Sodba in sklep G 22/2010

Jedro

Tožnik skuša s sklicevanjem na določbi 55. člena ZPOmK oziroma 75. člena ZPOmK-1, ki se obe nanašata na postopek o prekršku, doseči odpravo izpodbijane odločbe. Vendar pa je bila izpodbijana odločba izdana v t. i. nadzornem postopku, to je posebnem upravnem postopku, v katerem Urad odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank in se konča z ugotovitvijo, da je nadzorovana oseba ravnala v nasprotju s 6. oziroma 9. členom ZPOmK-1, oziroma se postopek ustavi. Ker torej izpodbijana odločba ni bila izdana v postopku o prekršku, se zanjo določbi 55. člena ZPOmK oziroma 75. člena ZPOmK-1 ne uporabljata.

Pri presoji o kršitvi se je Urad oprl na določbo prvega odstavka 6. člena ZPOmK-1, v skladu s katero so prepovedani in nični sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije. V bistvenem enako določbo je vseboval ZPOmK v prvem odstavku 5. člena v zvezi s 3. členom, zato izpodbijana odločba ni obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava.

Urad je ugotovil, da je tožnik kršil 6. člena ZPOmK-1 in 81. člena PES vsaj od leta 2000 do 31. 5. 2004. Ugotovitev, da je tožniku mogoče očitati kršitev 81. člena PES le od 1. 5. 2004 dalje, pa odpira novo vprašanje, in sicer: ali je tožnik v obdobju od 1. 5. 2004 do 31. 5. 2004, torej v obdobju enega meseca, kršil 81. člen PES? Iz ugotovitev Urada v izpodbijani odločbi izhaja, da so v tem obdobju veljale cene, ki so se za smučarsko sezono 2003/2004 oblikovale leta 2003, ko 81. člen PES na območju Republike Slovenije še ni veljal, za naslednjo sezono, to je sezono 2004/2005, pa Urad ne ugotavlja, da bi se tožnik dogovarjal o cenah dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle. Na podlagi teh ugotovitev Vrhovno sodišče zaključuje, da v obdobju od 1. 5. 2004 do 31. 5. 2004 tožniku ni mogoče očitati dogovarjanja o cenah smučarskih vozovnic, prepovedanega z določbo 81. člena PES.

Izrek

Tožba zoper sklep Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence 306-95/2009-59 z dne 11. 5. 2010 se zavrže.

Tožbi se delno ugodi in se odločba Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence 306-95/2009-62 z dne 11. 5. 2010 odpravi v delu, kjer ugotavlja tožnikovo odgovornost za kršitev 81. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, sedaj 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne po vročitvi odločbe do plačila.

Obrazložitev

1. Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Urad) je s sklepom 306-95/2009-59 z dne 11. 5. 2010 (v nadaljevanju sklep) zavrnil tožnikovo zahtevo za izločitev uradnih oseb, zaposlenih na Uradu, ki so se seznanile z elektronskim sporočilom z dne 10. 5. 2009, iz vodenja in odločanja v postopku ugotavljanja kršitve 6. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) in 81. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (sedaj 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije), ki ga je Urad pod opravilno številko 306-95/2009 vodil proti podjetjem A. d. d. (v nadaljevanju A.), B. d. d. (v nadaljevanju B.), C. d. o. o. (v nadaljevanju C.), D., d. o. o.(v nadaljevanju D.), E., d. o. o. (v nadaljevanju E.), F. d. d. (v nadaljevanju F.) in G. (v nadaljevanju Združenje).

2. Urad je z odločbo 306-95/2009-62 z dne 11. 5. 2010 (v nadaljevanju odločba) ugotovil, da so podjetja A., B., C., D., E., F. in Združenje kršila 6. člen ZPOmK-1 in od leta 2004 tudi 81. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (sedaj 101. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije), s tem ko so se dogovarjala oziroma usklajeno ravnala pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle za posamezno smučarsko sezono tako, da so določila podobne oziroma enake cene dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle za posamezno smučarsko sezono, in sicer:

- podjetje A. vsaj od leta 2000 do 31. 5. 2004,

- podjetje B. vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe,

- podjetje C. vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe,

- podjetje D. vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe,

- podjetje E. vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe,

- podjetje F. vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe in

- Združenje vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe,

kar predstavlja omejevalni sporazum oziroma usklajeno ravnanje med podjetji o pogojih poslovanja na trgu, katerega cilj oziroma učinek je preprečevanje, oviranje oziroma izkrivljanje konkurence v Republiki Sloveniji (1. točka izreka). Podjetjem, navedenim v 1. točki izreka, je prepovedal vsakršno nadaljnje dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje pri oblikovanju oziroma določanju cen smučarskih vozovnic (2. točka izreka). Urad je ugotovil še, da v postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka) in odločil, da se izvleček odločbe objavi na spletni strani Urada (4. točka izreka).

3. Tožnik v postopku sodnega varstva po ZPOmK-1 izpodbija sklep in odločbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) predlaga, da njegovi tožbi ugodi in sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njegovi zahtevi za izločitev uradnih oseb, ki so se seznanile z elektronskim sporočilom z dne 10. 5. 2009, iz vodenja in odločanja v postopku 306-95/2009, odločbo pa v celoti razveljavi ter postopek ustavi. Podrejeno temu predlaga, da Vrhovno sodišče sklep in odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Zahteva, da mu toženka povrne stroške postopka, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Urad je na tožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Vrhovno sodišče je s sklepom G 22/2010-7 z dne 25. 1. 2012 prekinilo postopek sodnega varstva zaradi vložitve zahteve za presojo ustavnosti 28. in 29. ter 54. do 61. člena ZPOmK-1 do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče). Ustavno sodišče je odločilo z odločbo U-I-40/2012 z dne 11. 4. 2013, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo 6. 5. 2013. Tega dne se je tako prekinjeni postopek sodnega varstva nadaljeval.

6. S 1. 1. 2013 je z delovanjem začela Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Agencija). V skladu z drugim odstavkom 12. člena novele ZPOmK-1B (Uradni list RS, št. 26/2011 z dne 8. 4. 2011) so se z dnem začetka dela Agencije nanjo prenesle zakonsko določene naloge in pristojnosti Urada, ki je z dnem začetka dela Agencije prenehal kot organ v sestavi ministrstva.

7. Ker je izpodbijano odločbo izdal Urad, Vrhovno sodišče pa v postopku sodnega varstva presoja njegovo odločbo, toženo stranko v obrazložitvi imenuje Urad.

8. Tožba zoper odločbo je delno utemeljena.

Glede sklepa o preiskavi

9. Tožnik navaja, da je Urad v nasprotju z zakonom in zahtevo po določnosti pravnih aktov izdal nezadostno obrazložen in zakonsko neutemeljen sklep o preiskavi zoper E. Sklepu očita, da konkretizirano ne razlaga namena preiskave, temveč le povzema abstraktni zakonski stan določbe.

10. S temi tožbenimi navedbami tožnik napada sklep o preiskavi, naslovljen na E., zoper katerega pa ni vložil tožbe. Tudi sicer je bil ta sklep podlaga za preiskavo pri podjetju E. in ne pri tožniku, tožnik pa v tožbi ni pojasnil, kako ta sklep posega v njegovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vrhovno sodišče zato ni vsebinsko obravnavalo tega tožbenega očitka.

POSTOPKOVNE KRŠITVE

Glede zakonitosti pridobitve elektronskega sporočila

11. V obširnih tožbenih navedbah v II. točki tožbe tožnik izpodbija zakonitost pridobitve elektronskega sporočila z dne 10. 5. 2009 (pravilno z dne 8. 5. 2009), naslovljenega na I. I. in poslanega na njegov elektronski naslov pri H.

12. Iz 56. točke izpodbijane odločbe izhaja, da je Urad na podlagi elektronskega sporočila iz 37. točke izpodbijane odločbe ugotovil neposredni stik med podjetji B. (J. J.), E. (I. I.) in F. Med temi podjetji ni tožnika. Sporno elektronsko sporočilo zato ne dokazuje neposrednega tožnikovega stika z ostalimi strankami postopka. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na zakonitost pridobitve spornega elektronskega sporočila, zato za presojo o tožnikovi kršitvi niso pomembne. Vrhovno sodišče zato teh tožbenih očitkov ni vsebinsko presojalo.

13. Vrhovno sodišče ni vsebinsko presojalo niti tožbenih navedb, da je Urad z izvedbo preiskave kršil ustavno pravico H. do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in da je z zasegom oziroma kopiranjem nosilcev digitalnih podatkov v nasprotju s 37. členom Ustave posegel v pravico do komunikacijske zasebnosti posameznikov, zaposlenih pri H. S temi tožbenimi navedbami tožnik ne uveljavlja kršitve svojih pravic, temveč pravice H. in tam zaposlenih oseb, pri čemer v tožbi ne pojasni, kako naj bi uveljavljane kršitve nanj vplivale.

Glede dokaznih predlogov

14. Tožnik očita Uradu, da se ni določno opredelil do nobenega dokaznega predloga (zaslišanje prič, poizvedbe ...), ki ga je podal tožnik, zaradi česar slednji ni imel niti teoretične možnosti ovreči očitke o kršitvah. Po tožnikovem stališču je to nedopusten poseg v njegove pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave.

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se ta tožbeni očitek spričo svoje splošnosti izmika vsebinski presoji. Tožnik namreč v tožbi ni konkretno navedel, do katerega dokaznega predloga se Urad ni opredelil in katero dejstvo je z določenim dokaznim predlogom dokazoval, zato Vrhovno sodišče ni moglo presojati, ali je zatrjevana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve (3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z drugim odstavkom 54. člena ZPOmK-1).

16. Tožnik trdi, da je do sezone 2004/2005 individualno določal cene smučarskih vozovnic. Predlagal je, da o načinu, razlogih in okoliščinah takratnega določanja cen smučarskih vozovnic za rekreativne smučarje Urad v postopku zasliši X. X., R. R. in K. K., vendar pa Urad o nobenem od teh predlogov „vsebinsko ni ustrezno odločil“.

17. Ta tožbeni očitek je usmerjen zoper zavrnitev dokaznih predlogov, s katerimi je želel tožnik dokazati svojo trditev, da samostojno določa cene smučarskih vozovnic za rekreativne smučarje. Urad je predlagane dokaze zavrnil z obrazložitvijo, da njihova izvedba za ugotavljanje dejanskega stanja ni potrebna (132. točka izpodbijane odločbe). Teh razlogov tožnik v tožbi ne graja, temveč zgolj vztraja pri izvedbi predlaganih dokazov. Vrhovno sodišče zato ni moglo presojati, ali je bila odločitev Urada, da zavrne navedene dokaze, pravilna.

Glede zastaranja

18. Tožnik navaja, da postopka v zvezi z očitano kršitvijo ni bilo več dovoljeno voditi, ker je ta že zastaral. Od spornega obdobja, to je od 1. 1. 2000 do 31. 5. 2004, je namreč preteklo že več kot 6 let, kar naj bi presegalo absolutni zastaralni rok, v katerem bi bilo še dovoljeno voditi postopek (55. člen ZPOmK, sedaj 75. člen ZPOmK-1). Navaja, da Urad zato ni imel interesa za vodenje postopka, zaradi česar bi bilo treba izpodbijano odločbo razveljaviti.

19. Iz tožbenih navedb izhaja, da skuša tožnik s sklicevanjem na določbi 55. člena ZPOmK oziroma 75. člena ZPOmK-1, ki se obe nanašata na postopek o prekršku, doseči odpravo izpodbijane odločbe. Vendar pa je bila izpodbijana odločba izdana v t. i. nadzornem postopku, to je posebnem upravnem postopku, v katerem Urad odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank in se konča z ugotovitvijo, da je nadzorovana oseba ravnala v nasprotju s 6. oziroma 9. členom ZPOmK-1, oziroma se postopek ustavi. Ker torej izpodbijana odločba ni bila izdana v postopku o prekršku, se zanjo določbi 55. člena ZPOmK oziroma 75. člena ZPOmK-1 ne uporabljata. Vrhovno sodišče je zato tožbeni očitek zavrnilo kot neutemeljen.

Glede nepreizkusljivosti Odločbe

20. Tožnik očita izpodbijani odločbi, da nima razlogov o tem, katero obdobje je Urad štel za glavno sezono, zaradi česar se o tem dejstvu ne more izjaviti. Ta tožbeni očitek ne drži. Urad je v 29. točki izpodbijane odločbe (kot odgovor na očitek strank postopka v izjavah o povzetku relevantnih dejstev) ugotovil, da je obdobje glavne sezone razvidno iz samih cenikov smučarskih vozovnic, ki so jih sprejele stranke postopka in so jih tudi predložile Uradu. Na podlagi tega je tožnik lahko ugotovil, katero obdobje je Urad štel za glavno sezono, zato ni utemeljen njegov tožbeni očitek, da ni imel možnosti izjaviti se o tem dejstvu. Tožnik v tožbi tako le ponavlja svoje navedbe iz izjave o povzetku relevantnih dejstev, ne sooča pa se z ugotovitvami Urada v izpodbijani odločbi.

21. Tožnik očita Uradu tudi, da se ni opredelil do proizvodov, ki so na voljo rekreativnim smučarjem, in proizvodov, ki rekreativnim smučarjem niso na voljo. To naj bi bilo pomembno zato, ker je Urad v povzetku relevantnih dejstev vse smučarske proizvode enačil z dnevno smučarsko vozovnico za odrasle, čeprav so med njimi bistvene razlike v ceni in dostopnosti. Zatrjuje, da Slovenska smučarska vozovnica (v nadaljevanju SSV), Modra kartica, Olimpijska kartica, kartici IVSI in ISIA, Slovenska turistična smučarska vozovnica niso pomembne za trg rekreativnega smučanja.

22. Predmet presoje Vrhovnega sodišča je odločba in ne povzetek relevantnih dejstev, zato Vrhovno sodišče tega očitka v tožbi ni presojalo. Tožnik se mora v tožbi soočiti z ugotovitvami in argumenti Urada iz odločbe in ne le ponavljati svojih navedb iz izjave o povzetku relevantnih dejstev.

23. Po tožnikovih trditvah odločba ne vsebuje niti ugotovitve o tem, katere stranke postopka določajo cene ostalih smučarskih vozovnic na podlagi cene dnevne smučarske vozovnice za odrasle. Ta pomanjkljivost po tožnikovem stališču onemogoča preizkus odločbe. Ker tožnik v tožbi ne pojasni, zakaj je to dejstvo odločilno za presojo o utemeljenosti kršitve, pravna pomembnost tega dejstva pa ni očitna, Vrhovno sodišče niti tega očitka ni vsebinsko presojalo.

24. Pomanjkljivost odločbe tožnik vidi tudi v tem, da se Urad ni opredelil do vprašanja, koliko naj bi znašala cene dnevne smučarske vozovnice za odrasle, za študente in otroke. Zatrjuje, da zato ni jasno, v kolikšnem obsegu naj bi šlo za protipravno ravnanje.

25. Ugotovitev o tem, koliko naj bi znašale cene navedenih smučarskih vozovnic, ni pomembna za odločitev o kršitvi prepovedi omejevalnih sporazumov, zato izpodbijana odločba ni obremenjena z očitano pomanjkljivostjo. Vrhovno sodišče je zato tudi ta tožbeni očitek kot neutemeljen zavrnilo.

DEJANSKO STANJE

Smučarske vozovnice, ki jih smučarski centri nudijo rekreativnim smučarjem

26. Tožnik očita Uradu, da ni pravilno in popolno ugotovil dejstev v zvezi s proizvodi, ki jih smučarski centri nudijo rekreativnim smučarjem; dejstev v zvezi z obsegom trga in deležem, ki ga na njem dosegajo stranke postopka; deležem, ki ga posamezna vrsta vozovnice, kartice oziroma proizvoda dosega na trgu; dejstev v zvezi z ravnanjem strank postopka; dejstev v zvezi z nalogami Združenja; dejstev v zvezi s Komisijo za oblikovanje cen SSV, ki so po tožnikovih trditvah ključna za odločitev o kršitvi.

27. Tožnik ne navede, v čem je bilo dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno ter zakaj so navedena dejstva pomembna za odločitev o kršitvi. Vrhovno sodišče zato tega tožbenega očitka ni moglo vsebinsko presojati.

Glede dogovarjanja o cenah v sezoni 2000/2001

28. Tožnik očita Uradu, da je zapis v zapisniku 20. seje Združenja z dne 19. 6. 2000 vzel iz konteksta in ga napačno interpretiral. Navaja, da iz zapisnika jasno izhaja, da se besedilo v zvezi s predlogom cen nanaša na SSV in ne na cene dnevnih vozovnic v redni prodaji, saj je točka Ad2, v okviru katere se je o tem razpravljalo, naslovljena Cenovna politika in kriteriji za določitev cen prevozov in pogojev za nakup SSV za sezono 2000/2001. Ponavlja, da se predlog za določitev cen letnih kart za otroke, mladince in odrasle nanaša na SSV in ne na dnevne smučarske vozovnice za rekreativne smučarje. Tožnik dokazuje svoje trditve z zaslišanjem prič N. N. in M. M.

29. Tožbeni očitek ni utemeljen. Iz naslova točke Ad2 v izvlečku zapisnika 20. seje Združenja z dne 19. 6. 2000 Cenovna politika in kriteriji za določitev cen prevozov in pogojev za nakup SSV za sezono 2000/2001 izhaja, da sta bili v okviru te točke obravnavani dve temi: (1) cenovna politika in (2) problematika SSV, v okviru katere so se obravnavali kriteriji za določitev cen prevozov za SSV ali z drugimi besedami cenovna politika glede SSV ter pogoji za nakup SSV. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je problematika SSV predmet razprave v nadaljevanju zapisnika, zapis o predlogu „med centri dogovoriti se o minimalni ceni smučarske vozovnice“ pa SSV ne omenja. Da se predlog dogovora o minimalni ceni smučarske vozovnice ne nanaša na SSV, kaže tudi dejstvo, da tak dogovor za SSV niti ni smiseln. Iz vsebine izvlečka zapisnika 20. seje Združenja namreč izhaja, da je cena SSV določena enotno na letni ravni, zato ni potrebe po določanju minimalne cene. Predlog dogovora o minimalni ceni pa je nedvomno predmet cenovne politike. Zato je pravilna ugotovitev, da iz spornega zapisa, na katerega se je Urad oprl, izhaja dogovor o minimalni ceni smučarskih vozovnic. Tožnik v tožbi ni navedel, o čem naj bi izpovedali priči N. in M., zato je Vrhovno sodišče zavrnilo ta dokazni predlog.

30. Tožnik očita Uradu tudi zmotno razlago navedb v zapisniku 5. sestanka upravnega odbora Združenja z dne 28. 8. 2000. Navaja, da se tudi zapis v tem dokumentu nanaša na SSV, kar utemeljuje z navedbo, da se iz zapisnika citirani odstavek pod točko Ad2 zaključi z besedilom: „Analizo poslovanja s SSV je podal N.“ S tem v zvezi predlaga zaslišanje prič N. N., M. M., K. K., L. L. in 0. 0.

31. Iz 52. točke izpodbijane odločbe izhaja, da se je Urad oprl na zapisnik 5. sestanka upravnega odbora Združenja v delu, ki se nanaša na pregled zapisnika Komisije za oblikovanje cen smučarskih vozovnic v prilogi 1. Tožnik se sklicuje na del zapisnika, ki se nanaša na prilogo 2. Ker se Urad pri svojih ugotovitvah ni oprl na ta del zapisnika, ne drži tožbeni očitek o zmotni razlagi zapisa v zapisniku 5. sestanka upravnega odbora Združenja. Razlago navedb v zapisniku, na katero se sklicuje tožnik v tožbi, je Vrhovno sodišče preverilo z gramatikalno razlago listine. Ocenilo je, da dodatna razjasnitev teh, sicer povsem jasnih navedb ni potrebna, zato je zavrnilo tožnikov dokazni predlog z zaslišanjem prič.

32. Tožnik očita Uradu tudi, da se je zmotno oprl na zapis v zapisniku sestanka z dne 26. 7. 2000, da za vse smučarske centre velja, da je osnova za določitev cen za skupine tabela „ponudba športnih dni 2000/2001,“ ki je priloga zapisnika; minimalna cena ne sme biti nižja od 1.400 SIT; nespoštovanje dogovora se sankcionira. Navaja, da iz tega zapisa ne izhaja dogovor o ceni dnevnih smučarskih vozovnic za rekreativno smučanje, kot Urad zmotno ugotavlja v izpodbijani odločbi. Dodaja, da tožnikov predstavnik ni bil prisoten na tem sestanku, zato mu s tem v zvezi ni mogoče ničesar očitati. Za razjasnitev navedb v zapisniku tožnik predlaga zaslišanje O. O., L. L., P. in R.

33. Iz 52. točke izpodbijane odločbe izhaja, da je Urad na podlagi zapisnika sestanka Komisije za oblikovanje cen smučarskih vozovnic z dne 26. 7. 2000 ugotovil, da so se večji smučarski centri dogovarjali tudi o minimalni ceni smučarske vozovnice za skupine (športni dnevi). To po presoji Urada kaže na usklajevanje oziroma sporazumevanje strank postopka pri oblikovanju cenovne politike, katere del so tudi cene dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle. Urad je torej dogovor o minimalni ceni za skupine uporabil kot indic o siceršnjem dogovarjanju strank postopka o cenovni politiki. Tožnik takšnega sklepanja Urada vsebinsko ne izpodbija, temveč zgolj zatrjuje, da iz obravnavanega zapisnika ne izhaja dogovor o ceni dnevnih smučarskih vozovnic za rekreativne smučarje. Ker tega ne ugotavlja niti Urad v izpodbijani odločbi, je tožbeni očitek brez teže, izvedba predlaganih dokazov z zaslišanjem prič pa zato ni potrebna. Trditev, da njegov predstavnik ni bil prisoten na tem sestanku, tožnik prvič navede v tožbi. To je zato novo dejstvo, ki ga Vrhovno sodišče v skladu s 57. členom ZPOmK-1 v postopku sodnega varstva ne sme upoštevati. Vrhovno sodišče je zato zavrnilo tožbeni očitek, ki se nanaša na tožnikovo udeležbo na sestanku Komisije za oblikovanje cen smučarskih vozovnic dne 26. 7. 2000.

34. Kot zmotno interpretirane in vzete iz konteksta tožnik označuje tudi ugotovitve Urada na podlagi faks sporočila z dne 2. 10. 2000. Navaja, da se celotno sporočilo nanaša na SSV in da se nobena navedba v tem sporočilu ne nanaša na določanje cen dnevnih smučarskih vozovnic za rekreativne smučarje. Navaja, da popusti, ki so bili predlagani v zvezi s SSV, niso v nobeni povezavi s ceno dnevne smučarske vozovnice za rekreativne smučarje, saj SSV ni v redni prodaji. Izpostavlja, da je naslov 1. točke v faks sporočilu SSV, naslov 2. točke pa SZS.

35. Ne drži tožbena navedba, da bi se celotno faks sporočilo nanašalo na SSV. Na SSV se nanaša le 1. točka faks sporočila, v 2. točki faks sporočila pa je bilo govora o SZS, kar navaja tudi tožnik v tožbi. Pri svoji ugotovitvi v 52. točki izpodbijane odločbe, da so se centri dogovarjali tudi o popustih, ki so del cene, in tako posledično o cenah smučarskih vozovnic, se je Urad oprl na vsebino zapisa pod 2. točko. Zato ne drži tožbeni očitek o zmotni razlagi zapisa v faks sporočilu z dne 2. 10. 2000. Vrhovno sodišče je zato ta tožbeni očitek kot neutemeljen zavrnilo.

Glede Komisije za oblikovanje cen smučarskih vozovnic

36. Tožnik navaja, da Urad ni pravilno in popolno ugotovil dejstev v zvezi s Komisijo za oblikovanje cene slovenske smučarske vozovnice (Komisijo SSV). Zatrjuje, da so se v okviru Komisije SSV oblikovale le cene SSV kot posebne smučarske vozovnice, ki ni bila nikoli v redni prodaji in katere delež na trgu je minimalen. Komisija SSV je vsako leto pripravila predloge cen za letne SSV za odrasle, mladince, otroke in cicibane ter predloge za popuste pri nakupih dnevnih smučarskih vozovnic za strokovne kadre Zveze učiteljev in trenerjev smučanja (ZUTS) pri SZS, za Olimpijski komite Slovenije in športne pedagoge pri Zvezi športnih pedagogov Slovenije. Navaja, da Komisija SSV ni imela pristojnosti oblikovati cen dnevnih smučarskih vozovnic v smučarskih centrih na Š. in A., kar je razvidno iz zapisnika Združenja z dne 28. 8. 2000 ter prilog 1 in 2 ter zapisnika Komisije SSV. Predlaga, da se s tem v zvezi zaslišijo N. N., M. M., T., U., V. in Z.

37. Iz 66. točke izpodbijane odločbe izhaja, da je med strankama postopka sodnega varstva sporno, ali je pri Združenju delovala le Komisija SSV ali tudi Komisija za oblikovanje cen smučarskih vozovnic. To dejstvo ni relevantno za odločitev o tožbi. Urad namreč strankam postopka ne očita, da bi kršile konkurenčno zakonodajo s tem, ko so ustanovile Komisijo za oblikovanje cen smučarskih vozovnic ali Komisijo SSV, temveč da so se dogovarjale o cenah dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle oziroma da so usklajeno ravnale, kar Urad v večjem delu utemeljuje z zapisniki organov Združenja. Komisija za oblikovanje cen smučarskih vozovnic se omenja v zapisniku 5. sestanka upravnega odbora Združenja z dne 28. 8. 2000 in Prilogi 1 (zapisnik s sestanka 26. 7. 2000 v Ljubljani, Komisija za oblikovanje cen smučarskih vozovnic), na katera se je Urad oprl pri ugotavljanju kršitve v sezoni 2000/2001. Vlogo Komisije je zato treba presojati glede na vsebino sklepov, ki jih je Komisija sprejela, kar je Urad tudi storil v izpodbijani odločbi. Teh ugotovitev tožnik ne more izpodbiti z navedbami o pristojnosti Komisije SSV. Ker ugotovitve Urada v zvezi s pristojnostjo Komisije SSV za odločitev o tožbi niso pomembne, je Vrhovno sodišče zavrnilo tožnikov očitek in njegov dokazni predlog z zaslišanjem prič.

Glede dogovarjanja o cenah v sezoni 2001/2002

38. V nadaljevanju tožnik očita Uradu, da je zmotno interpretiral in vzel iz konteksta zapis v dokumentu z naslovom Pregled dela Upravnega odbora Združenja od maja do septembra 2001 z dne 10. 9. 2001, pod 13. točko, ki se nanaša na sestanek upravnega odbora Združenja dne 26. 6. 2001 in ga je Urad povzel v prvem delu 33. točke izpodbijane odločbe. Uradu očita, da v postopku ni pridobil zapisnika s sestanka z dne 26. 6. 2001 in ni ugotovil, na katero skupino se pogovori nanašajo; da ni ugotavljal, kdo je bil na tem sestanku prisoten, ne kako naj bi tožnik prispeval k nastanku tega besedila. Uradu očita tudi, da ni opravil razgovora z osebami, ki so pripravile ta zapisnik, zato predlaga, da se zaslišita Ž. Ž. in N. N.

39. Tožnik v tožbi ni navedel, v čem naj bi Urad na podlagi besedila s sestanka upravnega odbora Združenja dne 26. 6. 2001 nepravilno ugotovil dejansko stanje, zato Vrhovno sodišče tega tožbenega očitka ni moglo presojati. Urad je v 53. točki izpodbijane odločbe ugotovil, da so se stranke postopka dogovorile o zgornji meji dnevne smučarske vozovnice, zato ne drži tožbena navedba, da Urad ni ugotavljal, na katere smučarske vozovnice se ta dogovor nanaša. Tožbenega očitka, da Urad ni pridobil zapisnika s sestanka z dne 26. 6. 2001, Vrhovno sodišče ne more vsebinsko preizkusiti, saj tožnik ni navedel, kaj naj bi se s tem zapisnikom dokazovalo v postopku. Nadalje tožnik v tožbi ni zatrjeval, da na sestanku upravnega odbora Združenja 26. 6. 2001 ni bil prisoten in da ni prispeval k nastanku besedila, zato ni izkazal, da bi bile te ugotovitve odločilne za presojo o njegovi kršitvi. Nenazadnje tožnik v tožbi ni pojasnil, kaj naj bi z zaslišanjem Ž. Ž. in N. N. dokazoval, zato je Vrhovno sodišče zavrnilo tudi njegov dokazni predlog. Posledično je Vrhovno sodišče v celoti zavrnilo tožnikov očitek, ki se nanaša na sestanek upravnega odbora Združenja 26. 6. 2001 in zapis o tem sestanku.

40. Tožnik graja tudi interpretacijo besedila v istem dokumentu pod 14. točko, ki se nanaša na sestanek upravnega odbora Združenja dne 6. 9. 2001. Urad je za odločitev relevantni del besedila povzel v drugem delu 33. točke izpodbijane odločbe. Tudi na tem mestu tožnik očita Uradu, da v postopku ni pridobil zapisnika s tega sestanka in da ni ugotovil, na katero skupino se pogovori nanašajo; niti ni ugotavljal, kdo je bil na tem sestanku prisoten in na kakšen način naj bi tožnik prispeval k nastanku besedila. Navaja, da je bila njegova cena dnevne smučarske vozovnice bistveno nižja od v zapisniku navedene cene, zato je mogoče zaključiti, da se navedeno nanj ni nanašalo in da mu ni mogoče očitati kršitve. Uradu očita še, da ni opravil razgovora z osebami, ki so pripravile zapisnik z dne 10. 9. 1001, zato predlaga, da se zaslišita Ž. Ž. in N. N.

41. Tožnik tudi na tem mestu ni navedel, v čem naj bi Urad na podlagi besedila s sestanka upravnega odbora Združenja dne 6. 9. 2001 nepravilno ugotovil dejansko stanje, zato Vrhovno sodišče niti tega tožbenega očitka ni moglo presojati. Nadalje ne drži tožbena navedba, da Urad ni ugotovil, na katero skupino se dogovori nanašajo. Iz 53. točke izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je Urad na podlagi zapisa o sestanku upravnega odbora Združenja dne 6. 9. 2001 ugotovil, da so se stranke postopka dogovarjale o izhodiščni ceni smučarske vozovnice za otroke (športni dnevi). Pred tem očitkom se tožnik ne more braniti z argumentom, da je bila njegova cena dnevne dnevne smučarske vozovnice bistveno nižja od v zapisniku navedene cene, saj je dogovor o izhodiščni ceni sporazum, katerega cilj je omejevanje konkurence, zato učinki tega sporazuma na trgu niso pomembni za presojo o kršitvi. Brez teže je tudi tožbeni očitek, da Urad ni pridobil zapisnika sestanka z dne 6. 9. 2001 in ni zaslišal Ž. Ž. in N. N., saj tožnik ni pojasnil, kaj naj bi se z izvedbo teh dokazov dokazovalo. Tožnik v tožbi ni zatrjeval, da na sestanku upravnega odbora Združenja 6. 9. 2001 ni bil prisoten in da ni prispeval k nastanku besedila, zato ni izkazal, da bi bile te ugotovitve odločilne za presojo o njegovi kršitvi. Posledično je Vrhovno sodišče v celoti zavrnilo tožbeni očitek, ki se nanaša na sestanek upravnega odbora Združenja 6. 9. 2001 in zapis o tem sestanku.

Glede dogovarjanja o cenah v sezoni 2002/2003

42. Kot zmotno interpretirane in vzete iz konteksta tožnik izpodbija tudi ugotovitve Urada na podlagi zapisnika 6. redne letne skupščine Združenja z dne 19. 4. 2002, kjer je pod točko Ad 4 navedeno: Cenovna politika za naslednjo sezono – uskladiti popuste in cene s katerimi skupaj nastopamo (rok 20. junij). Navaja, da se to besedilo nahaja pod besedilom Pripraviti končno poročilo o SSV (komisija za SSV in predlog za izplačilo), zaradi česar ga je treba v tem smislu tudi razlagati. V zvezi s tem tožnik predlaga zaslišanje N. N., Y. Y., T. T., Z. Z., M. M., K. K. in L. L.

43. Tožbeni očitek ni utemeljen. Iz zapisnika 6. redne letne skupščine Združenja z dne 19. 4. 2002 namreč izhaja, da so bile pod točko Ad 4 z naslovom Razno obravnavane različne teme, ki so navedene v alinejah. Na podlagi dejstva, da se alineja, na katero se opira Urad pri svojih ugotovitvah, nahaja pod oziroma za alinejo, ki jo navaja tožnik v tožbi, ni mogoče sklepati o vsebinski povezanosti teh dveh tem. Ravno nasprotno: glede na to, da gre za dve alineji, je bolj prepričljiv zaključek, da gre za dve povsem različni temi. Tožnik ne pove, o čem naj bi predlagane priče izpovedale, zato Vrhovno sodišče teh dokazov ni izvedlo.

Glede dogovarjanja o cenah v sezoni 2003/2004

44. Tožnik kot zmotno interpretirane in vzete iz konteksta izpodbija tudi ugotovitve Urada na podlagi 3. točke predloga dnevnega reda v vabilu na 4. sestanek upravnega odbora Združenja z dne 28. 4. 2003. Navaja, da je iz spornega besedila jasno razvidno, da se nanaša na SSV, zato ni pravilen zaključek, da se navedeno besedilo nanaša na dnevne smučarske vozovnice. Uradu očita tudi, da ni pridobil zapisnika sestanka z dne 8. 5. 2003, da ni ugotavljal, kdo naj bi bil prisoten na sestanku, in smiselno, da ni zaslišal X. X., ki je pripravil vabilo z dne 28. 4. 2003. Navaja še, da ni jasno, na kakšen način naj bi tožnik prispeval oziroma vplival na nastanek spornega besedila.

45. Iz 35. točke izpodbijane odločbe izhaja, da se zapis 3. točke predlaganega dnevnega reda v vabilu na 4. sestanek UO Združenja z dne 28. 4. 2003 glasi Pregled in priprava SSV ter cenika dnevnih vozovnic za sezono 2003/2004. Besedna razlaga spornega zapisa v vabilu na 4. sestanek Združenja ne omogoča zaključka, ki ga ponuja tožnik, namreč, da bi se ta točka nanašala zgolj na SSV, ne pa tudi na cenik dnevnih smučarskih vozovnic. Na podlagi dokumenta iz 35. točke izpodbijane odločbe je Urad zato pravilno ugotovil, da sta bila predmet obravnavanja pod to točko dnevnega reda tudi pregled in priprava cenika dnevnih smučarskih vozovnic za sezono 2003/2004. Brez teže sta tudi tožbena očitka, da Urad ni pridobil zapisnika sestanka z dne 8. 5. 2003 in da ni zaslišal X. X., saj tožnik ne pove, kaj naj bi se s tem zapisnikom dokazovalo, ne v zvezi s katerim dejstvom naj se X. X. zasliši. Ni relevantna niti tožbena navedba glede prisotnosti na sestanku, saj tožnik v tožbi ni zatrjeval, da na sestanku ni bil prisoten. Ker Urad tožniku ne očita, da bi vplival na nastanek spornega besedila, je brez teže tudi tožbeni očitek s tem v zvezi.

Glede dogovarjanja v sezonah od 2004/2005 do 2009/2010

46. Iz prve alineje 1. točke izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik kršil 6. člen ZPOmK-1 (pravilno sicer 5. člen ZPOmK) vsaj od leta 2000 do 31. 5. 2004, 81. člen PES pa od leta 2004 do 31. 5. 2004. Ker Urad tožniku ne očita, da bi kršil pravila o konkurenci tudi v obdobju po 1. 6. 2004, tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje ugotovitev o kršitvah v obdobju po 1. 6. 2004. Vrhovno sodišče zato ni presojalo tožnikovih navedb, ki se nanašajo na ugotovitve o kršitvah po 1. 6. 2004.

Glede članstva v Združenju

47. Tožnik v tožbi trdi, da je Urad nepravilno ugotovil, da so naslovniki povzetka relevantnih dejstev člani Združenja, in da ni pojasnil, na kakšni podlagi je do te ugotovitve v konkretnem primeru prišel. Ta tožbeni očitek je usmerjen v povzetek relevantnih dejstev, medtem ko je predmet presoje v postopku sodnega varstva odločba Urada. Vrhovno sodišče zato teh tožbenih navedb ni presojalo.

MATERIALNO PRAVO

Glede uporabe ZPOmK-1

48. Tožnik očita Uradu, da je pri ugotavljanju kršitve prepovedi omejevalnih sporazumov zmotno uporabil materialno pravo. Navaja, da je v obdobju, za katerega se mu očita kršitev prepovedi omejevalnih sporazumov, to je od leta 2000 do 31. 5. 2004, veljal ZPOmK, zaradi česar mu ni mogoče očitati kršitve kasneje sprejetega ZPOmK-1.

49. Urad se v odgovoru na tožbo sklicuje na določbo 79. člena ZPOmK-1, v skladu s katero so z dnem uveljavitve tega zakona, to je s 26. 4. 2008, prenehale veljati določbe ZPOmK, iz česar Urad sklepa, da se zato navedeni predpis ne more uporabiti, in določbo 81. člena ZPOmK-1, ki ureja dokončanje postopkov, začetih pred uveljavitvijo ZPOmK-1. Poleg tega navaja, da sta 6. člen ZPOmK-1 in 5. člen ZPOmK vsebinsko enaka.

50. Določbi 79. in 81. člena ZPOmK-1 v konkretni zadevi ne preprečujeta uporabe določbe 5. člena ZPOmK. Določba 79. člena ZPOmK-1 o prenehanju uporabe ZPOmK namreč ne pomeni ovire za ugotovitev, da je podjetje kršilo določbe ZPOmK; določba 81. člena ZPOmK-1 pa ureja vprašanje, kako se dokončajo postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZPOmK-1, to je pred 26. 4. 2008, za kar pa v obravnavanem postopku ne gre.

51. Pri presoji o kršitvi se je Urad oprl na določbo prvega odstavka 6. člena ZPOmK-1, v skladu s katero so prepovedani in nični sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije. V bistvenem enako določbo je vseboval ZPOmK v prvem odstavku 5. člena v zvezi s 3. členom, zato izpodbijana odločba ni obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava.

Glede relevantnega trga

52. Tožnik v tožbi smiselno zatrjuje, da se Urad ni ustrezno opredelil do vseh kriterijev, odločilnih za opredelitev upoštevnega stvarnega in geografskega trga, zaradi česar mu je bila odvzeta možnost učinkovite obrambe. Drži sicer, da se Urad ni opredelil do vseh kriterijev, odločilnih za opredelitev upoštevnega trga, vendar pa je v 48. točki izpodbijane odločbe pojasnil razloge za to. Slednjih pa tožnik ne izpodbija, zato je Vrhovno sodišče tožbeni očitek kot neutemeljen zavrnilo.

53. Tožnik očita Uradu, da ni ugotovil, da tožnik na trgu rekreativnega smučanja poleg dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle ponuja še številne druge proizvode v obliki smučarskih kart (2-, 3-, 4- in 5-urne smučarske karte; 2-, 3-, 4-, 5-, 6- in 7-dnevne smučarske karte, 5- in 10-dnevne smučarske karte v sezoni, individualne sezonske smučarske karte, prenosne sezonske dnevno-nočne smučarske karte, ski plus smučarske karte, sezonske nočne smučarske karte, nočne smučarske karte), ki dosegajo 95 % vseh prodanih kart na trgu rekreativnega smučanja. Navaja, da je to dejstvo odločilno za opredelitev trga in določanje tržnih deležev.

54. Tožnik v tožbi ne navede, zakaj je za opredelitev trga in določanje tržnih deležev v tej zadevi pravno odločilno dejstvo, da na trgu rekreativnega smučanja poleg dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle ponuja tudi številne druge proizvode v obliki smučarskih vozovnic. Vrhovno sodišče se zato do te tožbene navedbe ni opredelilo, temveč jo je zavrnilo.

