<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 79/2013-14

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2013:I.IPS.79.2013.14
Evidenčna številka:VS2006861
Datum odločbe:24.10.2013
Senat:Barbara Zobec (preds.), Marko Šorli (poroč.), mag. Damijan
Florjančič, mag. Kristina Ožbolt, Maja Tratnik
Področje:POPRAVA KRIVIC - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - zahteva za varstvo zakonitosti - upravičenec za vložitev - zakoniti zastopnik verske skupnosti

Jedro

Opis dejanj, ki so očitana obsojencema, ne pomenijo konkretizacije znakov kaznivih dejanj po 3. členu ZKLD, namen iz 2. člena ZKLD pa sploh ni očitan.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojena L. S. in dr. J. Ž. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, da sta:

I. obd. S. L.,

1) da je kot vizitator reda Lazaristov in kot ravnatelj Usmiljenk s svojim mnenjem, ki je bilo identično z mnenjem pobeglega izdajalca škofa dr. Rožmana, odločilno vplival na mržnjo in odpor proti OF v zavodih,

2) da je deloval kot propagandist proti OF s tem, da je:

a) nastavljal za spovednike duhovnike, ki so izkoriščali spovednico v politične svrhe,

b) pošiljal Lazariste v domobrance kot kurate,

c) da je govoril o poboju duhovnikov in o preuranjenem delovanju Partizanstva,

d) da je kot vodja kongregacije dijakinj v Lichtenturnu, kongregacij služkinj in učiteljic ter kot ravnatelj usmiljenk vodil tzv. Konference, katere je izrabljal v propagandne svrhe proti OF, ter odvračal ljudi od sodelovanja z OF,

torej za časa okupacije politično sodeloval z organi sovražnikove oblasti in jim s tem pomagal pri izvajanju prisilnih ukrepov zoper prebivalce Jugoslavije;

3) da je bil po osvoboditvi v tajni pisemski vezi z pobeglimi Lazaristi, prevzel nad njimi vodstvo in jim dajal navodila,

4) da je po osvoboditvi oviral delo ljudske oblasti ter odločilno vplival na protiljudsko delovanje usmiljenih sester, predstojništva bolnice in raznih ustanov,

torej ad 3) in 4) zagrešil dejanje, s katerimi je škodoval vojaški sili, obrambni sposobnosti in gospodarski moči FLRJ in s tem ogrožal neodvisnost in nedotakljivost njenega ozemlja.

II. Obt. Ž. dr. J.,

1) a) da je kot ravnatelj Marijinih sester vodil za časa okupacije vsak teden konference, na katerih je ostro nastopal proti OF in prikazoval vsako delovanje v korist OF za greh,

b) da je nagovarjal sestro L., naj napiše članek v Slovenski dom, v katerem je ožigosal zdravnike, ki delajo v korist OF,

c) da je izrabljal spovednico v politične namene,

č) da je spisal tik pred osvoboditvijo knjižici „Sovraštvo“ in „Šmarnice“, ki sta popolnoma propagandnega značaja, posebno pa „Šmarnice“, kjer našteva mnogo primerov grozodejstev, ki naj bi jih partizani izvršili v preganjanju vere,

torej za časa okupacije politično sodeloval z organi sovražnikove oblasti in jim s tem pomagal pri izvajanju prisilnih ukrepov zoper prebivalstvo Jugoslavije;

2) a) da je organiziral za časa okupacije široko obveščevalno mrežo po vseh zavodih, kjer so bile uslužbene usmiljenke in Marijine sestre s tem, da je pozival na konferencah, da naj javijo vsakogar, ki dela za OF,

b) da je zagovarjal v spovednici črno roko,

torej za časa okupacije organiziral in pozival na ovaduško knjigo ter zagovarjal teroristične organizacije;

3) da se je vrnil novembra 1945 v Jugoslavijo z namenom, da širi protiljudsko propagando,

torej zagrešil dejanja, s katerimi je škodoval vojaški sili, obrambni sposobnosti in gospodarski moči FLRJ in s tem ogrožal neodvisnost in nedotakljivost njenega ozemlja,

s čimer naj bi storila obsojeni:

L. S. ad. 1) in 2) zločinstvo po členu 3. točka 6. Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, ad. 3) in 4) zločinstva po členu 3. točka 2. Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo;

