Sodba G 19/2010

Jedro

Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku nadzora, zato sklicevanje na določbe o zastaranju pregona za prekršek ni utemeljeno.

Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije, ki je v tej zadevi uporabljena kot prepričevalni argument zaradi enake vsebine evropske in slovenske pravne ureditve omejevalnih sporazumov, izhaja, da je temeljna zahteva določb PES o konkurenci, da vsak gospodarski subjekt samostojno določa politiko, ki jo namerava voditi na trgu. V tem smislu 81. člen PES odločno nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med podjetji, ki bi bodisi vplival na ravnanje dejanskega ali potencialnega konkurenta na trgu bodisi bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je podjetje odločilo, ali ki se ga namerava držati, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov vzpostavitev konkurenčnih razmer, ki ne ustrezajo normalnim razmeram na zadevnem trgu. Urad je v 69. točki izpodbijane odločbe ugotovil, da priporočilo o ceni dejansko vpliva na poslovno politiko vseh subjektov na trgu in omejuje cenovno konkurenco med njimi. Ker torej 81. člen PES in 6. člen ZPOmK-1 prepovedujeta že sam stik med podjetji, ki vpliva na njihovo cenovno politiko, tožbene navedbe o posledicah takšnega stika za presojo o tožnikovi kršitvi v sezoni 2005/2006 niso pravno pomembne.

Sklicevanje na bistveno različne cene dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle ni pravno pomembno glede sezon 2000/2001 do 2003/2004 in glede sezone 2005/2006. Za te sezone je Urad na podlagi zapisov s sestankov ugotovil, da so se stranke postopka dogovarjale o cenah dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle. Prepovedano je že samo dogovarjanje o cenah, zato ugotavljanje posledic tega dogovarjanja ni potrebno.

Drugače pa velja glede sezon 2004/2005, 2006/2007, 2007/2008 in 2008/2009. Urad za te sezone ni pridobil neposrednih dokazov o dogovorih med strankami postopka. V teh sezonah je na obstoj dogovorov o cenah sklepal na podlagi usklajenih cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle, navedenih v tabeli iz 28. točke izpodbijane odločbe, pri čemer iz 50. in 58. točke izpodbijane odločbe izhaja, da Urad pod pojmom usklajene cene razume enake oziroma podobne cene smučarskih vozovnic. Zgolj na podlagi podobnih cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle, pri čemer Urad ne pojasni, kdaj so si cene podobne, brez kakršnekoli analize gibanja cen v teh sezonah glede na predhodno sezono, ni mogoče govoriti o vzporednem ravnanju subjektov na trgu, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati o usklajenem ravnanju.

Z navedbo o razlogu za dvig cene smučarske vozovnice na 28 EUR, ki se je na trgu odrazilo kot vzporedno obnašanje, je tožnik omajal domnevo, da bi bilo usklajeno ravnanje edina verjetna razlaga vzporednega obnašanja. Ker Urad pri ugotavljanju tožnikove kršitve v sezoni 2009/2010 ni presojal tožnikovih navedb o razlogu za dvig cene dnevne smučarske vozovnice v tej sezoni, tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvu, pomembnem za izdajo izpodbijane odločbe.

Urad je znatni učinek na trgovanje med državami članicami utemeljil na trgovanju s poslovnimi deleži podjetij, ki upravljajo smučišča v Republiki Sloveniji. Ugotovil je, da omejevalna ravnanja strank postopka otežujejo podjetjem iz drugih držav članic vstop in poslovanje na slovenskem trgu. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti, saj Urad ni pojasnil, kako omejevalna ravnanja strank postopka, torej dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje glede cen smučarskih vozovnic, otežujejo tujim podjetjem vstop in poslovanje na slovenskem trgu.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se odločba Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence 306-95/2009-62 z dne 11. 5. 2010 odpravi v delu, kjer ugotavlja tožnikovo odgovornost za udeležbo pri dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2004/2005, 2006/2007, 2007/2008, 2008/2009 in 2009/2010, in v delu, kjer ugotavlja tožnikovo odgovornost za kršitev 81. člena Pogodbe o Evropski skupnosti oziroma 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, ter se v tem obsegu zadeva vrne toženki v ponoven postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne po vročitvi sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Urad) je z odločbo 306-95/2009-62 z dne 11. 5. 2010 (v nadaljevanju odločba) ugotovil, da so podjetja A., d. d. (v nadaljevanju A.), B. d. d.. (v nadaljevanju B.), C., d. o. o. (v nadaljevanju C.), D., d. o. o. (v nadaljevanju D.), E., d. o. o. (v nadaljevanju E.), F., d. d. (v nadaljevanju F.) in G. (v nadaljevanju Združenje) kršila 6. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) in od leta 2004 tudi 81. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (sedaj 101. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije), s tem ko so se dogovarjala oziroma usklajeno ravnala pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle za posamezno smučarsko sezono tako, da so določila podobne oziroma enake cene dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle za posamezno smučarsko sezono, in sicer:

