Sodba G 24/2011

Jedro

Ker ima stranka postopka po oceni Ustavnega sodišča zadostne možnosti, da se opredeli do vseh upoštevnih vidikov zadeve, kar implicira, da je 45-dnevni rok iz petega odstavka 36. člena ZPOmK-1 zadosten za pripravo učinkovite obrambe, je treba ugotoviti, da je Urad z določitvijo 45-dnevnega roka za izjavo o povzetku relevantnih dejstev ravnal v skladu z zakonsko določbo in ni kršil določb postopka.

V skladu z določbo 1. točke 3. člena ZPOmK-1 je podjetje subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost, ne glede na njegovo pravnoorganizacijsko obliko in lastninsko pripadnost. Zato dejstvo, da je tožnik organiziran kot društvo, ni relevantno za presojo o tem, ali je podjetje v smislu konkurenčnega prava.

Ni relevantno niti dejstvo, da tožnikova dejavnost kot taka ni pridobitne narave. Za presojo, da je tožnik kot organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic podjetje v smislu konkurenčnega prava, je namreč odločilno, da kot subjekt, ki mu je zaupano upravljanje avtorskih pravic, sodeluje v trgovinski menjavi med imetniki materialnih avtorskih pravic na eni strani in uporabniki avtorskih del na drugi strani ter se tako ukvarja z gospodarsko dejavnostjo.

Določba 5. člena Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe, ki določa pristojnosti nacionalnih organov za varstvo konkurence pri uporabi sedanjih 101. in 102. člena PDEU, med odločbami, ki jih pri uporabi evropskega antitrusta izdajajo nacionalni organi za varstvo konkurence, navaja odločbe, ki zahtevajo odpravo kršitve (prva alineja prvega odstavka 5. člena Uredbe 1/2003). Med te sodijo tudi s 3. točko izreka izpodbijane odločbe naloženi ukrepi. Zato ne drži tožbeni očitek, da Urad v Uredbi 1/2003 ni imel pravne podlage za ukrepe iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe.

Ukrep iz drugega odstavka 37. člena ZPOmK-1 je učinkovit, če se odpravi kršitev in njene posledice. V tožnikovem primeru, ko se mu očita zloraba prevladujočega položaja na trgu kolektivnega upravljanja pravic do javne priobčitve glasbenih neodrskih del, je namen tega ukrepa zagotoviti, da bo tožnik razdeljeval zbrana sredstva med avtorje na način, ki ne bo izkrivljal konkurence med njimi. Strukturni ukrep tako odpravlja izkrivljanje konkurence med avtorji.

To, da ZPOmK-1 tožniku izrečenega ukrepa izrecno ne navaja, ni pravno pomembno, saj seznam ukrepov v drugem odstavku 37. člena ZPOmK-1 ni izčrpen, temveč so ukrepi navedeni zgolj primeroma. Z istimi argumenti, s katerimi tožnik nasprotuje izrečenemu ukrepu, bi bilo mogoče nasprotovati tudi ukrepom, ki jih ZPOmK-1 primeroma navaja kot možni strukturni ukrep. Tako bi se lahko podjetje, ki je organizirano kot delniška družba, branilo, da ne more izvršiti naloženega mu ukrepa odprodaje dejavnosti, ker mora to odločitev sprejeti skupščina delničarjev. Jasno pa je, da s tem ne more uspeti. Določbe konkurenčnega prava in v tem smislu tudi z izpodbijano odločbo tožniku naloženi ukrepi so del kogentnega prava, ki se mu mora naslovnik odločbe podrediti.

Iz določb ZASP ne izhaja zahteva po razlikovanju med člani, ki imajo glasovalno pravico na skupščini, in člani, ki te pravice nimajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožnik sam trpi svoje stroške postopka sodnega varstva.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1. Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Urad) je v 1. točki izreka izpodbijane odločbe ugotovil, da je Združenje skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije (v nadaljevanju SAZAS) kršilo 9. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) in 102. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU), prej 82. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (v nadaljevanju PES), s tem:

- da je v letih od 2006 do vsaj 2009, ko je izdelalo obračune avtorskih honorarjev (v nadaljevanju AH) za leta 2005, 2006, 2007 in 2008, nadomestila za uporabo avtorskih glasbenih del avtorjem delilo brez ugotavljanja dejanske uporabe glasbenih del oziroma brez ekonomsko utemeljene ocene le-te, ampak na podlagi netransparentnih, subjektivno in retroaktivno določenih pravil, na katera so lahko vplivali zgolj redni člani z glasovalno pravico, ki so bili zaradi te možnosti postavljeni v boljši konkurenčni položaj od ostalih avtorjev,

- da je v letih od 2004 do vsaj 2009 AH avtorjev obremenilo z obveznim vplačevanjem v promocijski sklad, iz katerega so se sredstva delila na podlagi netransparentnih, subjektivno in retroaktivno določenih pravil, na katera so lahko vplivali zgolj redni člani z glasovalno pravico, ki so bili zaradi te možnosti postavljeni v boljši konkurenčni položaj od ostalih avtorjev, ter

s čimer je izkrivljalo konkurenco med avtorji ter tako zlorabilo prevladujoč položaj na trgu kolektivnega upravljanja avtorskih pravic za avtorje glasbenih del.

2. V 2. točki izreka izpodbijane odločbe je Urad odredil prenehanje v 1. točki opisanega ravnanja; v 3. točki pa je definiral uporabljene izraze, določil ukrepe za odpravo ugotovljenih kršitev in njihovih posledic ter časovno opredelil izvršitev naloženih ukrepov.

3. Urad je še ugotovil, da v postopku niso nastali posebni stroški, in odredil, da se izvleček odločbe objavi na njegovi spletni strani (4. in 5. točka izreka izpodbijane odločbe).

Postopek sodnega varstva

4. Tožnik v postopku sodnega varstva po ZPOmK-1 izpodbija delno odločbo v celoti, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovnemu sodišču) predlaga:

- da na podlagi 267. člena PDEU in 113.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) na Sodišče Evropske unije predloži naslednji vprašanji:

a) Ali je pojem avtorja v kontekstu organizacije za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na podlagi zakonodaje, ki je usklajena na ravni EU (kot na primer Direktiva 2001/29/ES), pojem nacionalnega prava ali pojem prava EU, ki ga je treba razlagati enako na ozemlju vseh držav članic?

b) Ali je v primeru odgovora na prvo vprašanje, da je pojem avtorja pojem prava EU, ta pojem treba razlagati tako, da je avtor le oseba, ki je imetnik vseh materialnih pravic, med katerimi so tudi tiste, ki jih organizacija za kolektivno upravljanje ne upravlja, ni pa istočasno tudi imetnik moralne pravice?

- da na podlagi 156. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) prekine postopek in Ustavnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavnemu sodišču) predloži zahtevo za presojo ustavnosti 56., 57., 58., 59. in 62. člena ZPOmK-1;

- da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje ter

- da toženki naloži povračilo stroškov postopka sodnega varstva, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. Tožnik je priglasil stroške za sestavo tožbe, stroške konference s stranko (vsaj tri ure), poštne stroške, 20 % davek na dodano vrednost in stroške sodne takse, ne da bi navedel zneske teh stroškov.

5. Urad je v odgovoru na tožbo predlagal njeno zavrnitev.

6. Tožnik je 11. 5. 2011 vložil prvo pripravljalno vlogo, 20. 6. 2011 pa še drugo pripravljalno vlogo.

Prekinitev postopka sodnega varstva

7. Vrhovno sodišče je 25. januarja 2012 sklenilo, da začne postopek za oceno ustavnosti določb ZPOmK-1 o preiskavi in o postopku sodnega varstva (to je določb 28. in 29. ter 54. do 61. člena ZPOmK-1). V času odločanja o ustavnosti navedenih določb je zato postopek sodnega varstva v obravnavani zadevi zastal do odločitve Ustavnega sodišča z odločbo U-I-40/2012-31 z dne 11. 4. 2013 (Odločbo U-I-40/2012), ki je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 39/2013 z dne 6. 5. 2013, in jo je Vrhovno sodišče prejelo 6. 5. 2013.

Začetek delovanja Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence

8. S 1. 1. 2013 je z delovanjem začela Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Agencija). V skladu z drugim odstavkom 12. člena novele ZPOmK-1B (Uradni list RS, št. 26/2011 z dne 8. 4. 2011) so se z dnem začetka dela Agencije nanjo prenesle zakonsko določene naloge in pristojnosti Urada, ki je z dnem začetka dela Agencije prenehal kot organ v sestavi ministrstva.

9. Ker je izpodbijano odločbo izdal Urad, Vrhovno sodišče pa v postopku sodnega varstva presoja njegovo odločbo, toženko v obrazložitvi imenuje Urad.

Odločitev o tožbi

10. Tožba ni utemeljena.

GLEDE BISTVENIH PROCESNIH KRŠITEV

1. Glede neodvisnosti Urada

11. Tožnik trdi, da Urad kot organ v sestavi Ministrstva za gospodarstvo ni neodvisen organ. Sklicuje se na določbo 23. člena Zakona o državni upravi (v nadaljevanju ZDU-1), v skladu s katero opravlja organ v sestavi naloge v skladu s programom dela, ki ga sprejme minister na predlog predstojnika organa v sestavi; daje minister organu v sestavi usmeritve za delo; daje minister organu v sestavi obvezna navodila za delo ter mu nalaga, da v mejah svoje pristojnosti opravi določene naloge ali sprejme določene ukrepe in mu o tem poroča. Zatrjuje, da lahko minister za gospodarstvo v okviru teh pooblastil daje Uradu ali posameznemu javnemu uslužbencu Urada povsem konkretne usmeritve, obvezna navodila in celo zahteva izvedbo posameznih ukrepov, kar pomeni, da Urad ni od ministrstva in vlade neodvisen organ.

12. Tožbeni očitek ni utemeljen. Prvi odstavek 13. člena ZPOmK-1 je pred sprejemom novele ZPOmK-1B določal, da je Urad pri izvajanju svojih nalog in pristojnosti neodvisen in samostojen. Iz zakonodajnega gradiva (Poročevalec Državnega zbora, št. 114/2007 z dne 12. 11. 2007, stran 88) izhaja, da Urad pri izvrševanju svojih nalog in pristojnosti ni bil vezan na navodila, smernice ali mnenja drugega organa niti ministrstva. To pomeni, da je bilo z določbo prvega odstavka 13. člena ZPOmK-1 razmerje med Uradom in Ministrstvom za gospodarstvo urejeno drugače, kot je v 23. členu ZDU-1 sicer opredeljeno razmerje med ministrstvom in organom v sestavi. Ali z drugimi besedami: določba prvega odstavka 13. člena ZPOmK-1 je lex specialis v razmerju do določbe 23. člena ZDU-1. Zato tožnik s sklicevanjem na določbo 23. člena ZDU-1 ne more izkazati vpliva Ministrstva za gospodarstvo na delo Urada.

13. Tožnik se sklicuje tudi na določbo 24. člena ZDU-1, v skladu s katero ministrstvo nadzoruje delo organa v sestavi. Vendar pa niti ta zakonska določba ne podpira tožnikove teze o pomanjkanju neodvisnosti Urada. Tretji odstavek 15. člena ZPOmK-1 namreč določa, da zoper akte Urada ni pritožbe. S tem pa je izključena pristojnost Ministrstva za gospodarstvo, da kot drugostopenjski organ nadzoruje delo Urada.

14. V podporo svojem očitku o pomanjkanju neodvisnosti Urada se tožnik sklicuje še na novelo ZPOmK-1B, s katero je bila ustanovljena Javna Agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence, kot samostojna in neodvisna oseba javnega prava, ki bo opravljala naloge Urada. Tožnik navaja, da je bilo preoblikovanje Urada v Agencijo utemeljeno s potrebo po večji samostojnosti in neodvisnosti Urada. Vendar pa slednje ne izkazuje, da Urad do uveljavitve novele ZPOmK-1 ni bil samostojen in neodvisen.

15. Pomanjkanje neodvisnosti Urada v konkretni zadevi tožnik utemeljuje še z očitkom, da je Urad vsa dejstva enostransko razlagal v njegovo škodo. Ta tožbeni očitek je pravzaprav posplošeni očitek o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava, ki pa ga bo Vrhovno sodišče presojalo v okviru konkretnih tožnikovih očitkov v nadaljevanju te sodbe.

2. Glede neskladja določb 56., 57., 58., 59. in 61. člena ZPOmK-1 z Ustavo

16. Tožnik zatrjuje, da ureditev postopka sodnega varstva v ZPOmK-1 ni skladna z določbami 2., 22. in 23. člena Ustave. Trdi, da ZPOmK-1 obravnava primerljive položaje drugače kot Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tako da stranki v postopku po ZPOmK-1 ne zagotavlja enakega sodnega varstva kot stranki v rednem upravnemu sporu, ki sledi upravnemu postopku. Neenak položaj stranke v postopku sodnega varstva po ZPOmK-1 se po tožnikovem stališču kaže v ureditvi pravice stranke do navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov (57. člen ZPOmK-1); razlogov, na katere pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti (58. člen ZPOmK-1); in obveznosti oprave obravnave (59. člen ZPOmK-1).

17. Ustavno sodišče je v 4. točki Odločbe U-I-40/12 že ugotovilo, da določbe 54., 56., 57., 59. in 61. člena ZPOmK-1 niso v neskladju z Ustavo. Zato tožnik s tem očitkom ne more uspeti.

3. Glede neskladja določb četrtega odstavka 28. člena in tretjega odstavka 55. člena ZPOmK-1 z Ustavo

18. V drugi pripravljalni vlogi z dne 20. 6. 2011 je tožnik uveljavljal nezakonitost sklepa o preiskavi in posledično nezakonitost na njegovi podlagi pridobljene dokumentacije. Zatrjeval je, da določbi četrtega odstavka 28. člena in tretjega odstavka 55. člena ZPOmK-1, po katerih je sklep o preiskavi dopustno izpodbijati le v postopku sodnega varstva zoper končno odločbo, kršita določbo 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

19. V skladu z določbo 58. člena ZPOmK-1 Vrhovno sodišče preizkusi odločbo Urada v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi. Tožnik zoper sklep o preiskavi ni vložil tožbe, zato se sklep o preiskavi izmika vsebinski presoji Vrhovnega sodišča. Poleg tega pa je tožnik nezakonitost sklepa o preiskavi in na njegovi podlagi pridobljenih dokazov prvič uveljavljal v pripravljalni vlogi z dne 20. 6. 2011, kar pa je že po poteku roka za vložitev tožbe, ki se je iztekel 11. 5. 2011. Po poteku tega roka tožnik ne more uveljavljati vsebinsko novih tožbenih razlogov, zaradi česar Vrhovno sodišče tega tožbenega očitka ni presojalo.

4. Glede kršitve pravice do obrambe

20. Tožnik zatrjuje, da mu glede na izredno obsežno preiskavo in izredno obsežen povzetek relevantnih dejstev ni bil dan razumen in primeren rok za predložitev izjave o povzetku relevantnih dejstev, zaradi česar je bila kršena njegova pravica do obrambe. Navaja, da mu je dal Urad 45-dnevni rok za predložitev izjave o povzetku relevantnih dejstev, ki mu je bil vročen 21. 7. 2010, to je med sodnimi počitnicami, ko je splošno znano, da veliko ljudi odide na počitnice. Graja tudi postopanje Urada, ki je zavrnil njegovo prošnjo za podaljšanje roka, in zatrjuje, da je nepodaljšljivost roka iz 36. člena ZPOmK-1 v nasprotju z namenom tega roka.

21. Urad je v odgovoru na tožbo navedel, da je v skladu s petim odstavkom 36. člena ZPOmK-1 45-dnevni rok maksimalni rok za predložitev izjave o povzetku relevantnih dejstev, ki je po izkušnjah zadostoval tudi v najbolj zapletenih zadevah s področja telekomunikacij. Zanika, da bi bila z zavrnitvijo tožnikove prošnje za podaljšanje roka kršena njegova pravica do obrambe, in navaja, da je pri odločanju upošteval tudi navedbe, ki jih je tožnik posredoval po izteku 45-dnevnega roka.

22. Očitek, da je bil rok za predložitev izjave o povzetku relevantnih dejstev prekratek, tožnik pravzaprav utemeljuje z navedbo, da mu je bil povzetek relevantnih dejstev, ki obsega 60 strani in 227 točk, vročen v času sodnih počitnic. Vendar pa imajo sodne počitnice pomen le v sodnih postopkih (83. člen ZS), ne pa tudi v upravnih postopkih.

23. Tudi sicer pa zavrnitev prošnje za podaljšanje roka sama po sebi še ne izkazuje kršitve pravice do obrambe. Ustavno sodišče je v Odločbi U-I-40/12 zavzelo naslednje stališče: „Prekluzija navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov je nujna, da bi se preprečil odmik dejanske podlage spora od dejanskega stanja, ki je začrtano v postopku pred Agencijo, ki je organ, specializiran za varstvo konkurence. Ker ima stranka v postopku pred Agencijo zadostne možnosti, da se opredeli do vseh upoštevnih vidikov zadeve, je poseg ne omejuje do te mere, da bi bila njegova teža nesorazmerna ciljem, ki jim sledi izpodbijana ureditev.“ Ker ima stranka postopka po oceni Ustavnega sodišča zadostne možnosti, da se opredeli do vseh upoštevnih vidikov zadeve, kar implicira, da je 45-dnevni rok iz petega odstavka 36. člena ZPOmK-1 zadosten za pripravo učinkovite obrambe, je treba ugotoviti, da je Urad z določitvijo 45-dnevnega roka za izjavo o povzetku relevantnih dejstev ravnal v skladu z zakonsko določbo in ni kršil določb postopka.

24. Tožnik očita Uradu, da je kršil njegovo pravico do obrambe s tem, ko se je v izpodbijani odločbi oprl na Poslovnik iz leta 2006, ki ga v povzetku relevantnih dejstev ni navedel, in se zato tožnik o njem ni mogel izjaviti.

25. Urad je v odgovoru na tožbo navedel, da se Poslovnik 2006 in 2008 omenja v 45., 46., 162. in 192. točki povzetka relevantnih dejstev; poleg tega pa sta oba poslovnika del dokumenta, v katerem so popisani dokumenti iz preiskave, ki so bili uporabljeni v postopku in katerih kopijo je tožnik pridobil ob vpogledu v spis 12. 8. 2010.

26. Ne drži tožbeni očitek, da v povzetku relevantnih dejstev ni naveden Poslovnik skupščine SAZAS iz leta 2006. Urad v odgovoru na tožbo namreč pravilno navaja, da se je na določbe Poslovnika skupščine SAZAS iz leta 2006 oprl v 162. točki povzetka relevantnih dejstev, zaradi česar je tožnik imel možnost izjaviti se glede dejstev, ki jih je Urad ugotovil na podlagi Poslovnika skupščine SAZAS iz leta 2006.

27. Tožnik Uradu tudi očita, da pri ugotavljanju javnosti njegovega poslovanja ni upošteval dopisov o obračunu avtorskih honorarjev, ki jih je poslal posameznim avtorjem in jim priložil finančno poročilo o obračunu iz naslova javnega oddajanja in/ali izvajanja, seznam javno predvajanih avtorskih del na RTV organizacijah in seznam ostalih javno predvajanih avtorskih del (dopisi z dne 21. junija 2006 (priloga A24), 29. junija 2007 (priloga A25), 18. julija 2008 (priloga A26), 22. julija 2009 (priloga A27), 23. julija 2010 (priloga A28) in 29. oktobra 2010 (priloga A29)).

28. Z neupoštevanjem zgoraj navedenih dopisov v obrazložitvi izpodbijane odločbe Urad ni zagrešil postopkovne kršitve. Z dopisi, na katere se sklicuje tožba, je tožnik obveščal posamične avtorje o obračunu avtorskih honorarjev. Urad namreč tožniku ni očital, da avtorjev sploh ne bi obveščal o letnih obračunih avtorskih honorarjev, temveč, da o obračunu avtorskih honorarjev ni obveščal avtorjev, ki niso dosegli cenzusa za izplačilo avtorskega honorarja, zaradi česar ti avtorji niso bili seznanjeni z dejstvom, da je bil letni obračun narejen, in se niso mogli pritožiti (134. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Tožnik v tožbi ni zatrjeval, da bi se ti dopisi nanašali na avtorje, ki niso dosegli cenzusa za izplačilo avtorskega honorarja, zato s sklicevanjem na te dopise tožnik ne more izpodbiti ugotovitev Urada v 134. točki izpodbijanje odločbe.

5. Glede dvoma v nepristranost odločanja Urada

29. Tožnik gradi svoj dvom v nepristranost odločanja Urada na samem povzetku relevantnih dejstev. Zatrjuje, da je Urad z uporabo povednega naklona v povzetku relevantnih dejstev prejudiciral izid postopka. Uradu očita, da je v povzetku relevantnih dejstev kot pripravljalnem dokumentu izhajal iz tega, da je kršitev že ugotovljena, kar je v nasprotju z domnevo nedolžnosti v kaznovalnih postopkih.