Ž. J. ad. 1) zločinstvo po členu 3. točka 6 Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, ad. 2) zločinstvo po členu 3. točka 3 Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, ad. 3) pa zločinstvo po členu 3. točka 2 Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojencev in potrebni izdatki in nagrada pooblaščenke predlagatelja obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo Ko 581/46 z dne 31. 8. 1944 L. S. spoznalo za krivega kaznivih dejanj po 2. in 6. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (v nadaljevanju ZKLD) in mu izreklo kazen prisilnega dela za dobo štirih let ter izgubo političnih pravic za dobo treh let, J. dr. Ž. pa kaznivih dejanj po 2., 3. in 6. točki 3. člena ZKLD in mu izreklo kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo šestih let in izgubo političnih pravic za dobo petih let. Obema obsojencema je sodišče v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, v izrečeni kazni pa vštelo čas prebit v priporu. Vrhovno sodišče LRS je s sodbo KPV 1066/46 z dne 8. 11. 1946 pritožbi obeh obsojencev in javnega tožilca zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo je pooblaščenka vložnika Pabla Pedra Novaka, predstojnika slovenske province Misijonske družbe lazaristov in dr. Antona Stresa, odvetnica L. G., vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve določb kazenskega zakona in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in kazenski postopek ustavi. V obrazložitvi zahteve navaja, da je bila obtožnica, vložena v tej zadevi neveljavna, saj ni videti, kaj je abstraktni in kaj konkretni del obtožbe, nadalje da odredba o preiskavi in preiskovalnem zaporu nima določenega opisa dejanj, ki sta jih bila obsojenca osumljena in nobenega konkretnega razloga za preiskovalni zapor, zato obsojenca nista imela možnosti za konkreten odgovor niti za pripravo poštenega zagovora, da preiskave ni opravil samostojen in nepristran državni organ ampak pripadnik tajne policije, da sodba nima ustrezne dokazne ocene, kar vse predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vložnica nadalje navaja, da sodba nima konkretnega opisa dejanj in zanje ne navaja ustreznih dokazov, v opisih dejanj niso podani vsi zakonski znaki kaznivih dejanj. Nadalje je po mnenju vložnice podana bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter številni dokazi v prid obsojenca niso bili ocenjeni, ampak molče zavrnjeni. Vložnica v zahtevi analizira posamezne opise dejanj, zaradi katerih sta bila obsojenca spoznana za kriva in pri tem ugotavlja, da ti opisi ne vsebujejo konkretizacije posameznih inkriminacij oziroma pravnih opredelitev kaznivih dejanj, katerih sta bila obsojenca spoznana za kriva, posebej pa še opozarja, da so za kazniva dejanja po 3. členu ZKLD lahko veljala samo tista dejanja, ki so bila obarvana z naklepom, opredeljenim v 2. členu ZKLD, to je, v storilčevem naklepu je moral obstajati „cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne, federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast“. Navaja še, da bi sodišče moralo pri sojenju, ki je potekalo 30. in 31. 8. 1946 upoštevati določbo prvega odstavka 18. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKLD in soditi po prejšnjih, milejših zakonih. Meni pa tudi, da uporaba zakona iz septembra 1945 za dejanji, ki naj bi jih obsojenca storila v času pred 9. 5. 1945, torej za nazaj, ni v skladu s takrat in sedaj veljavnim ustavnim redom in zakoni. Vložnica zaključuje, da je povsem jasno, da obsojenca niti z mišljenjem, niti s pisanjem, niti z govorjenjem nista storila nič nezakonitega in še manj kaznivega. Očitno sta le izražala svoje drugačno mnenje od komunističnega in kasneje režimskega, izražala sta kritiko ilegalnega nasilja med vojno in totalitarnega režima po vojni, kritiko takratnih nedemokratičnih in nepravnih oblastnih in političnih ukrepov, kar je bilo svobodno tudi po tedanji ustavi in zakonih in ni bilo prepovedano in ne kaznivo.

3. Vrhovni državni tožilec je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP podal odgovor, v katerem ugotavlja, da slovenska provinca Misijonske družbe lazaristov ni registrirana verska skupnost oziroma da to ni izkazano kot tudi ne, da je vložnik zakoniti zastopnik te skupnosti. Ugotavlja, da je v spisu sicer izjava in potrdilo Ordinariata nadškofije Ljubljana (ljubljanskega nadškofa dr. Antona Stresa), da je Pablo Pedro Novak vizitator slovenske province Misijonske družbe - lazarist in pooblaščen, da pravno zastopa družbo in podpisuje vse potrebne listine, vendar iz tega izhaja zgolj pooblastilo za zastopanje navedene misijonske družbe, ki ni registrirana verska skupnost, ne pa tudi za zastopanje Katoliške cerkve kot registrirane verske skupnosti v Republiki Sloveniji, katera pravno sestavna dela sta Ljubljanska in Mariborska metropolija in v njihovem sestavu nadškofija oziroma škofija, katerih zakoniti zastopniki so druge osebe in ne predlagatelj.

