Sodba I Up 54/2014

Jedro

Tožnik v prošnji ni zatrjeval, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi katerega od razlogov iz Ženevske konvencije. Po lastni izjavi je za zaščito zaprosil, ker se v Srbiji počuti tako fizično kot psihično ogroženega zaradi politične stranke, ki je na oblasti, saj je ta bila na oblasti tudi v času, ko je doživel vrsto neprijetnosti.

Gre za časovno zelo odmaknjene dogodke, ki se očitno kasneje niso ponovili in zaradi njih tudi tedaj ni zapustil izvorne države.

Tožnik ni uspel izkazati, da bi bil preganjan zaradi svoje rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju.

V primeru vrnitve v izvorno državo tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožniku ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tožnik, ki ima v izvorni državi tudi še dva sinova, je sam navedel, da bi morda lahko mirno živel kje drugje v Srbiji, čeprav je po njegovih navedbah tam vse nenormalno.

V skladu z določbo prvega odstavka 74. člena ZUS-1 sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-41/2013/6 (1312-07) z dne 29. 5. 2013, s katero je v pospešenem postopku na podlagi 2., 3. in 5. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka pravilno presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in pravilno ugotovila razloge za zavrnitev prošnje. Sklicuje se na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 ter poudarja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi celovito in logično prepričljivo obrazložila razloge za zavrnitev prošnje. V zvezi s tožbo oziroma tožbenimi ugovori pa sodišče poudarja nekatere razloge za zavrnitev.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugovarja ugotovitvi izpodbijane sodbe, da ni zatrjeval razlogov preganjanja, določenih v Ženevski konvenciji, saj je zatrjeval preganjanje na podlagi politične pripadnosti. Prav tako je zatrjeval diskriminatorne pravne in policijske ukrepe, taka dejanja pa ustrezajo dejanjem preganjanja iz 26. člena ZMZ in do tega očitka se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Navedel je utemeljene razloge za prepričanje, da se bo preganjanje spet ponovilo, s tem pa se je dokazno breme prevalilo na toženo stranko. Nepravilna je tudi zavrnitev iz razloga, da naj ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. Glede Hrvaške pa je konkretno izpodbijal ugotovitve tožene stranke, da naj bi bila zanj to varna država. Do vseh teh tožbenih očitkov se sodišče ni opredelilo. Sodba tako ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zgolj sklicevanje na utemeljitev izpodbijane odločbe ne zadošča, zato gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, prav tako pa so bile kršene pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave. V času med izdajo izpodbijane sodbe in vložitvijo pritožbe pa je nastala tudi nova okoliščina, ki dodatno utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito. Iz odpustnega lista, ki ga prilaga, je razvidno, da je utrpel ishemično možgansko kap, na novo pa so mu odkrili tudi sladkorno bolezen in arterijsko hipertenzijo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi 54. člena ZMZ lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani. Med razlogi za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku so v prvem odstavku 55. člena navedeni tudi: če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (2. točka); če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona (3. točka); če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (5. točka).

