Sodba II Ips 201/2010

Jedro

Razlog za izbris družbe iz sodnega registra je bila njena neuskladitev z ZGD v predpisanih zakonskih rokih. Neutemeljen je zahtevek tožnika, ki kot družbenik od države zahteva odškodnino, ki naj bi mu zaradi tega nastala, saj ni bilo nepravilnosti niti v postopku vpisa družbe v sodni register niti v postopku izbrisa, vzrok za to pa tudi ni v dolgotrajnosti postopkov, v katerih so se reševali medsebojni spori med družbeniki, ali v pomanjkljivi zakonodajni ureditvi.

Uskladitev družb z novim zakonom je bila pogoj za njihovo nadaljnje delovanje in ta uskladitev je bila naloga družbenikov. Družbeniki so (bili) tisti, ki bi morali poskrbeti za to, da družba izpolnjuje zakonske pogoje za nadaljnji obstoj in nato za njeno (uspešno) poslovanje. Za spore med njimi, pa četudi bi ti res pripeljali do izbrisa družbe, ni mogoče kriviti tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo 602.411,95 EUR z zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2003 do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja „revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava“. Navaja, da je predlagal večje število tehtnih dokazov, ki se niso izvedli. Kršeno je bilo načelo kontradiktornosti in enakosti, saj jih je sodišče zavrnilo brez konkretne utemeljitve. Iz sodbe druge stopnje izhaja, da se strinja s prvostopenjskim stališčem in da za zadevo niti ni pomembno, da se tožnik ne strinja z (ne)izvedbo določenih dokazov. Sodba sodišča druge stopnje sploh nima konkretne obrazložitve, saj sodišče odgovarja na pritožbo z razlogi sodišča prve stopnje, po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi presoditi navedbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje se ne ukvarja z določili Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod), na podlagi katerega je prišlo do izbrisa iz sodnega registra. Določila zakonov so neustavna, saj ne predvidevajo primerov, kot je konkretni, ko je družba E. d.o.o., katere družbenik je bil tožnik, dejansko zaradi dolgotrajnega sodnega postopka bila onemogočena, da izpolni obveznosti po Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD). Družba je že ob ustanovitvi imela zagotovljen višji kapital, vendar je bil na zahtevo registrskega sodišča naveden le minimalni znesek. Stališče sodišča druge stopnje, da pri vpisu osnovnega kapitala ni prišlo do nobene sodnikove kršitve ter da je bil to razlog, da se niso izvajali nobeni dokazi v tej smeri, je napačno in bi tožnik lahko dokazal resničnost svojih trditev, če bi mu bilo omogočeno enakopravno pravdanje. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede dokaza s pogodbo in aneksom v nemškem jeziku in z izvornimi pogodbami v slovenskem jeziku. Doregistracija v letu 1994 je zahtevala tudi uskladitev ustanovitvenih aktov z določbami ZGD. Sodišče druge stopnje navede, da vložena tožba A. Š. na uskladitev ni mogla vplivati, pri čemer prezre pritožbene trditve, da dokler ni bila znana sestava skupščine - to pa ni bilo vse do rešitve spora med družbeniki - ni bilo mogoče sprejemati pravno zavezujočih sklepov. Sodišče druge stopnje se ne opredeli v celoti do trditev, da je bila družba zaradi dolgotrajnega sodnega postopka onemogočena v izpolnitvi svojih obveznosti po ZGD. Zaradi nerazumno dolgega postopka po tožbi Š. je prišlo do blokade sprejemanja sklepov skupščine, v posledici tega pa do izbrisa. Če bi sodišča odločila v razumnem roku, bi bilo mogoče pravočasno uskladiti akte družbe po ZGD. Toženka odgovarja tudi zato, ker v zakonodaji ni pravnega varstva za stranke v tovrstnih postopkih, saj družbeniki niso mogli narediti ničesar, da bi se postopek izbrisa zadržal do končanja postopka po tožbi družbenika Š. zoper ostale družbenike. Država ni predvidela, kako naj postopajo registrska sodišča v primeru, kot je obravnavani. Družba je izpolnjevala vse pogoje po ZGD, do uskladitve pa ni prišlo iz razlogov, ki so izključno na strani tožene stranke. Odvetnika B. K. bi sodišče moralo zaslišati, saj bi pojasnil, kako so dejansko potekali postopki in kako se je tožnik znašel v neki pravni praznini in je bil zaradi postopanja tožene stranke nemočen, izpovedal pa bi tudi o dolgotrajnosti postopkov. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih trditev glede zapisnika o inšpekcijskem pregledu DURS 2002, ki dokazuje, da je imela družba zadosten kapital za vpis v sodni register ter nadaljnje uspešno poslovanje. Že zato je obrazložitev pomanjkljiva, sodbi sodišča druge in prve stopnje pa je treba razveljaviti in vrniti zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno izvedbo dokaznega postopka. Sodišče druge stopnje zgolj navaja, da ravnanje sodnika ni bilo protipravno, vendar pa bi moralo o tem zaslišati predlagane priče. Sodišče prve stopnje napačno trdi, da bi lahko kljub temu ustanovitelji vložili takšen predlog, kot so želeli, sodišče pa bi nato o njem odločalo, saj je ravno to bilo storjeno. Napačno je stališče sodišča druge stopnje, da dolgotrajni postopek pred sodiščem ni vplival na postopek uskladitve družbe z ZGD. Gre za postopek, v katerem je sodišče, ki je imelo v rokah spor, od katerega je odvisen izbris družbe, spor reševalo tako dolgo, da je bila družba izbrisana iz registra. Postopek bi moralo ali prekiniti ali pa samo kot predhodno rešiti vprašanje po tožbi družbenika. Sodišče pa je 11 let na prvi stopnji reševalo deblokado statusne uskladitve družbe, medtem pa družbo po kratkem postopku prednostno izbrisalo iz sodnega registra. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi toženkino odškodninsko odgovornost za tožniku nastalo škodo, podrejeno pa, da sodbi druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz obširne revizije, katere navedbe se na več mestih ponavljajo, izhaja, da tožnik sodišču druge stopnje (med drugim) očita pomanjkljivosti v obrazložitvi, ki bi - pravno opredeljeno - lahko predstavljale kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka ter kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da nobena od teh ni podana. Trditve o napačni in neobrazloženi zavrnitvi „večjega števila tehtnih dokazov“ (kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, torej kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in revizijski razlog po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP) v veliki meri ostajajo neopredeljene in nekonkretizirane, česar revizijsko sodišče že zato, ker na tovrstne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti, ne more upoštevati. Tiste, ki so opredeljene (glede pogodbe in aneksa v nemškem jeziku v primerjavi s pogodbami v slovenskem jeziku, zapisnik o inšpekcijskem pregledu DURS, zaslišanje odvetnika), pa niso utemeljene. Dokazne predloge je namreč sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo (predzadnji odstavek na 15. strani obrazložitve), sodišče druge stopnje pa je na pritožbeno grajo odgovorilo s sicer kratko obrazložitvijo, ki pa vendarle kaže, da se je s pritožbenimi argumenti seznanilo in jih ni enostavno prezrlo. Ob potrditvi pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih stališč sodišča prve stopnje pa to zadošča in mu ni treba ponavljati vseh že popolno navedenih argumentov iz sodbe prve stopnje. Prav tako se ni dolžno izreči o vsaki posamični trditvi stranke iz pritožbe, s katero je skušala izpodbiti sprejeto dokazno oceno in s tem ugotovljeno stanje (in kar, glede na določilo tretjega odstavka 370. člena ZPP nedovoljeno, skuša še tudi v reviziji). Standard obrazložitve sodbe druge stopnje je namreč drugačen od tistega, ki velja za odločbe prve stopnje. Obseg obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje določa 360. člen ZPP, po katerem mora sodišče presoditi (le tiste) navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Zadošča, da iz obrazložitve sodbe druge stopnje izhaja, da se je sodišče druge stopnje seznanilo z argumenti pritožnika, in da se opredeli do bistvenih, pri čemer pa se lahko sklicuje tudi na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Sodbi sodišča prve in druge stopnje namreč tvorita logično celoto in zato podrobno argumentiranje tistih zaključkov sodišča prve stopnje, s katerimi se sodišče druge stopnje strinja, ni ponovno potrebno. Četudi je sodba druge stopnje na obširne pritožbene navedbe odgovorila na kratko, je zadostila zahtevanemu standardu obrazloženosti. Tudi kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 360. členom ZPP (kot revizijska razloga po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP) torej nista podani.

7. Neutemeljena pa je tudi graja materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe. V obravnavanem primeru je bil razlog za izbris družbe E. d.o.o. iz sodnega registra njena neuskladitev z ZGD v predpisanih zakonskih rokih. Obveznost uskladitve je predpisoval ZGD v 580. členu, v petem odstavku pa za primer nespoštovanja te zakonske obveznosti predvidel likvidacijo in izbris družbe. Določilo petega odstavka 580. člena ZGD je bilo razveljavljeno z uveljavitvijo ZFPPod, ta pa je v 37. členu določil izbris takšnih družb iz sodnega registra brez likvidacije. Sodišče druge stopnje se v obrazložitvi res ne sklicuje posebej na 37. člen ZFPPod, ki je bil neposredna podlaga za izbris družbe v letu 2003, vendar ob nespornem dejstvu, da do uskladitve družbe z ZGD ni prišlo in je torej z zakonom določen izbrisni razlog obstajal, izostanek posebne utemeljitve podlage zahtevka v tem zakonskem določilu ne predstavlja kakšne pomanjkljivosti sodbe.

8. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, ki je v sodbi tožnikove navedbe glede protipravnega ravnanja tožene stranke razvrstilo v štiri logične sklope in nato za vsakega posebej utemeljijo, zakaj ne predstavlja podlage za toženkino odškodninsko odgovornost. Pri odgovoru na tožnikove revizijske trditve bo Vrhovno sodišče v nadaljevanju sledilo sistematiki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

9. Prvi sklop tožnikovih navedb in razlogov sodb prve in druge stopnje se tiče zatrjevane protipravnosti ravnanja sodnika v postopku vpisa družbe v sodni register. Kako je potekal ta postopek, je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišč druge in prve stopnje, da v tem postopku kakšnih nepravilnosti ni bilo, saj je sodišče ugodilo predlogu za vpis, kakršen je bil vložen. Dejstvo, da je že takrat družba razpolagala z višjim kapitalom, na takšno presojo ne vpliva, kot tudi ne, da je z njim razpolagala tedaj, ko je bila potrebna uskladitev družbe z ZGD (zato so bili v tej smeri predlagani dokazi tudi utemeljeno zavrnjeni). Bistveno je, da do te uskladitve ni prišlo. Izbris je bil zato zgolj (zakonska) posledica neuskladitve oziroma neprilagoditve obstoječe družbe novim predpisom. Navedeno pa kaže, da tudi drug sklop navedb o protipravnosti ravnanja tožene stranke (v postopku izbrisa družbe) ni utemeljen.

10. Tudi na tretji sklop navedb, ki se tiče vpliva dolgotrajnosti postopkov, v katerih so se reševali medsebojni spori med družbeniki, sta ustrezno odgovorili že sodišči prve in druge stopnje: prvo s prikazom možnosti, ki bi jih lahko družbeniki izkoristili, da bi (kljub medsebojnim sporom) izvedli postopek uskladitve, drugo pa dodatno še z natančnim časovnim prikazom izteka zakonskega roka za uskladitev, njegovega podaljšanja, začetka spora med družbeniki in trajanja postopka (tretja stran obrazložitve), ki negira tožnikovo stališče o vplivu (dolgotrajnega) postopka po tožbi enega od družbenikov na postopek izbrisa. K temu lahko Vrhovno sodišče doda le še to, da je bila uskladitev družb z novim zakonom pogoj za njihovo nadaljnje delovanje in da je bila uskladitev družb naloga družbenikov. Družbeniki so (bili) tisti, ki bi morali – ne glede na medsebojne spore – poskrbeti za to, da družba izpolnjuje zakonske pogoje za nadaljnji obstoj in nato za njeno (uspešno) poslovanje. Za spore med njimi, pa četudi bi ti res pripeljali do izbrisa družbe, pač ni mogoče kriviti tožene stranke.

11. Zadnji sklop navedb se tiče protipravnosti ravnanja tožene stranke kot zakonodajalca. Tožnik v reviziji navrže med drugim, da naj bi bila „takšna določila zakonov neustavna“, pri čemer ima očitno v mislih ureditev po petem odstavku 580. člena ZGD oziroma kasnejšem 37. členu ZFPPod. Ustavno sodišče je večkrat presojalo skladnost ZFPPod z Ustavo, z odločbo U-I-00-77, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 93/2002, pa je presojalo tudi njegov 37. člen ter ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo. V tej odločbi je med drugim pojasnilo, da zakon lahko predpiše prilagoditev obstoječih gospodarskih subjektov novi zakonodaji ter v končni posledici tudi likvidacijo oziroma izbris tistih pravnih oseb, ki svoje organiziranosti v določenem roku ne bi prilagodile novi ureditvi, če pri tem upošteva druge ustavne določbe, zlasti načelo varstva zaupanja v pravo in enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave. S tem je zavrnilo očitek o kršitvi svobode podjetništva, nadalje pa tudi očitke, da naj bi ureditev v ZFPPod družbenikom družb ne omogočila zaščite njihovih pravic niti v okviru samega postopka izbrisa niti po končanem postopku izbrisa. S trditvijo o neustavnosti zakonov, ker „ne predvidevajo primerov, kot je konkretni, ko je družba E. d.o.o., katere družbenik je bil tožnik, bila dejansko zaradi dolgotrajnega sodnega postopka onemogočena, da izpolni svoje obveznosti, ki jih določa ZGD“, tožnik očitno meri na protipravno pravno praznino. Te Ustavno sodišče ob večkratnih presojah skladnosti ZFPPod z ustavo ni ugotovilo, razlogi, ki jih tožnik za to navaja, pa ne kažejo na potrebo po posebni zakonodajni ureditvi primerov, kot je obravnavani. Obravnavani primer namreč ne odstopa od tistih, v katerih je bil postopek izbrisa (le) posledica neuskladitve družbe z veljavnimi predpisi, za kar bi morali poskrbeti družbeniki in za kar je bil dan (in nato še podaljšan) ustrezen zakonski rok.

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 144/2010
• Sodba II Ips 921/2008
• Sklep II Ips 189/2009