Sodba I Up 417/2013

Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je na podlagi zakonskega besedila prvega odstavka 106. člena ZMZ že z jezikovno razlago možno ugotoviti, kot pravilno ugotavlja to že sodišče prve stopnje, da se beseda „katere“, ki je v edninski obliki, nanaša na prošnjo in ne na razloge, na podlagi katerih je bila prosilcu priznana subsidiarna oblika zaščite. Za podaljšanje subsidiarne zaščite so relevantni torej vsi razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito in ne samo tisti, ki jih je tožena stranka v prvem postopku štela za ključne za priznanje subsidiarne zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi tožeče stranke ter odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-115/2009/29 (1312-14) z dne 28. 2. 2013, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite oprla le na razloge, zaradi katerih je tožniku priznala to obliko zaščite, morala pa bi pred izdajo izpodbijanega akta upoštevati tudi razloge in dokaze, ki jih tožnik uveljavlja že v prošnji za mednarodno zaščito, in sicer, da je delal pri organizaciji BRAC in da se je usposabljal v okviru te organizacije, ter morebitne druge dokaze o možni povečani stopnji individualiziranega nasilja v njegovi pokrajini prebivanja Logar v Afganistanu. Tožena stranka pa pri tej oceni ne bo mogla z mejno stopnjo intenzivnosti nasilja uporabiti le „popolnega onemogočanja ljudi, da preživijo“ ampak tudi že „nečloveško ali poniževalno situacijo“, kot to izhaja iz 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

3. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbo zoper odločbo tožene stranke, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da so za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite relevantni le tisti razlogi, zaradi katerih je bila prosilcu ta oblika zaščite priznana, ne pa tudi drugi razlogi, ki jih je tožnik navedel v prošnji za mednarodno zaščito, a jih tožena stranka pri priznanju subsidiarne zaščite ni upoštevala. Tožniku je bila subsidiarna zaščita priznana iz dveh razlogov, in sicer zaradi njegove mladoletnosti in nevarnosti za civiliste v Afganistanu. Ne strinja se niti z napotki prvostopenjske sodbe.

4. Tožeča stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je bil tožniku z odločbo tožene stranke, št. 2142-115/2009/18 (1232-12) z dne 28. 10. 2009, priznan status subsidiarne oblike zaščite za dobo treh let. Ker je bil tedaj mladoleten, je bila v dvomu sprejeta njegova izjava o identiteti. Status subsidiarne zaščite je bil tožniku priznan v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega in notranjega oboroženega spopada ter zaradi njegove mladoletnosti. V sedanjem postopku (podaljšanje subsidiarne zaščite) pa tožnik zatrjuje, da je že v prošnji navajal, da je še posebej ogrožen zaradi svojega sodelovanja in usposabljanja v organizaciji BRAC, ki pomaga ženskam. Zaradi tega je po njegovih navedbah v očeh Talibanov nevernik, ki „kvari“ ženske, kar je v nasprotju z islamsko vero. Kot pripadnik navedene organizacije je deloval tudi v svoji provinci Logar, kjer pa je varnostna situacija še toliko slabša kot v ostalih predelih Afganistana. Kljub njegovim navedbam v prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite, je tožena stranka predlagano podaljšanje zavrnila z utemeljitvijo, da je tožnik postal polnoleten in da bo lahko preživel tudi v Kabulu, ker podatkov za njegovo provinco tožena stranka ni mogla pridobiti.

7. Glede podaljšanja subsidiarne zaščite ZMZ v prvem odstavku 106. člena določa, da v postopku pristojni organ opravi osebni razgovor z osebo, kateri je priznana subsidiarna zaščita (ta status pa ji bo potekel), in preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere je bila prosilcu že priznana subsidiarna zaščita. Če oseba ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje, pristojni organ izda odločbo, s katero zavrne prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite (tretji odstavek 106. člena ZMZ). Razlogi za priznanje subsidiarne zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ) in za podaljšanje subsidiarne zaščite (prvi odstavek 106. člena ZMZ) so določeni v 28. členu ZMZ, v postopku podaljšanja oziroma zavrnitve podaljšanja subsidiarne zaščite pa obstoj teh razlogov preverja pristojni organ v okviru razlogov, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere mu je bila ta oblika zaščite priznana. Relevantni so torej razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, na podlagi katere mu je bila že priznana subsidiarna oblika zaščite, torej vsi razlogi iz prošnje, ne pa le tisti, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne zaščite.

8. Kot je bilo že navedeno, je tožnik v prošnji za priznanje mednarodne zaščite med drugim uveljavljal tudi preganjanje in ogroženost s strani Talibanov zaradi svojega članstva v organizaciji BRAC ter zaradi povečane nevarnosti zaradi spopadov v njegovi pokrajini Logar. Stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da bi bili za podaljšanje subsidiarne zaščite relevantni le tisti razlogi, na podlagi katerih je bila že odobrena subsidiarna zaščita, nimajo podlage v določbah 106. člena ZMZ. Po presoji Vrhovnega sodišča je na podlagi zakonskega besedila prvega odstavka 106. člena ZMZ že z jezikovno razlago možno ugotoviti, kot pravilno ugotavlja to že sodišče prve stopnje, da se beseda „katere“, ki je v edninski obliki, nanaša na prošnjo in ne na razloge, na podlagi katerih je bila prosilcu priznana subsidiarna oblika zaščite. Za podaljšanje subsidiarne zaščite so relevantni torej vsi razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito in ne samo tisti, ki jih je tožena stranka v prvem postopku štela za ključne za priznanje subsidiarne zaščite.

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, saj je v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite za relevantne štela zgolj razloge, na katerih je prosilcu priznala subsidiarno zaščito, ne pa vseh razlogov, ki jih je tožnik uveljavljal že v svoji prošnji, kot to jasno določa prvi odstavek 106. člena ZMZ. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v nov postopek. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v svoji sodbi I Up 309/2013 z dne 5. 9. 2013.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

18.03.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Up 232/2014
• Sklep I Up 107/2014
• VSRS Sklep I Up 72/2018