Sodba VIII Ips 222/2013


pomembnejša odločba

Jedro

Iz ZDR ne izhaja obveznost posvetovanja s sindikati že pred odločitvijo o ukinitvi nočne izmene kot razlogu za prenehanje potreb po delu delavcev, temveč obveznost obveščanja o tem.

Neutemeljeno je zavzemanje tožnice za uporabo kriterijev iz 100. člena ZDR, saj so kriteriji po tej zakonski določbi navedeni primeroma, torej so možni tudi (povsem) drugi kriteriji, ki so bili v tem primeru sporazumno dogovorjeni. Kolektivna pogodba za kovinsko industrije Slovenije ne določa kriterijev, torej tožene stranke glede kriterijev ni mogla zavezovati.

Tožnica se neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 100. člena ZDR, po katerem imajo pri določitvi delavcev, katerih delo postane nepotrebno, ob enakih kriterijih prednost pri ohranitvi zaposlitve delavci s slabšim socialnim položajem, saj tudi ne navaja, da bi zdravstveno ali socialno stanje sploh prišlo v poštev pri določitvi primerljivih delavcev, ki imajo prednost pri ohranitvi zaposlitve - torej da bi ob določitvi presežnih delavcev z upoštevanjem kriterijev tožene stranke socialni položaj sploh lahko vplival na presojo o tem, da bi po izčrpanju kriterijev, ki so bili določeni, prav zaradi tega tožnica lahko obdržala zaposlitev v primerjavi z ostalimi delavci.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 23. 4. 2012, ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 27. 11. 2012, reintegracijo in reparacijo ter povračilo stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih je uveljavljala tožnica in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Strinjalo se je tudi z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je tožena stranka izvedla postopek odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov v skladu z določbami 96. do 101. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), in sicer zaradi ukinitve dela delavcev v nočni izmeni. Program razreševanja presežnih delavcev je imel vse sestavine iz 99. člena ZDR; tožena stranka je v odsotnosti kriterijev za določitev presežnih delavcev v panožni kolektivni pogodbi, ob upoštevanju določbe 100. člena ZDR, sama oblikovala kriterije za izbiro presežnih delavcev, te kriterije pa je tudi uporabila pri izbiri delavcev, ki jim bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ker je bil postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja za tožnico uveden šele po prenehanju delovnega razmerja, tožnica utemeljeno ni bila deležna varstva po 116. členu ZDR.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči nižje stopnje zmotno uporabili materialno pravo pri presoji, da je tožena stranka spoštovala obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikati iz 97. člena ZDR in 12. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in nadalj.). Tožena stranka bi se s sindikati morala posvetovati neposredno pred sprejemom odločitve o ukinitvi nočne izmene in s tem odpustitvi presežnih delavcev, torej ko so nastopile konkretne okoliščine, ki kažejo na potrebo po odpuščanju. Takšnih posvetovanj nesporno ni bilo, temveč je tožena stranka sindikate obvestila po sprejemu odločitve. Po drugem odstavku 97. člena ZDR bi se tožena stranka morala s sindikati posvetovati tudi o možnih načinih za preprečitev in omejitev števila odpovedi, česar ni bilo. Sporazum iz leta 2008 tudi ne more predstavljati oziroma nadomeščati programa razreševanja presežnih delavcev. Tudi dopolnitev programa iz leta 2008 (z dne 12. 3. 2012) ne predstavlja programa v smislu določbe 96. člena ZDR, ta dopolnitev pa tudi nima vseh sestavin iz 99. člena ZDR, saj ne vsebuje seznama presežnih delavcev in ni finančno ovrednotena. Sodišči sta zmotno uporabili tudi določbo prvega odstavka 100. člena ZDR, kjer so določeni kriteriji za opredelitev presežnih delavcev. Tožnica povzema kriterije tožene stranke, vendar poudarja, da ne gre niti za enega izmed kriterijev, ki so določeni v prvem odstavku 100. člena ZDR in so jih delodajalci dolžni upoštevati. V diskreciji delodajalca je le to, da se odloči, katere od teh kriterijev bo izbral in katerim bo dal večji poudarek. Tožena stranka ni upoštevala zdravstvenega stanja tožnice, ki je bila zaradi poškodbe pri delu že dalj časa v bolniškem staležu, prav tako pa tudi ni upoštevala njenega slabega socialnega stanja. To je v nasprotju s stališčem pritožbenega sodišča v sodbi Pdp 1278/2006. Poudarja, da imajo pri ohranitvi zaposlitve prednost delavci s slabšim socialnim stanjem. Tožena stranka je obšla kriterije 100. člena ZDR. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas. Takšno pogodbo je sklenila po 1. 1. 2009, vendar datum sklenitve te pogodbe ne more biti pomemben. Vsi delavci, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas po 1. 1. 2009, pred tem pa so bili zaposleni za določen čas (tudi tožnica), so bili v enakem položaju in so enako izpolnjevali kriterij za določitev presežnih delavcev, ki ga je določila tožena stranka, zaradi česar bi le-ta morala dati prednost delavcem s slabšim socialnim stanjem. Tožnica očita sodišču tudi zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z zaščito invalidnih oseb. Čeprav je bila v III. kategorijo invalidnosti razvrščena po postopku redne odpovedi, je bila na dan odpovedi dejansko invalidna oseba, na kar kaže dejstvo, da je bila že pred odpovedjo in vse do prenehanja delovnega razmerja v bolniškem staležu. Pritrditi je stališču, da je treba upoštevati okoliščine v času odpovedi, vendar je bila pri tožnici že v tistem času podana invalidnost, ne glede na kasnejšo odločbo o tem.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Tožena stranka je v sporazumu s sindikati določila kriterije za določitev presežnih delavcev. Pri tem jo določba 100. člena ZDR ne zavezuje, saj navaja kriterije zgolj primeroma. Kot socialni kriterij je upoštevala to, da med presežne delavce ne bo uvrstila delavcev, katerih zakoncem je prenehalo delovno razmerje v letu 2008 oziroma ne bo uvrstila obeh zakoncev, ki bi prešla med presežne delavce. Dodatna uporaba socialnega kriterija bi prišla v poštev le v primeru, če bi več delavcev enako izpolnjevalo prejšnje kriterije, kar pa v tem primeru ni bilo potrebno. Tožnici je bila invalidnost priznana od 28. 12. 2012 - že po prenehanju delovnega razmerja.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Pri odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov je delodajalec dolžan upoštevati določbe 96. do 101. člena ZDR. Iz teh izhaja opredelitev, kdaj gre za večje število delavcev; določen je postopek ugotavljanja prenehanja potreb po delu večjega števila delavcev z dolžnostjo obveščanja in posvetovanja s sindikati ter obveščanja zavoda za zaposlovanje; opredeljene so sestavine programa razreševanja presežnih delavcev, kriteriji za določitev presežnih delavcev in sodelovanje ter vloga zavoda za zaposlovanje.