30. Uporaba povednega namesto pogojnega naklona v povzetku relevantnih dejstev ne utemeljuje očitka o prejudiciranju izida postopka. Povzetek relevantnih dejstev je namenjen seznanitvi stranke z rezultati ugotovitvenega postopka in kot tak stranki omogoča, da se izjavi o dejstvih in dokazih, na katera namerava Urad opreti svojo odločbo o ugotovitvi obstoja kršitve 6. ali 9. člena ZPOmK-1 ali 101. ali 102. člena PDEU (prvi, drugi in četrti odstavek 36. člena ZPOmK-1). Urad izda povzetek relevantnih dejstev, kadar namerava izdati odločbo o ugotovitvi obstoja kršitve 6. ali 9. člena ZPOmK-1 ali 101. ali 102. člena PDEU. Vendar pa to ne pomeni prejudiciranja izida postopka, saj se lahko v nadaljevanju postopka izkaže, da dejansko stanje, navedeno v povzetku relevantnih dejstev, ne ustreza resničnemu dejanskemu stanju ali da Urad ni ugotovil vseh odločilnih dejstev, pomembnih za izdajo zakonite in pravilne končne odločbe. Tožbeni očitek zato ni utemeljen.

31. Tožnik utemeljuje očitek o nepristranosti odločanja Urada tudi s trditvijo, da se je vsebina odločbe pojavila na predavanju predstavnikov Urada na WIPO v Ženevi 18. 10. 2010, to je v času, ko je potekal posebni ugotovitveni postopek in je bila zadeva še v fazi povzetka relevantnih dejstev. Na podlagi tega tožnik sklepa, da je bilo o zadevi odločeno že med postopkom in ne šele po ugotovitvenem postopku. Tožnik to trditev dokazuje z gradivom za predavanje z naslovom „Competition law concerns regarding collective management of rights“, katerega avtor je Marko Stoilovski in se nahaja v prilogi A14 sodnega spisa.

32. Iz predloženega dokaza izhaja, da so bila na predavanju 18. 10. 2010 v Ženevi predstavljena nekatera dejstva iz tožnikove zadeve, kar pa ne dokazuje, da bi bilo o zadevi že odločeno, kot skuša to prikazati tožnik. Urad je namreč že 21. 7. 2010 tožniku vročil povzetek relevantnih dejstev, kjer je navedel svoje ugotovitve o dejstvih in dokazih, na katera je nameraval opreti končno odločbo, vendar pa to, kot že obrazloženo, ne pomeni, da je bila s tem že ugotovljena kršitev 9. člena ZPOmK-1 in 102. člena PDEU.

33. Tožnik trdi, da je za sklep o preiskavi izvedel iz časopisa Žurnal, za delno odločbo Urada pa od novinarja Financ, oboje precej časa pred vročitvijo odločb. Vendar pa te trditve same po sebi ne vzbujajo dvoma v nepristransko in strokovno odločanje Urada.

6. Glede uporabljenega dokaznega standarda

34. Tožnik očita Uradu, da je v 118. točki izpodbijane odločbe ugotavljal kršitev na podlagi dokaznega standarda verjetnosti; slednje izkazuje s tam uporabljeno besedno zvezo „povečuje verjetnost“. Zatrjuje, da ne ZUP ne ZPOmK-1 ne dovoljujeta odločanja na podlagi verjetnosti.

35. V relevantnem delu 118. točke izpodbijane odločbe je Urad ugotovil, da „SAZAS dokumentov, ki se nanašajo na njegovo poslovanje in zlasti na delitev AH, ne objavlja. Tudi netransparentno poslovanje samo po sebi ni kršitev konkurenčnega prava, vendar avtorjem onemogoča nadzor nad poslovanjem in povečuje verjetnost, da morebitne nepravilnosti pri delitvi AH ostanejo neodkrite.“ Iz tega pa izhaja, da besedna zveza „povečuje verjetnost“ v zgornjem sestavku ne pomeni, da je Urad ugotavljal kršitev na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Očitana kršitev zato ni podana.

7. Glede nasprotja med sklepom o uvedbi postopka in odločbo

36. Tožnik smiselno očita Uradu, da je izdal odločbo zaradi drugega dejanja, kot je tisto, zaradi katerega je uvedel in vodil postopek. Navaja, da je Urad uvedel postopek zaradi domnevne zlorabe prevladujočega položaja na trgu uporabnikov, medtem ko je v odločbi ugotovil drugačno kršitev.

37. Drži sicer, da je Urad uvedel postopek ugotavljanja kršitve 9. člena ZPOmK-1 in 82. člena PES, ker naj bi tožnik zlorabljal svoj prevladujoč položaj na trgu kolektivnega upravljanja in uveljavljanja glasbenih avtorskih pravic na trgu uporabnikov (uporabnikom, ki priobčujejo javnosti avtorska dela iz repertoarja SAZAS, naj bi na netransparenten način določal in obračunaval višino avtorskega honorarja za uporabo avtorskih glasbenih del znotraj posamezne tarife za javno priobčitev glasbenih del - prva alineja 2. točke izreka sklepa o uvedbi postopka z dne 8. 4. 2009). Vendar pa tožnik spregleda, da je bil proti njemu uveden postopek tudi zaradi domnevne zlorabe prevladujočega položaja na t. i. trgu avtorjev, ki naj bi jo zagrešil s tem, ko naj bi določal delitev avtorskih honorarjev iz naslova priobčitve avtorskih del javnosti za avtorska glasbena dela na netransparenten in posledično diskriminatoren način (druga alineja 2. točke izreka sklepa o uvedbi postopka). Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da se izpodbijana odločba nanaša na drugo dejanje, kot je tisto, zaradi katerega je bil uveden in se je vodil postopek.

38. S tem v zvezi tožnik uveljavlja še, da v izreku sklepa o uvedbi postopka ni omenjen obvezni sklad, medtem ko je v odločbi precej govora o tem. Vendar pa je ureditev obveznega sklada del očitka o načinu delitve avtorskih honorarjev, zaradi česar ne gre za nasprotje med sklepom o uvedbi postopka in končno odločbo.

8. Glede nasprotja med izrekom in obrazložitvijo odločbe

39. Tožnik navaja, da se mu v obrazložitvi odločbe očita nekaj drugega, kot pa se ugotavlja v izreku. Trdi, da je Urad v 142. točki obrazložitve odločbe ugotovil, da je tožnik upošteval merilo predvajanja, medtem ko mu v izreku očita, da je delil avtorske honorarje brez ugotavljanja dejanske uporabe glasbenih del.

40. Tožbeni očitek o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo odločbe ne drži. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sicer izhaja jasen očitek tožniku, da pri delitvi zbranih nadomestil ni upošteval dejanske uporabe glasbenega dela, temveč je glasbena dela neenako obravnaval, upoštevajoč pri tem kriterij števila predvajanj in z njim povezane količnike (142. in 153. do 155. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), kar je v nasprotju z izrekom. Vendar pa je po presoji Vrhovnega sodišča pri oblikovanju prve alineje 1. točke izreka izpodbijane odločbe očitno prišlo do pisne pomote, ko je Urad namesto besedne zveze „brez upoštevanja“ zmotno uporabil besedno zvezo „brez ugotavljanja“. Gre za očitno pomoto v odločbi, ki jo lahko Urad v skladu z določbo prvega odstavka 223. člena ZUP kadarkoli popravi; izrek izpodbijane odločbe pa zaradi tega ni obremenjen z očitano kršitvijo.

9. Glede pravnega pouka

41. Tožnik očita izpodbijani odločbi, da njen pravni pouk ni sestavljen v skladu z zahtevami ZUS-1, saj iz njega ne izhaja, kako je rešeno vprašanje pooblaščenca s pravniškim državnim izpitom, glede na to, da gre za postopek pred Vrhovnim sodiščem.

42. Vsebine pravnega pouka kot obvezne sestavine upravne odločbe ne ureja ZUS-1, temveč ZUP, ki se na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPOmK-1 subsidiarno uporablja za postopek odločanja Urada. V skladu s prvim odstavkom 215. člena ZUP se s poukom o pravnem sredstvu stranki sporoči, ali lahko vloži zoper odločbo pritožbo ali pa začne upravni spor ali kakšen drug postopek pred sodiščem. Če se zoper odločbo lahko začne kakšen drug postopek pred sodiščem, mora organ, ki izda odločbo, v pouku navesti, na katero sodišče se lahko stranka obrne in v katerem roku (drugi del tretjega odstavka 215. člena ZUP). Vprašanje zastopanja pred sodiščem ni sestavni del pouka o pravnem sredstvu, zato ne drži tožbeni očitek, da pravni pouk izpodbijane odločbe ni sestavljen v skladu z zakonskimi zahtevami.

10. Glede izvršljivosti 2. točke izreka odločbe

43. Tožnik polemizira tudi z izvršljivostjo 2. točke izreka odločbe, s katero mu je naloženo, da preneha z ravnanjem, opisanim v 1. točki izreka. Zatrjuje, da se v 1. točki izreka opisano ravnanje nanaša na domnevne kršitve med leti 2006 in 2009 oziroma med leti 2004 in 2009, medtem ko je z ravnanjem mogoče prenehati le vnaprej. 2. točko izreka razume tako, da mu nalaga prenehanje s kršitvijo za nazaj.

44. Zahteva Urada, da tožnik preneha z ravnanjem iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, meri na morebitno nadaljnjo kršitev. Zato ne drži tožbeni očitek, da 2. točka izreka izpodbijane odločbe ni izvršljiva.

GLEDE ZMOTNE IN NEPOPOLNE UGOTOVITVE DEJANSKEGA STANJA TER ZMOTNE UPORABE MATERIALNEGA PRAVA

1. Uporaba ZPOmK-1

45. Tožnik očita Uradu, da je za kršitev v obdobju med letom 2006 in 14. 4. 2008 uporabil ZPOmK-1, čeprav je v tistem obdobju veljal Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence iz leta 1999 (v nadaljevanju ZPOmK), ki je zastaralne roke urejal drugače kot ZPOmK-1. Tožnik zatrjuje, da je uporaba ZPOmK-1 v nasprotju s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov, zaradi česar se določbe ZPOmK-1 o zastaranju zanj ne morejo uporabiti. Podrejeno temu, kolikor gre za nepravo retroaktivnost, pa zahteva, da se v skladu z načelom in dubio mitior zanj uporabi milejši predpis o zastaranju.

46. Iz povzetih tožbenih navedb izhaja, da tožnik nasprotuje uporabi določb ZPOmK-1 o zastaranju. Ta tožbeni očitek v postopku sodnega varstva zoper odločbo o ugotovitvi obstoja kršitve ni pomemben. Zastaranje je institut postopka o prekršku in ne postopka o ugotovitvi obstoja kršitve. ZPOmK-1 namreč ločuje nadzorni postopek in postopek o prekršku. Nadzorni postopek je poseben upravni postopek, v katerem Urad odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank. Nadzorni postopek se konča z ugotovitvijo, da je nadzorovana oseba ravnala v nasprotju s 6. oziroma 9. členom ZPOmK-1 in/ali 101. oziroma 102. členom PDEU, ali pa se ustavi. V postopku o prekršku, ki sledi nadzornemu postopku, pa Urad izreka globo kot represivni ukrep. Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku nadzora, zato sklicevanje na določbe o zastaranju pregona za prekršek ni pomembno za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe.

