Sodba I Up 423/2013

Jedro

Ker tožničina sestra ni oseba iz prvega odstavka 16.b člena ZMZ niti oseba iz 4. člena Direktive Sveta 2003/86/ES, je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje (in tožene stranke, ko je zavrnila tožničino zahtevo za združevanje družine) pravilna in zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo, št. 2142-276/2010/14 (1312-04) z dne 5. 7. 2013, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnice (ki ima v Republiki Sloveniji priznan status begunke) za združevanje družine v Republiki Sloveniji z mladoletno sestro A. A.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se bratje in sestre osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita, po 16. b členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ne štejejo med družinske člane, zato zanje ni mogoče uveljavljati združevanja družine. Zavrne tožbene ugovore glede zatrjevanih kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), Direktive sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (v nadaljevanju Direktiva/2003) in Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite(v nadaljevanju Direktiva/2011) ter Ustave RS (v nadaljevanju URS).

3. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Vztraja na stališču, da je odločitev sodišča prve stopnje protiustavna in se z njo krši njene pravice do družinskega življenja. Izrecno opozarja na 7. člen Listine EU o temeljnih pravicah, ki določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij. Spoštovanje določb Listine EU je obvezujoče. Tudi določbe Direktive/2011 niso zgolj priporočila ali možnosti, ki jo država članica lahko izkoristi, ampak pomenijo jasno novo usmeritev in navodilo, ki zavezuje zakonodajalca kot tudi pristojni organ, ki je primarno dolžan odločati v skladu s pravili in usmeritvami prava EU. Pravilna aplikacija ne more in ne sme biti odvisna od ekonomske zmožnosti države. Ne glede na to, ali je rok za implementacijo Direktive že potekel ali ne, mora sodišče pri uporabi nacionalnega prava pravno normo interpretirati skladno z besedilom in namenom Direktive. Upravno sodišče je kršilo tudi 22. člen URS, ker se ni opredelilo do tožbene navedbe, da je v določenih primerih dopustno ignoriranje domačega pravnega reda. Pritožnica nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ureditev glede družinskih članov v ZMZ ni v nasprotju z URS in s pravom EU. Položaj tujcev v Zakonu o tujcih je urejen drugače kot v ZMZ. Ureditev v ZMZ je neskladna tudi s 53. členom URS. Meni, da bi Vrhovno sodišče moralo glede na okoliščine obravnavanega primera spremeniti svoje stališče iz sodbe I Up 250/2013. V obravnavanem primeru gre za združitev z otrokom - štirinajstletno deklico, ki razen tožnice nima nikogar. Interesi mladoletnih otrok pa so na podlagi Direktive/2003 izrecno zavarovani. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da prekine postopek in sproži postopek pred Ustavnim sodiščem zaradi ocene skladnosti ZMZ z Ustavo, EKČP in pravom EU.

4. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnica je državljanka Somalije. V Republiki Sloveniji ji je bil z odločbo tožene stranke, št. 2142-276/2010/3 (1231-03) z dne 30. 11. 2010, priznan status begunca. Dne 13. 6. 2013 je tožnica pri pristojnem organu vložila prošnjo za združevanje družine, in sicer s sestro A. A., roj. ... 2000. Iz prošnje izhaja, da tožničina mati ni sposobna skrbeti za svojo mladoletno hči, saj je mentalno zbolela zaradi prestanega trpljenja na begu iz Somalije, ko sta bila ubita njen mož in sin. Mladoletna tožničina sestra je trenutno nastanjena v Adis Abebi pri starejši ženski, vendar pa bo ta kmalu zapustila Etiopijo. V tem primeru bo mladoletna sestra ostala sama in nezaščitena, če bi bila vrnjena v Somalijo, pa bi ji grozila nevarnost zaradi vojne.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje skladna z določbami 16. b in 17. člena ZMZ ter ni v nasprotju z URS, EKČP in evropskim pravnim redom.

8. ZMZ v prvem in drugem odstavku 16. b člena določa, za katere družinske člane lahko oseba s priznano mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosi za združevanje. Bratje oziroma sestre osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita, v 16. b členu ZMZ niso navedeni kot tisti družinski člani, za katere begunec s priznano mednarodno zaščito lahko zaprosi za združitev.

9. V Direktivi/2003 je v prvem odstavku 4. člena določeno, kateremu krogu sorodnikov osebe, ki ji je priznana v državi članici mednarodna zaščita, države članice dovolijo vstop in bivanje, v drugem odstavku istega člena pa je določeno, kateremu krogu družinskih članov države članice lahko dovolijo vstop in bivanje. V prvem odstavku 4. člena bratje in sestre begunca niso navedeni, ravno tako ne v drugem odstavku, iz katerega pa tudi sicer jasno izhaja, da se za tak krog oseb države članice lahko odločijo, česar pa slovenski zakonodajalec očitno ni storil.

