Sklep III Ips 95/2011
| Sodišče: | Vrhovno sodišče |
|---|---|
| Oddelek: | Gospodarski oddelek |
| ECLI: | ECLI:SI:VSRS:2014:III.IPS.95.2011 |
| Evidenčna številka: | VS4002468 |
| Datum odločbe: | 25.02.2014 |
| Opravilna številka II.stopnje: | VSM I Cpg 283/2010 |
| Senat: | dr. Mile Dolenc (preds.), Vladimir Balažic (poroč.), Brigita Domjan Pavlin, dr. Miodrag Đorđević, Janez Vlaj |
| Področje: | PRAVO DRUŽB |
| Institut: | vinkulacija delnic - delnice, s katerimi se ne trguje na organiziranem trgu - zavrnitev dovoljenja za prenos delnic - utemeljeni razlogi za zavrnitev dovoljenja za prenos delnic - konkretizacija utemeljenih razlogov |
Jedro
Obstaja več ravni konkretizacije razlogov za odklonitev dovoljenja za prenos delnic.
Druga raven je konkretizacija odklonitvenih razlogov v statutu posamezne družbe. V njem morajo biti ti razlogi natančneje določeni (bolj natančno kot v zakonu). Ne zadošča, da je v statutu zakonski razlog le prepisan, oziroma, da se statut na zakonske razloge le sklicuje. Statut mora biti konkretnejši od zakona, v njem morajo biti jasno določeni razlogi, ki so lahko podlaga za odklonitev izdaje dovoljenja za prenos delnic.
Tretja raven konkretizacije pa je sklep, s katerim v posameznem primeru organ družbe, ki je pristojen za odločanje o izdaji dovoljenja, izdajo slednjega odkloni. V sklepu o odklonitvi dovoljenja organ obrazloži, zakaj so pri točno določenemu pridobitelju delnic podani utemeljeni razlogi, ki preprečujejo prenos.
Izrek
Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v II. in III. točki izreka, sodba sodišča prve stopnje pa v 1., 2. in 4. točki izreka ter glede odločitve o stroških in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.
Obrazložitev
1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo primarnemu zahtevku in ugotovilo, da je določba statuta tožene stranke o vinkulaciji delnic nična ter da tožnici za veljavno pridobitev imenskih delnic tožene stranke nista bili dolžni pridobiti soglasja njenega nadzornega sveta. Razsodili sta, da je tožena stranka tožnicama dolžna dopustiti izvrševanje pravic, ki izhajajo iz teh delnic. Sodišče druge stopnje je glede tega prvostopenjsko sodbo potrdilo, spremenilo pa jo je v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za izbris prepovedi omejitve prenosljivosti delnic tožene stranke v centralnem registru Klirinško depotne družbe, ter zahtevek v tem delu zavrnilo.
2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v delu, s katerim ni uspela, tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje oziroma da ju spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.
3. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.
4. Revizija je utemeljena.
5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:
- Tožnici sta kupili imenske delnice tožene stranke, s katerimi se ne trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev.
- Po sklenitvi pogodb o odkupu delnic je 28. 1. 2009 nadzorni svet tožene stranke zavrnil izdajo dovoljenja za prenos delnic, ker naj bi bili za to izpolnjeni statutarno določeni pogoji.
- Statut tožene stranke v 10. členu določa razloge za odklonitev dovoljenja za prenos imenskih delnic. Ti razlogi so: ogroženost doseganja ciljev družbe, ogroženost nadaljnjega razvoja ali gospodarske samostojnosti družbe, ogroženost uresničitve materialnih interesov delničarjev v družbi in podrejenih družbah, pridobitev delnic družbe predvsem in zaradi doseganja visokega dobička na vložen kapital, pridobitev delnic družbe zaradi možnosti nadziranja dela družbe ali vpogleda v informacije, do katerih konkurenca ne pride, precejšnja strukturna sprememba delničarjev, prenos delnic na osebe, ki sedaj niso delničarji, pridobitev delnic zaradi nadaljnje odtujitve teh, ogroženost povečanja premoženja družbe in njenega tržnega deleža, ogroženost samozaposlitve delničarjev ter ogroženost premoženja družbe.
6. Tožnici sta trdili, da nobeden izmed razlogov, določenih v statutu tožene stranke, ni dovolj konkretiziran, zato naj bi bile te določbe statuta nične in dovoljenje za prenos delnic ne bi bilo potrebno.
7. Sodišči prve in druge stopnje sta pritrdili tožnicama. Presodili sta, da z nobenim razlogom tožena stranka ni zadostila zahtevam po konkretizaciji statutarnih določb, ki predvidevajo odklonitev izdaje dovoljenja za prenos imenskih delnic.
