Sodba I Up 450/2013

Jedro

Strah zaradi kršitve verskih prepovedi ter strah zaradi maščevanja družine, dekleta, s katero je prosilec imel razmerje, očitno ni okoliščina, ki bi lahko predstavljala preganjanje po Ženevski konvenciji. Zato je bilo pravilno odločeno v pospešenem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-286/2012/29 (1312-02) z dne 4. 9. 2013. Tožena stranka je z navedeno odločbo v pospešenem postopku na podlagi 2. (navajanje nepomembnih dejstev), 3. (očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito) in 6. točke (namen odložitve ali onemogočitve odstranitve iz države) prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila (že tretjo) tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. Ocenila je tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, ker ni izkazal grozeče resne škode, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ. Tožnik je po vložitvi prejšnjih prošenj dvakrat samovoljno zapustil azilni dom in je bil zato postopek ustavljen, tretjo prošnjo pa je vložil, ko je bil na podlagi Dublinske uredbe vrnjen v Slovenijo iz Nemčije.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke glede 3. točke, ne pa tudi glede 2. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Zavrača tožbene ugovore.

3. Tožnik v pritožbi izpodbija tisti del sodbe, ki se nanaša na 3. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ in na odločitev glede subsidiarne zaščite, in to iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da so ugotovitve napačne. Trdi, da je v Alžiriji preganjan na verski podlagi. Pripada skupini ljudi, ki so tarča umorov iz časti. Želja po maščevanju nad tožnikom temelji na verski prepovedi dejanj, ki sta jih počela z dekletom. Ne gre za klasični spor med dvema posameznikoma. Primer bi bilo treba obravnavati v rednem postopku. Odločitev glede subsidiarne zaščite ni dovolj pojasnjena.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tudi po presoji pritožbenega sodišča (v okviru obsega izpodbijanja) je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku.

7. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik v avgustu 2011 imel dekle z imenom R. Pred novoletnimi prazniki so s prijatelji, ki so tudi imeli dekleta, najeli stanovanje. Kadili so hašiš in pili alkohol ter se zabavali ob glasbi. Čez 20 minut je neznanka poklicala R. in od nje zahtevala denar, saj je imela fotografije, na katerih se objemata, kadita hašiš in pijeta alkohol, sicer bo fotografije poslala njenim staršem. Ker R. ni hotela plačati zahtevanega denarja, je neznanka fotografije poslala njenim staršem. Nato je tožniku njegov brat povedal, da ga na domu išče R. brat. Rekel je, da ga bo razkosal. Zato je tožnik zapustil Alžirijo.

8. Po 3. točki 35. člena ZMZ se prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ.

9. Po presoji pritožbenega sodišča sta pravilni odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje, ki temeljita na oceni, da v tožnikovem primeru ne gre za preganjanja zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Če je tožnik kršil kakšno versko zapoved in se boji sankcij, to še ne pomeni, da je preganjan zaradi vere. Če pa se boji maščevanja dekletovega brata (ker je z njo kadil hašiš, popival in se z njo objemal) oziroma „umora iz časti“, še ne pomeni, da pripada določeni družbeni skupini, ki je varovana z Ženevsko konvencijo oziroma določbami ZMZ. V tem primeru gre tudi po presoji Vrhovnega sodišča za oseben konflikt med tožnikom in bratom njegovega bivšega dekleta, torej za grožnje osebne narave. Okoliščine, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo, očitno niso okoliščine, ki bi lahko bile podlaga za presojo, da gre za preganjanje, zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji oziroma ZMZ.

10. Glede na takšne ugotovitve je tožena stranka pravilno odločila v pospešenem postopku, saj v tem primeru ni bila dolžna izvesti rednega postopka.

11. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka svojo odločitev glede subsidiarne zaščite v zadostni meri pojasnila. Navedla je, da varnostna situacija v Alžiriji ni takšna, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Le zatrjevani strah pred bratom svojega nekdanjega dekleta pa sam po sebi tudi ne more biti podlaga za priznanje subsidiarne zaščite.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

29.01.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 354/2008
• Sodba I Up 262/2008
• UPRS sodba I U 673/2016