Sodba II Ips 428/2011


pomembnejša odločba

Jedro

Zakonec originarno pridobi lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Prehod iz režima skupnega premoženja v solastninsko skupnost oziroma izključno lastnino ima pravnoposlovno podlago; je posledica sporazumne delitve skupne stvari - delitve, ki je pravni posel.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. V prvem sojenju je bilo pravnomočno odločeno, da je izvršba na polovico nepremičnin, parc. št. 343/6 in 343/8 k. o. ... ter parc. št. 1334 in 1333 k. o. ... nedopustna. Predmet revizijsko izpodbijane sodbe je odločitev o nedopustnosti izvršbe na drugo polovico. Sodišče prve stopnje je zahtevku tudi v tem delu ugodilo. Zavzelo je stališče, da je tožnica na podlagi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) že v letu 2001 pridobila lastninsko pravico ne le na deležu, ki ji pripada na podlagi zakonske domneve iz prvega odstavka 59. člena navedenega zakona, ampak tudi na drugem nepremičnem premoženju in premičninah, ki so bile pridobljene v času trajanja zunajzakonske skupnosti tožnice in I. I. in ki jih v času sklenitve notarskega zapisa ni bilo več mogoče deliti, ker so bile prodane. Ker je izkupiček od prodaje vsaj v pretežni meri porabil izvršilni dolžnik I. I., tožnici na spornih nepremičninah pripada večji delež oziroma izključna lastnina. Ker toženka ni dokazala, da sporne nepremičnine in ostalo premoženje, navedeno v notarskem zapisu, niso bili pridobljeni v času trajanja zunajzakonske skupnosti, in ker ni dokazala, da sporne nepremičnine vrednostno ne ustrezajo tožničinemu deležu na skupnem premoženju, je zahtevek po presoji sodišča prve stopnje utemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je tožnica na polovici nepremičnin originarno pridobila lastninsko pravico že leta 2001 (kar je bil razlog za ugoditev delu zahtevka v prvem sojenju), na drugi polovici pa je lastninsko pravico pridobila šele leta 2006, ko je bil sklenjen sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, ki predstavlja pogodbeno in ne originarno pridobitev lastninske pravice.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 550/2010 z dne 17. 2. 2011 ugodilo tožničinemu predlogu in dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali in če da, kako dejstvo, da sta tožnica in izvršilni dolžnik po zaznambi sklepa o izvršbi sklenila sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, vpliva na odločitev o utemeljenosti zahtevka za nedopustnost izvršbe glede nepremičnin, ki so ob zaznambi sodile v njuno skupno premoženje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi. Navaja, da je na podlagi sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja pridobila izključno lastninsko pravico na spornih nepremičninah, pri čemer pa to matematično predstavlja manj kot ½ celotnega skupnega premoženja. Ker morajo biti pogodbe o premoženjskopravnih razmerjih med zakonci sklenjene v obliki notarskega zapisa, ni pravne podlage, da bi sodišče sporazum o razdelitvi skupnega premoženja obravnavalo po določilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Skupno premoženje se lahko pravilno in pravično razdeli le, kadar se sočasno odloča o celotnem skupnem premoženju. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da za nastanek skupnega premoženja ni pomembno, da pogodbo skleneta oba zakonca ali le eden izmed njiju. Dejstvo, da nepremičnina spada v skupno premoženje, pomeni, da sta nosilca pravice oba zakonca skupaj kot kolektiv, ne pa da vsakemu od zakoncev pripada solastniški delež na tej nepremičnini. Premoženje tožnice in I. I. se je dejansko razdelilo že pred zaznambo sklepa o izvršbi, in sicer s prodajo nekaterih delov skupnega premoženja, tako da je kupnino v celoti zadržal I. I. Tožnica je na spornih nepremičninah, pridobljenih v letu 2001, pridobila lastninsko pravico na originaren način do celote tudi na podlagi zakonske domneve iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR, saj celota premoženja po notarskem sporazumu predstavlja manj kot ½ celote skupnega premoženja, ustvarjenega v zunajzakonski skupnosti in pridobljenega pred zaznambo sklepa o izvršbi. Toženka notarskega zapisa ni izpodbijala. Višje sodišče je napačno razlagalo institut pogodbene pridobitve lastninske pravice. Tožnica z razdelitvijo skupnega premoženja ni pridobila lastninske pravice na podlagi pravnega posla, temveč na podlagi ZZZDR. To potrjuje tudi Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), v skladu s katerim je vknjižba deklaratornega pomena, in Zakon o davku na promet nepremičnin, ki zadeva izključno prenos odplačnega prenosa lastninske pravice. Tožnica s sporazumom o razdelitvi skupnega premoženja ni pridobila več, kot je imela pred razdružitvijo, temveč celo manj ko ½, torej je ostalo menjalo razmerje v vrednosti deleža pred razdružitvijo nebistveno spremenjeno. V takšnem primeru pa ne gre za promet, zato takšna razdružitev ni predmet davčne odmere. Revidentka očita tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter se v podporo svojim materialnopravnim stališčem sklicuje na zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 13/2004, II Ips 465/99, II Ips 265/2008, II Ips 162/2002, II Ips 265/2008, II Ips 254/2005, II Ips 597/2004, Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2133/2007, II Cp 1771/2003, Višjega sodišča v Celju Cp 370/1997, Višjega sodišča v Kopru Cp 72/94 in Ustavnega sodišča Up-128/03.

5. Toženka na revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP revizijo preizkusilo samo v tistem delu oziroma glede konkretnega vprašanja, glede katerega je bila dopuščena, zato na druge revizijske navedbe ni odgovarjalo.

8. Izvršilni upnik sme za poplačilo svoje terjatve poseči na premoženje dolžnika šele po uveljavitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena ZZZDR, oziroma ko se skupno premoženje razdeli in postane posebno premoženje posameznega zakonca. Sodišče je v prvem sojenju izhajalo iz stališča, takrat uveljavljenega v sodni praksi,(1) da se z določitvijo deležev na skupnem premoženju vzpostavi solastnina v enakem razmerju na skupni nepremičnini (prim. stran 8 sodbe sodišča prve stopnje z dne 5. 6. 2008), zato je odločilo, da je izvršba na polovico nepremičnin, parc. št. 343/6 in 343/8 k. o. ... ter parc. št. 1334 in 1333 k. o. ..., nedopustna. Navedeno stališče je bilo kasneje v sodni praksi revidirano. Dejstvo, da nepremičnina spada v skupno premoženje, pomeni, da sta nosilca lastninske pravice oba zakonca skupaj kot kolektiv, ne pa da jima v skladu z deležem na skupnem premoženju pripada solastniški delež na tej nepremičnini.(2) Zakonec originarno pridobi lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja ne glede na vpis v zemljiško knjigo.(3) Prehod iz režima skupnega premoženja v solastninsko skupnost oziroma izključno lastnino ima pravnoposlovno podlago; je posledica sporazumne delitve skupne stvari - delitve, ki je pravni posel.

Ta

ko je mogoče skleniti, da je pravilno razlogovanje sodišča druge stopnje, da ima izključna lastninska pravica tožnice pravnoposlovni temelj in da je tako zmotno materialnopravno stališče sodbe sodišča prve stopnje, za katerega se zavzema revidentka, da je tožnica na spornih nepremičninah na originaren način pridobila izključno lastninsko pravico že leta 2001, ko so bile nepremične kupljene. Ker je tožnica izključno lastninsko pravico na pogodbenem temelju pridobila v letu 2006, kar je po pridobitvi toženkine prisilne hipoteke v izvršbi, zahtevek za nedopustnost izvršbe na drugi polovici nepremičnin ni utemeljen. V nasprotnem primeru bi lahko bivši zakonci s sporazumom o delitvi zlorabili svoj položaj, ogrozili pravno varnost in predvidljivost pravnih položajev upnikov oziroma jih oškodovali.

9. Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Odločitev o zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim

odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 460/2008 z dne 3. 12. 2009.

Op. št. (2): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 67/2010 z dne 3. 6.

2000.

Op. št. (3): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up 128/03.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 103/2021
• Sodba II Ips 70/2007
• Sklep II DoR 268/2013