Sklep VIII Ips 260/2013


pomembnejša odločba

Jedro

Vsebinski preizkus, ali bi zatrjevana nova dejstva in novi dokazi v zvezi z njimi lahko privedli do izdaje za stranko ugodnejše odločbe, če bi bila ta dejstva in dokazi znani že v prvem postopku, torej preizkus novih dejstev in dokazov z vidika 10. točke 394. člena ZPP ni predmet predhodnega formalnega preizkusa predloga za obnovo. Ta preizkus sodišče opravi v drugi fazi po vročitvi (pravočasnega, sicer popolnega in dovoljenega) predloga za obnovo nasprotni stranki in po neposrednem preizkusu obstoja in pomena zatrjevanih novih dejstev in dokazov na naroku.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikov predlog za obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 120/2012 z dne 1. 2. 2012, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje Pd 438/2011 z dne 21. 11. 2011, s katero je bil pravnomočno zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 18. 3. 2009 in posledični reintegracijski zahtevek (1). Kot prvo je ugotovilo, da je tožnik predlog vložil prepozno, hkrati pa, da se predlog ne sklicuje na nove dokaze oziroma, da se delno sklicuje na dokaze, ki bi jih tožnik lahko predlagal že v prvem postopku, tudi sicer pa na podlagi dokazov, na katere se ni skliceval že v prvem postopku, ne bi mogla biti izdana za tožnika ugodnejša odločba.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za obnovo postopka. Soglašalo je z ugotovitvami, da je tožnik zaslišanje prič B. H., A. N. in P. K. neuspešno predlagal že v prvem postopku pred sodiščem, tako da v obnovi ni šlo za predlog novih dokazov. Prav tako pa je tožnik, sicer z nepopolno oznako, zgolj z imenom, že v prvem postopku predlagal zaslišanje B. V., kontrolorja pri toženi stranki, že v času prvega postopka pa je po lastnih navedbah vedel tudi za pričo V. J., ki naj bi ga poznal zgolj kot natakarja V. Sicer pa po ugotovitvah sodišča ti dve priči ne bi mogli vplivati na odločitev v zadevi, ker naj bi prvi zgolj potrdil, da je bil tožnik dober delavec, drugi pa, da je tožnik fotografiral avtobusne postaje. Tudi izvedensko mnenje Z. S., ki ga je tožnik osebno pribavil po izdaji prvostopne sodbe in iz katerega je izhajalo, da je semafor na križišču ceste iz Strunjana z magistralno obalno cesto deloval na podlagi senzorja, po stališču sodišča ni pomenilo novega dokaza v smislu 10. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Graja ravnanje sodišča, ker je bil predlog za obnovo postopka dodeljen v obravnavo isti sodnici, ki je odločala v zadevi v prvem postopku. Navaja, da je sodišče zmotno navedlo, da je bilo izvedeniško mnenje Z. S., na katerega se sklicuje v predlogu za obnovo, podano 5. 4. 2011 in zato zmotno ugotovilo, da ga ni mogoče šteti za nov dokaz. Dejansko je bilo podano oziroma pridobljeno šele 5. 4. 2013, to je tik pred vložitvijo predloga za obnovo postopka in bi ga moralo sodišče vsebinsko presojati. Bistveno v zvezi s tem izvedeniškim mnenjem pa je, da je izvedenec, kot osebni poznavalec preteklih razmer na križišču ceste iz smeri Strunjana z obalno magistralno cesto, v podanem mnenju navedel, da je pred preureditvijo tega križišča v sedanje križišče s krožnim prometom semafor deloval na podlagi senzorske zaznave prihajajočih vozil. To pa je bilo za tožnika novo dejstvo, ki ga v prvem postopku ni mogel uporabiti, ker zanj ni vedel in katerega je tožnik v predlogu za obnovo dokazoval s pisnim mnenjem Z. S., ki je sicer izvedenec splošne cestnoprometne stroke, pa tudi s predlogom za njegovo zaslišanje. Ker tega dokaza na podlagi predloga za obnovo sodišče ni izvedlo na naroku, je storilo bistveno kršitev pravdnega postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje pa na pritožbene navedbe v zvezi s tem ni odgovorilo. Glede na novo dejstvo, da je semafor deloval na podlagi senzorske zaznave vozil, bi bilo nujno potrebno ponovno preveriti ugotovitve izvedenca C. v prvem postopku, ki s takšnim delovanjem semaforja ni računal, vse to pa bi lahko vplivalo na izdajo pravilne, to je za tožnika ugodne sodbe. Ker sodišče predloga za obnovo po vsebini niti ni preverjalo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V posledici tega pa je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka navedenega člena, ker izpodbijani sklep dejansko nima razlogov glede odločilnih dejstev.