4. V zvezi s predloženo izjavo odvetnice L. G. z dne 3. 6. 2013, potrdila Ministrstva za kulturo z dne 29. 5. 2013 ter izjave in potrdila dr. Antona Stresa, ljubljanskega nadškofa z dne 15. 5. 2013 je vrhovni državni tožilec dopolnil svoj odgovor. Ugotavlja, da iz navedenih dokumentov izhaja zgolj, da je Misijonska družba lazaristov, Slovenska provinca, ki jo zastopa vizitator Pablo Pedro Novak, pravna oseba zasebnega prava in da je sestavni del katoliške cerkve. Iz navedenega pa ne izhaja, da je ta pravna oseba registrirana verska skupnost, saj kot taka tudi ni navedena v uradno objavljenem registru cerkva in drugih verskih skupnosti Urada za verske skupnosti pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije. Vendar pa, tako vrhovni državni tožilec, iz priložene izjave in potrdila (ne pa pooblastila) z dne 15. 5. 2013 izhaja le, da ljubljanski nadškof potrjuje, da Misijonska družba lazaristi, Slovenska provinca, predstavlja sestavni del katoliške cerkve in da jo zastopa vizitator Pablo Pedro Novak, ne vsebuje pa ta izjava in potrdilo pooblastila ljubljanskega nadškofa Pablu Pedru Novaku za zastopanje katoliške cerkve kot registrirane verske skupnosti v Republiki Sloveniji.

B.I.

5. Vrhovno sodišče se je glede vprašanja upravičenosti Pabla Pedra Novaka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v zadevah, v katerih so bili obsojeni duhovniki lazaristi, izreklo v sodbi I Ips 556/2013 v kateri ugotavlja, da je Misijonska družba lazaristi, Slovenska provinca, sestavni del katoliške cerkve (v Republiki Sloveniji registrirane verske skupnosti) in po 6. členu Zakona o verski svobodi pravna oseba zasebnega prava, katero zastopa vizitator, sedaj Pablo Pedro Novak. K temu je treba še dodati, da določba 2. člena mednarodne pogodbe - sporazuma med Republiko Slovenijo in svetim Sedežem o pravnih vprašanjih (Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih BHSVP, Ur. l. RS-MP št. 4/2004 z dne 12. 2. 2004), v prvem odstavku določa, da Republika Slovenija priznava pravno osebnost katoliške cerkve, v drugem odstavku pa, da Republika Slovenija priznava pravno osebnost vseh teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij s sedežem v Republiki Sloveniji, ki imajo to osebnost po normah kazenskega prava. Glede na navedeno določbo sporazuma je predstojnik slovenske province Misijonske družbe lazaristov upravičen zastopati družbo ter skrbeti za koristi svojih članov, zato mu ni potrebno dodatno izkazovati, da je zakoniti zastopnik verske skupnosti, ki je v obravnavani zadevi upravičena vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

B-II.

6. Kaznivo dejanje po 6. točki 3. člena ZKLD (Ur. l. DFJ, št. 66-619/45 z dne 1. septembra 1945, ta zakon je potrebno uporabiti ob upoštevanju prvega odstavka 18. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo, Ur. l. FLRJ, št. 59-416/46 z dne 23. julija 1946), je storil, kdor je v času vojne ali okupacije sprejel službo kot organ sovražnikove oblasti in ji pomagal pri izvajanju rekvizicije, odvzemanju hrane in drugih dobrin ali pri izvajanju kakršnihkoli prisilnih ukrepov zoper prebivalstvo Jugoslavije. Opis dejanj, ki so očitana obsojencu pod točko 1) in 2) prvostopne sodbe, ne pomenijo konkretizacije znakov kaznivega dejanja po 6. točki 3. člena ZKLD oziroma ne predstavljajo uresničitve nobenega od izvršitvenih načinov, določenih v teh inkriminacijah, medtem ko namen iz 2. člena ZKLD - da se z nasiljem zruši ali spravi v nevarnost obstoječa državna ureditev, varnost na zunaj ali temeljne demokratske politične narodnostne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne, obsojencu sploh ni očitan.

