<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba G 20/2010

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2013:G.20.2010
Evidenčna številka:VS4002412
Datum odločbe:17.12.2013
Senat:dr. Mile Dolenc (preds.), Marko Prijatelj (poroč.), Brigita Domjan Pavlin
Področje:PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - PRAVO EVROPSKE UNIJE
Institut:varstvo konkurence - preprečevanje omejevanja konkurence - omejevalni sporazum - usklajeno ravnanje - usklajeno ravnanje glede cen - cena dnevne smučarske vozovnice za odrasle - udeležba na sestanku, kjer je bilo govora o cenah - enake ali podobne cene smučarskih vozovnic - dogovor o popustih in cenah - usklajevanje cenovne politike - pojem stvarnega in geografskega trga - vzporedno obnašanje na trgu - učinek na trgovanje med državami članicami EU - kršitev 81. člena PES

Jedro

Tožnik izpodbija ugotovitev Urada v 51. točki izpodbijane odločbe, da je bil med prisotnimi pri dogovarjanju o cenah smučarskih vozovnic v sezonah 2000/2001, 2001/2002, 2002/2003, 2003/2004 in 2005/2006 tudi tožnikov predstavnik, U. U. Upravičeno opozarja, da je njegov predstavnik omenjen izključno v zapisniku 6. redne letne skupščine Združenja iz 34. točke izpodbijane odločbe, ko naj bi se stranke postopka dogovarjale oziroma usklajevale o cenovni politiki v sezoni 2002/2003, ne pa tudi v drugih dokumentih, katerih vsebino je Urad povzel v 30., 31., 32., 33. in 35. točki izpodbijane odločbe. To pomeni, da je Urad dokazal tožnikovo prisotnost zgolj na sestanku, ko je prišlo do dogovora o cenah v sezoni 2002/2003, ni pa uspel dokazati tožnikove udeležbe na sestankih, na katerih so se sklepali dogovori o cenah v sezonah 2000/2001, 2001/2002, 2003/2004 in 2005/2006.

Tudi popusti, ki se priznavajo imetnikom članske kartice SZS, Olimpijske kartice in strokovnim kadrom ZUTS-a pri SZS, namreč pomenijo del cene smučarske vozovnice, zato pomeni tudi dogovarjanje o teh popustih dogovarjanje o cenah smučarskih vozovnic.

Na podlagi podobnih cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle, pri čemer Urad ne pojasni, kdaj so cene podobne, ni mogoče sklepati o usklajenem ravnanju strank postopka na trgu. To pomeni, da zgolj na podlagi podatka o cenah dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2004/2005, 2006/2007 in 2007/2008 ni mogoče sklepati o dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju strank postopka na trgu.

Urad je znatni učinek na trgovanje med državami članicami utemeljil na trgovanju s poslovnimi deleži podjetij, ki upravljajo smučišča v Republiki Sloveniji. Ugotovil je, da omejevalna ravnanja strank postopka otežujejo podjetjem iz drugih držav članic vstop in poslovanje na slovenskem trgu. Vrhovno sodišče pritrjuje tožbenemu očitku v delu, da Urad ni pojasnil, kako omejevalna ravnanja strank postopka, torej dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje glede cen smučarskih vozovnic, otežujejo tujim podjetjem vstop in poslovanje na slovenskem trgu. V tem smislu pritrjuje tudi tožbeni navedbi, da Urad ni naredil celovite analize o učinku na trgovanje med državami članicami.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se odločba Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence 306-95/2009-62 z dne 11. 5. 2010 odpravi v delu, kjer ugotavlja tožnikovo odgovornost za udeležbo pri dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2000/2001, 2001/2002, 2003/2004, 2004/2005, 2005/2006, 2006/2007 in 2007/2008, in v delu, kjer ugotavlja tožnikovo odgovornost za kršitev 81. člena Pogodbe o Evropski skupnosti oziroma 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, ter se zadeva v tem obsegu vrne toženki v ponoven postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Urad) je z odločbo 306-95/2009-62 z dne 11. 5. 2010 (v nadaljevanju odločba) ugotovil, da so podjetja A., d. d. (v nadaljevanju A.), B. d. d.. (v nadaljevanju B.), C. d. o. o. (v nadaljevanju C.), D., d. o. o. (v nadaljevanju D.), E., d. o. o. (v nadaljevanju E.), F., d. d. (v nadaljevanju F.) in G. (v nadaljevanju Združenje) kršila 6. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) in od leta 2004 tudi 81. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (sedaj 101. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije), s tem ko so se dogovarjala oziroma usklajeno ravnala pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle za posamezno smučarsko sezono tako, da so določila podobne oziroma enake cene dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle za posamezno smučarsko sezono, in sicer:

- podjetje A. vsaj od leta 2000 do 31. 5. 2004,

- podjetje U. vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe,

- podjetje C. vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe,

- podjetje D. vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe,

- podjetje E. vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe,

- podjetje F. vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe in

- Združenje vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe,

kar predstavlja omejevalni sporazum oziroma usklajeno ravnanje med podjetji o pogojih poslovanja na trgu, katerega cilj oziroma učinek je preprečevanje, oviranje oziroma izkrivljanje konkurence v Republiki Sloveniji (1. točka izreka). Podjetjem, navedenim v 1. točki izreka, je prepovedal vsakršno nadaljnje dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje pri oblikovanju oziroma določanju cen smučarskih vozovnic (2. točka izreka). Urad je ugotovil še, da v postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka) in odločil, da se izvleček odločbe objavi na spletni strani Urada (4. točka izreka).

2. Tožnik v postopku sodnega varstva po ZPOmK-1 izpodbija odločbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) predlaga, da njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v celoti odpravi ter samo odloči o zadevi; podrejeno temu pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

3. Urad je na tožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom G 20/2010-6 z dne 25. 1. 2012 prekinilo postopek sodnega varstva zaradi vložitve zahteve za presojo ustavnosti 28. in 29. ter 54. do 61. člena ZPOmK-1 do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče). Ustavno sodišče je odločilo z odločbo U-I-40/2012 z dne 11. 4. 2013, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo 6. 5. 2013. Tega dne se je tako prekinjeni postopek sodnega varstva nadaljeval.

5. S 1. 1. 2013 je z delovanjem začela Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Agencija). V skladu z drugim odstavkom 12. člena novele ZPOmK-1B (Uradni list RS, št. 26/2011 z dne 8. 4. 2011) so se z dnem začetka dela Agencije nanjo prenesle zakonsko določene naloge in pristojnosti Urada, ki je z dnem začetka dela Agencije prenehal kot organ v sestavi ministrstva.

6. Ker je izpodbijano odločbo izdal Urad, Vrhovno sodišče pa v postopku sodnega varstva presoja njegovo odločbo, toženko v obrazložitvi imenuje Urad.

7. Tožba je delno utemeljena.

Glede sklepa o uvedbi postopka

8. Tožnik zatrjuje, da je Urad kršil določbe ZPOmK-1, ko je uvedel postopek na podlagi verjetnosti, ki naj bi izhajala iz cenika 08/09, objavljenega na spletni strani Združenja, in članka z naslovom „...“ Trdi, da ne gre za usklajeno ravnanje, če si podjetja izmenjujejo informacije o cenah, ki so javno dostopne, in obširno navaja, kako postanejo cene smučarskih vozovnic strank postopka javno dostopne.

9. Te tožbene navedbe se nanašajo na sklep o uvedbi postopka, zoper katerega pa tožnik ni vložil tožbe. Tudi sicer zoper ta sklep ni sodnega varstva (drugi odstavek 24. člena ZPOmK-1). Zato Vrhovno sodišče tega tožbenega očitka vsebinsko ni obravnavalo.

Glede kršitve načela materialne resnice

10. Tožnik uveljavlja kršitev načela materialne resnice. Navaja, da mora Urad v skladu z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se na podlagi 15. člena ZPOmK-1 uporablja tudi za postopek pred Uradom, ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Sklicuje se na 138. in prvi odstavek 139. člena ZUP in izpostavlja, da mora upravni organ ugotoviti ne samo dejstva, ki gredo stranki v škodo, temveč tudi tista dejstva, ki ji gredo v korist. Ta očitek ostaja na ravni posplošenega zatrjevanja kršitve in kot tak ne omogoča vsebinske presoje, zato se Vrhovno sodišče do njega ne more opredeliti.

Glede geografskega trga

11. Tožnik Uradu očita, da je pri določanju geografskega trga napačno uporabil materialno pravo. Navaja, da je upoštevni geografski trg območje, na katerem si konkurenti medsebojno konkurirajo pri prodaji ali nakupu proizvodov ali storitev, na katerem so pogoji konkurence dovolj homogeni in ki ga je mogoče razlikovati od sosednjih območij, ker so pogoji konkurence občutno drugačni. V obravnavani zadevi je po tožnikovem stališču geografski trg definiran preozko, saj za vsak posamezen smučarski center dokazljivo obstaja smučišče v sosednji državi, ki sodi v definicijo geografskega trga. Zatrjuje, da smučišča v Sloveniji niso konkurenca smučišču v A.; edino konkurenco mu namreč pomenijo bližnja avstrijska in italijanska smučišča, največjo pa smučišče V., ki je zamenljivo glede na svoje lastnosti, ceno in namen uporabe. Vztraja, da bi moral Urad trg razširiti še na najbližja tuja smučišča.

12. Urad je kot upoštevni geografski trg določil območje Republike Slovenije (47. točka izpodbijane odločbe), s pridržkom, da trga ni dokončno opredelil, saj to za postopek ni bistvenega pomena. V 48. točki izpodbijane odločbe je pojasnil, da gre v zadevi za dogovor o cenah, kar je omejitev po cilju, poleg tega pa dogovor o cenah sam po sebi izključuje uporabo pravil o omejitvah majhnega pomena, kjer so sicer relevantni tržni deleži podjetij na upoštevnem trgu. Tožnik ne izpodbija tega stališča, zato niso relevantne niti njegove tožbene navedbe, s katerimi izpodbija opredelitev upoštevnega geografskega trga. Vrhovno sodišče se zato do njih ni opredelilo.

Glede dogovarjanja strank postopka o cenah smučarskih vozovnic

13. V zvezi z dogovori o minimalnih, maksimalnih in priporočenih cenah smučarskih vozovnic, pri ugotavljanju katerih se je Urad oprl na zapisnike Združenja, tožnik navaja, da se ti zapisniki ne nanašajo na ceno smučarskih vozovnic, temveč zgolj na posamezne proizvode, to so Slovenska smučarska vozovnica (SSV), Modra kartica, Olimpijska kartica, produkta IVSI in ISIA, izkaznica Športni pedagogi in Slovenska turistična smučarska vozovnica (STSV). Navaja še, da so se vsi dogovori na ravni Združenja sklepali z namenom „pomagati k delovanju in popularizaciji slovenskega zimskega tako rekreativnega kot tudi tekmovalnega športa.“ Uradu očita, da je iz zapisnikov Združenja prepisal zgolj zanj ustrezne besedne formulacije in na njih utemeljil kršitev 6. člena ZPOmK-1. S tem v zvezi Uradu očita še, da bi moral za preveritev v postopku pridobljene listinske dokumentacije ter za ugotovitev pravilnega in resničnega dejanskega stanja razpisati ustno obravnavo, zaslišati priče in odgovorne osebe ter z namenom ugotovitve pravega dejanskega stanja opraviti druga dejanja v dokaznem postopku.

14. Tožnikov očitek je preveč splošen, da bi ga bilo mogoče vsebinsko preveriti. Tožnik se namreč v tožbi ne sooči z ugotovitvami Urada o posameznem zapisniku Združenja, kot te izhajajo iz 52. do 56. točke izpodbijane odločbe. Tožnik le posplošeno navaja, da se ti zapisniki nanašajo na druge proizvode, in posplošeno zatrjuje, da je Urad iz njih povzel le zanj ustrezne besedne formulacije. Pavšalen je tudi tožbeni očitek, ki meri na nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik namreč v tožbi ne navede, kaj konkretno bi Urad z izvedbo ustne obravnave in zaslišanjem prič ter odgovornih oseb ugotovil. Sklicevanje na pravilno in resnično dejansko stanje ne zadošča, saj gre za splošni pravni pojem, ki ga je treba vsebinsko napolniti s konkretnimi dejstvi.

Glede udeležbe strank postopka na sestankih Združenja

15. Tožnik v tožbi navaja, da je njegov predstavnik omenjen izključno v zapisniku 6. redne letne skupščine Združenja, katere relevantno vsebino Urad navaja v 34. točki izpodbijane odločbe.

16. S to tožbeno trditvijo tožnik izpodbija ugotovitev Urada v 51. točki izpodbijane odločbe, da je bil med prisotnimi pri dogovarjanju o cenah smučarskih vozovnic v sezonah 2000/2001, 2001/2002, 2002/2003, 2003/2004 in 2005/2006 tudi tožnikov predstavnik, U. U. Tožnik upravičeno opozarja, da je njegov predstavnik omenjen izključno v zapisniku 6. redne letne skupščine Združenja iz 34. točke izpodbijane odločbe, ko naj bi se stranke postopka dogovarjale oziroma usklajevale o cenovni politiki v sezoni 2002/2003, ne pa tudi v drugih dokumentih, katerih vsebino je Urad povzel v 30., 31., 32., 33. in 35. točki izpodbijane odločbe. To pomeni, da je Urad dokazal tožnikovo prisotnost zgolj na sestanku, ko je prišlo do dogovora o cenah v sezoni 2002/2003, ni pa uspel dokazati tožnikove udeležbe na sestankih, na katerih so se sklepali dogovori o cenah v sezonah 2000/2001, 2001/2002, 2003/2004 in 2005/2006. Vrhovno sodišče tako zaključuje, da je napačna ugotovitev Urada o tem, da je bil tožnikov predstavnik prisoten pri dogovarjanju o cenah smučarskih vozovnic v sezonah 2000/2001, 2001/2002, 2003/2004 in 2005/2006. Izpodbijana odločba je zato v tem delu obremenjena z nepravilno ugotovitvijo dejanskega stanja iz 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Glede dogovarjanja o cenah v sezoni 2002/2003

17. Svoj zaključek o dogovarjanju oziroma usklajevanju strank postopka glede cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezoni 2002/2003 je Urad oprl na zapis v zapisniku 6. redne letne skupščine Združenja z dne 19. 4. 2002, ki je povzet v 34. točki izpodbijane odločbe in iz katerega izhaja, da je skupščina pod točko Ad 4 obravnavala cenovno politiko za naslednjo sezono, pri čemer je izpostavljeno usklajevanje popustov in cen, s katerimi udeleženci skupaj nastopajo. Tožnik navaja, da je zaključek o vsebini dogovora na 6. redni letni skupščini Združenja iztrgan iz konteksta in zavajajoč. Zatrjuje, da so se na tem sestanku dogovarjali izključno o cenovni politiki in popustih za Smučarsko zvezo Slovenije (SZS), za kartice in strokovne kadre ZUTS-a pri SZS, za športne dneve in za SSV, torej o cenovni politiki netržnih proizvodov, o čemer priča besedna zveza v četrti alineji točke Ad 4 „s katerimi nastopamo skupaj“. Ta besedna zveza naj bi tudi kazala na to, da gre za posebne produkte za posebne skupine smučarjev in ne za običajne smučarske vozovnice.

18. Tožbeni očitek ni utemeljen. Tudi popusti, ki se priznavajo imetnikom članske kartice SZS, Olimpijske kartice in strokovnim kadrom ZUTS-a pri SZS, namreč pomenijo del cene smučarske vozovnice, zato pomeni tudi dogovarjanje o teh popustih dogovarjanje o cenah smučarskih vozovnic.

Glede vzporednega obnašanja in usklajenega ravnanja

19. Tožnik očita Uradu, da je napačno uporabil 6. člen ZPOmK-1, ko je o usklajenem ravnanju strank postopka sklepal na podlagi izmenjave podatkov o cenah, ki so javno dostopne. Pri tem se sklicuje na odločbo Urada v zadevi 3074-4/00 z dne 19. 6. 2001, iz katere po njegovih navedbah izhaja, da izmenjava cenikov med podjetji, če so cene javno dostopne, ni kršitev 6. člena ZPOmK-1.

20. Tožnik gradi svoj tožbeni očitek na predpostavki, da so si stranke postopka izmenjevale podatke o cenah smučarskih vozovnic, potem ko so bile te cene že javno objavljene. To pa ne izhaja iz ugotovitev Urada. V 57. točki izpodbijane odločbe je namreč Urad ugotovil, da so stranke postopka posredovale Združenju okvirne cene smučarskih vozovnic za sezono 2001/2002 do 10. julija, medtem ko so se ceniki smučarskih vozovnic objavili (in tako postali javno dostopni) v septembru oziroma v začetku oktobra. Iz tega torej izhaja, da je do izmenjave podatkov o cenah prišlo pred javno objavo cen, zaradi česar ne gre za ravnanje, ki bi bilo izključeno iz dometa 6. člena ZPOmK-1.

