Sodba I Ips 44584/2011-69

Jedro

Obsojencu očitano kaznivo dejanje je opredeljeno v zdaj veljavnem drugem odstavku 135. člena KZ-1 (naslovljeno „Grožnja“), za katero je predpisana enaka kazen kot za prej veljavno kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, zato je pravna opredelitev dejanja v izpodbijani sodbi pravilna.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je A. N. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo tri leta. Odločilo je, da je obsojeni dolžan plačati stroške kazenskega postopka in oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Kršitev kazenskega zakona naj bi bila podana, ker sodišče ni uporabilo milejšega predpisa, to je KZ-1B, s katerim je bilo kaznivo dejanje ogrožanja varnosti preoblikovano v kaznivo dejanje grožnje, za katero je predpisana milejša sankcija. Sodišče je dolžno ugotavljati vse subjektivne znake kaznivega dejanja grožnje, torej tudi namen ustrahovanja in vznemirjanja, pri dejanju iz drugega odstavka 135. člena KZ-1B pa tudi eno izmed okoliščin kvalificirane oblike kaznivega dejanja. Ker je sodišče uporabilo napačno pravno normo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Postopek za kaznivo dejanje grožnje se začne na podlagi zasebne tožbe, zato predmetnega kazenskega postopka ni vodil upravičeni tožilec. Zagovorniki izpodbijani sodbi nadalje očitajo, da nima razlogov, zakaj je sledilo izpovedbi oškodovanke, ni pa sledilo izpovedbi priče G. in zagovoru obdolženca, ki kaznivega dejanja ni storil. Sodišče naj bi kršilo pravice obrambe zaradi samovoljnega zapisovanja izpovedbe priče G. in naj bi obrambi onemogočilo, da bi podala pripombe na zapisnik. Sodbo izpodbijajo tudi v odločbi o kazenski sankciji s trditvijo, da sodišče ni ugotovilo olajševalnih okoliščin in je napačno ocenilo obteževalno okoliščino. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču oziroma obsojencu izreče nižjo kazen.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da navedbam zahteve ni mogoče pritrditi. Opis dejanja ustreza kvalificirani izvršitveni obliki kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1B, vendar glede na zakonsko opredelitev po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ki je veljala v času storitve kaznivega dejanja KZ-1B, ni milejši zakon, kot je pravilno ugotovilo višje sodišče. Razlogi sodišča glede izpovedbe oškodovanke so razvidni iz točk 7 do 11 sodbe, nestrinjanje z zaključki sodišča pa pomeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati nepravilno odmerjene kazenske sankcije, kolikor sodišče pri odmeri ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke vročilo obsojencu in zagovornikom, ki so se o njem izjavili v vlogi z dne 16. 9. 2013.

B.

5. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče obsojenega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Obsojeni je dejanje storil 17. 4. 2011 s tem, da je z grdim ravnanjem ogrozil varnost M. G., ko ji je med prepirom na vrat prislonil leseno palico, s katero se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari in jo z njo odrinil, tako da je padla po tleh, ter ji s tem prizadejal udarnine na vratu in hrbtu, oškodovanka pa je bila zaradi njegovega dejanja prestrašena in se je počutila ogroženo.

6. Zagovorniki nimajo prav, da je to kaznivo dejanje po spremembah KZ-1 od 14. 5. 2012 (v nadaljevanju KZ-1B) pregonljivo na zasebno tožbo ter da je zanj predpisana nižja kazen, in sicer denarna ali zapor do šestih mesecev. KZ-1 je v 135. členu inkriminiral ogrožanje varnosti. To kaznivo dejanje je bilo mogoče izvršiti na dve alternativni obliki, in sicer tako z grdim ravnanjem kot tudi z resno grožnjo napada na življenje ali telo. Predpisana kazen je bila denarna ali zapor do enega leta. V veljavnem KZ-1B kaznivo dejanje po 135. členu (naslovljeno „Grožnja“) v prvem odstavku inkriminira dejanje storjeno z resno grožnjo in s predpisano denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev (glede na tretji odstavek istega člena pregonljivo na zasebno tožbo); v drugem odstavku pa inkriminira dejanje storjeno na več možnih alternativnih izvršitvenih načinov, med drugim tudi z grdim ravnanjem ali na način oziroma s sredstvom, s katerim se telo lahko hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari. Za kvalificirano obliko kaznivega dejanja je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta.