- podjetje A. vsaj od leta 2000 do 31. 5. 2004,

- podjetje U. vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe,

- podjetje C. vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe,

- podjetje D. vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe,

- podjetje E. vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe,

- podjetje F. vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe in

- Združenje vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe,

kar predstavlja omejevalni sporazum oziroma usklajeno ravnanje med podjetji o pogojih poslovanja na trgu, katerega cilj oziroma učinek je preprečevanje, oviranje oziroma izkrivljanje konkurence v Republiki Sloveniji (1. točka izreka). Podjetjem, navedenim v 1. točki izreka, je prepovedal vsakršno nadaljnje dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje pri oblikovanju oziroma določanju cen smučarskih vozovnic (2. točka izreka). Urad je ugotovil še, da v postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka) in odločil, da se izvleček odločbe objavi na spletni strani Urada (4. točka izreka).

2. Tožnik v postopku sodnega varstva po ZPOmK-1 izpodbija odločbo Urada v celoti, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) predlaga, da njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša nanj, odpravi ter postopek zoper njega ustavi; Uradu pa naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

3. Urad je na tožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom G 19/2010-6 z dne 25. 1. 2012 prekinilo postopek sodnega varstva zaradi vložitve zahteve za presojo ustavnosti 28. in 29. ter 54. do 61. člena ZPOmK-1 do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče). Ustavno sodišče je odločilo z odločbo U-I-40/2012 z dne 11. 4. 2013, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo 6. 5. 2013. Tega dne se je tako prekinjeni postopek sodnega varstva nadaljeval.

5. S 1. 1. 2013 je z delovanjem začela Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Agencija). V skladu z drugim odstavkom 12. člena novele ZPOmK-1B (Uradni list RS, št. 26/2011 z dne 8. 4. 2011) so se z dnem začetka dela Agencije nanjo prenesle zakonsko določene naloge in pristojnosti Urada, ki je z dnem začetka dela Agencije prenehal kot organ v sestavi ministrstva.

6. Ker je izpodbijano odločbo izdal Urad, Vrhovno sodišče pa v postopku sodnega varstva presoja njegovo odločbo, toženko v obrazložitvi imenuje Urad.

7. Tožba je delno utemeljena.

Glede zastaranja pregona in zakonitosti pridobljenih dokazov

8. Tožnik očita Uradu, da se v 20. točki izpodbijane odločbe zavestno ni opredelil do ugovora zastaranja po 75. členu ZPOmK-1 in do zakonitosti pridobljenih dokazov. V tožbi ponavlja svoj ugovor zastaranja pregona za prekršek in vztraja, da dokazi, datirani pred 28. 10. 2007, niso bili zakonito pridobljeni. Svoje stališče utemeljuje z navedbo, da v postopku pred Uradom ni mogoče uporabiti dokazov, katerih datum je starejši od datuma, ko je postopek o prekršku še bil dopusten.

9. V 20. točki izpodbijane odločbe je Urad pojasnil, da je ugovor zastaranja institut postopka o prekršku in ne institut upravnega postopka, zato ga je kot nepomembnega za odločitev o kršitvi zavrnil. Temu pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. ZPOmK-1 namreč ločuje nadzorni postopek in postopek o prekršku. Nadzorni postopek je poseben upravni postopek, v katerem Urad odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank in se konča z ugotovitvijo, da je nadzorovana oseba ravnala v nasprotju s 6. oziroma 9. členom ZPOmK-1, oziroma se postopek ustavi. V postopku o prekršku, ki sledi nadzornemu postopku, pa Urad izreka globo kot represivni ukrep. Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku nadzora, zato sklicevanje na določbe o zastaranju pregona za prekršek ni utemeljeno. V zvezi z očitkom o nezakonitosti pridobljenih dokazov, ki so datirani pred 28. 10. 2007, Vrhovno sodišče opozarja, da je zastaranje institut, ki časovno omejuje možnost ukrepanja države zoper storilca prekrška. Zastaranje postopka o prekršku pomeni, da po preteku relativnega zastaralnega roka za pregon postopka o prekršku ni več mogoče začeti, po preteku absolutnega zastaralnega roka za pregon pa morebiti že začetega postopka o prekršku ni mogoče dokončati, ampak je treba postopek ustaviti. Učinek zastaranja pregona je torej v nedopustnosti vodenja oziroma nadaljevanja postopka. Zastaranje pregona za prekršek pa samo po sebi ne pomeni, da so dokazi, ki izvirajo iz obdobja, ko naj bi pregon že zastaral, nezakoniti, kot želi to prikazati tožnik.

Glede udeležbe na sestankih

10. Tožnik navaja, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da na sestankih, kjer naj bi se sprejemale sporne odločitve in sklepi, največkrat sploh ni sodeloval; na sestankih in pri komunikaciji, kjer pa je sodeloval, pa ni takšnih dokazov, ki bi kazali na dogovarjanje o cenah smučarskih vozovnic. Te tožbene navedbe ostajajo na ravni posplošenih očitkov. Tožnik namreč konkretizirano ne navede, na katerih sestankih ni sodeloval, temveč zgolj posplošeno navaja, da na teh sestankih največkrat ni sodeloval, hkrati pa priznava, da je sodeloval na nekaterih sestankih. Takšne navedbe Vrhovnemu sodišču ne omogočajo vsebinske presoje tožbenega očitka, zato ga je kot neutemeljenega zavrnilo.

11. Konkretizirano tožnik izpodbija zgolj svojo prisotnost na sestanku Združenja dne 30. 6. 2005, kjer so se stranke postopka dogovorile o priporočenih izhodiščnih cenah smučarske vozovnice, ki naj bi se v sezoni 2005/2006 gibale med 5.000,00 SIT in 5.800,00 SIT. Navaja, da njegov zakoniti zastopnik na tem sestanku ni bil prisoten. Urad se v odgovoru na tožbo sklicuje na 49. točko izpodbijane odločbe, iz katere izhaja, da je bil tožnikov predstavnik prisoten na sestankih, kjer so se stranke dogovarjale o cenah smučarskih vozovnic, oziroma je bil opravičeno odsoten, kar pa kaže na to, da je bil seznanjen s problematiko, ki se je obravnavala. Ugotovitve o tem, da je bil tožnik kljub odsotnosti seznanjen s problematiko, ki se je obravnavala, tožnik ne izpodbija, zato tožbena trditev, da na tem sestanku ni bil prisoten, ni pravno relevantna.

Glede dogovarjanja v sezoni 2005/2006

12. V zvezi z dogovorom o priporočenih izhodiščnih cenah smučarske vozovnice, ki naj bi se v sezoni 2005/2006 gibale med 5.000,00 SIT in 5.800,00 SIT, o čemer so se stranke postopka dogovorile na sestanku dne 30. 6. 2005, tožnik navaja, da svoje cene ni oblikoval v dogovorjenem okviru. Izpodbija tudi presojo Urada v 55. točki izpodbijane odločbe, da njegova cena smučarske vozovnice (4.800,00 SIT) ne pomeni bistvenega odstopanja od predlagane priporočene cene.

13. Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije, ki je v tej zadevi uporabljena kot prepričevalni argument zaradi enake vsebine evropske in slovenske pravne ureditve omejevalnih sporazumov, izhaja, da je temeljna zahteva določb PES o konkurenci, da vsak gospodarski subjekt samostojno določa politiko, ki jo namerava voditi na trgu. V tem smislu 81. člen PES odločno nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med podjetji, ki bi bodisi vplival na ravnanje dejanskega ali potencialnega konkurenta na trgu bodisi bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je podjetje odločilo, ali ki se ga namerava držati, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov vzpostavitev konkurenčnih razmer, ki ne ustrezajo normalnim razmeram na zadevnem trgu.(1) Urad je v 69. točki izpodbijane odločbe ugotovil, da priporočilo o ceni dejansko vpliva na poslovno politiko vseh subjektov na trgu in omejuje cenovno konkurenco med njimi. Ker torej 81. člen PES in 6. člen ZPOmK-1 prepovedujeta že sam stik med podjetji, ki vpliva na njihovo cenovno politiko, tožbene navedbe o posledicah takšnega stika za presojo o tožnikovi kršitvi v sezoni 2005/2006 niso pravno pomembne. Vrhovno sodišče je zato tožbeni očitek kot neutemeljen zavrnilo.