4. Tožena stranka je prerekala revizijske navedbe in navajala, da mnenje Z. S. glede na s strani sodišča v prvem postopku pridobljeno izvedeniško mnenje izvedenca za tahografe, ki je delovanje semaforja na strunjanskem križišču izrecno preveril, v nobenem primeru ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev sodišča. Sicer pa bi v primeru, da je na križišču v Strunjanu res deloval semafor na podlagi senzorske zaznave vozil, moral to tožnik, kot voznik avtobusa, tudi sam osebno zaznati in torej navajati že v prvem postopku.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. V skladu s prvim odstavkom 397. člena ZPP se predlog za obnovo postopka vselej poda pri sodišču, ki je v zadevi v prvem postopku izdalo odločbo na prvi stopnji. Na podlagi 398., 399. in 400. člena ZPP opravi postopek v zvezi s predlogom za obnovo in o njem odloči predsednik senata, pred katerim je bil voden postopek v zadevi pred sodiščem prve stopnje, razen ko je odločitev o predlogu za obnovo na podlagi 401. člena ZPP pridržana višjemu sodišču, ker se predlog za obnovo nanaša edino na postopek pred tem sodiščem. Glede na navedene določbe tožnik neutemeljeno sodišču smiselno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je predlog za obnovo obravnavala in o njem odločala predsednica senata, ki je odločal o tožnikovem tožbenem zahtevku v predhodnem oziroma prvem postopku.

7. Tožnik v reviziji utemeljeno navaja, da je v zvezi s sklicevanjem na mnenje izvedenca cestno prometne stroke Z. S. z dne 5. 4. 2013 (sodišče druge stopnje v zvezi s tem mnenjem očitno pomotno navede datum 5. 4. 2011), bistveno, da je šele ob pridobitvi tega mnenja zvedel za dejstvo, da naj bi v času spornih kršitev semafor na strunjanskem križišču deloval na podlagi senzorske zaznave s strani Strunjana prihajajočih vozil. Z vidika tožnika je tako očitno šlo za novo dejstvo, in sodišče ni izrecno ugotovilo, da bi tožnik za delovanje semaforja s senzorsko zaznavo in za pričo Z. S., ki naj bi to potrdil, vedel že v času prvega postopka.

8. Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da na podlagi 398. člena ZPP prepozen, nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo zavrže predsednik senata brez naroka. Gre za predhodno obravnavo oziroma zgolj za formalni abstraktni preizkus predloga za obnovo, še predno se ta vroči nasprotni stranki, ki ga ZPP omejuje na preizkus pravočasnosti predloga v smislu 396. člena, preizkus popolnosti v smislu drugega odstavka 397. člena in preizkus dovoljenosti predloga za obnovo v smislu 395. člena ZPP (2). Vsebinski preizkus, ali bi zatrjevana nova dejstva in novi dokazi v zvezi z njimi lahko privedli do izdaje za stranko ugodnejše odločbe, če bi bila ta dejstva in dokazi znani že v prvem postopku, torej preizkus novih dejstev in dokazov z vidika 10. točke 394. člena ZPP ni predmet predhodnega formalnega preizkusa predloga za obnovo. Ta preizkus sodišče opravi v drugi fazi po vročitvi (pravočasnega, sicer popolnega in dovoljenega) predloga za obnovo nasprotni stranki in po neposrednem preizkusu obstoja in pomena zatrjevanih novih dejstev in dokazov na naroku v smislu določb drugega in tretjega odstavka 398. člena ter 399. člena ZPP.

9. Sodišče prve stopnje tožnikovega predloga za obnovo po predhodnem preizkusu ni takoj zavrglo v smislu določb prvega odstavka 398. člena ZPP, temveč je predlog vročilo toženi stranki, ki je nanj dne 24. 4. 2013 pravočasno odgovorila. Po prejemu odgovora pa sodišče ni določilo in opravilo naroka v smislu določb drugega odstavka 398. člena ZPP, na katerem bi omogočilo strankam neposredno obravnavo predloga, temveč je v nasprotju z navedenimi določbami ZPP brez neposrednega obravnavanja zatrjevanega novega dejstva in dokazov v zvezi z delovanjem semaforja predlog šele v tej fazi postopka s sklepom neutemeljeno zavrglo. Zato tožnik sodišču utemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišče stori, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

10. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in sklepa nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Po ustrezni izvedbi naroka, na katerem bo z vidika razlogov za obnovo postopka preizkusilo navedbe v predlogu o novih dejstvih in dokazih v zvezi z delovanjem semaforja na strunjanskem križišču, bo lahko sodišče o predlogu za obnovo zakonito odločilo.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Tožnikovo revizijo, vloženo zoper pravnomočno sodbo Pdp 120/2012 z dne 1. 2. 2012 je Vrhovno sodišče s sodbo VIII Ips 223/2013 z dne 26. 11. 2013 zavrnilo.

Op. št. (2): „Ta presoja je povsem pravna, saj predsednik senata ne preizkuša, ali je res vse, kar predlagatelj zatrjuje v obnovitvenem predlogu“. Skupina avtorjev, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 599.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 392/2012
• VDSS sklep Pdp 337/2012
• VDSS Sklep Psp 63/2020