Sodba VIII Ips 141/2013


pomembnejša odločba

Jedro

Tožena stranka je samostojen pravni subjekt in se je odločila za ukinitev tožnikovega delovnega mesta zaradi reorganizacije in racionalizacije poslovanja. Dejstvo, da se je za takšno reorganizacijo odločila na način, da nekatera dela v okviru ukinjenega delovnega mesta operativnega vodja prevzamejo delavci tožene stranke, nekatera pa se zaradi usklajenega delovanja družb v lasti iste osebe opravljajo pri drugih družbah, ne pomeni nezakonitega poslovanja oziroma zlorabe pravic delavcev. Gre za poslovno odločitev delodajalca, ki sodi v pristojnost tega delodajalca (oziroma tistega, ki v njenem imenu odloča) in v katero sodišče (razen izjemoma) ne more posegati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2011, ugotovitev obstoja delovnega razmerja, poziv na delo, prijavo v socialna zavarovanja in obračun ter plačilo nadomestil plač ter povračilo stroškov postopka, zavrnilo pa je tudi podredni zahtevek, s katerim je tožnik poleg ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (kar je zahteval že v primarnem zahtevku) zahteval tudi ugotovitev, da delovno razmerje med strankama ni več mogoče, da ga je tožena stranka dolžna do odločitve sodišča prijaviti v ustrezna zavarovanja ter mu obračunati nadomestilo plače, mu plačati odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 53.494,56 EUR ter mu povrniti stroške postopka. Odločilo je tudi, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Sodišče ni sledilo predlogu tožene stranke naj tožbo zavrže, kljub podpisu dogovora strank z dne 30. 9. 2011, s katerim se je tožnik zavezal, da ne bo uveljavljal sodnega varstva zoper odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma se je izrecno odpovedal takšnemu varstvu. Tako kot sodišče druge stopnje v prejšnjem razveljavitvenem sklepu Pdp 161/2012 z dne 7. 3. 2012 je sodišče prve stopnje štelo, da je tak dogovor ničen. Sprejelo je utemeljitev tožene stranke glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 30. 9. 2011, in sicer da je odpoved posledica tega, da je tožena stranka ukinila delovno mesto operativnega vodja, ki ga je zasedal tožnik. Pri tem je poudarilo, da je organizacija oziroma sprememba organizacije v izključni pristojnosti delodajalca. Za toženo stranko kot manjšega delodajalca v skladu s tretjim odstavkom 5. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) ni veljala obveznost, da mora v primeru odpovedi pogodbe preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, itd. (tretji in četrti odstavek 88. člena ZDR).

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka. Soglašalo je z dokazno presojo sodišča prve stopnje, da je zaradi reorganizacije in racionalizacije prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj je bilo njegovo delovno mesto ukinjeno, dela pa so bila prerazporejena med druge delavce. Pri tem ni pomembno, ali so bili drugi delavci zaposleni pri toženi stranki ali v drugih družbah K. Zavrnilo je tudi pritožbene navedbe tožnika v zvezi s tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič in tožnika, saj bi moral tožnik kršitve določb pravnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče (286.b člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Tožnik tudi v pritožbi ni navedel razlogov, zaradi katerih teh kršitev ni mogel uveljavljati na zadnjem naroku za glavno obravnavo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji najprej opozarja na to, da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne more biti pogojna, tak pogoj pa izhaja iz dogovora o vračilu posojila, v katerem se je delodajalec zavezal, da v kolikor do 28. 10. 2011 tožniku ne bo nakazal 64.750,00 EUR, odpoved pogodbe z dne 30. 9. 2011 in dogovor o odpovedi pravice do sodnega varstva ne bosta veljala in nimata pravnih učinkov. Določba o dogovoru glede vračila posojila ni v korist tožnika oziroma je ta korist navidezna, zaradi česar tožnik vztraja, da je bil grobo izigran kot bivši lastnik podjetja. Zmotno je stališče sodišč, da je za zakonito odpoved bistveno, da je tožena stranka sprejela poslovno odločitev o reorganizaciji in racionalizaciji poslovanja, saj mora biti odpovedni razlog resničen, utemeljen in ne sme biti posledica zlorabe - še zlasti se odpoved pogodbe ne sme utemeljiti z razporeditvijo del med druga podjetja. Tožena stranka ni dokazala pravne podlage za razporeditev del tožnika med druge delavce družb K., ki jim je skupno samo to, da imajo skupnega lastnika, ne ukvarjajo pa se z dejavnostjo posojanja delavcev drugim uporabnikom. Razlogi sodbe pritožbenega sodišča so med seboj v nasprotju, kar naj bi predstavljalo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka sprejela poslovno odločitev o reorganizaciji in racionalizaciji in to izpeljala z ukinitvijo tožnikovega delovnega mesta ter z razporeditvijo del med zaposlene pri toženi stranki in drugih družbah K., kar je v nasprotju z obrazložitvijo glede vprašanja o nujnosti upoštevanja zaposlenih pri vseh družbah, katerih lastnik je M. C., saj pritožbeno sodišče navaja, da je vsaka izmed treh družb samostojni pravni subjekt. Selektivna razlaga pravne subjektivitete ne more obveljati takrat, ko gre za koristi delodajalca, saj se v nasprotju s temeljnimi načeli ZDR v takem primeru favorizira delodajalca kot močnejšo stranko. Nesprejemljivo je tudi stališče pritožbenega sodišča v 10. točki obrazložitve, češ da bi moral tožnik kršitve v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov uveljaviti takoj; zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi namreč še ne predstavlja kršitve določb ZPP, sicer pa bi sodišče moralo upoštevati tudi določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1).

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. V zvezi s sklicevanjem na prakso Vrhovnega sodišča v odločbah VIII Ips 43/2001 in VIII Ips 137/2003 opozarja, da se delavec lahko odpove pritožbi oziroma tožbi, to pa bi moralo sodišče upoštevati tudi v tem sporu. Nato poudarja, da predstavljajo navedbe tožnika o „pogojni odpovedi“ pritožbeno in revizijsko novoto, ki ni dovoljena; tožnik tega v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval. Dodaja, da gre za dogovor (če tožnik do določenega datuma ne bo prejel vrnjenega posojila, odpoved pogodbe o zaposlitvi in dogovor o odpovedi pravice do sodnega varstva nimata pravnega učinka) z dne 3. 10. 2011, tj. šele po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, česar ni mogoče upoštevati. Nedvomno so obstajali tudi odpovedni razlogi, kar sta potrdili obe sodišči nižje stopnje. Nič ni narobe s tem, če so določena opravila tožnikovega delovnega mesta zaradi poenotenja nastopa tožene stranke in z njo povezanih oseb na trgu prevzeli delavci, zaposleni v K. d.o.o. T. in K. M. d.o.o. Določena opravila (marketing, nabava blaga, itd.) se izvajajo enotno za vse družbe v okviru K.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po tej določbi gre za kršitev, ki je podana le v primeru, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v

razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšnega nasprotja pa tožnik dejansko sploh ne uveljavlja, saj se ne strinja s presojo sodišča - možnostjo reorganizacije in racionalizacije poslovanja s prerazporeditvijo del ukinjenega delovnega mesta med delavce tožene stranke in druge družbe v sistemu K. in kar naj bi bilo po njegovem mnenju v nasprotju z obrazložitvijo vprašanja o „nujnosti upoštevanja zaposlenih pri vseh družbah, katerih lastnik je M. C.,“ čeprav je vsaka od teh družb samostojen pravni subjekt. Jasno je, da ne gre za uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka, temveč očitek zmotne materialne presoje sodišča, ki pa ni utemeljen. Tožena stranka je samostojen pravni subjekt in se je odločila za ukinitev tožnikovega delovnega mesta zaradi reorganizacije in racionalizacije poslovanja. Dejstvo, da se je za takšno reorganizacijo odločila na način, da nekatera dela v okviru ukinjenega delovnega mesta operativnega vodja prevzamejo delavci tožene stranke, nekatera pa se zaradi usklajenega delovanja družb v lasti iste osebe opravljajo pri drugih družbah, ne pomeni nezakonitega poslovanja oziroma zlorabe pravic delavcev. Gre za poslovno odločitev delodajalca, ki sodi v pristojnost tega delodajalca (oziroma tistega, ki v njenem imenu odloča) in v katero sodišče (razen izjemoma) ne more posegati.

9. Tožnik očita izpodbijani sodbi tudi nesprejemljivo stališče v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov. Pri tem sicer pravilno izhaja iz tega, da zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi še ne predstavlja kršitve določb ZPP, vendar v nadaljevanju ne pove in ne obrazloži, v čem je napačno stališče sodišča druge stopnje, da očitane kršitve ni uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje in kasneje v pritožbi ni navedel, da te kršitve že predhodno ni uveljavljal brez svoje krivde. Po določbi prvega odstavka 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tudi sklicevanje na 34. člen ZDSS-1 ni utemeljeno, saj po tej določbi sodišče lahko izvede tudi dokaze po uradni dolžnosti, vendar le, če po poizvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, še vedno ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Za tak primer v tej zadevi ne gre.

10. V zvezi z materialnopravnimi ugovori tožnik govori o zlorabi odpovedi, vendar tega ne konkretizira, v nadaljevanju pa, da tožena stranka ni dokazala pravne podlage za prerazporeditev del, vendar neutemeljeno. Sodišči druge in prve stopnje sta v skladu z ustaljeno sodno prakso poudarili, da je poslovna odločitev o reorganizaciji in racionalizaciji poslovanja z ukinitvijo določenih delovnih mest stvar delodajalca samega. Tudi revizijsko sodišče je že pojasnilo, da delodajalcu ni treba opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja (1). Odločilo je tudi, da spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene oziroma jih odda zunanjemu izvajalcu, predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (2). Organizacijske rešitve, zaradi katerih delo delavcev postane nepotrebno, so v pristojnosti delodajalca (3).

11. Revizijsko sodišče ni moglo upoštevati tožnikovih navedb o tem, da naj bi šlo za pogojno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj (tako kot je to v odgovoru na revizijo pravilno navedla tožena stranka) gre za trditev, ki jo je tožnik prvič konkretiziral šele v pritožbi in jo ponavlja v reviziji (4).

12. Glede na navedeno (5) in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

13. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, krije tožena stranka sama

svoje stroške odgovora na revizijo (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

---.---

Op. št. (1): Glej na primer sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 209/2007 in VIII Ips 104/2008.

Op. št. (2): Glej sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 132/2013.

Op. št. (3): Glej sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 2/2012.

Op. št. (4): Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga z dne 30. 9. 2011 tudi sicer ni bila pogojna, temveč je do tega prišlo šele s kasnejšim dogovorom z dne 3. 10. 2011, v katerem sta stranki veljavnost že predhodno odpovedane pogodbe o zaposlitvi vezali na to, da bo tožnik do določenega datuma prejel znesek 64.750,00 EUR; glede tega zneska tožnik ni navajal in dokazoval, da ga od tožene stranke ni prejel.

Op. št. (5): Revizijsko sodišče se ni moglo spuščati v presojo tega, ali sta sodišči druge in prve stopnje utemeljeno odločali po vsebini - glede na to, da se je tožnik v dogovoru z dne 30. 9. 2011 odpovedal uveljavljanju sodnega varstva - saj to ni bil predmet revizije, temveč je to vprašanje izpostavila tožena stranka v odgovoru na revizijo.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba VIII Ips 232/201
• VSRS sodba VIII Ips 91/2016
• VSRS Sodba VIII Ips 110/2017