<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba X Ips 39/2008

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2009:X.IPS.39.2008
Evidenčna številka:VS1014660
Datum odločbe:08.09.2009
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS U 473/2006
Področje:PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE
Institut:omejevalni sporazum - sklep podjetniškega združenja

Jedro

Dejstvo, da gre za opravljanje storitev v javnem interesu in v okviru javne službe, ne pomeni, da ne more iti za gospodarsko dejavnost v pomenu konkurenčnega prava. Čeprav je povpraševanje omejeno (odvisno od napotitve zdravnikov) in plačilo zagotovljeno preko zavarovanja, zdravilišča opravljajo svoje storitve proti plačilu na danem trgu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Urad za varstvo konkurence (v nadaljevanju Urad) je na podlagi zahteve stranke z interesom uvedel postopek ugotavljanja kršitve konkurenčnopravne zakonodaje zoper tožečo stranko. Z odločbo z dne 18. 1. 2006 je med drugim ugotovil, da je tožeča stranka s sprejemom treh sklepov kršila 5. člen v povezavi s 3. členom Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami - ZPOmK). Sporne sklepe skupščine tožeče stranke je Urad razglasil za prepovedane in nične.

2. Odločbo tožene stranke je v upravnem sporu izpodbijala tožeča stranka. Upravno sodišče je tožbo zavrnilo.

Relevantno dejansko stanje

3. Obravnavana zadeva se nanaša na pridobitev standarda, da lahko zdravilišče opravlja novo dejavnost v okviru javne zdravstvene službe. V zvezi s tem je tožeča stranka sprejela naslednje sklepe.

4. Z 10. sklepom skupščine tožeče stranke, sprejetim dne 9. 5. 2001 na 18. redni seji, je bilo odločeno, da je širitev dejavnosti zdravilišč znotraj posameznih standardov po pogodbi z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) mogoča edino v primeru, da skupščina združenja ugotovi, da obstoječe kapacitete ne zadostujejo za izvajanje posameznega programa oziroma ob soglasju tistih zdravilišč, ki že imajo priznan standard.

5. Na 35. redni seji skupščine tožeče stranke, ki je bila dne 9. 8. 2005, je stranka z interesom predlagala, da se uvrsti standard tip 5 v prilogo III pod standard B, da bi lahko opravljala to dejavnost. Glede na to, da sta se dva predstavnika, ki sta že imela priznan standard 5, sklicevala na sklep 10 z 18. redne seje, skupščina tožeče stranke ni odločala o predlogu Zdravilišča ... za spremembo predloga Področnega dogovora.

6. Na 36. redni seji skupščine tožeče stranke dne 8. 9. 2005 je stranka z interesom podala pobudo, da se ugotovi ničnost sklepa 10 z 18. redne seje. O predlogu so člani glasovali na skupščini, a pobuda ni bila sprejeta, kar izhaja iz sklepa 3.1.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija

7. Sodbo Upravnega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Njeno dopustnost utemeljuje s tem, da naj bi šlo za obravnavo pomembnega pravnega vprašanja, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, odločba pa naj bi odstopala od prakse Sodišča Evropskih skupnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi tožeče stranke, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Tožeča stranka navaja, da del dejavnosti zdravilišč, ki se ureja s Področnim dogovorom, zdravilišča opravljajo izključno na podlagi napotenih pacientov v okviru javne zdravstvene službe, zato naj ne bi šlo za dejavnost, ki se opravlja na trgu. Uporabniki storitev zanje ne plačajo sami, temveč plačilo zagotovi ZZZS. Tožeča stranka meni, da sklepi, za katere je Urad ugotovil, da so nični, v ničemer ne omejujejo konkurence. Bistveno kršitev določb postopka vidi tožeča stranka v tem, da se sodišče ni opredelilo do vseh relevantnih zakonov ter navedb tožeče stranke, med drugim tudi do odločb Sodišča Evropskih skupnosti.

9. Revizija je bila vročena toženi stranki in prizadeti osebi s položajem stranke. Tožena stranka je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

10. Revizija ni utemeljena.

Razlogi za zavrnitev revizije

11. Po stališču Vrhovnega sodišča je izpolnjen pogoj za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj se Vrhovno sodišče o pomembnih pravnih vprašanjih, od katerih je odvisna rešitev te zadeve, doslej še ni izreklo.

12. ZPOmK velja za pravne in fizične osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in lastninsko pripadnost - podjetja (prvi odstavek 2. člena). Kot gospodarska dejavnost se šteje vsaka dejavnost, ki se opravlja proti plačilu na trgu (tretji odstavek 2. člena ZPOmK).

13. Zdravstvena dejavnost naravnih zdravilišč je urejena s Področnim dogovorom za zdravstveno dejavnost naravnih zdravilišč, ki ga vsako leto na podlagi Splošnega dogovora sklenejo ZZZS, Ministrstvo za zdravje ter tožeča stranka. V Prilogi III k Področnemu dogovoru je urejena razvrstitev zdravilišč po standardih, ki jih opravljajo. Te dejavnosti opravljajo zdravilišča v okviru javne zdravstvene službe.

14. Pacienti so v zdravilišča napoteni na podlagi napotnic zdravnikov (3. alineja drugega odstavka 81. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ), plačilo storitev pa zagotavlja ZZZS preko obveznega zdravstvenega zavarovanja. Če več zdravilišč opravlja isto storitev (ima priznan isti standard), lahko uporabniki izberejo med njimi. Dejstvo, da gre za opravljanje storitev v javnem interesu in v okviru javne službe, ne pomeni, da ne more iti za gospodarsko dejavnost v pomenu konkurenčnega prava. Čeprav je povpraševanje omejeno (odvisno od napotitve zdravnikov) in plačilo zagotovljeno preko zavarovanja, zdravilišča opravljajo svoje storitve proti plačilu na danem trgu. Zdraviliščem je zagotovljeno plačilo konkretno opravljenih storitev in pri tem ne gre za obliko netržne odmene, kar skuša prikazati revident, temveč za plačilo v višini, ki izhaja iz pogodbe med zdraviliščem in ZZZS (prvi odstavek 63. člena ZZVZZ). Vprašanje, ali zdravilišča pri opravljanju take dejavnosti ustvarjajo dobiček ali ne, pa ni pomembno za opredelitev gospodarske dejavnosti.

15. Odločbe Sodišča Evropskih skupnosti in Sodišča prve stopnje v zadevah pred nacionalnimi sodišči, ki se presojajo po nacionalnem pravu, lahko, zaradi svojega prepričevalnega učinka, služijo kot argument, niso pa zavezujoč pravni vir. Zato se sodišču ni bilo treba opredeliti do s strani strank omenjenih odločb Sodišča Evropskih skupnosti. Zadeva C-159/91, združena z zadevo C-160/91 z dne 17. 2. 1993, Poucet in Pistre, ki jo omenja tožeča stranka, ni primerljiva z obravnavano, ker se nanaša na organizacije, ki upravljajo javni sistem socialnih zavarovanj in tako izvršujejo izključno socialno funkcijo, ki temelji na principu solidarnosti. Take organizacije Sodišče Evropskih skupnosti ni štelo za podjetje. Sicer pa iz drugih odločb Sodišča Evropskih skupnosti izhaja široko pojmovanje pojmov podjetje in gospodarska dejavnost. Sodišče je na primer v sodbi C-475/99 z dne 25. 10. 2001, Ambulanz Glöckner in drugi, zapisalo, da se organizacije, ki opravljajo bodisi nujne rešilne prevoze ali običajne prevoze pacientov, četudi v okviru javne službe, štejejo za podjetja. V zadevi C-41/90 z dne 23. 4. 1991, Höfner in Elser proti Macrotron, je Sodišče Evropskih skupnosti štelo državni urad za zaposlovanje, ki opravlja delo posrednika pri iskanju zaposlitve, za podjetje, čeprav za svoje storitve uporabnikom ni zaračunaval.

16. Zgoraj navedeni sklepi tožeče stranke zdraviliščem otežujejo pridobitev novega standarda, na podlagi česar bi lahko opravljala novo dejavnost v okviru javne zdravstvene službe. Širitev dejavnosti zdravilišč je vezana na ugotovitev skupščine tožeče stranke, da obstoječe kapacitete ne zadostujejo za izvajanje posameznega programa, kadar take ugotovitve ni, pa je širitev dejavnosti mogoča le ob soglasju tistih zdravilišč, ki že imajo priznan standard. Takšni sklepi predstavljajo vstopno oviro za novega ponudnika, ki želi konkurirati pri opravljanju iste dejavnosti v okviru javne zdravstvene službe. Omejitev, da morajo za vstop novega ponudnika dati soglasje že obstoječi ponudniki, nedvomno omejuje konkurenco. Takšen je bil cilj sprejetja navedenih sklepov tožeče stranke, prišlo pa je tudi do omejevalnega učinka, ko je Zdravilišče ... želelo razširiti svojo dejavnost v okviru javne službe, pa skupščina tožeče stranke o njegovem predlogu ni odločala.

17. Tožeča stranka očita sodišču, da se ni opredelilo do zakonov, ki urejajo zdravstveno dejavnost zdravilišč. Vendar predpisi, ki jih navaja tožeča stranka, ne bi mogli pripeljati do drugačnega zaključka pri presoji vprašanja, ali gre v konkretnem primeru za opravljanje gospodarske dejavnosti zdravilišč, kajti tudi opravljanje zdraviliške dejavnosti kot javne zdravstvene službe v obravnavanem primeru predstavlja gospodarsko dejavnost. Sodišču se zato ni bilo treba opredeliti do vseh predpisov, ki urejajo zdravstveno dejavnost zdravilišč.

18. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, kar velja tudi za razloge, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1). Zato je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (92. člen ZUS-1).


Zveza:

ZPOmk člen 2, 2/1, 2/3, 5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.04.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY0NDAw