21. Tožnik izpodbija tudi zaključek Urada o tem, da je na podlagi podobnih oziroma enakih cen dnevnih smučarskih vozovnic mogoče sklepati o usklajenem ravnanju strank postopka na trgu. Pri tem se sklicuje na prakso Urada v zadevah, kjer je usklajeno ravnanje resnično lahko bila edina verjetna razlaga vzporednega obnašanja, saj so vse stranke postopka sočasno napovedale zvišanje cen v skoraj enakem znesku in ga tudi izvedle na isti dan oziroma so vse stranke postopka uvedle določeno storitev proti plačilu na isti dan in v isti višini. Zatrjuje, da v tej zadevi ni mogoče sklepati o usklajenem ravnanju, saj so stranke v zelo različnih časovnih obdobjih sprejemale cene, in sicer od maja do oktobra, cene strank postopka pa so se tudi razlikovale zaradi različnih pogojev in okoliščin.

22. Vrhovno sodišče pritrjuje tožbenemu očitku, da na podlagi podobnih cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle, pri čemer Urad ne pojasni, kdaj so cene podobne, ni mogoče sklepati o usklajenem ravnanju strank postopka na trgu. To pomeni, da zgolj na podlagi podatka o cenah dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2004/2005, 2006/2007 in 2007/2008 ni mogoče sklepati o dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju strank postopka na trgu. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da je izpodbijana odločba v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 in 58. členom ZPOmK-1, saj se je v tem delu ne da preizkusiti.

23. V 49. točki izpodbijane odločbe (v povezavi s tabelo v 28. točki) je Urad ugotovil, da so bile v sezoni 2008/2009 cene dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle enake na vseh smučiščih z izjemo C.; v sezoni 2009/2010 pa so bile cene izenačene na vseh smučiščih. Urad je ocenil, da popolnega izenačenja cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle ni mogoče pripisati neodvisnemu prilagajanju podjetij razmeram na trgu, saj se smučišča razlikujejo po obsegu in številu prog, opremljenosti posameznega smučišča in starosti žičniških naprav.

24. Tožnik izpodbija ta zaključek z navedbo, da v sezoni 2009/2010 ni imel enakih cen za študente, otroke, seniorje in popoldansko smuko. Te navedbe Vrhovno sodišče v skladu z določbo 57. člena ZPOmK-1 ni upoštevalo. Gre namreč za novo dejstvo, ki ga tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati. Iz tožnikove izjave o povzetku relevantnih dejstev namreč ne izhaja, da bi tožnik to dejstvo navajal že v postopku pred Uradom. Vrhovno sodišče je zato ta tožbeni očitek zavrnilo.

25. Na podlagi povedanega Vrhovno sodišče zaključuje, da tožnik s tožbo ni izpodbil ugotovitev Urada o svojem sodelovanju pri dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju glede cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2002/2003, 2008/2009 in 2009/2010. Glede tožnikovega sodelovanja pri dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju glede cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2000/2001, 2001/2002, 2003/2004 in 2005/2006 Vrhovno sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba v tem delu obremenjena z nepravilno ugotovitvijo dejanskega stanja iz 3. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1; glede tožnikovega sodelovanja pri dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju v sezonah 2004/2005, 2006/2007 in 2007/2008 pa z bistveno kršitvijo določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 in 58. členom ZPOmK-1.

Uporaba 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU - učinek na trgovanje med državami članicami

26. Tožnik očita Uradu, da ni naredil celovite analize o učinku na trgovanje med državami članicami. Po tožnikovem stališču Urad zgolj pavšalno navaja, da imajo stranke postopka velik tržni delež pri prodaji smučarskih vozovnic in da bi lahko smučišča v Republiki Sloveniji upravljala tudi podjetja iz tujine, pri čemer pa naj bi očitano omejevalno ravnanje oteževalo drugim podjetjem vstop in poslovanje na slovenskem trgu in tako znatno vplivalo na trgovanje med državami članicami. Izpodbijani odločbi očita, da ne navaja, kakšne negativne učinke naj bi omejevalno ravnanje imelo na konkurenčna smučišča v sosednjih državah in na katera smučišča v tujini, pri čemer naj bi bilo splošno znano dejstvo, da za upravljanje smučišč v Republiki Sloveniji ni zanimanja tujih podjetij že zaradi samega gospodarskega sistema, previsokih davkov in previsoke cene dela. Prepričan je, da znatnih učinkov na trgovanje med državami članicami ni, zato jih Urad s celovito analizo ni mogel dokazati. Zaključuje, da posledično ni bilo kršitve evropskega konkurenčnega prava, zaradi česar je treba postopek v tem delu ustaviti.

27. Iz 79. točke izpodbijane odločbe izhaja, da je Urad znatni učinek na trgovanje med državami članicami utemeljil na trgovanju s poslovnimi deleži podjetij, ki upravljajo smučišča v Republiki Sloveniji. Ugotovil je, da omejevalna ravnanja strank postopka otežujejo podjetjem iz drugih držav članic vstop in poslovanje na slovenskem trgu. Vrhovno sodišče pritrjuje tožbenemu očitku v delu, da Urad ni pojasnil, kako omejevalna ravnanja strank postopka, torej dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje glede cen smučarskih vozovnic, otežujejo tujim podjetjem vstop in poslovanje na slovenskem trgu. V tem smislu pritrjuje tudi tožbeni navedbi, da Urad ni naredil celovite analize o učinku na trgovanje med državami članicami. Izpodbijana odločba je zato v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 in 58. členom ZPOmK-1. Vrhovno sodišče ni upoštevalo dodatne obrazložitve o uporabi 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU, ki jo je podal Urad v odgovoru na tožbo. Z dopolnjevanjem razlogov v upravnem sporu je namreč tožniku odvzeta možnost, da vloži učinkovito pravno sredstvo za zavarovanje svojih pravic.(1)

28. Vrhovno sodišče se je s tem opredelilo (le) do tistih tožbenih navedb, ki so bile pomembne za odločitev v zadevi.

Odločitev Vrhovnega sodišča

29. Izpodbijana odločba je v delu, kjer ugotavlja tožnikovo odgovornost za udeležbo pri dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2000/2001, 2001/2002, 2003/2004 in 2005/2006 obremenjena s kršitvijo po 3. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1; v delu, kjer ugotavlja tožnikovo odgovornost za udeležbo pri dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic v sezonah 2004/2005, 2006/2007 in 2007/2008, in v delu, kjer ugotavlja tožnikovo odgovornost za kršitev 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU, pa z bistveno kršitvijo določb postopka po 2. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi delno ugodilo, izpodbijano odločbo v tem delu odpravilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo Agenciji v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V preostalem delu je tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

30. V ponovljenem postopku naj Agencija upošteva, da mora v primeru, ko tožnikovo udeležbo pri kartelnem dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju utemeljuje z njegovimi stiki z ostalimi strankami postopka, dokazati tožnikovo udeležbo na sestanku, na katerem so se stranke postopka usklajevale. Dokaz o udeležbi podjetja na sestanku in dejstvo, da je podjetje še naprej dejavno na trgu, namreč tvorita podlago domnevi, da je podjetje pri odločanju, kako bo ravnalo na trgu, upoštevalo podatke, ki si jih je izmenjalo s konkurenti. V primeru pa, ko Agencija o usklajenem ravnanju sklepa na podlagi ravnanja strank postopka na trgu, mora to ravnanje določno opredeliti. V primeru različnih cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle se kot podlaga za ta zaključek ponuja skrbna analiza trga in gibanja cen proizvodov strank postopka.

31. V zvezi s kršitvijo 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU naj Agencija v ponovljenem postopku pojasni, kako omejevalna ravnanja strank postopka, torej dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje glede cen smučarskih vozovnic, otežujejo tujim podjetjem vstop in poslovanje na slovenskem trgu oziroma naj se pri presoji učinka na trgovanje med državami članicami opre na analizo narave sporazuma in ravnanj, vrste blaga in storitev, ki so predmet sporazuma, ter položaj in pomembnost relevantnih podjetij. Pri tem Vrhovno sodišče opozarja na nedoslednost sklicevanja Urada v odgovoru na tožbo na domnevo učinka na trgovanje med državami članicami v primeru, ko je kot geografski trg določen celoten trg države članice. V 48. točki izpodbijane odločbe je namreč Urad obrazložil, da upoštevnega (geografskega) trga ni dokončno opredelil, saj ta ni bistvenega pomena za ugotovitev kršitve. Če bo Agencija ugotovila, da imajo omejevalna ravnanja strank postopka učinek na trgovanje med državami članicami, naj upošteva, da je določba 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU del slovenskega pravnega reda šele od 1. 5. 2004, ko je Slovenija postala članica Evropske unije.

32. Ker tožnik ni zahteval povračila stroškov postopka sodnega varstva, Vrhovno sodišče o njih ni odločalo.

---.---

Op. št. (1): Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi 30/2010 z dne 27. 9. 2011, 13. točka.


Zveza:

Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. ZPomK-1 člen 6, 24, 24/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.02.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYxNzI5