Sodba II Ips 117/2012

Jedro

Toženka kot delodajalka je tožniku kot delavcu odredila delo na gradbišču, pri tem pa popolnoma opustila dolžno ravnanje zagotovitve varnih delovnih razmer. Zato je toženka (v celoti) krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženki naložilo, da mora tožniku plačati 66.392,94 EUR z obrestmi, kot so razvidne iz prvega odstavka izreka sodbe. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo, pritožbi tožnika pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek 66.392,94 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 76.392,94 EUR. V izpodbijanem, a nespremenjenem delu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da sodišče v obravnavani zadevi ne bi smelo izdati popravnega sklepa, ker ni šlo za očitno pisno pomoto, pač pa za vsebinsko spremembo prisojenega zneska odškodnine. Potem pa navaja, da ni pasivno legitimirana, ker ni bila lastnica cevnega gradbenega odra, katerega del je tožniku padel na glavo, in poudarja, da je škodni dogodek v vzročni zvezi s cevnim gradbenim odrom, ki ga je postavilo podjetje G. d. o. o. Zato je slednji odgovoren za tožniku nastalo škodo. Toženka namreč (ob dejstvu, da se v času škodnega dogodka s cevnega gradbenega odra niso opravljala nobena gradbena dela) v nobenem primeru ni mogla pričakovati, da bo s cevnega gradbenega odra priletela spojka. Trdi tudi, da je tožnik k nastanku nesreče soprispeval, saj tožnik s strani nadrejenega ni bil razporejen na delo čiščenja dna jaška in pri delu ni uporabljal zaščitnih sredstev (čelade, rokavic), katere je imel na razpolago pri toženki. V nadaljevanju se zavzema za znižanje odškodnine in hkrati poudarja, da je za popolno ugotovitev dejanskega stanja predlagala tudi zaslišanje tožnikovega lečečega zdravnika dr. A. J., vendar je bil njen predlog (brez obrazložitve) zavrnjen. Zatrjuje tudi kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter kršitev določb o obvezni pritožbeni obravnavi. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Neutemeljena je revizijska teza, da je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom vsebinsko spremenilo svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je pravilno za popravljivo računsko napako štelo napačen seštevek prisojenih zneskov za posamezne postavke nepremoženjske škode in posledično napačen seštevek prisojenih zneskov za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Zato za očitano napačno uporabo instituta poprave sodbe ne gre.

7. Toženka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka tudi, ko trdi, da bi moralo sodišče ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za zaslišanje tožnikovega lečečega zdravnika dr. A. J. Uveljavljana kršitev iz drugega odstavka 287. člena ZPP bi bila kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana le v primeru, če sodišče ne bi navedlo razlogov, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre, saj imata sodbi prve in druge stopnje razloge, s katerimi je zavrnitev predlaganega dokaza razumno utemeljena.

8. Preostalih trditev o relevantnih procesnih kršitvah toženka ne konkretizira, zato jih revizijsko sodišče ne sme preizkusiti (primerjaj 371. člen ZPP).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, izhaja, da se je tožnik poškodoval 21. 12. 1998 na delovnem mestu, ko je bil razporejen na delo v novi poslovni objekt ... in je po nalogu svojega predpostavljenega čistil jašek za tovorno dvigalo, pri tem pa mu je na glavo padla kovinska spojka za cev z velike višine; da je bil tožnik sicer pri toženki kot delodajalki razporejen na delovno mesto trgovca in ne gradbenega delavca, ter da za delo na gradbišču sploh ni bil usposobljen; da toženka tožniku ni zagotovila ustrezne varovalne opreme, saj ni imel na razpolago čelade; ter da je toženka opustila izdelavo posebnega elaborata, ki bi obsegal ukrepe glede varstva pri delu, in sklenitev pisnega sporazuma z izvajalci o skupnih ukrepih varstva pri delu (revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno, primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Upoštevajoč navedeno je torej zaključiti, da je toženka kot delodajalka tožniku kot delavcu odredila delo na gradbišču, pri tem pa popolnoma opustila dolžno ravnanje zagotovitve varnih delovnih razmer(1). Zato je materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je toženka (v celoti) krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, v zvezi s 73. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR).

11. Ostale revizijske trditve o temelju (da je za nastalo škodo odgovorno podjetje, ki je postavilo cevni gradbeni oder, in da je tožnik soprispeval k nastanku škode) glede na že obrazloženo niso upoštevne in zato nanje ni potrebno posebej odgovarjati.

12. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbi 200. in 203. člena ZOR načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

13. S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je tožnik (ob škodnem dogodku star 25 let) v delovni nesreči 21. 12. 1998 utrpel udarnino glave, odprt vtisni zlom lobanjske temenske kosti desno, udarnino možganov v področju temenskega režnja v desni možganski polobli, delno ohromelost (oslabelost) levih okončin in zvin vratne hrbtenic. Sodišče druge stopnje je pri odmeri pravilno ovrednotilo bolečinsko obdobje, nevšečnosti med zdravljenjem, intenzivnost in trajanje strahu ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti. Primerjava prisojene odškodnine v obravnavani zadevi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Zato je sodišče druge stopnje materialno pravo pravilno uporabilo.

14. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo toženke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj 36., 37. in 38. člen ZTPDR.

Datum zadnje spremembe:

02.04.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 258/2010
• VSC sodba Cp 1141/2008
• VSRS Sodba II Ips 331/2016