2. Glede pojma podjetja

47. S tožbenimi navedbami, da se organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v konkurenčnem pravu ne more obravnavati enako kot vsako drugo podjetje, saj nima ne družbenikov ne delničarjev, temveč samo člane, in da organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic ni pridobitne narave, zaradi česar se konkurenčno pravo zanjo ne more uporabiti „kar tako“, tožnik smiselno izpodbija, da ga je Urad v izpodbijani odločbi obravnaval kot podjetje v smislu ZPOmK-1 in 102. člena PDEU.

48. V skladu z določbo 1. točke 3. člena ZPOmK-1 je podjetje subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost, ne glede na njegovo pravnoorganizacijsko obliko in lastninsko pripadnost. Zato dejstvo, da je tožnik organiziran kot društvo, ni relevantno za presojo o tem, ali je podjetje v smislu konkurenčnega prava.

49. Ni relevantno niti dejstvo, da tožnikova dejavnost kot taka ni pridobitne narave. Za presojo, da je tožnik kot organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic podjetje v smislu konkurenčnega prava, je namreč odločilno, da kot subjekt, ki mu je zaupano upravljanje avtorskih pravic, sodeluje v trgovinski menjavi med imetniki materialnih avtorskih pravic na eni strani in uporabniki avtorskih del na drugi strani ter se tako ukvarja z gospodarsko dejavnostjo.

3. Glede opredelitve upoštevnega trga

50. Tožnik očita Uradu, da se je pri opredelitvi upoštevnega trga oprl na odločbi Komisije v zadevah Sony/BMG in Seagram/Polygram, ki se nanašata na uporabo pravil o nadzoru koncentracij po Uredbi Sveta št. 4064/89, ne pa na zlorabo prevladujočega položaja na podlagi 102. člena PDEU, kar mu je Urad očital v izpodbijani odločbi. Sklicuje se na sodno prakso evropskega Sodišča prve stopnje (sedaj Splošnega sodišča) v združenih zadevah Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Evropski komisiji, „da opredelitev zadevnega trga nima enake vloge glede na to, ali gre za uporabo 81. člena PES [101. člena PDEU, karteli] ali 82. člena PES [102. člen PDEU, zloraba prevladujočega položaja].“(1) Iz tega tožnik izvaja, da ima vsaka določba konkurenčnega prava za posledico drugačno opredelitev relevantnega trga.

51. Slednje ne drži. Evropsko Sodišče prve stopnje je namreč v nadaljevanju 172. točke obrazložitve sodbe v zadevi Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Evropski komisiji pojasnilo, da je v primeru kršitve (tedaj) 81. člena PES namen opredelitve upoštevnega trga v tem, da se ugotovi, ali lahko zadevni sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje vpliva na trgovino med državami članicami in ali je njegov cilj ali posledica preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na skupnem trgu. To pa pomeni, da je v primeru kršitve 101. in 102. člena PDEU zgolj namen opredelitve upoštevnega trga drugačen, in ne, da se v primeru kršitve po 101. členu PDEU relevantni trg opredeljuje drugače kot v primeru kršitve po 102. členu PDEU. Enotnost koncepta upoštevnega trga iz 101. in 102. člena PDEU nenazadnje izhaja iz Obvestila Komisije o opredelitvi upoštevnega trga za namene konkurenčnega prava Skupnosti. Posledično je brez teže tudi tožbeni očitek, da Urad v izpodbijani odločbi ni pojasnil, zakaj se opredelitev trga na podlagi Uredbe Sveta št. 4064/89 o nadzoru koncentracij uporablja za 102. člen PDEU in 9. člen ZPOmK-1.

52. Tožnik očita Uradu, da je v izpodbijani odločbi nepopolno in kontradiktorno določil upoštevni proizvodni trg. Kontradiktornost vidi v tem, da je Urad v 112. točki obrazložitve izpodbijane odločbe upoštevni trg opredelil kot trg kolektivnega upravljanja avtorskih pravic za avtorje glasbenih del, medtem ko je v naslednji točki obrazložitve navedel, da se trg na strani ponudbe nanaša na upravljanje pravic javnega izvajanja. Uradu očita, da je kot trg opredelil celoto (kolektivno upravljanje avtorskih pravic), medtem ko ponudba, kot jo je opredelil, pokriva le del tega trga (javno priobčevanje že izvedenih del).

53. Očitana kontradiktornost ni podana. Med 112. in 113. točko obrazložitve izpodbijane odločbe, kjer se je Urad opredeljeval do upoštevnega stvarnega trga, je sicer zaznati besedno neskladje, vendar pa to ne vpliva na odločitev v zadevi. Ugotovitve v 113. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, da se trg na strani ponudbe nanaša na upravljanje pravic javnega izvajanja (pravilno pravic do javne priobčitve neodrskih glasbenih del, na kar opozarja tožnik v tožbi), na strani povpraševanja pa na kolektivno upravljanje avtorskih pravic, dajejo namreč dovolj podlage za zaključek, da je kot upoštevni trg mišljen trg kolektivnega upravljanja pravic do javne priobčitve glasbenih neodrskih del.

54. V primerih očitane zlorabe prevladujočega položaja je opredelitev upoštevnega trga pomembna za presojo o obstoju prevladujočega položaja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Urad, ko je presojal obstoj tožnikovega prevladujočega položaja, upošteval opredelitev upoštevnega trga, kot izhaja iz ugotovitev v 113. točki obrazložitve izpodbijane odločbe. V 105. točki obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč ugotovil, (1) da ima SAZAS edini pravico do kolektivnega upravljanja avtorskih pravic na avtorskih delih s področja glasbe; (2) da SAZAS kolektivno upravlja avtorske pravice bodisi na podlagi pogodbe z avtorjem (prostovoljno kolektivno upravljanje) bodisi na podlagi samega zakona (obvezno kolektivno upravljanje); in (3) da Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) za primer javne priobčitve glasbenih del določa obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic, kar pomeni, da avtorji teh pravic ne morejo upravljati sami. Iz teh ugotovitev po presoji Vrhovnega sodišča izhaja, da je Urad presojal tožnikov prevladujoč položaj na trgu kolektivnega upravljanja pravic do javne priobčitve glasbenih neodrskih del iz 1. točke prvega odstavka 147. člena ZASP; zato očitana kršitev ni podana.

55. Tožnik se v nadaljevanju sklicuje na odločbo Komisije Evropskih skupnosti v zadevi Daft Punk, kjer je Komisija pojasnila, da je možno tudi individualno upravljanje avtorskih pravic zunaj obveznega upravljanja, kar je za organizacije za kolektivno upravljanje tista konkurenčna spodbuda, da ustrezno odgovorijo na povpraševanje svojih članov. Tožnik navaja, da svojih članov ne ovira pri izstopu in da ti lahko po lastni volji izstopijo ali se sploh ne včlanijo; „članstvo pa je v vsakem primeru pogojeno s pravico do nadomestila.“

56. Te tožbene navedbe je mogoče razumeti kot trditev, da je individualno upravljanje avtorskih pravic substitut kolektivnemu upravljanju avtorskih pravic. Vendar pa to ne drži. Za pravice do javne priobčitve glasbenih neodrskih del je določeno obvezno kolektivno upravljanje (1. točka prvega odstavka 147. člena ZASP), kar pomeni, da teh pravic ni mogoče individualno upravljati. Sicer pa Vrhovno sodišče dodaja, da imajo obvezno moč le tista stališča iz odločb Komisije Evropskih skupnosti, ki jih je potrdilo Sodišče Evropske unije.

57. Tožnik v nadaljevanju smiselno zatrjuje, da se zanj ne more uporabiti pravilo o prepovedi zlorabe prevladujočega položaja, saj na področju obveznega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic ni trga. Slednje utemeljuje s trditvijo, da med kolektivno organizacijo in njenimi člani, avtorji, ni tržnega razmerja, ki je edino relevantno za konkurenčno pravo. Tržno razmerje se po tožnikovem stališču oblikuje na podlagi pravnih poslov obligacijskega prava in ne zajema društvenih oziroma korporacijskih razmerij. Navaja, da je za tržno razmerje ekonomsko gledano značilen prehod blaga oziroma storitve proti plačilu iz sfere imetnika A v sfero imetnika B; v pravnih razmerjih, ki se nanašajo na članske pravice, pa ni proizvodnega trga. Vztraja, da društvena razmerja niso tržne narave in da zato v teh razmerjih ne more priti do zlorabe prevladujočega položaja.

58. Ne drži tožbena trditev, da med tožnikom, kot organizacijo za kolektivno upravljanje avtorskih pravic s področja glasbe, in avtorji ni tržnega razmerja. Sam tožnik navaja, da je za tržno razmerje značilen prehod storitev iz sfere enega subjekta v sfero drugega proti plačilu. V obravnavanem primeru se to kaže v tožnikovi storitvi upravljanja pravic do javne priobčitve neodrskih glasbenih del proti plačilu avtorjev (natančneje imetnikov materialnih avtorskih pravic), ki se opravi s tem, ko se avtorji odrečejo delu prihodka iz naslova pobranih nadomestil. Kolektivna organizacija namreč del prihodka iz svoje dejavnosti nameni za pokrivanje stroškov poslovanja (prvi odstavek 153. člena ZASP). Pri tem ni pomembno, da med tožnikom in avtorji ni pravnega posla obligacijskega prava. Tega v konkretnem primeru nadomešča zakonska določba o obveznem kolektivnem upravljanju. ZASP namreč v tretjem odstavku 151. člena določa, da lahko kolektivna organizacija upravlja pravice iz 147. člena ZASP tudi brez pogodbe z avtorjem. Bistvo razmerja med tožnikom in avtorji torej ni v članskih pravicah oziroma v društvenih razmerjih, kot skuša to prikazati tožnik, temveč v opravljanju storitev proti plačilu. Ker so razmerja med tožnikom in imetniki materialnih avtorskih pravic tržne narave, so tudi ta razmerja predmet konkurenčnopravnega nadzora.

4. Glede zlorabe prevladujočega položaja

59. Tožnik v 144. točki tožbe trdi, da ni kršitve konkurenčnega prava, kjer zakon izrecno zapoveduje določeno ravnanje, konkretno obvezno kolektivno upravljanje. V podporo svojemu stališču se sklicuje na sodbi evropskega Sodišča prve stopnje v zadevah Asia Motor France(2) in Raiffeisen Zentralban

k Österreich AG(3).