7. Kaznivo dejanje po 2. točki 3. člena ZKLD je storil državljan Jugoslavije, ki je storil kako dejanje, s katerim je škodoval vojaški sili, obrambni sposobnosti ali ekonomski moči demokratske federativne Jugoslavije ali s katerim je ogrožal neodvisnost ali nedotakljivost njenega ozemlja. Opis ravnanj, ki so očitana obsojenemu S. v točkah 3) in 4), v nobenem primeru ne predstavlja uresničitve te inkriminacije in tudi tu obsojencu namen iz 2. člena ZKLD sploh ni očitan.

8. Obsojeni dr. Ž. je po ugotovitvah izpodbijanih sodb pod točko 1) izreka sodbe sodišča prve stopnje storil kaznivo dejanje po 6. točki 3. člena ZKLD, dispozicija tega kaznivega dejanja je že navedena v zvezi z obsojenim S. Tudi tu Vrhovno sodišče ugotavlja, da opis ravnanj, ki so bila očitana obsojencu v točki 1) izreka prvostopne sodbe, ne predstavlja uresničitve kaznivega dejanja po 6. točki 3. člena ZKLD.

9. Kaznivo dejanje po 3. točki 3. člena ZKLD je po ugotovitvah izpodbijanih sodb obsojeni dr. Ž. storil z dejanji, opisanimi pod točko 2) izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Takšno kaznivo dejanje je storil, kdor je storil vojno zločinstvo, to je, kdor je ob času vojne ali ob času sovražnikove okupacije deloval kot kolovodja, organizator, naredbodavec, pomagač ali neposredni storilec umorov, obsodb na smrtno kazen in jih izvršitve, zapiranja, mučenja, prisilnega izsiljevanja ali odvajanja prebivalstva Jugoslavije v koncentracijska taborišča, v internacijo ali na prisilno delo, kdor je namerno povzročil gladovanje ljudstva, prisilno raznarodnovanje, prisilno mobilizacijo, odvajanje v prostitucijo in posilstvo, prisilno prehajanje v drugo vero; kdor je pod enakimi pogoji vršil prijavljanja, ki so imela za rezultat ukrepe terorja in prisiljevanja, ki so navedena v tem odstavku, ali kdor je pod enakimi okoliščinami ukazoval ali izvrševal požige, uničevanje ali ropanje javne in privatne imovine, kdor je postal funkcionar terorističnega aparata in okupatorjevih policijskih formacij ali uslužbenec v zaporih, koncentracijskih in delovnih taboriščih ali je nečloveško ravnal z jugoslovanskimi državljani in vojnimi ujetniki. Prima facie je mogoče ugotoviti, da obsojenemu dr. Ž. očitana ravnanja ne predstavljajo uresničitve nobenega od izvršitvenih dejanj 3. točke 3. člena ZKLD, medtem ko mu namen iz 2. člena ZKLD niti ni bil očitan.

10. Dr. Ž. je bil obsojen tudi zaradi kaznivega dejanja po 2. točki 3. člena ZKLD, ta inkriminacija je že navedena v zvezi z obsojenim dr. S. To dejanje je po ugotovitvah izpodbijanih sodb dr. Ž. storil z ravnanji, opisanimi pod točko 3 izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, ta očitek niti ni konkretiziran, niti obsojencu ni bil očitan namen iz 2. člena ZKLD.

11. Vrhovno sodišče tako za obsojena L. S. in J. dr. Ž. ugotavlja, da ravnanja, ki jima jih očitata izpodbijani sodbi in so opisana v izreku izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in tudi v izreku te oprostilne sodbe, ne predstavljajo tako imenovane normativne konkretizacije, to je uresničitve znakov kaznivih dejanj, zaradi katerih sta bila obsojena, niti znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja po predpisih, veljavnih v času sojenja. Takšna ugotovitev je narekovala v skladu z določbo prvega odstavka 426. člena ZKP spremembo izpodbijane pravnomočne sodbe, in sicer izrek oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP, ker dejanja, zaradi katerih sta bila obsojena, po zakonu niso kazniva dejanja. Ob upoštevanju za obsojenca najbolj ugodne odločitve, Vrhovno sodišče ni presojalo oziroma ugotavljalo obstoja ostalih, v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljenih kršitev zakona.

12. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 96. in 98. a člena ZKP.


Zveza:

ZKP člen 372, 372-1.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen
2, 3, 3-2, 3-3, 3-6.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.03.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYzNTMy