Sodba I Ips 48852/2010-251

Jedro

Višina (pričakovane in dosežene) premoženjske koristi ni zakonski znak temeljne oblike kaznivega dejanja po prvem odstavku 234. b člena KZ, zato ni treba, da bi goljufivi namen storilca zajel višino škode, ki bo povzročena končnim oškodovancem, ampak se mora storilec, ki organizira, sodeluje ali pomaga pri organiziranju tovrstnih iger ali dejavnosti zavedati in tudi hoteti, da je to igra ali dejavnost, v kateri končni udeleženci plačane denarne zneske izgubijo in je s tega vidika zanje vselej „goljufiva“.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je H. M. in I. T. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja organiziranja denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 234. b člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ). Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi, H. M. je bila določena kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, I. T. pa, ob uporabi omilitvenih določil, kazen šestih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. H. M. je sodišče na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ v s pogojno obsodbo določeno kazen vštelo čas odvzema prostosti. Sodišče je oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pot pravde, obsojenemu M. naložilo plačilo polovice stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) ter plačilo sodne takse, obsojeno I. T. pa plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP oprostilo ter odločilo, da tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun (prvi odstavek 97. člena ZKP).

2. Višje sodišče v Mariboru je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je odločilo, da se v s pogojno obsodbo določeno kazen I. T., na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ, všteje čas pridržanja, sicer pa pritožbe okrožnega državnega tožilca, obsojenega H. M. in njegovih zagovornikov ter obsojene I. T. zavrnilo kot neutemeljene, H. M. pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka in sodne takse.

3. Zagovorniki obsojenega H. M. z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočno sodbo izpodbijajo iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlagajo, da jo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

6. Obsojenčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavljajo absolutno bistveno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljujejo z navedbami, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o enem izmed odločilnih dejstev, tj. o višini pričakovane in dejansko dosežene premoženjske koristi, ki jo je zase pridobil obsojeni. Višje sodišče v Mariboru je v razveljavitvenem sklepu z dne 3. 3. 2010 namreč dalo sodišču prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo teh dejstev jasna navodila, vendar jim sodišče prve stopnje, kljub temu, da je nanje vezano, ni sledilo ter tako poseglo v obdolženčeve ustavno zagotovljene pravice po 22. in 25. členu Ustave RS oziroma kršilo določila kazenskega postopka na način po drugem odstavku 371. člena ZKP, kar pa se v konkretnem primeru odraža tako na pravilnosti kot tudi zakonitosti izdane obsodilne sodbe.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti zatrjevanega vpliva kršitve tretjega odstavka 397. člena ZKP na zakonitost izdane sodbe niti ne pojasni (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008), Vrhovno sodišče pa v zvezi z uveljavljano kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v celoti sprejema stališče pritožbenega sodišča, ki je vložnikom v 8. točki obrazložitve svoje sodbe že pojasnilo, da so bile pomanjkljivosti, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu I K 156/2008 z dne 3. 3. 2010, odpravljene. Obtožnici, ki je bila spremenjena, je Okrožno sodišče v Mariboru v celoti sledilo in kot odločilno, vsaj v objektivnem smislu, ugotovilo višino nastale velike premoženjske škode, hujše posledice temeljnega kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 234. b člena KZ, v odnosu do katere mora storilec oblikovati vsaj krivdni odnos malomarnosti (19. člena KZ). Višina (pričakovane in dosežene) premoženjske koristi namreč ni zakonski znak temeljne oblike kaznivega dejanja po prvem odstavku 234. b člena KZ, zato ni treba, da bi goljufivi namen storilca zajel višino škode, ki bo povzročena končnim oškodovancem, ampak se mora storilec, ki organizira, sodeluje ali pomaga pri organiziranju tovrstnih iger ali dejavnosti zavedati in tudi hoteti, da je to igra ali dejavnost, v kateri končni udeleženci plačane denarne zneske izgubijo in je s tega vidika zanje vselej „goljufiva“. To pa v konkretnem primeru nedvomno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Po stališču zagovornikov je obsodilna sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tudi zato, ker je zaključek sodišča prve stopnje, ki je v zvezi s vprašanjem obsojenčeve pravne zmote o zakonitosti delovanja podjetja G. na območju Republike Slovenije zaslišalo odvetnika S., v popolnem nasprotju z vsebino izpovedi na glavni obravnavi dne 30. 11. 2010 zaslišane priče. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, ki je vložnikom v točki 10 obrazložitve svoje sodbe pojasnilo, da je bistvena vsebina celotne izpovedi priče S., tj. tudi v zvezi z obdolženčevo predstavitvijo načina poslovanja družbe G., ne pa iz nje iztrgani, posamezni deli, kar nenazadnje priznava tudi zahteva, ko navaja, da je priča S. pojasnila, da zadeva glede na obdolženčev opis posla v Sloveniji nikakor ne bi bila prepovedana. Tovrstni očitki iz zahteve se sicer izkažejo kot način izražanja nedovoljenega dvoma v dejanske zaključke nižjih sodišč (drugi odstavek 420. člena ZKP), kar velja tudi za navedbe v IV. točki zahteve, ko vložniki nižjima sodiščema očitajo „kršitev kazenskega zakona“, ker sta obsojenega spoznali za krivega kaznivega dejanja, kljub temu, da je zatrjeval, da je posloval v dobri veri, bil prepričan, da gre za dejavnost dopustnega mrežnega marketinga ter bil, zaradi tega, ker se je zanesel na nasvete odvetnika S., v upravičeni pravni zmoti.

9. Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na takšno dejansko stanje kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba, zato je v zahtevi nedovoljeno tudi navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. To med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter oceno njihove verodostojnosti. Sodišče prve stopnje je opravilo soočenje izvedene priče obrambe dr. F. in izvedenca K., se na strani 29 in naslednjih obrazložitve svoje sodbe natančno opredelilo do njunih nasprotujočih si stališč in tudi sicer izčrpno pojasnilo razloge za zaključek, da dejavnost družbe G. ne ustreza ne dejavnosti mrežnega marketinga, ne direktni prodaji in niti ne „start up“ podjetju, kot je to navajal dr. F., ampak dejavnosti, ki je po mnenju izvedenca K. izpolnjevala vse značilnosti piramidne denarne verige (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na straneh 21 do 38). Temu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče ter se med drugim v točki 17 obrazložitve svoje sodbe natančno opredelilo tudi do stališča izvedene priče. Zato se tudi navedbe vložnikov zahteve za varstvo zakonitosti o samovoljnem in arbitrarnem zaključku nižjih sodišč, ki sta vero poklonili mnenju izvedenca, ne pa stališču izvedene priče dr. F. in ga označili kot hipotetičnega, kljub temu, da je ta sodišču natančno pojasnil podlago svojega stališča, pritožbeno sodišče pa se do teh pritožbeno uveljavljanih očitkov naj ne bi opredelilo, izkažejo kot način izražanja nedovoljenega dvoma v dejanske zaključke nižjih sodišč. Obrazložitvam sodb sodišč nižje stopnje po stališču Vrhovnega sodišča nikakor ni moč očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, saj sta pojasnili tudi zakaj ugotavljata, da se je dejanske narave dejavnosti družbe G. kot izkušeni podjetnik zavedal tudi obsojeni, pritožbeno sodišče pa je v 10. in 16. točki obrazložitve poudarilo tudi irelevantnost okoliščin, ki jih v zvezi z obstojem dejanske zmote vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovno izpostavljajo.

10. Zahteva za varstvo zakonitosti uvodoma uveljavljano kršitev kazenskega zakona utemeljuje tudi z navedbami, da ne izrek in ne obrazložitvi sodb sodišč nižje stopnje ne vsebujeta enega izmed ključnih znakov očitanega kaznivega dejanja, in sicer, da gre za dejavnost, pri kateri udeleženci vplačujejo določene denarne zneske udeležencem, ki so se pred njimi vključili v igro ali dejavnost in pričakujejo plačilo določenih denarnih sredstev od udeležencev, ki naj bi se v takšno igro oziroma dejavnost vključili za njimi. Odločilnega pomena pa je tudi ugotovitev, kdo naj bi se v domnevni piramidi nahajal bližje vrhu oziroma, kdo in od koga naj bi kot prej vključeni v sistem prejemal denar. Vrhovno sodišče teh očitkov ne sprejema in pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da tega zakonskega znaka ni moč razumeti dobesedno v smislu podajanja denarja iz rok enih udeležencev v roke drugih udeležencev, ampak gre za vplačevanje v sistem, kjer prvi dobijo in drugi izgubijo, ugotovitev, kdo naj bi se v domnevni piramidi nahajal bližje vrhu oziroma, kdo naj bi kot prej vključeni v sistem prejemal denar od koga, pa po stališču Vrhovnega sodišča za presojo očitanega kaznivega dejanja sploh ni odločilna. Bistveno je, kar v konkretnem primeru izhaja tako iz izreka kot iz obrazložitev izpodbijanih sodb, da so se provizije od nakupa izdelkov izplačevale izključno iz sredstev, ki so jih prispevali novi udeleženci, vključitev novih oseb je z napredovanjem v sistemu prinašala možnost pridobivanja dodatnih provizij, obljubljena nagrada pa bi bila izplačana le tistim, ki bi se v sistem vključili dovolj zgodaj. Obsojeni je bil, tudi upoštevaje njegov zagovor, uvrščen na višjih ravneh strukture ter mu je naziv „Platinum five star director“ tako zagotavljal višje provizije in povečeval njegov interes za vključitev čim večjega števila novih vplačnikov.

11. Glede na ugotovljeno delovanje denarne verige G., sploh pa dejstva, da je organiziranje takšne dejavnosti v Sloveniji, na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o igrah na srečo, absolutno prepovedano oziroma zanjo ni moč pridobiti dovoljenja pristojnih institucij (kar izključuje tudi možnost nadzora), je irelevantno, ali bi lahko oziroma ali je privolitev oseb, ki so se vključile v sistem, v postopku pa ne posebej navedle, da se zaradi ravnanj obsojenega čutijo oškodovane, izključila protipravnost takega dejanja.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Ker obsojeni z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel je na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

08.04.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 8966/2010-89
• Sodba I Ips 34656/2010-59
• Sodba I Ips 55314/2011-41