Sodba I Up 410/2013

Jedro

Prosilec za mednarodno zaščito na odločitev pristojnih organov, da bo predan odgovorni državi, ne more vplivati, razen če izkaže, da mu bodo v odgovorni državi kršene človekove pravice. To pa so tudi okoliščine, ki kažejo na uporabo določbe drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom (I. točka izreka sodbe in sklepa) ugodilo zahtevi tožnikov za izdajo začasne odredbe in do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu zadržalo izvršitev sklepa tožene stranke, št. 2142-189/2013/28 (1313-05) z dne 27. 8. 2013. Z izpodbijano sodbo (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-189/2013/28 (1313-05) z dne 27. 8. 2013. Tožena stranka je z navedenim sklepom (1. točka izreka) na podlagi 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku upravni zadevi A. A. in B. B. združila v en postopek in na podlagi 33. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ter prvim odstavkom 3. člena Uredbe Sveta (ES), št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003, o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju Dublinska uredba) odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj za mednarodno zaščito prosilcev B. B., roj. ... 1984 v kraju Ačhoj-Martan, Ruska Federacija, in B. B., roj. ... 1980 v kraju Tomsk, Ruska Federacija, saj bosta imenovana predana Avstriji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njunih prošenj za mednarodno zaščito (2. točka izreka).

2. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sklicuje se na 3. člen Dublinske uredbe, 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju MKVČP) ter drugi odstavek 71. člena ZUS-1.

3. Tožnika s pritožbo izpodbijata sodbo (II. točka izreka sodbe in sklepa) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Ne strinjata se z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je potrdilo odločitev tožene stranke v delu, ki se nanaša na odločitev tožene stranke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njune prošnje za mednarodno zaščito. Menita, da bi bil njun položaj v Avstriji, kamor naj bi bila predana, veliko slabši kot v Sloveniji. Uradne osebe so tekom njunega postopka za pridobitev mednarodne zaščite v Avstriji kršile njune temeljne človekove pravice z diskriminatornim ravnanjem, ogrožanjem zdravja tožnice, poleg tega pa sta v Avstriji izpostavljena nevarnosti profesionalnih morilcev, ki imajo „očitno dobro napeljane mreže v Avstriji, zato tam prihaja do umorov Čečenov“. Predlagata, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

7. Dublinska uredba vzpostavlja merila in mehanizme za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni državi članici vloži državljan tretje države. V določbah prvega odstavka 3. člena navedena uredba določa, da prošnjo za mednarodno zaščito kateregakoli državljana tretje države, ki na meji ali ozemlju katerekoli od držav članic zaprosi za mednarodno zaščito, obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja. Po določbah drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe, pa lahko z odstopanjem od prvega odstavka, vsaka država članica obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil državljan tretje države, tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila te uredbe. V takem primeru navedena članica postane odgovorna v smislu te uredbe in prevzame obveznost v zvezi z odgovornostjo. Na podlagi točke e 16. člena Dublinske uredbe, je država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje po tej uredbi, obvezna pod pogoji iz 20. člena Dublinske uredbe ponovno sprejeti državljana tretje države, katerega prošnjo je zavrnila in je na ozemlju druge države članice brez dovoljenja.

8. Iz izpodbijane sodbe in podatkov v predloženih spisih izhaja, da sta tožnika dne 25. 7. 2013 vložila prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji; da je tožena stranka dne 26. 7. 2013 iz Centralne baze EURODAC prejela podatek, da sta bila tožnika dne 1. 10. 2010 vnesena v Centralno bazo EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito s strani Republike Avstrije, dne 28. 2. 2013 kot prosilca za mednarodno zaščito s strani Francije in dne 11. 4. 2013 kot prosilca za mednarodno zaščito s strani Republike Avstrije; da je Avstrija leta 2010 zavrnila njuni prošnji za mednarodno zaščito in sta tožnika Avstrijo samovoljno zapustila; da sta 28. 2. 2013 zaprosila za mednarodno zaščito v Franciji, ki ju je na podlagi Dublinske uredbe vrnila v Avstrijo; da sta ponovno vložila prošnjo za mednarodno zaščito v Avstriji, vendar sta dne 23. 4. 2013 Avstrijo samovoljno zapustila.

9. V obravnavanem primeru je po izpeljanem postopku, ki ga predvideva Dublinska uredba, Republika Avstrija potrdila, da je po merilih iz te uredbe v skladu z e točko prvega odstavka 16. člena odgovorna država za obravnavanje prošnje tožnikov za mednarodno zaščito in z Republiko Slovenijo dogovorila njuno predajo.

10. Dublinska uredba prosilcu za mednarodno zaščito ne daje pravice do izbire države članice, odgovorne za obravnavo njegove prošnje. V odnosu do vlagateljev prošnje za mednarodno zaščito je v postopku določitve države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, pomembno le, da jih država članica, v kateri je bila prošnja vložena, obvesti o tem, da ne bo obravnavala njihove prošnje, in o tem, da bodo predani v odgovorno državo članico (prvi odstavek 19. člena Dublinske uredbe). To pa je tožena stranka v obravnavanem primeru z izpodbijanim sklepom tudi storila.

11. Pritožbeni ugovori po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljeni.

12. Prosilec za mednarodno zaščito na odločitev pristojnih organov, da bo predan odgovorni državi, ne more vplivati, razen če izkaže, da mu bodo v odgovorni državi kršene človekove pravice. To pa so tudi okoliščine, ki kažejo na uporabo določbe drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. V obravnavani zadevi sta tožena stranka in sodišče prve stopnje presodila, da takšne okoliščine v tem primeru niso izkazane.

13. Iz podatkov v predloženih spisih izhaja, da sta tožnika sama zatrjevala, da je bila tožnici v Avstriji (kjer sta tožnika že dvakrat zaprosila za mednarodno zaščito) nudena potrebna zdravstvena oskrba. Ob takšnem zatrjevanju in ob pomanjkanju dokazov, ki bi kazali na to, da bi tožnici oziroma tožniku s strani avstrijskih organov grozilo zatrjevano diskriminatorno ravnanje, ki bi pomenilo kršitev človekovih pravic v smislu nehumanega ravnanja z njima, tožena stranka tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno ni uporabila t. i. klavzule suverenosti iz drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe in ni obravnavala prošnje za mednarodno zaščito. Iz podatkov v predloženih spisih namreč izhaja, da je tožena stranka dala tožnikoma možnost, da predložita kakršnekoli konkretnejše dokaze o tem, da bi jima bile s premestitvijo v Avstrijo kot odgovorno državo za obravnavanje njune prošnje kršene njune temeljne človekove pravice, vendar pa tega nista storila. Pri samem prevozu v državo, odgovorno za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, pa je tudi sicer treba upoštevati posebne zdravstvene zahteve osebe, ki se tej državi predaja. Ker Vrhovno sodišče ne dvomi v to, da se v postopkih pred avstrijskimi pristojnimi organi spoštujejo človekove pravice prosilcev za mednarodno zaščito, tožnika pa kljub temu, da je dokazno breme glede okoliščin, ki naj bi to prepričanje sodišča omajale, v prvi vrsti na njima, tega prepričanja nista uspela omajati, njuni pritožbeni ugovori o tem, da jima bodo v Avstriji kršene človekove pravice in da bo njun položaj v Avstriji, kot odgovorni državi za obravnavanje njune prošnje, veliko slabši kot v Sloveniji, na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati.

14. Glede na to, da v postopku ponovnega sprejema prosilcev za mednarodno zaščito po Dublinski uredbi niso pomembne okoliščine, ki se nanašajo na razloge za priznanje mednarodne zaščite, pritožbene navedbe tožnikov glede obstoja takšnih okoliščin, niso upoštevne. V primerih, ko je državljan tretje države že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v eni od držav članic, namreč ne gre za ugotavljanje dejanskega stanja oziroma preverjanja okoliščin, ki so pomembne za odločitev o vlogi za mednarodno zaščito, ampak zgolj za določitev odgovorne države za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito na podlagi kriterijev, določenih v Dublinski uredbi.

15. Vrhovno sodišče je na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

29.01.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Up 236/2014
• UPRS sodba in sklep I U 771/2015
• sodba in sklep I U 1807/2011