Enake oziroma podobne cene smučarskih vozovnic

14. Tožnik izpodbija zaključek Urada o tem, da so bile cene smučarskih vozovnic za odrasle ves čas očitane kršitve podobne, in se pri tem sklicuje na tabelo v 28. točki izpodbijane odločbe. Navaja, da so se - z izjemo sezone 2009/2010 - njegove cene smučarskih vozovnic vsaj za 7 pa vse do 26 % razlikovale od cen smučarskih vozovnic ostalih strank postopka, kar je podlaga za sklep, da so imele stranke postopka bistveno različne cene smučarskih vozovnic. Na podlagi tako različnih cen smučarskih vozovnic po tožnikovem stališču ni mogoče govoriti ne o enotnem ravnanju tožnika z ostalimi strankami postopka ne o vzporednem obnašanju strank postopka.

15. Sklicevanje na bistveno različne cene dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle ni pravno pomembno glede sezon 2000/2001 do 2003/2004 in glede sezone 2005/2006. Za te sezone je Urad na podlagi zapisov s sestankov ugotovil, da so se stranke postopka dogovarjale o cenah dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle. Prepovedano je že samo dogovarjanje o cenah, zato ugotavljanje posledic tega dogovarjanja ni potrebno. Ta pa pomeni, da s sklicevanjem na bistveno različne cene dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle tožnik ne more izpodbiti ugotovljene kršitve v sezonah 2000/2001 do 2003/2004 in sezoni 2005/2006.

16. Drugače pa velja glede sezon 2004/2005, 2006/2007, 2007/2008 in 2008/2009. Iz 57. točke izpodbijane odločbe izhaja, da Urad za te sezone ni pridobil neposrednih dokazov o dogovorih med strankami postopka. V teh sezonah je na obstoj dogovorov o cenah sklepal na podlagi usklajenih cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle, navedenih v tabeli iz 28. točke izpodbijane odločbe, pri čemer iz 50. in 58. točke izpodbijane odločbe izhaja, da Urad pod pojmom usklajene cene razume enake oziroma podobne cene smučarskih vozovnic. Zgolj na podlagi podobnih cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle, pri čemer Urad ne pojasni, kdaj so si cene podobne, brez kakršnekoli analize gibanja cen v teh sezonah glede na predhodno sezono, ni mogoče govoriti o vzporednem ravnanju subjektov na trgu, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati o usklajenem ravnanju. Urad v odgovoru na tožbo sicer navaja, da je na koordinacijo med strankami postopka sklepal na podlagi obnašanja strank na trgu in kot primer takšnega obnašanja navaja dvig cen konkurentov, ki je podoben v znesku ali odstotku in času spremembe. Vendar pa Vrhovno sodišče teh, tudi sicer presplošnih razlogov, ni upoštevalo, saj Urad z odgovorom na tožbo ne more dopolnjevati razlogov izpodbijane odločbe. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da izpodbijane odločbe v delu, kjer ugotavlja obstoj usklajenih cen v sezonah 2004/2005, 2006/2007, 2007/2008 in 2008/2009 ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana odločba je zato v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in 58. členom ZPOmK-1.

17. Tožnik izpodbija tudi zaključek Urada iz 49. točke izpodbijane odločbe, da je v sezoni 2009/2010 ceno svoje smučarske vozovnice dokončno uskladil s cenami ostalih strank postopka prav zaradi usklajenega ravnanja in ne zaradi razlogov, ki jih je navedel v svoji izjavi o povzetku relevantnih dejstev. Tožnik je namreč zatrjeval, da je v tej sezoni prišlo do združitve smučišča C. s smučiščem W., zato sta obe smučišči določili skupno ceno smučarske vozovnice, ki je veljala za italijansko in slovensko stran skupnega smučišča. Navaja tudi, da je povsem nelogično, da bi svoje cene izenačil s cenami drugih strank postopka šele v smučarski sezoni 2009/2010, če se mu že od leta 2000 očita usklajeno ravnanje.