7. Iz podatkov v predloženem upravnem spisu med drugim izhaja, da je tožnik, rojen ... v ..., katolik, državljan Republike Srbije, matično državo zapustil 9. 2. 2013, ko je iz ... z vlakom odpotoval v Beograd in nato naprej v Zagreb, kamor je prispel isti večer ter dva dneva bival pri prijatelju, nato pa je v ponedeljek ...2013 z veljavnim potnim listom z vlakom odpotoval v Ljubljano. V Ljubljani je po prihodu odšel na kosilo, nato pa s taksijem na policijsko postajo Ljubljana Moste, kjer se je prijavil. Prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred aktualno srbsko oblastjo. Med drugim je povedal, da sta na oblasti nekdanja Milošičeva stranka SPS in nekdanja radikalna stranka, s katerima je imel velike probleme oziroma je doživel vrsto neprijetnosti. Ko je prišel na oblast Miloševič, so ga odstavili z mesta direktorja .... S pomočjo zvez in poznanstev je nato leta 1995 dobil službo v ... in postal direktor. Leta 2002 so ga (ko je bila na oblasti demokratska stranka) zamenjali zaradi suma povezanosti s SPS. Takrat je s prijatelji ustanovil ..., od leta 2006 pa ima svoje podjetje ..., ki je trenutno v mirovanju, sicer pa je dobro poslovalo. V letu 2000 ali 2001 je bil eno noč priprt in sploh ne ve zakaj. Enkrat so k njemu prišli policisti in ga dve uri zasliševali glede zahtevka za nošenje orožja, čeprav ni sam nikoli zahteval orožnega lista. Obtoževali so ga simpatiziranja z opozicijo (kot direktor jim je dajal hrano, njegov sin je sodeloval na demostracijah). Enkrat so ga poklicali v Hotel ..., kjer so ga A. A. in ostali, na pol pijani, začeli maltetirati zaradi simpatiziranja z opozicijo. In v ... je sedaj župan A. A., ki je bil takrat leta 2000 predstojnik policije, zato se boji za svojo eksistenco in življenje. Da bi mu Z. lahko škodoval, je sicer zgolj njegovo mnenje, a tega ne želi preverjati, pač meni, da bi mu naredili slabo, zato je odšel. Januarja 2013 je imel tudi težave z davčno upravo, ki mu je dolžna kar nekaj denarja, od njega pa zahteva prej še plačilo nekega dolga v absurdno majhnih zneskih. In takrat mu je počilo, on to dojema kot maltretiranje. Pred kakšnim mesecem pa so mu še vdrli v hišo v ... in ukradli samo računalnik, kar lahko ne pomeni nič, lahko pa veliko.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljeni tožnikovi pritožbeni ugovori glede uporabe določb 2. in 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Dogodki, ki jih tožnik navaja kot razlog za zapustitev izvorne države, niso pomembni oziroma so zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona.

9. V 26. členu ZMZ so (v skladu z Ženevsko konvencijo) določene lastnosti dejanj preganjanja, ki morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic oziroma morajo predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek), dejanja preganjanja pa so predvsem: dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja; ter dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke. V skladu z 28. členom ZMZ pa resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

10. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik v prošnji ni zatrjeval, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi katerega od razlogov iz Ženevske konvencije. Po lastni izjavi je za zaščito zaprosil, ker se v Srbiji počuti tako fizično kot psihično ogroženega zaradi politične stranke, ki je na oblasti, saj je ta bila na oblasti tudi v času, ko je doživel vrsto neprijetnosti (odpustili so ga iz službe, policija ga je neupravičeno priprla in mu preiskovala hišo), kar je lahko razlog po Ženevski konvenciji, vendar takrat izvorne države ni zapustil. Tožnikove navedbe o tem, zakaj je zdaj zapustil izvorno državo, pa ne dajejo podlage za zaključek, da bi bil vzrok za zapustitev izvorne države preganjanje zaradi katerega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji.

11. V pritožbi tožnik zatrjuje, da je šlo pred leti, ko je bila v izvorni državi na oblasti ista politična stranka, kot je sedaj, za diskriminatorne pravne in policijske ukrepe, ki so bili dovolj resne narave in dovolj ponavljajoči, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic oziroma predstavljajo zbir različnih ukrepov, ki so prav tako dovolj resni in ponavljajoči, da gre za hudo kršitev človekovih pravic. Po presoji Vrhovnega sodišča temu ni mogoče pritrditi, kar sta pravilno ugotovila že sodišče prve stopnje in tožena stranka. Gre za časovno zelo odmaknjene dogodke, ki se očitno kasneje niso ponovili in zaradi njih tudi tedaj ni zapustil izvorne države. Po lastni izjavi ga neposredno niso nikoli maltretirali, ampak na način, da so ga pozivali na razgovore na policijo zaradi anonimnih prijav in na davčno upravo zaradi plačila davka v minimalnih zneskih. Tožnik dejansko ne navaja, da bi bil diskriminatorno procesuiran. Hišne preiskave, ki naj bi jih pri njemu večkrat opravili, so bile opravljene na podlagi naloga za hišno preiskavo, tožnik ne navaja, da bi zoper to iskal sodno varstvo, pa še to v letih 1998, 1999 in 2000. Glede plačila davkov ne more biti sporno, da je davčne obveznosti, ne glede na višino, treba poravnati. Tožnik pa niti ne navaja, da bi bile zahteve za plačilo davka neutemeljene oziroma da bi zaradi njih uveljavljal kakršnokoli pravno varstvo v okviru upravne ali sodne pristojnosti. Glede samih policijskih ukrepov pa razen zaslišanja v zvezi z orožnim listom in pridržanja za eno noč tožnik drugega konkretnega ni navedel, izpovedal je, da se mu v zvezi s tema dvema postopkoma ni zgodilo nič več (ni bil sprožen noben postopek oziroma izrečena kazen). Glede drugih težav s policijo ali oblastjo je sicer v lastnoročni izjavi navedel, da so ga na podlagi anonimnih prijav policisti iz ... vsak mesec vabili na uradne razgovore, vendar potem na razgovoru ob podaji prošnje na izrecno vprašanje tega ni konkretiziral.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje in tožene stranke, da tožnik ni uspel izkazati, da bi bil preganjan zaradi svoje rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Navajal je, da zaradi vere in tega, da je iz mešanega zakona (mati z Madžarske, oče Srb), razen zbadanja v šoli sicer težav ni imel, so pa to vsi vedeli in kasneje so se te težave kazale tako, da so ga kljub njegovi izobrazbi in sposobnosti zadrževali na nižjih delovnih in družbenih funkcijah. Tem navedbam že zaradi drugih tožnikovih navedb ni mogoče slediti, saj je, kot je sam povedal, zasedal visoka mesta, bil delovodja in direktor v ... in (od 1995 do 2002) direktor v .... Očitka, da opoziciji daruje hrano in jo s tem podpira, ni mogoče šteti kot preganjanja zaradi politične pripadnosti, ob tem, da ta dogodek ni imel nobenega vpliva na tožnikovo nadaljnje življenje, saj je še celo po tem delal na vodilnih mestih. Po tem pa je leta 2006 ustanovil svoje podjetje, ki, kot je sam povedal, posluje uspešno (trenutno pa je v mirovanju). Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na „splošno znano diktaturo Miloševičevega režima“, ne da bi izkazal posledice oziroma vsaj strah pred njimi, ki so njemu nastale, in bi bile vzrok, da je v letu 2013 zapustil izvorno državo.

13. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori, da je tožnik navedel utemeljene razloge za prepričanje, da se bo preganjanje spet ponovilo. Ob tem da je bile zatrjevano preganjanje vezano na konkretne, časovno oddaljene dogodke (vezane npr. na demonstracije leta 1999), iz izjave očitno izhaja, da gre za sume in strahove, za katere pa tožnik ni navedel utemeljenih konkretnih razlogov. Tožnik je sam na razgovoru povedal, da gre zgolj za njegovo mnenje, za katerega ne želi preverjati, ali je pravilno, on pač meni, da bi mu naredili slabo, bi mu škodili. S tem pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal utemeljenega strahu v smislu ZMZ. Kot je bilo že pojasnjeno, se tožnik ne more uspešno sklicevati na „splošno znano diktaturo Miloševičevega režima“, ne da bi izkazal posledice, ki so njemu nastale, ter navedel utemeljene razloge za prepričanje, da se bo domnevno preganjanje spet ponovilo. Tako strah pred preganjanem kot grozeča škoda v primeru vrnitve morata biti v skladu z ZMZ individualno utemeljena.

14. V primeru vrnitve v izvorno državo tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožniku ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tožnik, ki ima v izvorni državi tudi še dva sinova, je sam navedel, da bi morda lahko mirno živel kje drugje v Srbiji, čeprav je po njegovih navedbah tam vse nenormalno (npr. nerešene težave z Vojvodino in Kosovom), a, kot je pravilno ocenila že tožena stranka, teh zadržkov ni mogoče povezovati z razlogi resne škode v smislu 28. člena. Splošno znano pa je tudi, da v Srbiji ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, pritrditi pa je treba tudi zaključku tožene stranke, da varnostna situacija v tej državi ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen sum, da bo vsaka oseba, vrnjena v to državo, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

15. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori glede časa vložitve prošnje za mednarodno zaščito (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik prošnje res ni vložil takoj, ko je za to imel možnost. Vrhovno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje in tožene stranke, da bi tožnik prošnjo lahko vložil že prej, in sicer ob prehodu državne meje, ko je bil v stiku z uradnimi predstavniki države, torej je imel možnost, da bi izrazil namero za vložitev prošnje. Zato je pravilna odločitev tožene stranke, ki je prošnjo zavrnila tudi iz razloga po 5. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ.

16. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da se sodišče prve stopnje do posameznih tožbenih očitkov ni opredelilo ter v zvezi s tem zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Prvostopenjsko sodišče je namreč poudarilo, da se z razlogi izpodbijane odločbe v celoti strinja, zato je sledilo utemeljitvi odločbe tožene stranke ter se je skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 nanjo sklicevalo. Po določbi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi in tako torej razlogi izpodbijane odločbe štejejo za razloge sodbe. K temu pa je glede na tožbene ugovore še dodatno poudarilo oziroma potrdilo pravilnost utemeljitev odločbe tožene stranke. Glede na navedeno to po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja kršitve pravil postopka, kot to zmotno zatrjuje tožeča stranka (prim. npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 105/2013 z dne 4. 4. 2013, I Up 128/2013 z dne 17. 4. 2013, I Up 299/2013 z dne 22. 8. 2013).

17. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, pravilna in na zakonu utemeljena ter dovolj jasno in natančno obrazložena.

18. Tožnik v pritožbi uveljavlja nastanek novih okoliščin kot dodatni razlog za utemeljenost njegove prošnje za mednarodno zaščito. Navaja, da je dne 4. 1. 2014 utrpel ishemično možgansko kap, na novo pa so mu odkrili tudi sladkorno bolezen in arterijsko hipertenzijo. V primeru vrnitve v izvorno državo mu grozi zaradi odsotnosti kakršnekoli pomoči in nege nehumano in ponižujoče ravnanje oziroma življenje, v primeru ponovitve možganske kapi ali pa srčne kapi in ob odsotnosti pomoči pa tudi smrt. To pomeni resno škodo v skladu z 28. členom ZMZ in dodatno utemeljuje njegovo prošnjo za mednarodno zaščito.

19. Glede teh navedb Vrhovno sodišče pojasnjuje, da sme v skladu z določbo prvega odstavka 74. člena ZUS-1 pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji. Tudi če bi novote, ki jih navaja, šteli za dovoljene, bi morale obstajati že v času odločanja organa prve stopnje (npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Up 163/2012 z dne 4. 4. 2012 in I Up 297/2010 z dne 18. 11. 2010). To pa v tem primeru niso, zato jih Vrhovno sodišče pri odločanju ni upoštevalo in se do njih po vsebini ne opredeljuje niti v tej obrazložitvi.

20. Prav tako se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do navedb v zvezi z ugotovitvami tožene stranke, da bi Hrvaška bila za tožnika varna država, saj za odločitev v obravnavani zadevi niso pravno pomembne.

21. Ker uveljavljani pritožbeni ugovori niso utemeljeni in niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 68/2009
• Sodba I Up 89/2009
• Sodba I Up 188/2010