Sodba I Up 369/2013

Jedro

Okoliščine, ki jih tožniki navajajo kot razlog za preganjanje, to je, da se kot budisti mongolske narodnosti ne strinjajo s politiko Kitajske do Tibeta oziroma Dalaj Lame, bi sicer lahko bile razlog za priznanje mednarodne zaščite po Ženevski konvenciji oziroma 2. in 27. členu ZMZ (pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, politično prepričanje), vendar bi morala biti grozeča dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da bi predstavljala hudo kršitev človekovih pravic, oziroma da bi predstavljala zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvijo človekovih pavic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (26. člen ZMZ). Takega preganjanja pa tožniki niso izkazali niti ne izhaja iz informacij o stanju na Kitajskem, ki jih je tožena stranka preučila in navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-132/2007/59 (1312-14) z dne 21. 12. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka upravne zadeve prosilcev za mednarodno zaščito, ki trdijo, da so A. A., roj. ... v ... Ljudska Republika Kitajska, B. B., roj. ... v kraju ..., Ljudska Republika Kitajska, ter njuni hčerki in C. C., roj. ... v kraju ..., Republika Mongolija, in mld. D. D., roj. ... v kraju ..., Republika Mongolija, združila v en postopek in njihove prošnje za mednarodno zaščito na podlagi določbe druge alineje 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da so tožniki vložili prošnjo za mednarodno zaščito pri toženi stranki že 21. 5. 2007 in da je sodišče prve stopnje o tej prošnji odločalo že drugič. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi in se pri tem sklicevalo na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 ter dodalo še svoje razloge. Po presoji sodišča prve stopnje tožniki v primeru vrnitve na Kitajsko, ki je izvorna država A. A. in B. B., iz katere sta odšla s svojimi starši v Mongolijo še kot otroka, ne bi bili ogroženi in da se jim zato mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji ne podeli (niti v obliki statusa begunca niti v obliki subsidiarne zaščite).

3. Tožniki v pritožbi, ki jo je vložil svetovalec za begunce, uvodoma pripominjajo, da je sodišče prve stopnje s skrajno ekstenzivnim povzemanjem oziroma prepisovanjem izpodbijane odločbe in tožbe zoper odločbo kršilo pravila procesne ekonomije in pretirano obremenilo sodbo, ki je nepregledna, za prava neuke stranke pa nerazumljiva. Zato bi bilo treba tako prakso spremeniti. Menijo, da je izhodišče v izpodbijani sodbi, da ne potrebujejo mednarodne zaščite, napačno. Napačno je sklicevanje na določbo tretjega odstavka 21. člena ZMZ. Ta določba naj bi bila implementirana iz Direktive EU, št. 2004/83 ES, vendar pa je bila napačno razumljena in zato je neskladna z Ustavo RS in z navedeno direktivo, kar pomeni tudi napačno uporabo materialnega prava. Razlogi sodbe so v neskladju, sodišče prve stopnje ni odgovorilo na nekatere pomembne tožbene ugovore, ki jih v pritožbi ponavljajo. Grajajo tudi zaključno presojo sodišča prve stopnje glede statusa begunca, saj so razlogi nasprotujoči si, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Tudi presoja glede subsidiarne zaščite ni zakonita, sodišče pa je tudi nezakonito zavrnilo predlog za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ki ga je štelo kot predlog za izvedbo glavne obravnave, ki pa je tudi ni opravilo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se strinja z uvodno pripombo pooblaščenca tožnikov, da je izpodbijana sodba nerazumno dolga in nepregledna, obremenjena z nepotrebnim povzemanjem dotedanjega postopka, izjav strank v postopku, nepotrebnim prepisovanjem odločbe tožene stranke in tožbe. Tudi ožja obrazložitev izpodbijane sodbe ne dosega standarda sodbe višjega sodišča glede jasnosti in sporočilnosti zlasti za prava neuke stranke, ki so v zadevah mednarodne zaščite tujci, ki ne razumejo slovenskega jezika, prav njim pa je sodba namenjena. Enaka ocena velja tudi za izpodbijano odločbo tožene stranke.

7. V obravnavani zadevi je tožena stranka po izvedenem rednem postopku (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-292/09, Up-1472/09 z dne 20. 10. 2011 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 685/2011 z dne 14. 12. 2011) drugič zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite, sodišče prve stopnje pa je tokrat njihovo tožbo zavrnilo. Tožniki so v Slovenijo prišli ilegalno v maju 2007 iz Mongolije. Po lastnih navedbah sta prva dva tožnika v Mongolijo prišla kot otroka s svojimi starši iz Kitajske že v letu 1984, v Mongoliji sta torej živela 23 let, po lastnih navedbah na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje. Med bivanjem v Mongoliji sta se jima rodili tudi obe hčerki - tretja in četrta tožnica. Iz Mongolije naj bi pobegnili zaradi strahu, ker je prvi tožnik dne 5. 4. 2007 prejel odločbo mongolske policije, da morata z drugo tožnico zapustiti Mongolijo v 30-tih dneh, sicer bosta predana izvorni državi Kitajski. To bi ju po njunih predvidevanjih ločilo od njunih hčera, saj hčeri v tej odločbi nista bili omenjeni. Glede na to se ne morejo vrniti v Mongolijo. To odločbo so tožniki pozabili v Mongoliji zato je v obravnavanem postopku niso predložili v dokazne namene. Na Kitajsko, ki je izvorna država prvih dveh tožnikov, se ne morejo vrniti, ker tam prva tožnika že od otroštva nista živela, tretja in četrta tožnica pa tam še nikoli nista bili. Tam bi bili preganjani, tako kot so bili preganjani starši tožnika in druge tožnice, zaradi njihove mongolske narodnosti, budistične veroizpovedi in političnega prepričanja, to je nenaklonjenosti do kitajske politike do Tibeta in Dalaj Lame.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno presodilo, da je treba v tem primeru okoliščine za priznavanje mednarodne zaščite za tožnike ugotavljati glede na izvorno državo prvih dveh tožnikov, to je okoliščine na Kitajskem, saj sta tožnika s svojimi starši kot otroka prišla od tam in bi bila po lastnih navedbah iz Mongolije, kjer sta živela na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje skupaj s hčerkama, izgnana na Kitajsko.

9. Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo tudi, da ključni razlog za zavrnitev prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite, ki izhaja iz sicer obsežne vendar nepregledne obrazložitve izpodbijane odločbe tožene stranke, to je pomanjkanje splošne verodostojnosti prvih dveh tožnikov, ne obstoji, da pa je za zavrnitev prošnje podan razlog, ki ga tožena stranka navaja kot drugotnega, to je, da tožnikom na Kitajskem ne grozi preganjanje v smislu ZMZ niti zaradi njih samih niti zaradi očetov prvih dveh tožnikov.

10. Okoliščine, ki jih tožniki navajajo kot razlog za preganjanje, to je, da se kot budisti mongolske narodnosti ne strinjajo s politiko Kitajske do Tibeta oziroma Dalaj Lame, bi sicer lahko bile razlog za priznanje mednarodne zaščite po Ženevski konvenciji oziroma 2. in 27. členu ZMZ (pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, politično prepričanje), vendar bi morala biti grozeča dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da bi predstavljala hudo kršitev človekovih pravic, oziroma da bi predstavljala zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvijo človekovih pavic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (26. člen ZMZ). Takega preganjanja pa tožniki niso izkazali niti ne izhaja iz informacij o stanju na Kitajskem, ki jih je tožena stranka preučila in navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje je prav zaradi teh razlogov pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca po določbi drugega odstavka 2. člena ZMZ, s tem pa se strinja tudi Vrhovno sodišče.