7. Glede na to, da je istovrstno kot obsojencu očitano kaznivo dejanje opredeljeno v zdaj veljavnem drugem odstavku 135. člena KZ-1, za katero je predpisana enaka kazen kot za prej veljavno kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, je pravna opredelitev dejanja v izpodbijani sodbi pravilna. Pregon za to kaznivo dejanje ni na zasebno tožbo, temveč na predlog (drugi odstavek 135. člena KZ-1). Z izpodbijano sodbo torej ni storjena kršitev 7. člena KZ-1, niti kršitev procesnih pogojev za pregon obsojenca.

8. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo oškodovankini izpovedbi, ki jo je ocenilo za prepričljivo in potrjeno z izpovedbami prič J. G. in S. J. Sodišče je zaključilo in v razlogih sodbe pojasnilo, da so izpovedbe teh prič izkustveno sprejemljive in potrjene z listinskimi prilogami spisa ter ugotovitvami izvedenca za medicino, poleg tega ne vidi razlogov, zaradi katerih bi priče izpovedovale neresnično. Prav tako je pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedbi priče M. G., ki je svojo izpovedbo med zaslišanjem spreminjal, in jo je ocenilo za izkustveno nesprejemljivo. Dodaten razlog za oceno o neverodostojnosti te priče je sodišče našlo v tem, da priča ni želela podpisati zapisnika z navedbo, da ni zapisan skladno s podano izpovedbo, čeprav nobena stranka postopka ni imela pripomb na zapisnik. Glede na navedeno se kot neutemeljen izkaže očitek, da sodba nima razlogov o izpovedbah oškodovanke in priče G., s čimer zagovorniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

9. Podatki spisa ne potrjujejo utemeljenosti očitka o kršitvi pravic obrambe, ker naj bi sodišče samovoljno zapisalo izjave priče in obrambi onemogočilo podati pripombe na zapisnik. Glede na zapisnik o glavni obravnavi z dne 18. 6. 2012 sta bila ob zaslišanju priče G. navzoča poleg državnega tožilca tudi obdolženi in njegov zagovornik. Po zaslišanju nobena od strank ni imela pripomb glede zapisa izpovedbe v zapisnik. Pripomba priče, ki ni želela podpisati zapisnika, ker iz njega ni dovolj razvidno, da mu je obdolženec šele danes na glavni obravnavi povedal, da je imel v rokah kol debeline 5 cm, pa je prav tako zapisana, in sicer v uradnem zaznamku na list. št. 84. Vložniki v zahtevi ob pavšalnih trditvah o kršitvi pravic obrambe, zato niso izkazali okoliščin, ki bi predstavljale zatrjevano kršitev.

10. Po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedb, s katerimi vložniki uveljavljajo ta razlog (nestrinjanje z dokazno oceno sodišča glede zaslišanih prič ter navedbe, da obdolženi očitanega dejanja ni storil in je zdravstveno nezmožen večjih naporov; da oškodovanka ni imela zunanjih znakov poškodbe; da bambusova palica ni sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje; da resničnost zagovora potrjuje medicinska dokumentacija; da sodišče ni ugotavljalo dejstev, ki so obdolžencu v korist, niti storilčevega namena ustrahovanja ali vznemirjenja), zato Vrhovno sodišče ni preizkušalo.

11. Odločbo o kazenski sankciji je z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče izpodbijati le z uveljavljanjem kršitve iz 5. točke 372. člena ZKP v primeru, če je sodišče v zvezi z njo prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Višine odmerjene kazni ni mogoče izpodbijati, saj tak razlog ni predviden v prvem odstavku 420. člena ZKP.

C.

12. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, ki je delno vložena iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obsojenega A. N. zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu po Zakonu o sodnih taksah.

Datum zadnje spremembe:

09.05.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 51275/2010
• Sodba I Ips 321/2009
• Sodba I Ips 2/2010