10. Ker torej tožničina sestra ni oseba iz prvega odstavka 16.b člena ZMZ niti oseba iz 4. člena Direktive/2003, je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje (in tožene stranke) pravilna in zakonita.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je ZMZ usklajen z Direktivo 2003/86/ES. Direktiva 2011/95/ES, ki še ni implementirana v slovenski pravni red, pa določa le priporočila (oziroma možnosti) državam članicam EU, da lahko, če se tako odločijo, razširijo krog oseb, ki lahko po načelu združevanja družine pridobijo status begunca v povezavi z družinskim članom, ki mu je tak status iz razlogov Ženevske konvencije v določeni državi članici EU že priznan. Tudi v tem primeru pa bi se za družinskega člana štela le oseba, ki jo begunec vzdržuje. Tožnica pa v postopku niti ni zatrjevala, da je mladoletno sestro v izvorni državi vzdrževala, niti sedaj ne navaja, kako bi to lahko storila v Republiki Sloveniji. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v sodbi I Up 250/2013.

12. Glede na to, da Direktiva 2011/95/ES še ni implementirana v slovenski pravni red (rok za implementacijo je 21. december 2013), se Republika Slovenija oziroma njen zakonodajni organ še ni odločala o tem, ali bo razširila krog družinskih članov. Razširitev kroga družinskih članov, ki na podlagi združitve družine in že pridobljenega statusa begunca ene osebe lahko pridobijo status begunca v določeni državi, za državo, ki mednarodno zaščito zagotovi, pomeni povečanje njenih obveznosti. Ob širitvi kroga upravičencev obstaja večja verjetnost, da bo na tej podlagi pridobilo status begunca večje število oseb, kar pa pomeni, da bo treba večjemu številu oseb zagotoviti pravice, ki iz takega statusa izhajajo. Taka širitev (oziroma odločitev zakonodajalca o tem) je torej povezana tudi z zmožnostjo države, da glede na svoj ekonomski položaj širi število upravičencev in pravic, ki jih mora potem tudi zagotavljati. O tem pa se lahko Slovenija odloča le z zakonom, torej o tem lahko odloči le Državni zbor, ki je pristojen za sprejetje zakonov.

13. Ker torej pravni red EU ne določa razširitve kroga družinskih članov, ki lahko po načelu združitve družine pridobijo status begunca po osnovnem pridobitelju tega statusa, kot obveznost, ki jo morajo države članice vnesti v svojo zakonodajo, temveč le kot možnost, neposredna uporaba Direktiv 2003/86/ES in 2011/95/ES glede kroga oseb, ki se štejejo za družinske člane, ni obvezna, kogentnih določb ZMZ, ki so s pravnim redom EU usklajene, pa tudi ni mogoče razlagati širše, kot so zapisane. Iz navedenega razloga ni utemeljena trditev, da naj bi bil ZMZ v tem delu v neskladju s pravnim redom EU.

14. Opredelitev družinskih članov v ZMZ ni v neskladju s 53. (zakonska zveza in družina) in 56. (pravice otrok) členom URS in tudi ne z 8. členom EKČP. Različni slovenski zakoni za urejanje različnih razmerij (zakonska zveza, preživljanje, davki, socialna varnost) različno definirajo družino, kar je glede na to, da definicija družine ni ustavna kategorija, ustavno dopustno. Tudi posebne pravice otrok niso določene z URS, temveč z zakonom, zakonski ureditvi se prepušča tudi varstvo otrokovih pravic. Prav tako iz EKČP ne izhaja definicija družinskih članov niti za potrebe mednarodne zaščite niti za druge potrebe, zato tudi ni mogoče uspešno uveljavljati, da je v tem delu ZMZ v nasprotju z EKČP. Vrhovno sodišče meni, da ureditev glede družinskih članov v ZMZ ni v nasprotju z URS in tudi ne z EKČP, zato ni prekinilo postopka in ni začelo ustavnega spora pred Ustavnim sodiščem RS.

15. Ne gre niti za nedopustno neenako obravnavanje (14. člen URS), če ZMZ nima enakih določb glede družinskih članov kot jih ima Zakon o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Čeprav so v ZTuj-2 družinski člani opredeljeni širše, to ne pomeni nedopustnega neenakega obravnavanja tujcev in prosilcev za mednarodno zaščito oziroma beguncev. Že njuna pravna položaja sta različna, kar je že lahko utemeljen razlog za različno ureditev.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča torej tožena stranka z zavrnitvijo tožničine zahteve za združitev z mladoletno sestro ni kršila določb ZMZ, ki obveznosti države do take združitve ne predvideva, niti ni kršila določb URS, EKČP in Direktiv EU, pravilno pa je storilo tudi sodišče prve stopnje, ki je tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo.

17. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

29.01.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 99/2014
• Sodba I Up 101/2014
• Sodba I Up 95/2014