Sporazum/usklajeno ravnanje

55. Tožnik izpodbija stališče Urada o tem, da se mu v izpodbijani odločbi ni treba opredeliti do vprašanja, ali neko sodelovanje med podjetji na trgu predstavlja sporazum ali usklajeno ravnanje, saj se oba pojma prekrivata in lahko določeno ravnanje izkazuje znake obeh; poleg tega imajo sporazumi in usklajena ravnanja enak cilj oziroma učinek, to je protipravno omejevanje konkurence. Navaja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali se tožniku očita sklenitev sporazuma ali dogovarjanje ali usklajeno ravnanje. Zaradi tega se ne more braniti, saj ne ve, kaj se mu očita: ali to, da se je dogovarjal o cenah dnevnih smučarskih vozovnic, pa se je oziroma se ni dogovoril, ali pa se mu očita, da se ni ničesar dogovoril, pa je kljub vsemu usklajeno ravnal z ostalimi podjetji na trgu. Izpodbijani odločbi očita, da ne konkretizira ravnanja tožnika, saj uporablja izraz „so se dogovarjala oziroma usklajeno ravnala pri oblikovanju cen,“ in navaja, da je v postopku ugotavljanja kršitve konkurenčnega prava (časovna, prostorska in vsebinska) konkretizacija kršitve nujna, sicer je tožniku onemogočena obramba.

56. Tožbena navedba, da je tožniku spričo splošne opredelitve sodelovanja med strankami postopka na trgu kot sporazuma in/ali usklajenega ravnanja onemogočena obramba, ne drži. V 52. do 54. točki izpodbijane odločbe je Urad ugotovil, kako je tožnik ravnal v obdobju od sezone 2000/2001 do sezone 2003/2004, za katere se mu je očitala kršitev prepovedi omejevalnih sporazumov. Da tožniku zaradi splošne opredelitve sodelovanja med strankami na trgu kot sporazuma/usklajenega ravnanja ni bila onemogočena obramba, pa kažejo tudi tožnikove navedbe v tožbi, s katerimi izpodbija ugotovitve Urada iz 52. do 54. točke odločbe. Vrhovno sodišče je zato tudi ta tožbeni očitek zavrnilo.

Glede kršitve določbe 81. člena PES

57. Tožnik očita Uradu, da je v izreku odločbe ugotovil kršitev 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU od nedoločenega datuma v letu 2004, zaradi česar naj odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Smiselno navaja, da je opredelitev začetka kršitve določb PES ključna za presojo o njegovi kršitvi, saj se mu kršitev očita le do 31. 5. 2004, v obdobju od 1. 1. 2004 do 31. 5. 2004 pa se tožnik nikakor ni dogovarjal ali usklajeno ravnal, saj so bile cene znane in ceniki objavljeni.

58. Urad v odgovoru na tožbo navaja le, da so stranke postopka lahko kršile 81. člen PES (sedaj 101. člen PDEU) le od 1. 5. 2004, ko je Slovenija vstopila v EU.

59. Slednjemu pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Strankam postopka je mogoče očitati kršitev 81. člena PES, sedaj 101. člena PDEU, zgolj od 1. 5. 2004 dalje, ko je sporna določba postala del pravnega reda Republike Slovenije.

60. Urad je v izpodbijani odločbi ugotovil, da je tožnik kršil 6. člena ZPOmK-1 in 81. člena PES vsaj od leta 2000 do 31. 5. 2004. Ugotovitev, da je tožniku mogoče očitati kršitev 81. člena PES le od 1. 5. 2004 dalje, pa odpira novo vprašanje, in sicer: ali je tožnik v obdobju od 1. 5. 2004 do 31. 5. 2004, torej v obdobju enega meseca, kršil 81. člen PES? Iz ugotovitev Urada v izpodbijani odločbi izhaja, da so v tem obdobju veljale cene, ki so se za smučarsko sezono 2003/2004 oblikovale leta 2003, ko 81. člen PES na območju Republike Slovenije še ni veljal, za naslednjo sezono, to je sezono 2004/2005, pa Urad ne ugotavlja, da bi se tožnik dogovarjal o cenah dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle. Na podlagi teh ugotovitev Vrhovno sodišče zaključuje, da v obdobju od 1. 5. 2004 do 31. 5. 2004 tožniku ni mogoče očitati dogovarjanja o cenah smučarskih vozovnic, prepovedanega z določbo 81. člena PES. Izpodbijana odločba je zato v delu, kjer ugotavlja tožnikovo odgovornost za kršitev 81. člena PES, sedaj 101. člena PDEU, obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava po 1. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je zato tožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v delu, kjer ugotavlja tožnikovo odgovornost za kršitev 81. člena PES, sedaj 101. člena PDEU (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V preostalem delu je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

61. Upoštevajoč ta zaključek, se Vrhovnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do tožbenega očitka, da Urad ni uspel izkazati znatnega učinka na trgovanje med državami članicami, kot konstitutivnega elementa za uporabo 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU. Vrhovno sodišče se ni opredelilo niti do tistih tožbenih navedb, ki niso bile pomembne za odločitev v zadevi.

Glede sklepa o zavrnitvi zahteve za izločitev uradnih oseb

62. Tožba zoper sklep ni dovoljena.

63. Tožnik izpodbija sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradnih oseb z istimi razlogi, kot izpodbija presojo Urada, da so bili vsi dokazi, pridobljeni med preiskavo pri E., zakonito pridobljeni. Navaja, da Urad ni odgovoril na številna pomembna vprašanja, na katera je tožnik opozoril v vlogi z dne 17. 2. 2010, zaradi česar sklepa ni mogoče preizkusiti.

64. Vrhovno sodišče je že ugotovilo, da sporno elektronsko sporočilo ne dokazuje neposrednega tožnikovega stika z ostalimi strankami postopka. Zato zatrjevana nezakonitost pridobitve tega sporočila ne vpliva na njegov položaj v postopku. To pa pomeni, da sklep o zavrnitvi njegove zahteve za izločitev uradnih oseb očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo, na zakon oprto osebno korist. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zoper sklep kot nedovoljeno zavrglo.

Glede stroškov postopka

65. Vrhovno sodišče je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/2007) tožniku priznalo povračilo stroškov v višini 350,00 EUR. Te stroške je naložilo v plačilo toženki, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba G 18/2010
• Sodba G 24/2010
• Sodba in sklep G 21/2010