O očitkih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka
8. Ne držijo navedbe revidentke, da sta sodišči prve in druge stopnje utemeljenost odklonitvenih razlogov presojali brez ugotovitve relevantnega dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vsakega odklonitvenega razloga posebej in pri tem primeroma navedlo, na kakšen način bi morala tožena stranka glede na svojo dejavnost in druge dejanske okoliščine posamezne razloge konkretizirati.
9. Neutemeljen je tudi očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje odločili o že razsojeni stvari. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbama P 110/2006 in P 111/2006, obe z dne 7. 6. 2007, zavrnilo tožbeni zahtevek za izdajo dovoljenja za prenos delnic (zahtevka se nanašata na različne delnice, oba skupaj pa na iste, kot v obravnavani zadevi). Razlog za zavrnitev zahtevkov je bil v obeh primerih enak. Omejitev prenosljivosti bi morala biti zapisana na delnici, saj so bile delnice tožene stranke v tistem času izdane v materializirani obliki (četrti odstavek 226. člena Obligacijskega zakonika). Ker ni bila, so se delnice tožene stranke po prepričanju sodišča lahko prenašale brez dovoljenja nadzornega sveta. Nasprotovanja statutarnih določb Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) sodišče v nobeni izmed nevednih zadev ni presojalo. V obravnavani zadevi pa se zahtevek glasi na ugotovitev ničnosti statutarnih določb tožene stranke. Tožeča stranka v tej zadevi tožbeni zahtevek gradi na trditvah, da dovoljenje za prenos ni bilo potrebno, saj so zaradi ničnosti statutarnih določb delnice prosto prenosljive. Delnice tožene stranke so sedaj izdane v nematerializirani obliki, nadzorni svet tožene stranke pa je dovoljenje za prenos ponovno zavrnil. Tako tožbeni zahtevki kot njihova podlaga so različni. Argument revidentke, da gre za res iudicata, ker naj bi bila odločitev o tem v sodbah že zajeta, saj bi moralo sodišče v obeh že razsojenih zadevah ničnost upoštevati po uradni dolžnosti, nima opore v določbah ZPP.
10. Tudi očitek o kršitvi prvega odstavka 274. člena ZPP, ker naj ne bi bil podan pravni interes oziroma pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe (tožeča stranka naj ne bi razpolagala z nalogi odsvojiteljev delnic za vpis v centralni register vrednostnih papirjev), je neutemeljen. Na vse revizijske očitke je pravilno odgovorilo že drugostopenjsko sodišče, ki je pojasnilo, da tožeča stranka lahko naknadno pridobi naloge za prenos na podlagi dogovora s prejšnjimi imetniki vrednostnih papirjev ali pa prisilno v sodnem postopku (7. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).
O zatrjevani zmotni uporabi materialnega prava
11. Pravno podlago za odločitev o zahtevku predstavljata drugi odstavek 236. člena in prvi ter drugi odstavek 237. člena ZGD-1. Iz teh določb izhaja, da lahko delniška družba s statutom omeji prenosljivost imenskih delnic tako, da določi, da je za njihov prenos potrebno pridobiti dovoljenje poslovodstva družbe. Za omejitev prenosljivosti delnic, s katerimi se ne trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, mora statut družbe določiti utemeljene razloge, zaradi katerih sme družba odkloniti dovoljenje za njihov prenos. Ti utemeljeni razlogi so razlogi, ki ob upoštevanju strukture delničarjev družbe upravičujejo zavrnitev dovoljenja za prenos delnic, kadar bi lahko bilo zaradi prenosa delnic ogroženo uresničevanje ciljev družbe ali njena gospodarska samostojnost.
12. Obstaja več ravni konkretizacije razlogov za odklonitev dovoljenja za prenos delnic. Prva (že opisana) raven je zakonska raven. V zakonu je tako na splošno urejeno, kateri razlogi se štejejo med utemeljene razloge za zavrnitev dovoljenja za prenos delnic (drugi odstavek 237. člena ZGD-1).