18. Z navedbo, da je dvig cene dnevne smučarske vozovnice za odrasle v sezoni 2009/2010 na 28 EUR posledica združitve smučišča C. s smučiščem W., tožnik izpodbija zaključek Urada, da je usklajeno ravnanje strank postopka edina verjetna razlaga vzporednega obnašanja na trgu. Trdi, da je pri oblikovanju cene dnevne smučarske vozovnice za odrasle sodeloval s podjetjem, ki upravlja smučišče W., ne pa s strankami postopka. Urad je pri presoji te navedbe (49. točka izpodbijane odločbe) kot odločilno štel okoliščino, da je tožnik ceno dnevne smučarske vozovnice uskladil ravno s ceno na drugih smučiščih oziroma s ceno ostalih strank postopka, zaradi česar tožnikovih navedb o razlogu za dvig cene na 28 EUR sploh ni presojal. To pomeni, da Urad vztraja pri tem, da je usklajeno ravnanje edina verjetna razlaga tožnikovega vzporednega obnašanja. Po presoji Vrhovnega sodišča temu ni tako. Z navedbo o razlogu za dvig cene smučarske vozovnice na 28 EUR, ki se je na trgu odrazilo kot vzporedno obnašanje, je tožnik omajal domnevo, da bi bilo usklajeno ravnanje edina verjetna razlaga vzporednega obnašanja. Ker Urad pri ugotavljanju tožnikove kršitve v sezoni 2009/2010 ni presojal tožnikovih navedb o razlogu za dvig cene dnevne smučarske vozovnice v tej sezoni, tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvu, pomembnem za izdajo izpodbijane odločbe. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da je izpodbijana odločba v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 in 58. členom ZPOmK-1.

Glede Komisije za oblikovanje cen smučarskih vozovnic

19. Tožnik navaja še, da je v izpodbijani odločbi izkrivljeno prikazano, da je njegov zakoniti zastopnik, Ž. Ž., član Komisije za oblikovanje cen smučarskih vozovnic. Navaja, da je imenovani res član komisije, vendar gre za Komisijo za oblikovanje cen slovenske smučarske vozovnice (Komisijo SSV), slovenska smučarska vozovnica (v nadaljevanju SSV) pa je namenjena izključno slovenskim smučarskim tekmovalcem, trenerjem in pomočnikom trenerjev alpskih disciplin in je kot take ni mogoče enačiti s smučarsko vozovnico za odrasle, ki je predmet tega postopka.

20. Iz 66. točke izpodbijane odločbe sicer izhaja, da je bilo v postopku pred Uradom sporno, ali je pri Združenju delovala le Komisija SSV ali tudi Komisija za oblikovanje cen smučarskih vozovnic. Vendar pa to dejstvo ni pomembno za odločitev o tožbi. Urad namreč strankam postopka ni očital, da bi kršile konkurenčno zakonodajo s tem, ko so ustanovile Komisijo za oblikovanje cen smučarskih vozovnic ali Komisijo SSV, temveč da so se dogovarjale o cenah dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle oziroma da so usklajeno ravnale, kar Urad v večjem delu utemeljuje z zapisniki organov Združenja. Vlogo Komisije za oblikovanje cen smučarskih vozovnic je zato mogoče presojati glede na vsebino sklepov, ki jih je ta sprejela, kar je Urad tudi storil v izpodbijani odločbi. Teh ugotovitev tožnik ne more izpodbiti z navedbami o pristojnosti Komisije SSV. Ker torej za odločitev o tožbi ni pomembno, ali je bil Ž. Ž. član Komisije SSV ali Komisije za oblikovanje cen smučarskih vozovnic, se Vrhovno sodišče ni opredelilo do tega tožbenega očitka.

Uporaba 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU - učinek na trgovanje med državami članicami

21. Tožnik očita Uradu, da presoje o znatnem vplivu na trgovanje med državami članicami ni oprl na celovito analizo narave sporazuma in ravnanj, vrste blaga in storitev, ki so predmet sporazuma, ter položaja in pomembnosti relevantnih podjetij, kot to izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi U 4/2008 z dne 30. 6. 2009. Ker Urad ni izkazal znatnega učinka očitanega dogovarjanja in usklajenega ravnanja na cene vozovnic v tujini, je mogoče tožnikovo ravnanje presojati zgolj po slovenskem konkurenčnem pravu, ne pa tudi po konkurenčnem pravu EU.