60. Tožnik bi se lahko razbremenil odgovornosti za očitano zlorabo prevladujočega položaja, če bi mu zakon nalagal ravnanje, ki ima znake zlorabe prevladujočega položaja. Izhajajoč iz kršitvenega ravnanja, ugotovljenega v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, bi se tako tožnik lahko razbremenil odgovornosti za očitano kršitev le, če bi zakon določal pravila za delitev nadomestil za uporabo avtorskih glasbenih del in delitev sredstev iz promocijskega sklada. Tega pa tožnik ne trdi. Zato s sklicevanjem na obvezno kolektivno upravljanje malih pravic iz 1. točke prvega odstavka 147. člena ZASP (priobčitev javnosti neodrskih glasbenih del), ki je zgolj ena od okoliščin za zaključek o obstoju prevladujočega položaja (ki pa kot tak ni prepovedan), ne more izpodbiti očitka o zlorabi prevladujočega položaja.

61. V 158. točki tožbe tožnik izrecno opozarja, da določbi 9. člena ZPOmK-1 in 102. člena PDEU ne prepovedujeta prevladujočega položaja. Sklicuje se na sodbo v zadevi SABAM,(4) kjer naj bi Sodišče Evropskih skupnosti razsodilo, da lahko pride do zlorabe prevladujočega položaja v smislu 102. člena PDEU le, če organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic svojim članom naloži obveznosti, ki niso nujne za doseganje cilja te organizacije in nesorazmerno posegajo v svobodo člana, da izvršuje svojo avtorsko pravico.

62. Sodba Sodišča Evropskih skupnosti, na katero se sklicuje tožnik, je obravnavala le eno od oblik zlorabe prevladujočega položaja organizacije za kolektivno upravljanje avtorskih pravic. Vendar pa to ne pomeni, da je v sodbi obravnavani očitek edina možna oblika zlorabe prevladujočega položaja organizacije za kolektivno upravljanje avtorskih pravic.

63. V svoji obrambi pred očitkom zlorabe prevladujočega položaja se tožnik sklicuje na 24. in 25. točko obrazložitve sodbe Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Kanal 5 in TV 4,(5) iz katere po njegovih navedbah izhaja, da gre za zlorabo prevladujočega položaja, če prevladujoče podjetje za pridobitev poslovnih ugodnosti izkoristi možnosti, ki izhajajo iz prevladujočega položaja, teh ugodnosti pa ob običajni in dovolj učinkoviti konkurenci ne bi moglo pridobiti. Ker se tožnik zgolj sklicuje na navedeni del sodbe, ne pojasni pa, kaj to pomeni za odločitev Urada v tej zadevi, Vrhovno sodišče tega tožbenega očitka ni moglo vsebinsko presojati.

4. 1. Glede rednega in izrednega članstva

64. Tožnik očita Uradu, da v nasprotju s sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi United Brands(6) v izpodbijani odločbi ni upošteval primerljivega konkurenčnega položaja v drugih državah članicah, da bi ugotovil, kakšno je razmerje med organizacijami za kolektivno upravljanje avtorskih pravic in avtorji. Zatrjuje, da bi Urad na podlagi te analize ugotovil, da je različno obravnavanje rednih in izrednih članov standard stroke, poslovni običaj. Navaja, da razlikovanje med rednimi in izrednimi člani pomeni zgolj „neenako obravnavanje na podlagi količinskega popusta z namenom dviganja ustvarjanja števila avtorskih del iz naslova zmanjševanja stroškov poslovanja“, kar v skladu s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti v zadevah Michelin(7) in Hoffman - La Roche(8) ne šteje za zlorabo. Zatrjuje, da je ekonomski razlog za različno obravnavanje rednih in izrednih članov povprečna razlika v upravnih stroških in da že zakon nakazuje na več možnih kategorij članstva v organizaciji za kolektivno upravljanje avtorskih pravic. Nadalje trdi, da ne gre za kršitev konkurenčnega prava v primerih, ko je protikonkurenčno ravnanje posledica zahteve države članice. Ta argument konkretizira z navedbo, da je Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino zahteval, da se izrednim članom odvzame pravica do glasovanja.

65. Tožbeni očitek ni utemeljen. Urad namreč ni očital tožniku, da je zlorabil svoj prevladujoči položaj s tem, ko je razlikoval med rednimi in izrednimi člani, temveč s tem, ko je delil nadomestila za uporabo avtorskih glasbenih del na podlagi netransparentnih, subjektivno in retroaktivno določenih pravil ter s tem, ko je avtorske honorarje obremenil z obveznim vplačevanjem v promocijskih sklad, iz katerega so se sredstva delila na podlagi netransparentnih, subjektivno in retroaktivno določenih pravil (1. točka izreka izpodbijane odločbe). To izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kjer je Urad v 118. točki izrecno navedel, da obstoj avtorjev, ki lahko vplivajo na odločanje (to je rednih članov), in avtorjev, ki nimajo možnosti odločanja (to je izrednih članov), ni v nasprotju s pravili konkurence. Ima pa lahko asimetrija pri možnostih odločanja za posledico sprejemanje odločitev, ki izkrivljajo konkurenco.

66. Tožnik še navaja, da delitev na redne in izredne člane nima vpliva na nepregledno določanje višine avtorskega honorarja. Takoj, ko so z zakonom in pravilnikom javno in vnaprej določena merila za delitev avtorskega honorarja, o nepreglednosti ni več mogoče govoriti, saj so podatki na voljo vsem članom, ne glede na to, ali so redni ali izredni.

67. Tožnik gradi svoj obrambni argument na predpostavki, da so merila za delitev zbranih sredstev imetnikom pravic določena vnaprej in javno objavljena. Vendar pa to ne izhaja iz ugotovitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Glavni očitek Urada je namreč, da je tožnik delil zbrana sredstva med imetnike pravic na podlagi netransparentnih, subjektivno in retroaktivno določenih pravil. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na javno in vnaprej določena merila, da bi izpodbil vzročno zvezo med (1) delitvijo članov na redne in izredne ter (2) nepreglednim določanjem višine avtorskega honorarja.

4. 2. Glede preglednosti in javnosti tožnikovega poslovanja

68. Tožnik zatrjuje, da je njegovo delo ter delo njegovih organov upravljanja in nadzora javno; javnost dela se po njegovih navedbah zagotavlja z objavljanjem vabil in zapisnikov na oglasni deski v tožnikovih prostorih in z izdajo tožnikovega internega glasila. Tožnik vztraja, da objava na oglasni deski zagotavlja zadostno publiciteto in javnost dela.

69. V 131. točki obrazložitve izpodbijane odločbe je Urad ugotovil, da se je s Poslovnikom skupščine 2008 zmanjšala transparentnost tožnikovega poslovanja. Poslovnik skupščine 2008 je namreč določil, da se s pisnim vabilom na skupščino vabijo zgolj redni člani, medtem ko se izredni člani vabijo preko oglasne deske v tožnikovih prostorih; vsebina vabila na skupščino pa se je omejila zgolj na dnevni red skupščine, medtem ko se lahko člani z gradivom, ki se nanaša le na vse bistvene točke dnevnega reda, seznanijo deset dni pred sejo. Urad je ocenil, da oglasna deska, ki se nahaja v tožnikovih prostorih, ni zadosten način obveščanja članov, ne o sejah skupščine SAZAS ne o drugih pomembnih zadevah, o katerih SAZAS obvešča svoje člane; zlasti zato, ker ima SAZAS tudi svojo spletno stran, ki je glede na rast pomena interneta, kot komunikacijskega sredstva, nedvomno višji standard obveščanja od oglasne deske na sedežu SAZAS. Tožnik se pred temi očitki ne more uspešno braniti zgolj s trditvijo, da objava na oglasni deski zagotavlja zadostno publiciteto in javnost dela, ne da bi to konkretneje pojasnil.

70. Tožnik v nadaljevanju zatrjuje, da je vsak avtor, ki je zahteval, dobil vpogled v obračun, kar dokazuje z dokumenti z dne 11. november 2008 (priloga A30) in 12. november 2010 (priloga A31). Vendar pa tožnik te tožbene navedbe ni dokazal. Dokumenta, na katera se sklicuje v tožbi, se namreč nanašata na pritožbo avtorja na obračun avtorskega honorarja in ne na zahtevo avtorja za vpogled v obračun.

71. Javnost svojega poslovanja tožnik izkazuje tudi z navedbo, da na svoji spletni strani redno vabi javnost na dan odprtih vrat. Tudi s temi tožbenimi navedbami tožnik ne more uspeti. Urad je namreč tožniku očital, da ne posluje javno in pregledno v razmerju do svojih članov in ne v razmerju do splošne javnosti.

4. 3. Glede pavšaliziranja avtorskih honorarjev

72. Tožnik zatrjuje, da je tuja sodna praksa (s tem ima v mislih sodbo nemškega vrhovnega sodišča v zadevi GEMA PRO-Verfahren z dne 19. 5. 2005) že zavzela stališče, da že iz namena in smisla sporazumov, sklenjenih med avtorji in kolektivnimi organizacijami, izhaja, da ima organizacija za kolektivno upravljanje pravico do določanja primernega zneska avtorskega honorarja iz skupnega zneska, pridobljenega s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic, v obliki določanja razredov in pavšalnih zneskov. Slednje po tožnikovem stališču v izpodbijani odločbi ni bilo upoštevano.

73. V izpodbijani odločbi Urad tožniku ni očital, da je zlorabil svoj prevladujoč položaj s tem, ko je določal reparticijske razrede, niti mu ni očital pavšaliziranja avtorskih honorarjev. V zvezi z delitvijo zbranih sredstev mu je namreč očital zgolj to, da je nadomestila za uporabo avtorskih glasbenih del delil na podlagi netransparentnih, subjektivno in retroaktivno določenih pravil. Zato je sklicevanje na navedeno sodno prakso brez teže.

4. 4. Glede netransparentnih, subjektivno in retroaktivno določenih pravil za delitev avtorskih honorarjev

74. Tožnik izpodbija sklepanje Urada iz 143. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, da dejavniki iz statističnega vzorca vplivajo na glasbena dela enako kot na avtorje. Uradu očita, da ni upošteval, da na položaj avtorja vplivajo vsa njegova glasbena dela, saj ima vsak avtor skladbe, ki se veliko predvajajo, in skladbe, ki se malo predvajajo, zaradi česar obstaja identiteta med obema tipoma avtorjev. Po tožnikovem stališču zato ne drži, da imamo avtorje, ki dobijo večje nadomestilo zato, ker drugi dobijo manjše. Tožnik zaključuje, da je dejansko stanje v tem delu napačno ugotovljeno.

75. Urad je ugotovil, da tožnik zbere od uporabnikov avtorska nadomestila glede na dejansko uporabo glasbenih del, medtem ko delitev avtorskih honorarjev opravi po ponderirani dejanski uporabi glasbenih del, ki ustvarja precenjena in podcenjena avtorska dela, kar kaže na neenako obravnavo istovrstnih glasbenih del (153. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Tožnikovo zatrjevanje, da ima vsak avtor skladbe, ki se veliko predvajajo, in skladbe, ki se malo predvajajo, tudi če bi bilo resnično (gotovo obstajajo avtorji, katerih skladbe se le malo predvajajo), povsem očitno ne more imeti nikakršnega vpliva na ugotovitve Urada. Pravzaprav jih niti ne izpodbija.

76. V 184. točki tožbe tožnik prereka dejansko stanje in pravno analizo Urada v zvezi z domnevnim netransparentnim in domnevno diskriminatornim določanjem cen. Navaja, da v teoriji netransparentnost pomeni, da podatki o določanju cen (konkretno avtorskih honorarjev) niso javno dostopni; pogoji pa so transparentni, če temeljijo na vnaprej znanih objektivnih merilih, tako da se prepreči arbitrarno določanje cen. S temi trditvami pa tožnik ne more izpodbiti očitka o netransparentnosti.

77. V 184. točki tožbe tožnik izpodbija očitek Urada, da ni ugotavljal dejanske uporabe glasbe, v naslednji točki pa nasprotuje očitku Urada o določanju avtorskih honorarjev brez upoštevanja predvajanja glasbe. Zatrjuje, da to izrecno nasprotuje ugotovitvi v 142. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri je Urad ugotovil, da tožnik upošteva merilo predvajanja. Merilo predvajanja je po tožnikovem stališču objektivno merilo, saj tožnik nanj nima vpliva; zato mu ni mogoče očitati, da ni upošteval merila uporabe glasbe.

78. Vendar pa ugotovitev, na katero se sklicuje tožnik, ne izhaja iz 142. točke obrazložitve izpodbijane odločbe. Bistvo očitka Urada je namreč, da tožnik pri delitvi zbranih nadomestil za uporabo glasbenih del ni upošteval dejanske uporabe glasbenega dela, temveč količnike, ki jih je oblikoval glede na število predvajanj. Posledično je bila minuta predvajanja največkrat predvajanih glasbenih del vrednotena višje kot minuta predvajanja manj predvajanih del. Ker torej tožnik ni upošteval merila predvajanja, ni mogoče pritrditi njegovi tožbeni navedbi, da je uporabil objektivno merilo, na katero ni imel vpliva.

4. 5. Glede promocijskega sklada

79. Tožnik navaja, da se očitane kršitve v zvezi z vplačevanjem v promocijski sklad lahko obrazloži s spodbujanjem slovenske glasbene ustvarjalnosti in varstvom kulturne identitete, kar je objektivni razlog, ki pojmovno izključi zlorabo prevladujočega položaja. Zatrjuje, da je splošno znano, da glasbenikom v Sloveniji zaradi malega trga ni enostavno ustvarjati. S promocijskim skladom pa se zaradi načela solidarnosti med avtorji prepreči znižanje ustvarjalnosti.

80. Legitimni cilj spodbujanja ustvarjalnosti in promocije domače kulture je obravnaval že Urad v izpodbijani odločbi. Ugotovitev iz 203. do 207. točke obrazložitve izpodbijane odločbe tožnik ne izpodbija, zato ne more uspeti niti s ponovitvijo svojih trditev iz odgovora na zahtevo za posredovanje podatkov, ki jo je Urad povzel v 202. točki obrazložitve izpodbijane odločbe.

5. Glede uporabe 102. člena PDEU

81. Tožnik očita Uradu, da je zmotno uporabil določbo 102. člena PDEU, saj očitana kršitev ni takšna, da bi lahko povzročila kakršnekoli motnje v delovanju skupnega trga EU; vsi vpleteni namreč opravljajo dejavnost na ozemlju Republike Slovenije, torej na ozemlju ene države članice. S tem v zvezi se sklicuje na sodbo v zadevi AEPI proti Komisiji Evropskih skupnosti,(9) kjer naj bi po njegovih navedbah evropsko Sodišče prve stopnje v podobnem primeru potrdilo, da trgovina med državami članicami ni prizadeta.

82. Tožnik izhaja iz napačnega materialnopravnega stališča, da je pogoj za uporabo 102. člena PDEU obstoj večjih motenj v delovanju skupnega trga. Pogoj za uporabo 102. člena PDEU je namreč ugotovitev, da bi zloraba prevladujočega položaja lahko vplivala na trgovino med državami članicami. Brez teže je tudi tožnikovo sklicevanje na sodbo evropskega Sodišča prve stopnje v zadevi AEPI proti Komisiji Evropskih skupnosti. V tej zadevi se namreč evropsko Sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem vpliva kršitve na trgovanje med državami članicami, temveč z vprašanjem obstoja večjih motenj v delovanju skupnostnega trga, ki je eno od meril pri presoji obstoja interesa Skupnosti, ki zadostuje za preiskavo s strani Komisije Evropskih skupnosti v zvezi s pritožbo. To namreč izhaja iz sodbe Sodišča Evropskih skupnosti, s katero je odločilo o pritožbi zoper sodbo evropskega Sodišča prve stopnje.(10)

83. V nasprotju z zgoraj obravnavanimi trditvami tožnik v nadaljevanju zatrjuje, da kršitve, omejene zgolj na ozemlje ene države članice, pomenijo kršitev 102. člena PDEU le, če je prizadeta trgovina med državami članicami; pri tem pa je na Uradu, da to dokaže. Trdi, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj prizadetosti trgovine med državami članicami, saj tožnik ne ovira odhoda slovenskih avtorjev, glasbenikov in skladateljev v tujino; ne ovira prostega pretoka storitev; ne zapira nacionalnega trga pred tujimi avtorji; prav tako pa za tuje subjekte uporablja enaka merila pri delitvi avtorskega honorarja kot za domače subjekte. Uradu očita, da ni pojasnil, kako je tožnik obravnaval tuje avtorje drugače kot slovenske avtorje oziroma avtorje, ki ustvarjajo v Republiki Sloveniji. Uradu očita tudi, da se je zmotno oprl na sodbi v zadevah Greenwich Film Production proti SACEM(11) in GVL proti Komisiji Evropskih skupnosti,(12) kjer je Sodišče Evropskih skupnosti odločalo o dejanskem stanju, ki ni primerljivo s konkretno zadevo.

84. Iz sodb v zgoraj navedenih zadevah izhaja, da se dejavnosti organizacij za upravljanje z avtorskimi pravicami lahko izvajajo tako, da povzročijo delitev skupnega trga in s tem ovirajo prosto opravljanje storitev, ki je eden od ciljev PES. Zato bi te dejavnosti lahko prizadele trgovino med državami članicami v smislu prvega odstavka 86. člena PES (sedaj 102. člena PDEU),(13) čeprav se upravljanje avtorskih pravic v nekaterih primerih nanaša zgolj na izvajanje glasbenih del v državah nečlanicah. Pri presoji, ali se uporablja 86. člen PES (sedaj 102. člen PDEU), izvajanja posameznih pogodb ni mogoče obravnavati ločeno, temveč je treba pri presoji upoštevati vse dejavnosti zadevnega podjetja kot celoto.(14) Iz sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti tako izhaja, da je za presojo o vplivu na trgovanje med državami članicami odločilna narava dejavnosti organizacije za kolektivno upravljanje avtorskih pravic. V 216. točki obrazložitve izpodbijane odločbe je Urad med drugim ugotovil, da so avtorji glasbenih del, ki so uvrščena v tožnikov repertoar, iz drugih držav članic. To pa utemeljuje zaključek, da je tožnikovo ravnanje, t. j. delitev zbranih sredstev na podlagi netransparentnih, subjektivno in retroaktivno določenih pravil, vplivalo na položaj tujih avtorjev in s tem na trgovanje med državami članicami.

6. Glede ukrepov za odpravo kršitev

85. Tožnik zatrjuje, da določba drugega odstavka 37. člena ZPOmK-1, na katero se je Urad oprl pri naložitvi ukrepov za odpravo ugotovljenih kršitev, ni pravna podlaga za ukrepe, naložene v 3. točki izreka izpodbijane odločbe. Navaja, da se ta določba nanaša zlasti na koncentracije in zajema pravno podlago za ukrepanje po 51. členu ZPOmK-1.

86. Prvi odstavek 37. člena ZPOmK-1 določa, da lahko Urad izda odločbo o ugotovitvi obstoja kršitve določb 6. ali 9. člena ZPOmK-1 oziroma 101. ali 102. člena PDEU in od podjetja zahteva, da s kršitvijo preneha; drugi odstavek istega člena pa, da lahko Urad z isto odločbo podjetju naloži ukrepe, ki so primerni, da se odpravi kršitev in njene posledice. Iz tega izhaja, da se ukrepi iz drugega odstavka 37. člena ZPOmK-1 nanašajo na ugotovljeno kršitev prepovedi omejevalnih sporazumov (6. člen ZPOmK-1 oziroma 101. člen PDEU) ali zlorabe prevladujočega položaja (9. člen ZPOmK-1 oziroma 102. člen PDEU), ne pa na koncentracije, kot to zatrjuje tožnik. Na koncentracije se nanaša določba 51. člena ZPOmK-1.

87. Tožnik zatrjuje tudi, da je naložitev ukrepov v 3. točki izreka izpodbijane odločbe v nasprotju z določbo 5. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz 81. in 82. člena Pogodbe (v nadaljevanju Uredbe 1/2003), ki ne predvideva takšnih korektivnih ukrepov.

88. V 3. točki izreka izpodbijane odločbe naloženi ukrepi niso korektivni ukrep v smislu določbe 51. člena ZPOmK-1, temveč ukrepi, namenjeni odpravi kršitve 6. ali 9. člena ZPOmK-1 oziroma 101. ali 102. člena PDEU in njenih posledic (drugi odstavek 37. člena ZPOmK-1). Določba 5. člena Uredbe 1/2003, ki določa pristojnosti nacionalnih organov za varstvo konkurence pri uporabi sedanjih 101. in 102. člena PDEU, med odločbami, ki jih pri uporabi evropskega antitrusta izdajajo nacionalni organi za varstvo konkurence, navaja odločbe, ki zahtevajo odpravo kršitve (prva alineja prvega odstavka 5. člena Uredbe 1/2003). Med te sodijo tudi s 3. točko izreka izpodbijane odločbe naloženi ukrepi. Zato ne drži tožbeni očitek, da Urad v Uredbi 1/2003 ni imel pravne podlage za ukrepe iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe.

89. Tožnik očita Uradu, da v izpodbijani odločbi ni pojasnil, zakaj za odpravo ugotovljene kršitve ne bi zadoščal ravnalni ukrep in zakaj je izbral strukturni ukrep. Zatrjuje, da lahko Urad v skladu z določbo prvega odstavka 7. člena Uredbe 1/2003 odredi strukturne ukrepe samo, kadar ni na voljo enako učinkovitega ravnalnega ukrepa ali kadar bi bil vsak enako učinkovit ravnalni ukrep za konkretno podjetje bolj obremenilen od strukturnega ukrepa.

90. Pri obravnavi tožnikovega očitka o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na izbiro med ravnalnim in strukturnim ukrepom iz 37. člena ZPOmK-1, je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera. V 222. točki obrazložitve izpodbijane odločbe je Urad pojasnil, da je pri izbiri ukrepov iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe smiselno izhajal iz zavez, ki jih je tožnik ponudil v postopku ugotavljanja kršitve; v 224. točki obrazložitve pa je navedel, da se naloženi ukrepi skoraj v celoti ujemajo s predlaganimi zavezami in da tožnik v odgovoru na dopolnjen povzetek relevantnih dejstev nanje ni imel pripomb. Na podlagi tega Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnik že v postopku pred Uradom ni imel pomislekov o tem, da zgolj zahteva, da s kršitvijo preneha, ne bi zadoščala za odpravo kršitve in njenih posledic, in da se je tožnik že tedaj zavedal, da so strukturni ukrepi edini primerni za odpravo kršitve in njenih posledic. Zato ne prepriča tožbeni očitek, da izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

91. Tožnik Uradu očita tudi, da ni analiziral palete možnih ukrepov z vidika njihove učinkovitosti in sorazmernosti, ter zatrjuje, da zato ni mogel vedeti, „kateri naj bi bili primerljivi enako učinkoviti ukrepi, ki bi bolj posegli v njegove pravice in pravne interese.“(15)

92. V skladu z določbo drugega odstavka 37. člena ZPOmK-1 lahko Urad naloži podjetju ukrepe, ki so primerni, da se odpravi kršitev in njene posledice. Iz te določbe izhaja dolžnost Urada, da izbere primeren ukrep za odpravo kršitve in da svojo izbiro utemelji. To pa ne pomeni, da bi moral Urad navesti vse možne ukrepe ter analizirati njihovo učinkovitost in sorazmernost.

93. Tožnik zatrjuje, da bi se cilj, ki ga Urad zasleduje z naložitvijo ukrepov iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe, lahko dosegel tudi s sprejetjem njegove zaveze, da lahko izredni član oziroma nezadovoljni avtor, ki meni, da se parametri za delitev zbranih sredstev ne uporabljajo enako ali pregledno, preko neodvisnega arbitra zahteva dostop do parametrov, na podlagi katerih se izračunajo avtorski honorarji. Prednost tega ukrepa vidi tožnik v njegovi sorazmernosti.

94. Temu ni mogoče pritrditi. Ukrep, ki bi nezadovoljnemu avtorju omogočal zgolj dostop do parametrov, na podlagi katerih se zbrana sredstva delijo med imetnike materialnih avtorskih pravic, ne bi odpravil očitka Urada, da so uporabljeni parametri določeni nepošteno. Ker predlagani ukrep ni zadosten za odpravo očitane kršitve in njenih posledic, ne drži tožbena navedba, da bi Urad ta cilj lahko dosegel že s sprejetjem takšne zaveze.

95. Tožnik zatrjuje tudi, da izbira strukturnega ukrepa zahteva poglobljeno in resno ekonomsko analizo, ki pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja. Trdi, da je zato dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, odločba neobrazložena in krši načelo sorazmernosti. Ta tožbeni očitek je povsem pavšalen, zato ga Vrhovno sodišče ni moglo vsebinsko presojati.

96. Tožnik navaja, da je namen tako strukturnega kot tudi ravnalnega ukrepa v tem, da se ponovno vzpostavi konkurenca, Uradu pa očita, da ni obrazložil, kako naj bi ta ukrep ponovno ustvaril konkurenco. Zatrjuje, da je ukrep učinkovit le, če ustvari nove konkurente.

97. Ukrep iz drugega odstavka 37. člena ZPOmK-1 je učinkovit, če se odpravi kršitev in njene posledice. V tožnikovem primeru, ko se mu očita zloraba prevladujočega položaja na trgu kolektivnega upravljanja pravic do javne priobčitve glasbenih neodrskih del, je namen tega ukrepa zagotoviti, da bo tožnik razdeljeval zbrana sredstva med avtorje na način, ki ne bo izkrivljal konkurence med njimi. Strukturni ukrep tako odpravlja izkrivljanje konkurence med avtorji.

98. Tožnik izpodbija naloženi strukturni ukrep tudi s trditvijo, da je vsebina tega ukrepa lahko odtujitev dela podjetja ali hčerinskega podjetja, nikakor pa to ne more biti sprememba strukture odločanja v društvu. Uradu očita, da ni pojasnil, kako naj se izvede sprememba statuta. Navaja, da je sprememba statuta v pristojnosti rednih članov, za katere pa ni jasno, ali bodo glasovali za spremembo statuta v smislu, kot jo zahteva izpodbijana odločba; da je za odločitev o spremembi statuta društva pred registracijo pri upravni enoti civilna zadeva, ki je v pristojnosti rednega sodišča in ne upravnega organa; da odločitve o upravljanju društva neposredno ali posredno sprejemajo njegovi člani; zaključuje pa, da brez sodelovanja članov društva izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti.

99. Argumenti, ki jih tožnik navaja v podporo trditvi, da sprememba strukture odločanja v društvu ne more biti predmet strukturnega ukrepa iz drugega odstavka 37. člena ZPOmK-1, Vrhovnega sodišča ne prepričajo. To, da ZPOmK-1 tožniku izrečenega ukrepa izrecno ne navaja, ni pravno pomembno, saj seznam ukrepov v drugem odstavku 37. člena ZPOmK-1 ni izčrpen, temveč so ukrepi navedeni zgolj primeroma. Z istimi argumenti, s katerimi tožnik nasprotuje izrečenemu ukrepu, bi bilo mogoče nasprotovati tudi ukrepom, ki jih ZPOmK-1 primeroma navaja kot možni strukturni ukrep. Tako bi se lahko podjetje, ki je organizirano kot delniška družba, branilo, da ne more izvršiti naloženega mu ukrepa odprodaje dejavnosti, ker mora to odločitev sprejeti skupščina delničarjev. Jasno pa je, da s tem ne more uspeti. Določbe konkurenčnega prava in v tem smislu tudi z izpodbijano odločbo tožniku naloženi ukrepi so del kogentnega prava, ki se mu mora naslovnik odločbe podrediti.

7. Glede definicije uporabljenih izrazov

100. Tožnik izpodbija 3.A. točko izreka izpodbijane odločbe, ki vsebuje definicijo v 3.B. točki izreka uporabljenih izrazov, in navaja, da Urad nima pooblastila za opredeljevanje pojmov zunaj zakonskih opredelitev. To pristojnost ima po tožnikovem stališču le zakonodajalec, ne pa upravni organ, ki zgolj odloča o pravicah in obveznostih posameznika.

101. Definicija uporabljenih izrazov v 3.A. točki izreka izpodbijane odločbe nima moči splošnega in abstraktnega pravnega pravila, zato ne drži tožbeni očitek, da je Urad s tem posegel v pooblastila zakonodajalca.

102. V prvi alineji 3.A. točke izreka izpodbijane odločbe je Urad opredelil avtorja kot imetnika materialnih avtorskih pravic, pri čemer ta pojem zajema tako avtorje, ki so ustvarili avtorska dela ter s tem pridobili moralne in materialne avtorske pravice na delih s področja glasbe, kot tudi osebe, na katere so bile materialne avtorske pravice s področja glasbe s strani avtorjev, ki so ustvarili glasbena dela, prenesene s pogodbo ali drugim pravnim poslom. Tožnik izpodbija to definicijo z argumentom, da ga izvršitev te odločbe sili v kršitev določb ZASP, saj ga zavezuje h kolektivnemu upravljanju vseh materialnih avtorskih pravic, tudi tistih, za katere ni predvideno kolektivno upravljanje, in kot primer navaja pravico distribuiranja.

103. Vendar pa to ne drži. Ne iz izreka izpodbijane odločbe ne iz njene obrazložitve namreč ne izhaja, da bi Urad naložil tožniku kolektivno upravljanje materialnih avtorskih pravic, ki niso predmet obveznega kolektivnega upravljanja. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je s pojmom avtor mišljen imetnik tistih materialnih avtorskih pravic, ki jih tožnik kolektivno upravlja na podlagi 1. točke prvega odstavka 147. člena ZASP. Posledično ne držita niti tožbena očitka, da je nevarna posledica izreka izpodbijane odločbe ta, da lahko RTV organizacije in velike glasbene založbe, kot imetniki materialnih pravic, na podlagi cesije glasujejo na tožnikovi skupščini, in da pomeni opredelitev avtorja v izreku izpodbijane odločbe razlastitev brez ustrezne popolne odškodnine. Kot obrazloženo, Urad z izpodbijano odločbo tožniku ni naložil upravljanja tistih materialnih avtorskih pravic, ki niso predmet obveznega kolektivnega upravljanja, kot trdi tožnik.

104. Tožnik v nadaljevanju trdi, da je Urad uporabil pojem avtorja za nezakonito ugotovitev, da je tožnik kršil 102. člen PDEU. Navaja, da pojem avtorja za namene 102. člena PDEU ne sme biti določen nacionalno, temveč enotno na ravni Evropske unije (prej in v nadaljevanju EU). To po tožnikovem stališču izhaja iz načela enotne uporabe prava EU, ki zahteva, da se določbe prava EU, ki se ne sklicujejo na pravo držav članic, razlagajo samostojno in enotno v celotni EU, in sicer ob upoštevanju okvira, v katerega je določba umeščena, in cilja, ki ga zadevna ureditev uresničuje. Navaja, da je v zakonodaji EU pojem avtorja uporabljen v Direktivi Sveta 92/100/EGS z dne 19. novembra 1992 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine; v Direktivi Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo; v 2., 3. in 4. členu Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi; ter v Direktivi 2006/116/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o trajanju varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic.

105. Vrhovnemu sodišču predlaga, da na podlagi 267. člena PDEU in 113.a člena ZS Sodišču Evropske unije predloži dve vprašanji, in sicer:

- Ali je pojem avtorja v kontekstu organizacije za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na podlagi zakonodaje, ki je usklajena na ravni EU (na primer Direktiva 2001/29/ES), pojem nacionalnega prava ali pojem prava EU, ki ga je treba razlagati enako na ozemlju vseh držav članic?

- Ali je v primeru odgovora na prvo vprašanje, da je pojem avtorja pojem prava EU, ta pojem treba razlagati tako, da je avtor le oseba, ki je imetnik vseh materialnih pravic, med katerimi so tudi tiste, ki jih organizacija za kolektivno upravljanje ne upravlja, ni pa istočasno tudi imetnik moralne pravice?

106. V skladu z določbo tretjega odstavka 267. člena PDEU je Vrhovno sodišče kot sodišče države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, dolžno predložiti Sodišču Evropske unije vprašanje o razlagi prava EU, če se to pojavi v postopku. Po presoji Vrhovnega sodišča se takšno vprašanje v tem postopku ne zastavlja. Vrhovnega sodišča namreč ne prepričajo tožnikove navedbe, da je treba pojem avtorja, če se uporablja v kontekstu 102. člena PDEU, razlagati enotno na ozemlju vseh držav članic. O tem ni prepričan niti tožnik, saj predlaga, da Vrhovno sodišče ravno o tem na Sodišče Evropske unije naslovi vprašanje, in sicer, ali je pojem avtorja v kontekstu organizacije za kolektivno upravljanje avtorskih pravic sploh pojem prava EU. Za odločitev o tožbi ni pomembna niti razlaga posameznih določb direktiv, na katere se sklicuje tožnik v 211. točki tožbe. Te direktive namreč ne urejajo režima, ki je bil predmet izpodbijane odločbe. Predlagani vprašanji za odločitev o tožbi nista pomembni, zato Vrhovno sodišče ni bilo dolžno ravnati v skladu z določbo tretjega odstavka 267. člena PDEU.(16)

8. Glede ukrepa B1

107. V 3.B1. točki izreka izpodbijane odločbe je Urad naložil tožniku, da vsem avtorjem zagotovi enako glasovalno pravico na sejah skupščine SAZAS, ne glede na obliko članstva. To tožnik izpodbija s trditvijo, da je razlikovanje med rednimi člani, ki imajo glasovalno pravico, in izrednimi člani, ki te pravice nimajo, posledica zahteve Republike Slovenije, določene v materialnem pravu. Sklicuje se na komentar k 150. členu ZASP, da glede članov kolektivnih organizacij že zakon nakazuje na več možnih kategorij članstva; da to razlikovanje ni samo sebi namen, temveč se odraža pri pravicah upravljanja in pri paritetni sestavi organov upravljanja; da je osnovna delitev članstva na aktivne člane, to je tiste, ki s formalnim aktom pristopijo h kolektivni organizaciji, in pasivne člane, to je tiste, ki so zgolj imetniki pravic, ki se obvezno kolektivno upravljajo, a formalno ne pristopijo h kolektivni organizaciji; prvi se navadno imenujejo redni, drugi pa izredni člani.(17)

108. Iz določb ZASP ne izhaja zahteva po razlikovanju med člani, ki imajo glasovalno pravico na skupščini, in člani, ki te pravice nimajo, kot trdi tožnik. Iz komentarja zakona izhaja zgolj, da je razlikovanje med rednimi (aktivnimi) in izrednimi (pasivnimi) člani utemeljeno na formalnem pristopu k organizaciji, odločitev o tem pa je v domeni imetnika materialne avtorske pravice. Vrhovno sodišče zato zavrača tožbeno navedbo, da temelji razlikovanje med rednimi člani, ki imajo glasovalno pravico na skupščini, in izrednimi člani, ki te pravice nimajo, na določbah ZASP.

109. Tožnik zatrjuje tudi, da je razlikovanje med člani z glasovalno pravico na skupščini in člani brez te pravice utemeljeno na navodilu Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad za intelektualno lastnino). Pri tem se sklicuje na dopis Urada za intelektualno lastnino z dne 12. 11. 1998 (priloga A19), iz katerega pa to ne izhaja.

9. Glede ukrepa B2

110. V 3.B2. točki izreka izpodbijane odločbe je Urad naložil tožniku, da na svoji spletni strani objavi svoja letna poročila in vse svoje sprejete sklepe oziroma povzetke vseh zapisnikov sej svojih organov, ki se kakorkoli nanašajo na obračun AH, ki bodo sprejeti oziroma izdani po dnevu izdaje te odločbe. Tožnik zatrjuje, da za to zahtevo ni pravne podlage in da naloženi mu ukrep ni sorazmeren, saj je povezan s precejšnjimi stroški preoblikovanja spletne strani.

111. Ukrep, naložen v 3.B2. točki izreka izpodbijane odločbe, temelji na določbi drugega odstavka 37. člena ZPOmK-1, zato ne drži tožbeni očitek o pomanjkanju pravne podlage za izpodbijani ukrep. Vrhovnega sodišča ne prepriča niti očitek o nesorazmernosti naloženega ukrepa, saj tožnik te svoje trditve ni z ničemer izkazal.

112. Tožnik izpodbijani odločbi očita tudi, da ne pojasnjuje, kaj bi pripomoglo, če bi bili podatki o avtorski organizaciji in podatki o avtorjih dostopni širši javnosti in uporabnikom. Po njegovem stališču bi javna objava na spletni strani pomenila pretiran poseg v avtorjevo pravico do zasebnosti.

113. Vrhovno sodišče tudi te tožbene očitke kot neutemeljene zavrača. Urad je v 227. točki obrazložitve izpodbijane odločbe navedel, da je namen tega ukrepa, da se zagotovi transparentna delitev avtorskih honorarjev. Ker se tožniku med drugim očita, da je izdeloval obračune avtorskih honorarjev na podlagi netransparentnih pravil, je naloženi ukrep logičen in prepričljiv. Prav tak ukrep bo učinkovito prispeval k transparentnosti obračunavanja avtorskih honorarjev.

10. Glede ukrepa B5

114. V 3.B5. točki izreka izpodbijane odločbe je Urad naložil tožniku, da na svoji domači spletni strani objavi seznam vseh izplačanih avtorskih honorarjev v obliki zneskov, brez osebnih podatkov, ločeno za fizične in pravne osebe. Tožnik trdi, da se tega ukrepa ne da izvršiti. V zvezi z neizvršljivostjo zahteve, da se objavi seznam vseh izplačanih avtorskih honorarjev brez osebnih podatkov za fizične osebe, tožnik navaja, da Urad pravzaprav zahteva objavo osebnih podatkov brez osebnih podatkov. Vsak podatek o avtorskem honorarju, ki se nanaša na fizične osebe, je po tožnikovem stališču že osebni podatek. Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZOVP-1) namreč določa, da je osebni podatek kakršenkoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Neizvršljivost zahteve, da se objavi seznam vseh izplačanih avtorskih honorarjev za pravne osebe, pa tožnik utemeljuje z varstvom davčne tajnosti in se pri tem sklicuje na prvi odstavek 15. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).

115. Ne drži tožbena navedba, da je podatek o avtorskem honorarju, ki se nanaša na fizične osebe, sam po sebi osebni podatek. Zgolj na podlagi višine avtorskega honorarja namreč ni mogoče določiti osebe, ki je prejemnik tega avtorskega honorarja. Zato tožbeni očitek o neizvršljivosti ukrepa v delu, ki se nanaša na fizične osebe, ni utemeljen.

116. Ni utemeljen niti tožbeni očitek, da se z objavo seznama vseh izplačanih avtorskih honorarjev krši davčna tajnost. Tožnikova objava podatkov o znesku avtorskih honorarjev namreč ne more kršiti davčne tajnosti. Gre namreč za razkritje podatkov (brez osebnih podatkov za fizične osebe) zaradi postopka preprečevanja omejevanja konkurence, in sicer podatkov, potrebnih za nadzor nad izplačili avtorskih honorarjev oziroma za zagotovitev njihove transparentnejše delitve.

Odločitev o tožbi

117. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste tožbene navedbe, ki so bile bistvenega pomena za odločitev. Iz odgovorov Vrhovnega sodišča na tožbene očitke izhaja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Vrhovno sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka

118. Vrhovno sodišče je tožnikovo tožbo zavrnilo, zato je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka sodnega varstva (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

---.---

Op. št. (1): Združene zadeve T-259/02 do T-264/02 in T-271/02 Raiffeisen Zentralbank Österreich AG in drugi proti Evropski komisiji [2006] (v nadaljevanju Raiffeisen Zentralbank Österreich AG), 172. točka.

Op. št. (2): Zadeva T-287/94 Asia Motor France in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti [1996], točka 65.

Op. št. (3): Raiffeisen Zentralbank Österreich AG, točka 505.

Op. št. (4): Zadeva 127/73 Belgische Radio en Televisie in société belge des auteurs, compositeurs et éditeurs proti SV SABAM in NV Fonior [1974].

Op. št. (5): Zadeva C-52/07 Kanal 5 Ltd in TV 4 AB proti Föreningen Svenska Tonsättares Internationella Musikbyrå (STIM) upa [2008].

Op. št. (6): Zadeva 27/76 United Brands Company in United Brands Continentaal B.V. proti Komisiji Evropskih skupnosti [1978], 258. do 260. točka.

Op. št. (7): Zadeva C-322/81 NV Nederlandsche Banden Industrie Michelin proti Komisiji Evropskih skupnosti [1983], 71. in 73. točka.

Op. št. (8): Zadeva 85/76 Hoffmann-La Roche & Co. AG proti Komisiji Evropskih skupnosti [1979], 90. točka.

Op. št. (9): Zadeva T-229/05 AEPI Elliniki Etaireia pros Prostasian tis Pnevmatikis Idioktisias AE proti Komisiji Evropskih skupnosti [2009], 47. do 50. točka.

Op. št. (10): Zadeva C-425/07 P AEPI Elliniki Etaireia pros Prostasian tis Pnevmatikis Idioktisias AE proti Komisiji Evropskih skupnosti [2009], 49. do 56. točka.

Op. št. (11): Zadeva 22/79 Greenwich Film Production proti Société des auteurs, compositeurs et éditeurs de musique (SACEM) in Société des éditions Labrador [1979] (v nadaljevanju Greenwich Film Production proti SACEM).

Op. št. (12): Zadeva 7/82 Gesellschaft zur Verwertung von Leistungsschutzrechten mbH (GVL) proti Komisiji Evropskih skupnosti [1983] (v nadaljevanju GVL proti Komisiji Evropskih skupnosti).

Op. št. (13): Greenwich Film Production proti SACEM, točka 12, in GVL proti Komisiji Evropskih skupnosti, točka 38.

Op. št. (14): Greenwich Film Production proti SACEM, točka 12.

Op. št. (15): 124. točka tožbe.

Op. št. (16): Zadeva 283/81 Srl CILFIT in Lanificio di Gavardo Spa proti Ministero della Sanita [1982], 21. točka.

Op. št. (17): Trampuž, Miha, Oman, Branko in Zupančič, Andrej: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, stran 355 in 356.

Datum zadnje spremembe:

01.04.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 203/2015
• Sodba G 47/2010
• Sodba G 33/2012