Sodba I Up 494/2013

Jedro

Ker tožnik za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov, sta sodišče prve stopnje in tožena stranka pri presoji njegovih izjav upoštevala pogoje iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-369/2011/38 (1312-14) z dne 30. 8. 2013. S to odločbo je tožena stranka na podlagi prve alineje 52. člena v povezavi s tretjim odstavkom 2. člena in v povezavi z drugo alinejo 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) odločila, da se tožnikovi prošnji ugodi in se mu prizna status subsidiarne oblike zaščite (1. točka izreka). Na podlagi drugega odstavka 91. člena ZMZ pa je odločila, da ta odločba z dnevom vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za dobo enega leta, s tem, da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določbami uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje tega statusa (2. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje ugotovitvam in odločitvi tožene stranke ter se sklicuje na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne pritožuje se zoper priznani status, temveč zoper to, da mu mednarodna zaščita ni bila priznana v obliki statusa begunca. Status begunca bi mu moral biti priznan tudi, če obstoji le verjetnost, da bi ga ob vrnitvi v Afganistan Talibani prisilno novačili v svoje vrste. Ob odhodu iz izvorne države je bil star 13 let in ima samo dva razreda osnovne šole ter je zelo slabo izobražen. To je treba glede na varnostno situacijo v izvorni državi upoštevati pri odločanju o mednarodni zaščiti. V zvezi z neskladji v izpovedih, s katerimi ni bil soočen, opozarja, da mu mora tožena stranka dati možnost, da pojasni vsa neskladja, na katera je oprla odločbo, ne glede na to, ali so odločilna za oceno verodostojnosti. Do ocene njegove verodostojnosti je tožena stranka prišla na podlagi številnih okoliščin.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožba, s katero je tožnik, ker mu ni bil priznan status begunca, izpodbijal odločbo tožene stranke (s katero mu je bil priznan le status subsidiarne oblike zaščite), neutemeljena.

7. Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji se po določbi 2. člena ZMZ lahko prizna v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite (prvi odstavek). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek).

8. Ker tožnik v tožbi in v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da bi mu moral biti priznan status begunca, je Vrhovno sodišče presojalo odločitev sodišča prve stopnje, ki pritrjuje odločitvi tožene stranke, to je, da se mu prizna subsidiarna oblika zaščite, le glede tega, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca.

9. Iz dejanskega stanja zadeve, ki ga je ugotovila tožena stranka in ga potrjujejo predloženi spisi, izhaja, da je tožnik že 17. 11. 2011 podal prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (le da se je takrat predstavil kot A. A.). Ob podaji prve prošnje je navedel, da je Afganistan zapustil, da bi v Iranu, kamor je odšel, poiskal kakšno delo in finančno pomagal družini. V Afganistan pa se ni vrnil, ker se ni imel kam. Ker pa je takrat tožnik samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj ni vrnil, je tožena stranka ta postopek s sklepom ustavila. Danska, kamor je tožnik zbežal, je tožnika vrnila v Republiko Slovenijo 29. 11. 2012. Ob vložitvi druge prošnje za mednarodno zaščito dne 5. 12. 2012 je tožnik povedal, da je državljan Afganistana, da mu je ime B. B., da je rojen leta 1995 v kraju Kandahar, da je po narodnosti Paštun, muslimanske veroizpovedi. Izvorno državo je zapustil pred štirimi leti in nato bival v Iranu, Turčiji, Grčiji, Makedoniji, Srbiji, Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, v Sloveniji, Italiji, Franciji, Nemčiji, na Danskem. Osnovno šolo je obiskoval dve leti. Ni navedel, da bi bil član kakšne stranke ali organizacije. Osebnih dokumentov po lastni izjavi ni imel nikoli. Izvorno državo je zapustil, ker je imel probleme s Talibani, pri katerih je bil njegov oče. Ko je njegov oče umrl, so Talibani od tožnika zahtevali, da se jim pridruži. Ker tega ni želel, je pobegnil iz države. Nikoli ni bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. V državah, v katerih je bil pred prihodom v Slovenijo, ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker je želel (po lastnih navedbah) oditi na Dansko.

10. Za svoje navedbe tožnik ni predložil nobenih dokazov, zato sta po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje in tožena stranka pri presoji njegovih izjav pravilno upoštevala pogoje iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ, in sicer: ali so njegove izjave skladne in verjetne, ali nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom, ter ali je ugotovljena njegova splošna verodostojnost.

11. Tožnik z navajanjem različnih podatkov o sebi v prvi in drugi prošnji, z različnim opisovanjem drugih osebnih okoliščin, s katerimi je utemeljeval svoji prošnji za priznanje mednarodne zaščite, ter s samovoljno zapustitvijo Azilnega doma v Ljubljani po vložitvi svoje prve prošnje za mednarodno zaščito, ni izkazal svoje splošne verodostojnosti. Njegove izjave tudi niso skladne z informacijami o izvorni državi, ki jih je tožena stranka pridobila in povzela v svoji odločbi, in so povezane z njegovim primerom. Iz teh informacij ne izhaja, da bi se v Kandaharju v zadnjih 2 do 3 letih dogajalo prisilno novačenje s strani Talibanov.

12. Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta tako osebne kot tudi objektivne okoliščine podrobno opisala v svojih odločbah in s tem po presoji Vrhovnega sodišča pravilno utemeljila, zakaj tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti in da zato tudi ni izkazal, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca.

13. Kot izhaja iz zapisnika o tožnikovem zaslišanju z dne 18. 3. 2013, ki je med predloženimi spisi, je tožnika uradna oseba, ki je opravila z njim razgovor pred izdajo odločbe, izrecno vprašala, če razume prevajalca, na kar je pozitivno odgovoril. Izrecno ga je glede na določbe 21. člena ZMZ opozorila, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, da mora podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov za to ni. Predočila mu je tudi njegove navedbe ob podaji prve prošnje. Zato je neutemeljen pritožbeni ugovor o tem, da tožniku ni bila dana možnost, da nekatere neskladnosti v svojih vsebinsko različnih izjavah pojasni. Tožena stranka je, čeprav je dvomila, upoštevala tožnikove izjave, da je bil v času odločanja tožene stranke mladoletnik, ki je končal dva razreda osnovne šole in je torej slabo izobražen. Z dodatnimi vprašanji ga je vzpodbudila k natančnejšim odgovorom.

14. Kontradiktornosti, ki se nanašajo na novačenje Talibanov, pa glede na vse ostale okoliščine, ki so podrobno pojasnjene v odločbi tožene stranke, tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso bile odločilne za oceno verodostojnosti, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

15. Glede na navedeno sta sodišče prve stopnje in tožena stranka po presoji Vrhovnega sodišča pravilno uporabila materialno pravo in dovolj izčrpno pojasnila okoliščine, na katere sta oprla svoji odločitvi, ter ju pravilno utemeljila. Zato pritožbeni ugovori, ki jih tožnik niti ni podrobno obrazložil, niso utemeljeni.

16. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1715/2019-17
• sodba I U 1970/2013
• UPRS sodba I U 1657/2016