22. Iz 79. točke izpodbijane odločbe izhaja, da je Urad znatni učinek na trgovanje med državami članicami utemeljil na trgovanju s poslovnimi deleži podjetij, ki upravljajo smučišča v Republiki Sloveniji. Ugotovil je, da omejevalna ravnanja strank postopka otežujejo podjetjem iz drugih držav članic vstop in poslovanje na slovenskem trgu. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti, saj Urad ni pojasnil, kako omejevalna ravnanja strank postopka, torej dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje glede cen smučarskih vozovnic, otežujejo tujim podjetjem vstop in poslovanje na slovenskem trgu. Izpodbijana odločba je zato v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 in 58. členom ZPOmK-1. Vrhovno sodišče ni upoštevalo dodatne obrazložitve o uporabi 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU, ki jo je podal Urad v odgovoru na tožbo. Z dopolnjevanjem razlogov v upravnem sporu je namreč tožniku odvzeta možnost, da vloži učinkovito pravno sredstvo za zavarovanje svojih pravic.(2)

23. Vrhovno sodišče se je s tem opredelilo (le) do tistih tožbenih navedb, ki so bile pomembne za odločitev v zadevi.

Odločitev Vrhovnega sodišča

24. Izpodbijana odločba je v delu, kjer ugotavlja tožnikovo odgovornost za udeležbo pri dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2004/2005, 2006/2007, 2007/2008, 2008/2009 in 2009/2010, ter v delu, kjer ugotavlja tožnikovo odgovornost za kršitev 81. člena Pogodbe o Evropski skupnosti oziroma 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka po 2. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, pri čemer pa ni bilo pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo v tem delu odpravilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo Agenciji v ponoven postopek (tretji odstavka 64. člena ZUS-1). V preostalem delu je tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

25. V ponovljenem postopku naj Agencija upošteva, da v primeru, ko o usklajenem ravnanju sklepa na podlagi ravnanja strank postopka na trgu, mora to ravnanje določno opredeliti. V primeru različnih cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle je lahko podlaga za zaključek o vzporednem ravnanju le skrbna analiza trga in gibanja cen proizvodov strank postopka.

26. V ponovljenem postopku se bo morala Agencija opredeliti tudi do tožnikovih navedb o razlogu za dvig cene dnevne smučarske vozovnice v sezoni 2009/2010.

27. V zvezi s kršitvijo 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU naj Agencija v ponovljenem postopku pojasni, kako omejevalna ravnanja strank postopka, torej dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje glede cen smučarskih vozovnic, otežujejo tujim podjetjem vstop in poslovanje na slovenskem trgu oziroma naj se pri presoji učinka na trgovanje med državami članicami opre na analizo narave sporazuma in ravnanj, vrste blaga in storitev, ki so predmet sporazuma, ter položaj in pomembnost relevantnih podjetij. Pri tem Vrhovno sodišče opozarja na nedoslednost sklicevanja Urada v odgovoru na tožbo na domnevo učinka na trgovanje med državami članicami v primeru, ko je kot geografski trg določen celoten trg države članice. V 48. točki izpodbijane odločbe je namreč Urad obrazložil, da upoštevnega (geografskega) trga ni dokončno opredelil, saj ta ni bistvenega pomena za ugotovitev kršitve. Če bo Agencija ugotovila, da imajo omejevalna ravnanja strank postopka učinek na trgovanje med državami članicami, naj upošteva, da je določba 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU del slovenskega pravnega reda šele od 1. 5. 2004, ko je Slovenija postala članica Evropske unije.

Glede stroškov postopka

28. Vrhovno sodišče je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/2007) tožniku priznalo povračilo stroškov v višini 350,00 EUR. Te stroške je naložilo v plačilo toženki, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

---.---

Op. št. (1): Zadeva C 8/08 T-Mobile Netherlands BV in ostali, 32. in 33. točka.

Op. št. (2): Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi 30/2010 z dne 27. 9. 2011, 13. točka.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba G 20/2010
• Sodba in sklep G 21/2010
• Sodba G 18/2010