11. Odločitev sodišča prve stopnje torej ne temelji na tem, da pri tožnikih ni bilo mogoče ugotoviti njihove splošne verodostojnosti, kot zmotno menijo tožniki. Zato so vse pritožbene navedbe, ki izhajajo iz tega zmotnega izhodišča tožnikov, brezpredmetne. Dejansko stanje te zadeve je ugotovila tožena stranka v upravnem postopku večinoma le na podlagi navedb tožnikov in na podlagi informacij o razmerah v izvorni državi prvih dveh tožnikov, to je Kitajski (da izvirata od tam prva dva tožnika ne zanikata), na tako ugotovljenem dejanskem stanju pa temeljita tudi izpodbijana in ta sodba. Izpodbijana odločitev torej ne temelji na določbi tretjega odstavka 21. člena ZMZ, kot zmotno trdi pritožba, pač pa na pravilni presoji tožene stranke in sodišča prve stopnje, da pri tožnikih ne obstoji takšen strah pred preganjanjem v njihovi izvorni državi Kitajski, ki bi po določbah ZMZ utemeljeval podelitev mednarodne zaščite. Zato v tej zadevi tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni bilo treba prekiniti postopka zaradi ugotavljanja skladnosti navedene določbe ZMZ z Ustavo RS in Kvalifikacijsko direktivo.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna in z utemeljenimi razlogi obrazložena odločitev sodišča prve stopnje tudi glede zavrnitve podelitve subsidiarne zaščite tožnikom. Ti v postopku pred toženo stranko niso niti zatrjevali, da bi ob vrnitvi na Kitajsko lahko utrpeli resno škodo, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ, da bi jim ta grozila, pa ne izhaja niti iz informacij o stanju na Kitajskem, niti tožniki tega konkretno ne zatrjujejo oziroma izkazujejo v pritožbi.

13. Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo in ovrednotilo nekaterih tožbenih navedb in da naj bi s tem kršilo pravila postopka v upravnem sporu. Večina ugovorov se nanaša na ocenjevanje verodostojnost tožnikov in na napačno uporabo tretjega odstavka 21. člena ZMZ. Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni vezalo na neverodostojnost tožnikov in so zato vsa navajanja tožnikov o „kršitvi sheme“ ter neustavnosti in napačni uporabi določbe tretjega odstavka 21. člena ZMZ v tem primeru brezpredmetna.

14. Glede navedb tožnikov, da sodišče prve stopnje kljub njihovemu predlogu, da bi odločalo v sporu polne jurisdikcije in tožnikom podelilo status beguncev, pa Vrhovno sodišče poudarja, da sodišče ni vezano na tak predlog strank. S tem, ko je tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zavrnilo tožbo (in se pri tem delno oprlo tudi na razloge tožene stranke), se je posredno opredelilo tudi do predloga tožnikov glede spora polne jurisdikcije. V sporu polne jurisdikcije odloča sodišče le, če samo odloči o pravici oziroma obveznosti, za to pa v tem primeru niso bili izpolnjeni v 65. členu ZUS-1 predpisani pogoji, saj je o pravici do mednarodne zaščite tožnikov po njegovi presoji pravilno odločila že tožena stranka. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ravnalo tudi, ko je posebej pojasnilo, zakaj ni opravilo glavne obravnave, pa čeprav v tožbi ta niti ni bila izrecno predlagana.

15. Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljene pritožbene ugovore, da sodišče prve stopnje poleg ugovorov, navedenih v 13. in 14. točki te obrazložitve, ni presodilo še nekaterih drugih tožbenih ugovorov, ki naj bi bili po njihovem mnenju pomembni za odločitev v obravnavani zadevi. Ne glede na to, da sodišče prve stopnje sicer res ni odgovorilo na prav vse tožbene navedbe razčlenjeno (od stavka do stavka po tožbenih ugovorih), pa je sodišče prve stopnje vseeno odgovorilo na vse odločilne tožbene navedbe. Po presoji Vrhovnega sodišča ni nujno, da je odgovor sodišča na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih (kot je tudi obravnavani) tudi iz drugih navedb v obrazložitvi sodbe razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih je obravnavalo (tako tudi Ustavno sodišče RS, Up-590/05).

16. Vse navedeno pomeni, da izpodbijana sodba nima zatrjevanih pomanjkljivost, in jo je Vrhovno sodišče tudi preizkusilo in presodilo, da niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in tudi ne zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava.

17. Vrhovno sodišče je pritožbo tožnikov zoper izpodbijano sodbo zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 77/2017
• VSRS Sklep I Up 333/2016
• Sodba I Up 174/2011