8. Tožnica v reviziji izhaja iz tega, da tožena stranka ni postopala v skladu s temi določbami. Pri tem v podkrepitev svojih materialnopravnih stališč izhaja iz navedb, ki se razlikujejo od dejanskih zaključkov sodišč druge in prve stopnje. Teh drugačnih dejanskih podlag revizijsko sodišče ne more upoštevati, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče torej lahko izhaja le iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje in ne iz drugačnih dejanskih povzemanj revidenta. V zvezi s tem, kako sta sodišči nižje stopnje prišli do dejanskih ugotovitev in kako sta jih obrazložili, tožnica tudi ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka.

9. Nesprejemljive so tako revizijske navedbe, da posvetovanje s sindikati ni bilo opravljeno in da sporazumi med toženo stranko in dvema sindikatoma leta 2008, z dopolnitvijo z dne 12. 3. 2012 in dodatkom z dne 27. 3. 2012 nimajo narave programa razreševanja presežnih delavcev (1), da ta program nima seznama presežnih delavcev in da ni bil finančno ovrednoten. Neutemeljeno je tudi revizijsko izhodišče, da se tožena stranka s sindikati ni posvetovala o možnih načinih za preprečitev in omejitev števila odpovedi ter omilitev posledic, saj je sodišče druge stopnje jasno navedlo, kdaj so bila opravljena posvetovanja med toženo stranko, obema sindikatoma in svetom delavcev (21. 3. 2012 in 22. 3. 2012), pri čemer je že v predhodni dopolnitvi programa razreševanja presežnih delavcev z dne 12. 3. 2012 tožena stranka določno navedla možne rešitve za „preprečitev oziroma omejitev števila odpovedi ter ukrepe za omilitev škodljivih posledic.“

