Sodba I Ips 47810/2010-183

Jedro

V obravnavanem primeru iz poročila tujih varnostnih organov jasno izhaja vir posredovanih informacij; navedeno je, da so bili podatki pridobljeni v okviru odrejenih prikritih tajnih poizvedovanj, v katera je bila vključena oseba zaupanja, ter kateri organ je ta ukrep uvedel. Ti podatki omogočajo zadostno presojo verodostojnosti in zakonitosti posredovanih informacij, da je na njihovi podlagi (ter v povezavi z ostalimi, sicer splošnimi okoliščinami) moč napraviti zaključek o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da obsojenec ponuja na prodaj mamilo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 800,00 €.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil obsojeni F. S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ker je v izreku navedenih časovnih in krajevnih okoliščinah tajnemu delavcu ponudil v nakup 500 g heroina za znesek 8.000 €. Sodišče je obsojencu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas odvzema prostosti. Obsojencu je odvzelo zasežene telefonske aparate, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki zaradi kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki bodo natančneje predstavljene v nadaljevanju. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni ter obsojenca obtožbe oprosti, podrejeno pa predlagajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno ter predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da vlagatelji v zahtevi ne obrazložijo, zakaj ni podan ustrezen dokazni standard, ki se zahteva za izdajo odredbe okrožnega državnega tožilstva za prikrito delovanje. Poudarja, da je sklicevanje na stališče sodne prakse o izjavah anonimnih oseb, katerih verodostojnosti ni mogoče preizkusiti, neutemeljeno, saj v obravnavani zadevi takšne situacije ni, vlagatelji pa tudi ne problematizirajo delovanja avstrijskih varnostnih organov. Po oceni vrhovnega državnega tožilca je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbene navedbe glede izvajanja odredbe. S problematiziranjem vprašanja, kdo se je sestal z obsojencem ter navedbami glede izzivanja kriminalne dejavnosti pa zagovorniki izpodbijajo pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja še, da sodišče sodbe ni oprlo na izjave K. in V., obramba pa njunega zaslišanja tudi ni predlagala.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev po 8. točki prvega odstavlja 371. člena ZKP, saj naj bi bila odredba Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 11. 6. 2008, s katero je bil na podlagi tretjega v zvezi z drugim in prvim odstavkom 155. a člena ZKP zoper obsojenca odrejen ukrep tajnega delovanja, izdana nezakonito. Navajajo, da odredba temelji na „podatkih avstrijskih varnostnih organov“, po katerih naj bi S. ponujal v prodajo 3,5 kg prepovedane droge heroin in za to iskal nove kupce, ki bi od njega kontinuirano odkupovali heroin. Odredba temelji še na domnevni količini prepovedane droge ter dejstvu, da je bil obsojenec že obsojen za istovrstno dejanje in je nezaposlen. Po oceni zagovornikov te okoliščine ne zadostijo pravnemu standardu utemeljenih razlogov za sum. Opozarjajo na sodbo I Ips 51426/2010 z dne 24. 5. 2012, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da uradni zaznamki o izjavah anonimnih oseb, katerih verodostojnosti ni mogoče preizkusiti, ter operativni podatki policije, ki niso potrjeni z nikakršnimi dokazi oziroma potrjujejo zgolj splošne, v odnosu do kaznivega dejanja nevtralne okoliščine, niti vsak zase niti v medsebojni povezanosti ne zadostijo kriterijem artikulabilnosti in specifičnosti, ki se zahteva za dokazni standard utemeljenih razlogov za sum.