13. Druga raven je konkretizacija odklonitvenih razlogov v statutu posamezne družbe. V njem morajo biti ti razlogi natančneje določeni (bolj natančno kot v zakonu). Ne zadošča, da je v statutu zakonski razlog le prepisan, oziroma, da se statut na zakonske razloge le sklicuje. Statut mora biti konkretnejši od zakona, v njem morajo biti jasno določeni razlogi, ki so lahko podlaga za odklonitev izdaje dovoljenja za prenos delnic. V teoriji je enotno stališče, da morajo biti razlogi za odklonitev dovoljenja v statutu konkretizirani ob upoštevanju okoliščin, ki so značilne za posamezno delniško družbo. Pri določitvi pogojev je tako treba upoštevati cilje posamezne družbe, njeno dejavnost in krog njenih delničarjev.(1) Temu stališču smiselno sledi tudi sodna praksa višjih sodišč.(2)
14. Tretja raven konkretizacije pa je sklep, s katerim v posameznem primeru organ družbe, ki je pristojen za odločanje o izdaji dovoljenja, izdajo slednjega odkloni. V sklepu o odklonitvi dovoljenja organ obrazloži, zakaj so pri točno določenemu pridobitelju delnic podani utemeljeni razlogi, ki preprečujejo prenos.(3)
15. Za utemeljeno zavrnitev dovoljenja je tako potrebno, da statut določi utemeljene razloge, ki so lahko podlaga za odklonitev izdaje dovoljenja. Ob posameznem odločanju o izdaji dovoljenja za prenos točno določenemu pridobitelju delnic pa je nato potrebno še, da organ, ki je pristojen za odločanje o tem vprašanju, svojo morebitno odločitev o zavrnitvi dovoljenja obrazloži. V obravnavanem primeru je nadzorni svet tožene stranke 28. 1. 2009 s sklepom zavrnil prenos delnic na tožnici. Podlaga za zavrnitev je bil 10. člen statuta tožene stranke.
16. Ključno vprašanje v tej zadevi ostaja, ali so bili razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja dovolj natančno opisani, da so določbe statuta tožene stranke o vinkulaciji delnic veljavne. Pri tem so poleg razlogov, določenih v statutu tožene stranke, pomembni tudi razlogi, obrazloženi v zavrnitvi dovoljenja s strani nadzornega sveta. Na vprašanje, ali so razlogi tožene stranke za zavrnitev dovoljenja v 10. členu statuta dovolj jasni in konkretni, je mogoče odgovoriti le ob presoji obeh: tako statuta kot tudi obrazložitve zavrnitve dovoljenja. Prav ima revidentka, ko trdi, da zavrnitvenih razlogov, določenih v statutu, ne more povsem prilagoditi vsakokratnim spremembam v družbi. V naprej namreč ni mogoče predvideti vseh točno določenih razlogov, ki so v posameznem primeru lahko podlaga za zavrnitev izdaje dovoljenja. Določbe statuta o vinkulaciji delnic sicer morajo biti natančnejše od zakona, vendar pa lahko zavrnitev dovoljenja za prenos urejajo bolj ohlapno, kot trdita tožnici. V takem primeru pa mora biti povsem konkretno (glede na posameznega pridobitelja delnic) obrazložena posamezna zavrnitev dovoljenja. Ta mora nujno izhajati iz določb statuta. V njem mora biti določena podlaga, ki je razlog za zavrnitev dovoljenja. Ni namreč dovolj, da se zavrnitev dovoljenja opira zgolj na določbe ZGD-1.
17. Kakšna je obrazložitev sklepa o zavrnitvi dovoljenja nadzornega sveta tožene stranke z dne 28. 1. 2009, sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali. Za odločitev v tej zadevi je odgovor na to vprašanje ključen. Odločitev je namreč odvisna ravno od presoje, ali so razlogi, določeni v statutu tožene stranke, skupaj z obrazložitvijo zavrnitve dovoljenja, premalo konkretizirani in so posledično razlog za ničnost statutarnih določb tožene stranke o vinkulaciji delnic.
18. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).
19. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti še vsebino zavrnitve dovoljenja z dne 28. 1. 2009 ter presoditi, ali ta, skupaj s statutarnimi določbami tožene stranke, predstavlja podlago za ničnost spornih statutarnih določb tožene stranke. Zavrnitev dovoljenja za prenos delnic se mora namreč opirati na razloge, določene v statutu, in ne le neposredno na utemeljene razloge za zavrnitev dovoljenja, ki so določeni v drugem odstavku 237. člena ZGD-1.
20. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.
---.---
Op. št. (1): Tako dr. Nina Plavšak, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, komentar k 237. členu ZGD-1, str. 232, in mag. Nataša Samec, Nova ureditev vinkulacije in uvedba pravice do delegiranja z novelo ZGD-F, Podjetje in delo 5/2001.
Op. št. (2): Glej sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 144/2009 z dne 18. 2. 2010 ter sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1094/2009 z dne 23. 6. 2010.
Op. št. (3): O treh ravneh konkretizacije razlogov za vinkulacijo delnic glej Theo Guhl, Das Schweizerische Obligationenrecht, Zurich 2000, str. 747. Ureditev vinkulacije delnic v ZGD-1 je enaka ureditvi v švicarskem pravu.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 18.03.2014
