Sodba I Ips 48974/2011-113

Jedro

V primeru opravljenih razgovorov na osnovni šoli ni šlo za postopek analogen policijskemu, v katerem je treba upoštevati določbe 148. in 148. a člena ZKP.

Izločitev nedovoljenih dokazov je treba predlagati na predobravnavnem naroku, saj je to v nadaljnjem postopku mogoče le pod pogojem, da se navede utemeljene razloge, zakaj tak predlog ni bil podan na tem naroku.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenega S. P. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega S. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen dve leti zapora, oproščen pa je bil plačila stroškov kazenskega postopka. V pritožbenem postopku sta bili pritožbi zagovornika obsojenega in okrožne državne tožilke zavrnjeni kot neutemeljeni ter potrjena sodba sodišča prve stopnje. Obsojenec je bil oproščen plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, na podlagi 2. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki je navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Do odgovora vrhovne državne tožilke se je pisno opredelil zagovornik obsojenega, in sicer tako, da je vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

4. Zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP navaja, da izpodbijana pravnomočna sodba temelji tudi na nezakonito pridobljenem dokazu oziroma dokazu pridobljenem s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter se sodba na ta dokaz ne bi smela opirati. Ta dokaz naj bi bili zapisniki o razgovorih na Osnovni šoli A. B. (Priloge A1, A2 in A3 spisa), v katerih je obsojeni podal izjave ne da bi bil predhodno poučen o svojih pravicah in pravnih jamstvih, sodišče pa je na te izjave oprlo sodno odločbo. Po stališču zagovornika bi bilo ravnanje osnovne šole „pravilneje, če bi nemudoma obvestili policiste“, nakar bi se postopek zakonito izpeljal. Enake razloge je zagovornik obsojenega uveljavljal že v pritožbenem postopku zoper sodbo sodišča prve stopnje in jih je sodišče druge stopnje pravilno zavrnilo (točka 7 obrazložitve), ko je izpostavilo, da v primerih opravljenih razgovorov na osnovni šoli ni šlo za postopek analogen policijskemu, v katerem je treba upoštevati določbe 148. in 148. a člena ZKP in v tem predkazenskem postopku osumljenca poučiti tudi o pravicah, ki so mu zagotovljene. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno opozorilo na določbo drugega odstavka 285. d člena ZKP po kateri je treba izločitev nedovoljenih dokazov predlagati na predobravnavnem naroku, saj je to sicer mogoče v nadaljnjem postopku le pod pogojem, da se navede utemeljene razloge, zakaj tak predlog ni bil podan na tem naroku (4. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP); take utemeljitve pa vložnik kasneje v postopku ni navajal. Upoštevaje navedeno se vztrajanje vložnika zahteve pri zatrjevani kršitvi po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP izkaže kot neutemeljeno. Stališče vložnika glede vprašanja, kako bi bil postopek pravilneje voden, ko so se pristojni na osnovni šoli A. B. seznanili z obravnavanim ravnanjem obsojenca, pa ne more biti predmet presojanja v okviru zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Tudi glede nadaljnjih zatrjevanj v zahtevi za varstvo zakonitosti o domnevni nejasnosti in medsebojni nasprotnosti razlogov o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi ter nasprotju med razlogi sodbe in zapisniki o izpovedbah v postopku (s čimer se vsebinsko uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), se je že pravilno opredelilo sodišče druge stopnje (točka 8 obrazložitve). Glede izpostavljene izpovedbe priče M. N. je sodišče druge stopnje določno opredelilo pomen njegove izpovedbe in pojasnilo, kako je razumeti sklicevanje nanjo v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, s čimer je ovržen vsakršen dvom v pravilnost interpretiranja izpovedbe te priče. Tudi glede vsebine izpovedbe priče D. P. (katere domnevno napačno citiranje v sodbi sodišča prve stopnje prav tako izpostavlja vložnik zahteve) je sodišče druge stopnje podalo dodatno pojasnilo (točka 9 obrazložitve), pri čemer je pravilno poudarilo, da v pogledu izpovedovanja te priče o tem, kdaj je obsojeni dejansko odšel na terapije, sploh ne gre za nobeno odločilno dejstvo pri ugotavljanju obsojenčeve krivde za obravnavano kaznivo dejanje. Zadnja trditev v zahtevi o netočnem povzemanju izpovedbe priče R. P., glede obsojenčevega božanja oškodovanke po prsih, pa je v nasprotju z zapisnikom o izpovedbi te priče na glavni obravnavi (list. št. 142/15), kjer je ta priča prav to izjavila (ne glede na to, da zahteva v tem pogledu vsebinsko napada ugotovljeno dejansko stanje, kar je izrecno nedovoljen razlog za vložitev tega pravnega sredstva - drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

6. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka in jo je zato na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Na podlagi 98. a člena ZKP in četrtega odstavka 95. člena ZKP je bilo odločeno, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

Datum zadnje spremembe:

14.04.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 11053/2009-246
• VSRS Sodba I Ips 33893/2013-72
• Sodba I Ips 103/2007