranka je v obrazložitvi svojega sklepa (drugi odstavek obrazložitve na 1. in 2. strani) povzela tožnikove navedbe, da je v Turčiji spoznal ilegalnega „sprovajalca“, s katerim sta se odpeljala z osebnim vozilom iz Turčije do Grčije, nato pa do Hrvaške. Ker ni imel osebnih dokumentov, se je mejnim kontrolam izogibal tako, da je državne meje prečkal peš izven mejnih prehodov, nato pa se ponovno pridružil vozniku osebnega vozila. Tudi sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko pritrjuje razlogom tožene stranke v njeni odločbi, navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik mejo med Turčijo in državo članico EU (Grčijo) prečkal ilegalno. Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo v tej točki obrazložitve, da je bistveno, da je tožnik mejo med tretjo državo in članico Evropske unije prečkal nezakonito. Zato ob navedenih tožnikovih izjavah o njegovi poti iz Somalije in Jemna do Slovenije (razvidnih iz njegove prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je tožnik lastnoročno podpisal) njegovo sklicevanje v pritožbi na druge dokaze ali posredne okoliščine iz Uredb EU, navedenih v drugi alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ, ni pravno pomembno za odločitev v tej zadevi. Pogoj za omejitev gibanja je namreč tudi na tej pravni podlagi izkazan že na podlagi tožnikove izjave.

10. Vrhovno sodišče poudarja, da je uradna oseba tožene stranke tožnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito izrecno vprašala, če razume prevajanje preko tolmača (5. stran prošnje), tožnik pa je odgovoril, da razume in da nima pripomb (6. stran prošnje). Ker je sam povedal, da se je pred prihodom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, pri tem pa je tam navedel drugačne osebne podatke, hkrati pa sam navedel, da je bil namenjen v Švico k svoji sestri, sta tožena stranka in sodišče prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča pravilno presodila, da so bili zaradi vseh zgoraj navedenih razlogov izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za omejitev tožnikovega gibanja (do njegove predaje pristojni državi) na obeh navedenih pravnih podlagah.

11. Ker pa v obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik pred vložitvijo prošnje v Sloveniji že zaprosil za mednarodno zaščito v eni izmed članic EU (Hrvaški), bo s takšno omejitvijo gibanja mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, saj bo le tako mogoče zagotoviti morebitno predajo tožnika tej državi. To pa je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje.

12. Pritožbeni ugovori so iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

25.04.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 400/2012
• Sodba I Up 529/2012
• Sodba I Up 60/2012