10. Neutemeljeno je tudi revizijsko zavzemanja za to, da bi se morala tožena stranka s sindikati posvetovati že pred sprejemom odločitve o ukinitvi nočne izmene, saj iz prvega odstavka 97. člena ZDR izhaja, da mora delodajalec pisno obvestiti sindikate pri delodajalcu o razlogih za prenehanje potreb po delu delavcev, številu in kategoriji vseh zaposlenih delavcev, o predvidenih kategorijah presežnih delavcev, itd., iz drugega odstavka iste zakonske določbe pa, da se posvetuje s sindikati (z namenom, da doseže sporazum) o predlaganih kriterijih za določitev presežnih delavcev, pri pripravi programa razreševanja presežnih delavcev pa o možnih načinih za preprečitev in omejitev števila odpovedi ter o možnih ukrepih za preprečitev in omilitev škodljivih posledic. Iz ZDR torej ne izhaja obveznost posvetovanja s sindikati že pred odločitvijo o ukinitvi nočne izmene kot razlogu za prenehanje potreb po delu delavcev, temveč obveznost obveščanja o tem.

11. Neutemeljeno je tudi zavzemanje tožnice za uporabo kriterijev iz 100. člena ZDR, saj so kriteriji po tej zakonski določbi navedeni primeroma, torej so možni tudi (povsem) drugi kriteriji, ki so bili v tem primeru sporazumno dogovorjeni (2). Kolektivna pogodba za kovinsko industrije Slovenije ne določa kriterijev, torej tožene stranke glede kriterijev ni mogla zavezovati.

12. Pomembno je tudi, da so bili kriteriji določeni v vrstnem redu in ne kumulativno, med kriteriji pa ni bil določen kriterij zdravstvenega oziroma socialnega stanja delavcev (razen splošne izključitve uvrstitve med presežne delavce tistih delavcev, katerih zakoncem je prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu v letu 2008 in v primeru, če bi bila med presežne delavce uvrščena oba zakonca). Tožnica se neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 100. člena ZDR, po katerem imajo pri določitvi delavcev, katerih delo postane nepotrebno, ob enakih kriterijih prednost pri ohranitvi zaposlitve delavci s slabšim socialnim položajem, saj tudi ne navaja, da bi zdravstveno ali socialno stanje sploh prišlo v poštev pri določitvi primerljivih delavcev, ki imajo prednost pri ohranitvi zaposlitve - torej da bi ob določitvi presežnih delavcev z upoštevanjem kriterijev tožene stranke socialni položaj sploh lahko vplival na presojo o tem, da bi po izčrpanju kriterijev, ki so bili določeni, prav zaradi tega tožnica lahko obdržala zaposlitev v primerjavi z ostalimi delavci.

13. Neutemeljeno je tudi tožničino zavzemanje za varstvo po 116. členu ZDR, saj se je postopek za ugotovitev invalidnosti pri tožnici začel šele po dejanskem prenehanju delovnega razmerja (6. 12. 2012), torej celo več mesecev pred vročitvijo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tožnici je bila tudi invalidnost III. kategorije ugotovljena šele od 28. 12. 2012, odločba o invalidnosti z dne 20. 2. 2013 pa je postala dokončna šele po tem datumu (3). Zato so povsem nesprejemljive njene revizijske navedbe, da bi morali pri tem upoštevati tudi dejstvo, da je bila že pred datumom priznanja ugotovljene invalidnosti v bolniškem staležu.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v takšnem sporu pa delodajalec krije sam svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, je revizijsko sodišče odločilo tudi, da tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

---.---

Op. št. (1): To izrecno izhaja že iz besedila sporazumov.

Op. št. (2): Tudi v sodbi in sklepu VIII Ips 170/2010 z dne 17. 10l. 2011 je revizijsko sodišče obrazložilo, da so „kriteriji za določitev presežnih delavcev v prvem odstavku 100. člena ZDR našteti le primeroma. Ta določba tako predstavlja zgolj usmeritev za dogovarjanje o izbiri upoštevnih kriterijev za določitev presežnih delavcev in njihovo vrednotenje oziroma za morebitno ureditev v kolektivnih pogodbah.“

Op. št. (3): Glej npr. sodbo VIII Ips 466/2009 z dne 8. 6. 2011, v kateri je med drugim obrazloženo:„Ker je odločba o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti in o priznanju pravice do premestitve na drugo delovno mesto z ustreznimi omejitvami postala dokončna šele dne 16. 4. 2008, delodajalec pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 1. 2008 ni bil dolžan upoštevati varstva po prvem in drugem odstavku 116. člena ZDR.“

Datum zadnje spremembe:

13.05.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 57/2011, enako tudi VIII Ips 68/2011, VIII Ips 58/2011, VIII Ips 28/2012
• VDSS sodba Pdp 1175/2012
• Sodba VIII Ips 216/2011