6. Temeljni pogoj za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega delovanja so utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila katerega izmed t. i. kataloških kaznivih dejanj (določenih v četrtem odstavku 149.a člena ZKP) oziroma utemeljeno sklepanje, da je določena oseba vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s temi dejanji (prvi odstavek 155. a člena ZKP). Po ustaljeni (ustavno)sodni praksi ta dokazni standard predstavlja višjo stopnjo suma od razlogov za sum in se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približuje utemeljenemu sumu, tj. visoki stopnji artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.(1) Po določbi 2. točke petega odstavka 155. a člena ZKP predstavlja presoja utemeljenih razlogov za sum del obvezne vsebine predloga in odredbe, s katero se uvede tajno delovanje. Gre za zahtevo po konkretizirani odločbi, ki služi ex post kontroli zakonitosti. Slednja je v kontekstu izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov še posebej pomembna, saj je kakršnakoli kontradiktornost v postopku njihovega odrejanja nemogoča.(2)

7. Iz številnih judikatov, v katerih je Vrhovno sodišče podalo presojo obstoja utemeljenih razlogov za sum na ravni konkretnih primerov, izhaja, da ta dokazni standard ni izpolnjen, kadar so edina podlaga za sklepanje, da je bilo oziroma bo izvršeno kaznivo dejanje:

a) splošne oziroma v odnosu do kaznivega dejanja nevtralne okoliščine, ki niso v neposredni zvezi z izvrševanjem kaznivega dejanja, pač pa nakazujejo zgolj zelo oddaljeno oziroma neoprijemljivo možnost, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje. Take okoliščine so: predkaznovanost; kontakt z osebami, ki so bile obsojene zaradi kaznivih dejanj; premoženjsko stanje; zaposlitev; kraj prebivališča; starost; videz; potovanja v tujino ipd.(3)

b)obvestila, pridobljena od anonimnih oseb, če ni izkazana subjektivna zanesljivost avtorja ter objektivna zanesljivost obvestila(4), oziroma drugi operativni podatki policije, ki niso preverljivi oziroma katerih izvor ni pojasnjen.(5) Odredbodajalec mora razpolagati s takšnimi dokazi, da lahko utemeljene razloge za sum opre na lastno presojo in ni soočen s položajem, ko lahko zgolj zaupa navedbam predlagatelja ali ne. Le tedaj lahko izključi možnost, da bo poseg v pravice posameznikov odrejen na podlagi neresničnih obvestil ali celo informacij, ki so bile pridobljene na nedovoljen način. Naloga predlagatelja posameznega ukrepa, s katerim se posega v pravice posameznika, zato ni le seznanitev sodnika oziroma državnega tožilca s svojimi dejanskimi ugotovitvami. Predlagatelj mora v zadostni meri pojasniti tudi podlago oziroma vir teh ugotovitev(6).

8. V obravnavani zadevi je bilo zoper obsojenca uvedeno tajno delovanje na podlagi odredbe vodje Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 11. 6. 2008. Ukrep je bil odrejen zaradi utemeljenih razlogov za sum, da obsojenec in druge do tedaj še neidentificirane osebe izvršujejo kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196. členu KZ. Iz obrazložitve odredbe izhaja, da je državni tožilec utemeljene razloge za sum oprl na naslednje dokaze oziroma informacije:

- poročilo avstrijskih varnostnih organov na Dunaju z dne 4. 6. 2008, iz katerega izhaja, da so na območju Republike Avstrije med zbiranjem obvestil v zvezi z izvrševanjem kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili ugotovili, da slovenski državljan osumljeni F. S. ponuja v prodajo 3,5 kg prepovedane droge heroin za ceno 15.000 € za kilogram heroina in pri tem postavlja pogoj, da bo prepovedano drogo prodal oziroma predal v Mariboru. Med zbiranjem obvestil so avstrijski varnosti organi pridobili tudi dve številki mobilnih telefonov, ki jih uporablja S.;

- ugotovitve slovenskih policistov, da obsojenec ne prebiva na naslovu, na katerem ima prijavljeno prebivališče, pač pa prebiva v najetem stanovanju, za katerega mora gotovo plačevati najemnino; da ni redno ali priložnostno zaposlen, uporablja pa avtomobil višjega cenovnega razreda ter;

- dejstvo, da je bil obsojenec predhodno pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja po 196. členu KZ in mu je bila izrečena kazen 5 let zapora.

9. Navedene okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo premoženjsko stanje, bivanje ter predkaznovanost, glede na predstavljeno sodno prakso za obstoj utemeljenih razlogov za sum ne zadoščajo. Gre za splošne okoliščine, ki niso neposredno povezane z izvrševanjem kaznivih dejanj. Te okoliščine same zase ne porajajo utemeljenih razlogov za sum, da obsojenec ponuja na prodaj 3,5 kg prepovedane droge heroin.

10. Drugačna pa je dokazna vrednost poročila avstrijskih varnostnih organov z dne 4. 6. 2008, iz katerega ne izhajajo zgolj splošne, v odnosu do kaznivega dejanja nevtralne okoliščine, temveč konkretna dejavnost obsojenca v smeri izvrševanja kaznivega dejanja, v zadostni meri pa je izkazan tudi vir posredovanih ugotovitev. Stališču zagovornikov, da gre za nepreverljive, operativne informacije ni moč pritrditi. V povzetku navedenega poročila, ki ga je državni tožilec vnesel v obrazložitev odredbe, je sicer res navedeno zgolj, da so avstrijski varnostni organi do informacije, da obsojenec ponuja na prodaj 3,5 kg heroina prišli z zbiranjem obvestil. Vendar je vir teh informacij natančneje pojasnjen v poročilu. Kot je razvidno iz obrazložitve odredbe je bilo poročilo priloženo predlogu za izdajo odredbe in se je državni tožilec pred izdajo odredbe z njim seznanil, zato je pri presoji zakonitosti odrejenega ukrepa moč upoštevati tudi to, originalno gradivo.(7)

11. Iz uradnega prevoda poročila avstrijskih varnostnih organov izhaja, da so bila s strani VE-pisarne vzhod II uvedena prikrita (tajna) poizvedovanja(8), v okviru katerih je tamkajšnja oseba zaupanja uspela vzpostaviti stik s storilcem z imenom F. S., ki stanuje v Mariboru, nakar je S. tej osebi zaupanja ponudil v nakup 3,5 kg heroina, vendar pa je bil prodajo pripravljen izvršiti le v Sloveniji. Gre torej za bistveno drugačno spoznavno vrednost ter preverljivost informacij, kot v situaciji, ki jo je Vrhovno sodišče obravnavalo v zadevi I Ips 51426/2010 z dne 24. 5. 2012, na katero se sklicujejo zagovorniki. V citirani zadevi je odredba državnega tožilca, s katero je bilo uvedenih več prikritih preiskovalnih ukrepov, dokazni standard med drugim utemeljevala z dopisom policije ter uradnim zaznamkom, v katerih je bil naveden zgolj zaključek policije o pretekli kriminalni dejavnosti obsojenca, brez navedbe kakršnihkoli okoliščin in dokazov, ki so policijo k tem zaključkom vodili. V obravnavanem primeru pa iz poročila jasno izhaja vir posredovanih informacij; navedeno je, da so bili podatki pridobljeni v okviru odrejenih prikritih tajnih poizvedovanj, v katera je bila vključena oseba zaupanja, ter kateri organ je ta ukrep uvedel. Ti podatki omogočajo zadostno presojo verodostojnosti in zakonitosti posredovanih informacij, da je na podlagi slednjih (ter v povezavi z ostalimi, sicer splošnimi okoliščinami) moč napraviti zaključek o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da obsojenec ponuja na prodaj 3,5 kg heroina.

12. Vrhovno sodišče zavrača tudi trditve zagovornikov, da je bila odredba za tajno delovanje izvršena v nasprotju z njeno vsebino. Zagovorniki v zvezi s tem navajajo, da je državni tožilec v odredbi določil, da mora policijski sodelavec vzpostaviti kontakt z obsojencem in njegovimi morebitnimi sodelavci, po tako vzpostavljenem kontaktu pa obsojencu predstaviti prikritega policista kot svojega financerja, ki bi naj izvedel navidezni odkup prepovedane droge heroin. Opozarjajo, da policijski sodelavec, nasprotno, ni vzpostavil kontakta med obsojencem in tajnim policistom, slednji pa nato ni opravil navideznega odkupa prepovedane droge.

13. Te navedbe zagovornikov ne utemeljujejo zaključka, da je bila odredba za tajno delovanje izvršena v nasprotju z njeno vsebino, temveč, da ni bila izvršena v celoti, kar pa ni situacija iz četrtega odstavka 154. člena ZKP, ki bi narekovala izločitev pridobljenih dokazov. Tajni sodelavec je ravnal skladno z odredbo, in sicer je vzpostavil kontakt z obsojencem, ki mu je ponudil v nakup 500 g heroina za 8.000,00 €. Dejstvo, da do vzpostavitve kontakta s tajnim policistom in navideznega odkupa (ki je bil odrejen tudi s samostojno odredbo državnega tožilca) nato ni prišlo pa ne more imeti vpliva na zakonitost pridobljenih dokazov, ki se nanašajo na navedeno ponujanje heroina na prodaj. Prav zato, ker do navideznega odkupa heroina sploh ni prišlo, pa so neutemeljeni tudi očitki zagovornikov glede nepravilnega podaljševanja ukrepa navideznega odkupa. Zagovorniki v zahtevi ne pojasnijo, kateri dokazi naj bi bili sploh pridobljeni na podlagi tako podaljšanih ukrepov in katere zaključke naj bi sodišče na take dokaze oprlo.

14. V zvezi z nezakonitostmi pri izvrševanju prikritih preiskovalnih ukrepov zagovorniki še navajajo, da naj bi policisti pri obdolžencu izzivali kriminalno dejavnost; ravnali naj bi popolnoma v nasprotju z izdano odredbo; tajni sodelavec naj bi obdolženca napeljeval k prodaji prepovedane droge, čeprav to sploh ni bila njegova naloga. Navedenih trditev Vrhovno sodišče ni vsebinsko presojalo, saj vlagatelji ne pojasnijo, s katerim konkretnim ravnanjem naj bi tajni sodelavec obsojenca napeljal k storitvi dejanja, ki ga obsojenec sicer ne bi bil pripravljen storiti. Očitki zagovornikov so tako splošni, da bi odgovor od Vrhovnega sodišča terjal preizkus teh kršitev po uradni dolžnosti. Takšnega preizkusa pa Vrhovno sodišče ni dolžno niti pooblaščeno opravljati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

15. Do razveljavitve pravnomočne sodbe ne morejo privesti niti očitki zagovornikov, da sodišče ni imelo podlage za izrek obsodilne sodbe, saj dvomi naj ne bi bili stoodstotno odpravljeni; sodba naj bi temeljila zgolj na poročilu policijskega sodelavca, medtem ko dejanje naj ne bi bilo materialnopravno dokumentirano. Pri presoji, ali so podana odločilna dejstva, sodišče ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno (prvi odstavek 18. člena ZKP), razen kadar gre za situacijo iz drugega odstavka 18. člena ZKP. Sodišče lahko obsodilno sodbo opre na katerekoli dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi in na podlagi katerih se je prepričala, da je bilo storjeno kaznivo dejanje ter da je podana obdolženčeva krivda. Dokazna ocena, ki jo je v obravnavanem primeru napravilo sodišče prve stopnje, zato ni v nasprotju z določbami kazenskega postopka. Nasprotovanje tej presoji pomeni uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa ni dovoljen razlog za vložitev obravnavanega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

16. Kot neutemeljene je bilo potrebno zavrniti tudi navedbe vlagateljev, da se sodba opira na izjave prič K. in V., ki v postopku nista bili zaslišani in se torej obsojenec z njima ni imel možnosti soočiti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta ti osebi v obrazložitvi sobe sodišča prve stopnje navedeni zgolj v okviru povzetka izpovedbe kriminalista S., ki je v predkazenskem postopku opravljal delo koordinatorja. Slednji je izpovedal, da so s prikritimi ukrepi med drugim uspeli identificirati tudi V. ter da je iz telefonskega pogovora med obsojencem in K. razvidno, da K. obsojencu nalaga, naj mu nekaj priskrbi, slednji pa dodaja, da ga je nekoliko strah zaradi njegovih otrok.

17. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 28155/2010 z dne 11. 4. 2013 pojasnilo, da izjave oseb v okviru telefonskih pogovorov z obsojencem o prodaji prepovedanih drog, ki so bili prestreženi na podlagi izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, ne predstavljajo obremenilnih izjav v smislu č) točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ne gre namreč za izjave, s katerimi bi osebe v obsojenčevo škodo posredovale svoje vedenje glede obstoja kaznivega dejanja oziroma drugih pravno relevantnih okoliščin, kar bi narekovalo, da je treba obrambi omogočiti, da z neposrednim soočenjem preizkusi oziroma poskuša izpodbiti verodostojnost takšnih obremenilnih izjav (in to ne glede na postavljen dokazni predlog za njihovo zaslišanje).(9) V obravnavanem primeru pa obramba tudi ni predlagala, da se navedene osebe zasliši kot razbremenile priče.

18. V zvezi s pavšalnimi navedbami zagovornikov, da pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritožbenih navedb glede izvajanja odredbe za tajno delovanje, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je pritožbeno sodišče s pritožbenimi očitki seznanilo in podalo svoje razloge. Sicer pa zagovorniki ne izpostavljajo nobene konkretne pritožbene navedbe, na katero pritožbeno sodišče naj ne bi odgovorilo.

C.

19. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, delno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

20.

Glede na izid postopka je obsojenec, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v

postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je sodno takso odmerilo po tar. št. 7113 v zvezi s tar. št. 7152 (količnik 2), po kateri je sodna taksa določena v razponu od 420,00 € do 1.020,00 €. Ob upoštevanju

trajanja in zahtevnosti postopka ter

premoženjskih razmer obsojenca (opomba 7.1.a taksne tarife) je Vrhovno sodišče takso odmerilo v znesku 800,00 €. Obsojenec je bil

v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje zaposlen in je prejemal mesečni dohodek v višini 600 € ter je lastnik stanovanja, zato Vrhovno sodišče meni, da plačilo sodne takse v navedenem znesku ne bo ogrozilo njegovega vzdrževanja ter vzdrževanja njegovih mladoletnih otrok.

----

Op. št. (1): Glej odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 ter U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997. V zvezi s tem glej tudi Zupančič, B. M. et al., Ustavno kazensko procesno pravo, Pasadena, Ljubljana, 2001, str. 485, 489, 495.

Op. št. (2): Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008, tč. 16. Podobno tudi Vrhovno sodišče v zadevah I Ips 322/2008 z dne 29. 1. 2009 in I Ips 51426/2010 z dne 24. 5. 2012.

Op. št. (3): V zvezi s tem glej odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 333/2005 z dne 3. 11. 2005, I Ips 340/2006 z dne 26. 10. 2006, I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008, I Ips 440/2008 z dne 17. 9. 2009, I Ips 51426/2010 z dne 24. 5. 2012, I Ips 46190/2010 z dne 11. 7. 2012.

Op. št. (4): Kriterija subjektivne in objektivne zanesljivosti je Vrhovno sodišče natančneje izoblikovalo v odločbi I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008.

Op. št. (5): Glej odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 51426/2010 z dne 24. 5. 2012 (13. in 14. točka).

Op. št. (6): Glej odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 440/2008 z dne 17. 9. 2009, tč. 15.

Op. št. (7): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 17128/2010-78 z dne 31. 1. 2013

(tč. 8), v kateri je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da se sodišče pri naknadni presoji zakonitosti oprave hišne preiskave ne omeji le na odredbo o hišni preiskavi, temveč tudi na predlog državnega tožilca ter priloženo gradivo. Sodna odločba se na dokaze, ki so pridobljeni s hišno preiskavo, ne bi mogla opreti le v primeru, če se zaradi pomanjkljive obrazložitve odredbe, predloga in priloženih dokumentov ne bi dalo sklepati o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

Op. št. (8): V izvirniku:

verdeckt geführte Ermittlun

g

en.

Glede na definicijo iz 2. točke 129. člena avstrijskega Zakona o kazenskem postopku (Strafprozessordnung) je ta ukrep moč primerjali s prikritim ukrepom tajnega delovanja po 155.a členu ZKP.

Op. št. (9): Več v zvezi s tem glej v 26. točki citirane sodbe.

Datum zadnje spremembe:

01.04.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 35521/2010-54
• Sodba I Ips 51620/2010-89
• Sodba I Ips 36792/2011-61