Sodba G 24/2010

Jedro

Določba prvega odstavka 33. člena ZPOmK-1 nalaga Uradu, da pri pristojnem sodišču v Ljubljani pridobi sodno odredbo za preiskavo prostorov, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da se poslovne knjige in druga dokumentacija, ki je povezana s predmetom preiskave, nahaja v prostorih podjetja, proti kateremu se ne vodi postopek, ali v stanovanjskih prostorih članov vodenja podjetja ali nadzora, zaposlenih ali drugih sodelavcev podjetja. V skladu s to zakonsko določbo se sodna odredba zahteva za preiskavo prostorov podjetja, proti kateremu se ne vodi postopek. V obravnavani zadevi je bil sporen dokaz pridobljen med preiskavo prostorov podjetja E., proti kateremu je Urad vodil postopek ugotavljanja kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU in na katerega se je nanašal sklep o preiskavi. Dejstvo, da je bilo sporno elektronsko sporočilo naslovljeno na elektronski naslov, ki ga direktor E. J.J. uporablja kot član upravnega odbora H., samo po sebi ne pomeni, da gre za njegovo zasebno komunikacijo. Elektronsko sporočilo je bilo najdeno na direktorjevem računalniku, iz njegove vsebine pa ne izhaja, da bi šlo za zasebno komunikacijo. Ravno nasprotno: predmet komunikacije je bila cenovna politika smučarskih centrov v sezoni 2009/2010, kar nedvomno sodi v okvir poslovne komunikacije. Še več: ta poslovna komunikacija se nanaša na namen preiskave, ki je v tem, da se najdejo dokumenti in drugi dokazi, ki neposredno ali posredno kažejo na obstoj kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 81. člena PES, to je sporazuma oziroma usklajenega ravnanja podjetij pri določanju cen smučarskih vozovnic za posamezno smučarsko sezono. Iz sklepa o preiskavi tudi jasno izhaja, da je Urad pričakoval, da bo te dokaze našel na naslovu ..., kjer je sedež E. Tako ne držijo tožbene navedbe, da sporno elektronsko sporočilo ni bilo zakonito pridobljeno in bi ga bilo treba kot nedovoljeni dokaz izločiti.

Ustavno sodišče je ugotovilo neskladnost določbe prvega stavka prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 z Ustavo (1. točka izreka odločbe U-I-40/2012), vendar je odločilo, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti uporablja določba prvega stavka prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 (3. točka izreka odločbe U-I-40/2012), kar pomeni, da je imel Urad veljavno zakonito podlago za opravljanje preiskave (41. točka obrazložitve odločbe U-I-40/2012).

Zgolj na podlagi podobnih cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2004/2005, 2006/2007 in 2007/2008, pri čemer Urad niti ne pojasni, kdaj so si cene podobne, ni mogoče sklepati o dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju podjetij na trgu.

Z izpodbijano odločbo ni bila kršena prepoved retroaktivnosti. Pri presoji o kršitvi se je Urad oprl na določbo prvega odstavka 6. člena ZPOmK-1, v skladu s katero so prepovedani in nični sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije. V bistvenem enako določbo je vseboval ZPOmK v prvem odstavku 5. člena v zvezi s 3. členom, zato izpodbijana odločba ni obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava.

Urad je znatni učinek na trgovanje med državami članicami utemeljil na trgovanju s poslovnimi deleži podjetij, ki upravljajo smučišča v Republiki Sloveniji. Ugotovil je, da omejevalna ravnanja strank postopka otežujejo podjetjem iz drugih držav članic vstop in poslovanje na slovenskem trgu. Vrhovno sodišče pritrjuje smiselnemu tožbenemu očitku, da Urad ni pojasnil, kako omejevalna ravnanja strank postopka, torej dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje glede cen smučarskih vozovnic, otežujejo tujim podjetjem vstop in poslovanje na slovenskem trgu.

Ker izpodbijana odločba ni bila izdana v postopku o prekršku, se zanjo določbi 55. člena ZPOmK in 75. člena ZPOmK-1 o zastaranju ne uporabljata.

Izrek

Tožba zoper sklep 306-95/2009-58 z dne 11. 5. 2010 se zavrne.

Tožbi se delno ugodi, odločba Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence 306-95/2009-62 z dne 11. 5. 2010 se odpravi v delu, kjer ugotavlja tožnikovo odgovornost za udeležbo pri dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2004/2005, 2006/2007 in 2007/2008, in v delu, kjer ugotavlja tožnikovo odgovornost za kršitev 81. člena Pogodbe o Evropski skupnosti oziroma 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, ter se zadeva v tem obsegu vrne toženki v ponoven postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne po vročitvi sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Urad) je s sklepom 306-95/2009-58 z dne 11. 5. 2010 (v nadaljevanju sklep) zavrnil tožnikovo zahtevo za izločitev uradnih oseb, zaposlenih na Uradu, iz vodenja in odločanja v postopku ugotavljanja kršitve 6. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) in 81. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (sedaj 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije), ki ga Urad vodi pod opravilno številko 306-95/2009 proti podjetjem A . d. d. (v nadaljevanju A.), B. d. d. (v nadaljevanju B.), C. d. o. o. (v nadaljevanju C.), D. d. o. o. (v nadaljevanju D.), E., d. o. o. (v nadaljevanju E.), F., d. d. (v nadaljevanju F.) in G. (v nadaljevanju Združenje).

2. Urad je z odločbo 306-95/2009-62 z dne 11. 5. 2010 (v nadaljevanju odločba) ugotovil, da so podjetja A., B., C., D., E., F. in Združenje kršila 6. člen ZPOmK-1 in od leta 2004 tudi 81. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (sedaj 101. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije), s tem ko so se dogovarjala oziroma usklajeno ravnala pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle za posamezno smučarsko sezono tako, da so določila podobne oziroma enake cene dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle za posamezno smučarsko sezono, in sicer:

- podjetje A. vsaj od leta 2000 do 31. 5. 2004,

- podjetje B. vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe,

- podjetje C. vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe,

- podjetje D. vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe,

- podjetje E. vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe,

- podjetje F. vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe in

- Združenje vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe,

kar predstavlja omejevalni sporazum oziroma usklajeno ravnanje med podjetji o pogojih poslovanja na trgu, katerega cilj oziroma učinek je preprečevanje, oviranje oziroma izkrivljanje konkurence v Republiki Sloveniji (1. točka izreka). Podjetjem, navedenim v 1. točki izreka, je prepovedal vsakršno nadaljnje dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje pri oblikovanju oziroma določanju cen smučarskih vozovnic (2. točka izreka). Urad je ugotovil še, da v postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka) in odločil, da se izvleček odločbe objavi na spletni strani Urada (4. točka izreka).

3. Tožnik v postopku sodnega varstva po ZPOmK-1 izpodbija sklep in odločbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) predlaga, da njegovi tožbi ugodi in sklep spremeni tako, da njegovi zahtevi v celoti ugodi in se uradne osebe, zaposlene na Uradu, ki so se seznanile z elektronskim sporočilom z dne 10. 5. 2009, izločijo iz vodenja in odločanja v postopku 306-95/2009, iz spisa 306-95/2009 pa se izloči tudi elektronsko sporočilo z dne 10. 5. 2009; odločbo pa v celoti odpravi in spremeni tako, da se postopek 306-95/2009 ustavi. Podrejeno temu predlaga, da Vrhovno sodišče sklep in odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Tožnik zahteva, da mu tožena stranka povrne stroške postopka, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Urad je na tožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Vrhovno sodišče je s sklepom G 24/2010-7 z dne 25. 1. 2012 prekinilo postopek sodnega varstva zaradi vložitve zahteve za presojo ustavnosti 28. in 29. ter 54. do 61. člena ZPOmK-1 do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče). Ustavno sodišče je odločilo z odločbo U-I-40/2012 z dne 11. 4. 2013 (v nadaljevanju odločba U-I-40/2012), ki jo je Vrhovno sodišče prejelo 6. 5. 2013. Tega dne se je tako prekinjeni postopek sodnega varstva nadaljeval.

6. S 1. 1. 2013 je z delovanjem začela Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Agencija). V skladu z drugim odstavkom 12. člena novele ZPOmK-1B (Uradni list RS, št. 26/2011 z dne 8. 4. 2011) so se z dnem začetka dela Agencije nanjo prenesle zakonsko določene naloge in pristojnosti Urada, ki je z dnem začetka dela Agencije prenehal kot organ v sestavi ministrstva.

7. Ker je izpodbijano odločbo izdal Urad, Vrhovno sodišče pa v postopku sodnega varstva presoja njegovo odločbo, toženo stranko v obrazložitvi imenuje Urad.

8. Tožba zoper odločbo je delno utemeljena.

Glede sklepa o preiskavi

9. Tožnik v tožbi navaja, da sklep o preiskavi zoper E. in H. ni obrazložen v delu, ki opredeljuje namen preiskave, saj je naveden zgolj abstraktni dejanski stan zakonske določbe, brez konkretizacije. Pooblaščeni organ lahko izvaja pooblastila v okviru zakonsko določenega namena, ki pa mora biti v vsakem posameznem primeru konkretiziran, sicer gre za nezakonito ravnanje. Navedba namena je po tožnikovem stališču pomembna tudi zato, ker ima oseba, zoper katero se določeno pooblastilo izvaja, pravico izvedeti za določen namen posameznega ravnanja državnega organa.

10. V skladu z določbo prvega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki se na podlagi drugega odstavka 54. člena ZPOmK-1 smiselno uporablja za postopek sodnega varstva zoper odločbe Urada, če ZPOmK-1 ne določa drugače, sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga. Tožnik s tožbenim predlogom ni zajel sklepa o preiskavi zoper E. in H., zato se ta akt izmika sodni presoji Vrhovnega sodišča, ki zato tega tožbenega očitka vsebinsko ni obravnavalo.

POSTOPKOVNE KRŠITVE

Glede zakonitosti pridobitve dokaza

11. Tožnik očita Uradu, da je med preiskavo v podjetju E. nezakonito pridobil dokaz pri tretjih. Smiselno trdi, da je treba elektronsko sporočilo z dne 10. 5. 2009 (pravilno z dne 8. 5. 2009 – glej 37. točko obrazložitve odločbe), naslovljeno na I I., ki so ga pooblaščene osebe Urada pridobile med preiskavo v E. na njegovem elektronskem naslovu pri H., obravnavati kot dokaz pri tretjih v smislu 33. člena ZPOmK-1. Elektronsko sporočilo, naslovljeno na elektronski naslov, ki ga I. uporablja kot član upravnega odbora H., je del njegove zasebne dokumentacije, pridobitev tega sporočila med preiskavo pa pomeni poseg v zasebnost iz 37. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki je dopusten le na podlagi odločbe sodišča. Ker Urad ni imel sodne odločbe, je treba ta dokaz izločiti, odpraviti pa je treba tudi odločitve, ki se na ta dokaz opirajo. Pravni interes za izločitev spornega dokaza tožnik utemeljuje s tem, da ga ta dokaz obremenjuje. V elektronskem sporočilu je namreč omenjen gospod J., pri čemer Urad sklepa, da gre za J. J., direktorja programa B. b. Nedopustno je, da lahko Urad na podlagi sklepa o preiskavi zoper E. preiskuje in pregleduje tudi poslovno dokumentacijo druge pravne osebe – H.

12. Določba prvega odstavka 33. člena ZPOmK-1 nalaga Uradu, da pri pristojnem sodišču v Ljubljani pridobi sodno odredbo za preiskavo prostorov, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da se poslovne knjige in druga dokumentacija, ki je povezana s predmetom preiskave, nahaja v prostorih podjetja, proti kateremu se ne vodi postopek, ali v stanovanjskih prostorih članov vodenja podjetja ali nadzora, zaposlenih ali drugih sodelavcev podjetja. V skladu s to zakonsko določbo se torej sodna odredba zahteva za preiskavo prostorov podjetja, proti kateremu se ne vodi postopek. V obravnavani zadevi je bil sporen dokaz pridobljen med preiskavo prostorov podjetja E., proti kateremu je Urad vodil postopek ugotavljanja kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU in na katerega se je nanašal sklep o preiskavi. Dejstvo, da je bilo sporno elektronsko sporočilo naslovljeno na elektronski naslov, ki ga direktor E. I. I. uporablja kot član upravnega odbora H., samo po sebi ne pomeni, da gre za njegovo zasebno komunikacijo. Elektronsko sporočilo je bilo najdeno na direktorjevem računalniku, iz njegove vsebine pa ne izhaja, da bi šlo za zasebno komunikacijo. Ravno nasprotno: predmet komunikacije je bila cenovna politika smučarskih centrov v sezoni 2009/2010, kar nedvomno sodi v okvir poslovne komunikacije. Še več: ta poslovna komunikacija se nanaša na namen preiskave, ki je v tem, da se najdejo dokumenti in drugi dokazi, ki neposredno ali posredno kažejo na obstoj kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 81. člena PES, to je sporazuma oziroma usklajenega ravnanja podjetij pri določanju cen smučarskih vozovnic za posamezno smučarsko sezono. Iz sklepa o preiskavi tudi jasno izhaja, da je Urad pričakoval, da bo te dokaze našel na naslovu ..., kjer je sedež E. Tako ne držijo tožbene navedbe, da sporno elektronsko sporočilo ni bilo zakonito pridobljeno in bi ga bilo treba kot nedovoljeni dokaz izločiti.

Glede kršitve pravice do varstva osebnih podatkov

13. Tožnik smiselno navaja, da določba 28. člena ZPOmK-1, ki je zakonska podlaga za vpogled in zaseg elektronske komunikacije, ne določa ustrezno namena zbiranja oziroma obdelave osebnih podatkov, saj ji primanjkuje tista stopnja jasnosti in določnosti, ki bi še zagotavljala pravno varnost. Vsako elektronsko sporočilo namreč vsebuje podatke o pošiljatelju, prejemniku in datumu korespondiranja, to pa so osebni podatki, in vsakršno delovanje Urada v zvezi s temi podatki pomeni obdelavo osebnih podatkov. V skladu z 9. členom Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) bi lahko Urad te podatke obdeloval izključno na jasni in določni zakonski podlagi, s katero pa ne razpolaga. Protiustavnosti in nezakonitosti obdelave osebnih podatkov ne sanira niti osebna privolitev osebe, ki je te podatke posredovala Uradu, ker Urad ne razpolaga s privolitvijo druge stranke v procesu komunikacije in ker v javnem sektorju brez zakonske podlage niti z osebno privolitvijo posameznika osebnih podatkov ni dopustno obdelovati. Zato gre za nedopusten poseg v ustavne pravice posameznikov. Navaja še, da korespondenca preko elektronske pošte ne pomeni druge dokumentacije v smislu druge alineje drugega odstavka 29. člena ZPOmK-1, saj je dokument listina, ki jo izda subjekt v okviru svojih pooblastil; razlaga celotnega trdega diska in e-pošte kot „dokumenta“ pomeni nedopustno analogijo pri izvajanju državnih pooblastil; veljavna zakonodaja omogoča zavarovanje e-pošte in e-dokumentacije kot domnevnega dokaza na podlagi ustreznih postopkov in dovoljenj sodišča, ne pa na način, kot je to storil Urad.

14. Tožbenemu očitku ni mogoče pritrditi. V skladu s prvim odstavkom 38. člena Ustave je zagotovljeno varstvo osebnih podatkov in je prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. V drugem odstavku istega člena je določeno, da je zakon tisti, ki določa zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov. ZPOmK-1 v drugem odstavku 13.a člena(1) določa, da lahko osebe, navedene v prvem odstavku tega člena (to so javni uslužbenci Urada, osebe, ki so imenovane v organe Urada, in osebe, ki sodelujejo z Uradom pri izvajanju nalog na podlagi tega zakona in pri tem pridejo v stik z zaupnimi podatki), obdelujejo osebne podatke in zbirke osebnih podatkov, ki so potrebni za izvajanje nalog po tem zakonu; podatki, pridobljeni v skladu s tem zakonom, pa se smejo obdelovati le za namene, določene s tem zakonom (tretji odstavek 13.a člena ZPOmK-1). Namen zbiranja in obdelovanja osebnih podatkov je v določbi 13.a člena ZPOmK-1 jasno določen: izvajanje nalog po ZPOmK-1. Zato je brez teže tožbeni očitek, da določba 28. člena ZPOmK-1 ne določa ustrezno namena zbiranja in obdelave osebnih podatkov. Ta je določen v 13.a členu ZPOmK-1.

15. Ni utemeljen niti tožbeni očitek, da korespondenca preko elektronske pošte ne pomeni druge dokumentacije v smislu druge alineje drugega odstavka 29. člena ZPOmK-1. Pojem druge dokumentacije iz druge alineje drugega odstavka 29. člena ZPOmK-1 ima avtonomni pomen, na kar kaže generalna klavzula in druge podatke, ki so v zvezi s poslovanjem podjetja, ne glede na nosilec, na katerem so zapisani ali shranjeni.

16. Posledično dokazi, ki vsebujejo osebne podatke, niso bili pridobljeni ne protiustavno ne nezakonito, zato ni utemeljena niti tožnikova zahteva, da se izločijo vsi dokazi, ki vsebujejo osebne podatke.

Glede kršitve pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave in pravice do tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave

17. Iz tožbenih navedb je mogoče smiselno povzeti tudi očitek o protiustavnosti zakonske določbe prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1, ki kot pravno podlago za opravo preiskave določa sklep o preiskavi, ki ga izda Urad. Tožnik namreč navaja, da Urad za preiskavo ni imel sodne odločbe, ki se zahteva tako na podlagi drugega odstavka 36. člena kot tudi na podlagi drugega odstavka 37. člena Ustave. Zatrjuje, da se določba drugega odstavka 36. člena Ustave nanaša tudi na „druge tuje prostore,“ pri čemer je ta pojem na podlagi sodne prakse ESČP in sodne prakse nemškega ustavnega sodišča mogoče razširiti tudi na poslovne prostore podjetja. V zvezi s posegom v komunikacijsko zasebnost pa navaja, da ta niti na podlagi odločbe sodišča ne bi bil mogoč, saj v primeru preiskave na podlagi ZPOmK-1 ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 37. člena Ustave, to je pogoj nujnosti za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Sproža tudi vprašanje ustavnosti določbe 33. člena ZPOmK-1, saj tudi ta po njegovem stališču ne izpolnjuje pogoja nujnosti ukrepa za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.

18. Vrhovno sodišče je sprejelo tožnikove pomisleke in pri Ustavnem sodišču začelo postopek za oceno ustavnosti 28. in 29. člena ZPOmK-1. Ustavno sodišče je ugotovilo neskladnost določbe prvega stavka prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 z Ustavo (1. točka izreka odločbe U-I-40/2012), vendar je odločilo, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti uporablja določba prvega stavka prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 (3. točka izreka odločbe U-I-40/2012), kar pomeni, da je imel Urad veljavno zakonito podlago za opravljanje preiskave (41. točka obrazložitve odločbe U-I-40/2012).

Glede zastaranja

19. Tožnik navaja, da postopka v zvezi z očitano kršitvijo ni bilo več dovoljeno voditi za celotno obdobje, ker naj bi ta delno že zastaral. Od spornega obdobja, to je od 1. 1. 2000 do 11. 5. 2010, je namreč preteklo že več kot 10 let, kar presega absolutni zastaralni rok, v katerem bi bilo še dovoljeno voditi postopek (55. člen ZPOmK, sedaj 75. člen ZPOmK-1). Izrecno opozarja, da je do leta 2008 veljal 2-letni zastaralni rok. Tožnik navaja, da Urad zato ni imel interesa za vodenje postopka, ki zajema obdobje že od leta 2000, zaradi česar bi bilo treba izpodbijano odločbo razveljaviti.

20. Iz tožbenih navedb izhaja, da skuša tožnik s sklicevanjem na določbi 55. člena ZPOmK in 75. člena ZPOmK-1, ki se obe nanašata na postopek o prekršku, doseči odpravo izpodbijane odločbe. Vendar pa je bila izpodbijana odločba izdana v t. i. nadzornem postopku, to je posebnem upravnem postopku, v katerem Urad odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank in se končna z ugotovitvijo, da je nadzorovana oseba ravnala v nasprotju s 6. oziroma 9. členom ZPOmK-1, oziroma se postopek ustavi. Ker torej izpodbijana odločba ni bila izdana v postopku o prekršku, se zanjo določbi 55. člena ZPOmK in 75. člena ZPOmK-1 ne uporabljata.

Glede nepreizkusljivosti odločbe

21. Tožnik očita izpodbijani odločbi, da nima razlogov o tem, katero obdobje je Urad štel za glavno sezono, zaradi česar se o tem dejstvu ne more izjaviti. Ta tožbeni očitek ne drži. Urad je v 29. točki izpodbijane odločbe (kot odgovor na očitek strank postopka v izjavah o povzetku relevantnih dejstev) ugotovil, da je obdobje glavne sezone razvidno iz samih cenikov smučarskih vozovnic, ki so jih sprejele stranke postopka in so jih tudi predložile Uradu. Na podlagi tega je tožnik lahko ugotovil, katero obdobje je Urad štel za glavno sezono, zato ni utemeljen njegov tožbeni očitek, da ni imel možnosti izjaviti se o tem dejstvu. V tožbi tako le ponavlja svoje navedbe iz izjave o povzetku relevantnih dejstev, ne sooča pa se z ugotovitvami Urada v izpodbijani odločbi.

22. Uradu očita tudi, da se ni opredelil do proizvodov, ki so na voljo rekreativnim smučarjem, in proizvodov, ki rekreativnim smučarjem niso na voljo. To naj bi bilo pomembno zato, ker je Urad v povzetku relevantnih dejstev vse smučarske proizvode enačil z dnevno smučarsko vozovnico za odrasle, čeprav so med njimi bistvene razlike v ceni in dostopnosti. Zatrjuje, da Slovenska smučarska vozovnica (v nadaljevanju SSV), Modra kartica, Olimpijska kartica, kartici IVSI in ISIA ter Slovenska turistična smučarska vozovnica niso pomembne za trg rekreativnega smučanja.

23. Predmet presoje Vrhovnega sodišča je odločba in ne povzetek relevantnih dejstev, zato Vrhovno sodišče tega očitka ni presojalo. Tožnik se mora v tožbi soočiti z ugotovitvami in argumenti Urada iz odločbe in ne le ponavljati svojih navedb iz izjave o povzetku relevantnih dejstev.

24. Po tožnikovih trditvah izpodbijana odločba ne vsebuje niti ugotovitve o tem, katere stranke postopka določajo cene ostalih smučarskih vozovnic na podlagi cene dnevne smučarske vozovnice za odrasle. Ta pomanjkljivost po tožnikovem stališču onemogoča preizkus odločbe. Ker tožnik v tožbi ne pojasni, zakaj je to dejstvo odločilno za presojo o utemeljenosti kršitve, pravna pomembnost tega dejstva pa ni očitna, Vrhovno sodišče tega očitka vsebinsko ni presojalo.

25. Pomanjkljivost izpodbijane odločbe vidi tožnik tudi v tem, da se Urad ni opredelil do vprašanja, koliko naj bi znašale cene dnevne smučarske vozovnice za odrasle, za študente in otroke. Zatrjuje, da zato ni jasno, v kolikšnem obsegu naj bi šlo za protipravno ravnanje.

26. Ugotovitev o tem, koliko naj bi znašale cene navedenih smučarskih vozovnic, ni pomembna za odločitev o kršitvi prepovedi omejevalnih sporazumov, zato izpodbijana odločba ni obremenjena z očitano pomanjkljivostjo. Vrhovno sodišče je zato tudi ta tožbeni očitek kot neutemeljen zavrnilo.

27. Nadalje tožnik navaja, da iz povzetka relevantnih dejstev ni razvidno, kdaj naj bi se naslovniki povzetka relevantnih dejstev usklajevali glede dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ta navedba v tožbi dobeseden prepis očitka v izjavi o povzetku relevantnih dejstev na 18. strani. Tožnik se ne sooči z ugotovitvami Urada v 51. točki izpodbijane odločbe. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da tožnik s to tožbeno navedbo ne izpodbija odločbe, temveč povzetek relevantnih dejstev. Slednji pa ni predmet sodnega varstva, zato ne more biti niti predmet presoje Vrhovnega sodišča.

28. Tožnik v tožbi pojasnjuje oblikovanje cen smučarskih vozovnic v posamezni sezoni, ki je predmet izpodbijane odločbe, in navaja, da se Urad do tega ni ustrezno opredelil, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Ta tožbeni očitek pa ne drži. Identične navedbe kot v tožbi je tožnik podal že v svoji izjavi o povzetku relevantnih dejstev na 18. do 21. strani. Urad se je o teh tožnikovih navedbah izjavil v 128. točki izpodbijane odločbe, zato ne drži tožbeni očitek, da izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožnikov morebitni očitek o neustreznosti opredelitve Urada pa je preveč splošen, da bi ga bilo mogoče vsebinsko preizkusiti.

DEJANSKO STANJE

Smučarske vozovnice, ki jih smučarski centri nudijo rekreativnim smučarjem

29. Tožnik očita Uradu, da ni pravilno in popolno ugotovil dejstev v zvezi s proizvodi, ki jih smučarski centri nudijo rekreativnim smučarjem; dejstev v zvezi z obsegom trga in deležem, ki ga na njem dosegajo stranke postopka; deležem, ki ga posamezna vrsta vozovnice, kartice oziroma proizvoda dosega na trgu; dejstev v zvezi z ravnanjem strank postopka; dejstev v zvezi z nalogami Združenja; dejstev v zvezi s Komisijo za oblikovanje cen SSV, ki so po trditvah tožnika ključna za odločitev o kršitvi.

30. Tožnik ne navede, v čem je bilo dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno in zakaj so navedena dejstva pomembna za odločitev o kršitvi. Vrhovno sodišče zato tega tožbenega očitka ni moglo vsebinsko presojati.

Glede dogovarjanja o cenah v sezoni 2000/2001

31. Tožnik očita Uradu, da je zapis v zapisniku 20. seje Združenja z dne 19. 6. 2000 vzel iz konteksta in ga napačno interpretiral. Navaja, da iz zapisnika jasno izhaja, da se besedilo v zvezi s predlogom cen nanaša na SSV in ne na cene dnevnih vozovnic v redni prodaji, saj je točka Ad2, v okviru katere se je o tem razpravljalo, naslovljena Cenovna politika in kriteriji za določitev cen prevozov in pogojev za nakup SSV za sezono 2000/2001. Ponavlja, da se predlog za določitev cen letnih kart za otroke, mladince in odrasle nanaša na SSV in ne na dnevne smučarske vozovnice za rekreativne smučarje. Svoje trditve tožnik dokazuje z zaslišanjem prič N. N. in M. M.

32. Tožbeni očitek ni utemeljen. Iz naslova točke Ad2 v izvlečku zapisnika 20. seje Združenja z dne 19. 6. 2000 Cenovna politika in kriteriji za določitev cen prevozov in pogojev za nakup SSV za sezono 2000/2001 izhaja, da sta bili v okviru te točke obravnavani dve temi: (1) cenovna politika in (2) problematika SSV, v okviru katere so se obravnavali kriteriji za določitev cen prevozov za SSV ali z drugimi besedami cenovna politika glede SSV ter pogoji za nakup SSV. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je problematika SSV predmet razprave v nadaljevanju zapisnika, zapis o predlogu „med centri dogovoriti se o minimalni ceni smučarske vozovnice“ pa SSV ne omenja. Da se predlog dogovora o minimalni ceni smučarske vozovnice ne nanaša na SSV, kaže tudi dejstvo, da tak dogovor za SSV niti ni smiseln. Iz vsebine izvlečka zapisnika 20. seje Združenja namreč izhaja, da je cena SSV določena enotno na letni ravni, zato ni potrebe po določanju minimalne cene. Predlog dogovora o minimalni ceni pa je nedvomno predmet cenovne politike. Zato je pravilna ugotovitev, da iz spornega zapisa, na katerega se je Urad oprl, izhaja dogovor o minimalni ceni smučarskih vozovnic. Tožnik v tožbi ni navedel, o čem naj bi izpovedali priči N. in M., zato je Vrhovno sodišče zavrnilo ta dokazni predlog.

33. Tožnik očita Uradu tudi zmotno razlago navedb v zapisniku 5. sestanka upravnega odbora Združenja z dne 28. 8. 2000. Navaja, da se tudi zapis v tem dokumentu nanaša na SSV, kar utemeljuje z navedbo, da se iz zapisnika citirani odstavek pod točko Ad2 zaključi z besedilom: „Analizo poslovanja s SSV je podal N.“ V zvezi z razjasnitvijo navedb v zapisniku predlaga zaslišanje prič N. N., M. M., K. K., L. L. in O. O.

34. Iz 52. točke izpodbijane odločbe izhaja, da se je Urad oprl na zapisnik 5. sestanka upravnega odbora Združenja v delu, ki se nanaša na pregled zapisnika Komisije za oblikovanje cen smučarskih vozovnic v prilogi 1. Tožnik pa se v tožbi sklicuje na del zapisnika, ki se nanaša na prilogo 2. Ker se Urad pri svojih ugotovitvah ni oprl na ta del zapisnika, ne drži tožbeni očitek o zmotni razlagi zapisa v zapisniku 5. sestanka upravnega odbora Združenja. Razlago navedb v zapisniku, na katero se sklicuje tožnik v tožbi, je Vrhovno sodišče preverilo z gramatikalno razlago listine. Ocenilo je, da dodatna razjasnitev teh, sicer povsem jasnih navedb, ni potrebna, zato je zavrnilo tožnikov dokazni predlog z zaslišanjem prič.

35. Tožnik očita Uradu tudi, da se je zmotno oprl na zapis v zapisniku sestanka z dne 26. 7. 2000, da za vse smučarske centre velja, da je osnova za določitev cen za skupine tabela „ponudba športnih dni 2000/2001,“ ki je priloga zapisnika; minimalna cena ne sme biti nižja od 1.400 SIT; nespoštovanje dogovora se sankcionira. Navaja, da iz tega zapisa ne izhaja dogovor o ceni dnevnih smučarskih vozovnic za rekreativno smučanje, kot Urad zmotno očita v izpodbijani odločbi. Dodaja, da njegov predstavnik ni bil prisoten na tem sestanku, zato mu s tem v zvezi ni mogoče ničesar očitati. Za razjasnitev navedb v zapisniku tožnik predlaga zaslišanje O. O., L. L., P. in R.

36. V zvezi s trditvijo, da tožnikov predstavnik ni bil prisoten na sestanku (Komisije za oblikovanje cen smučarskih vozovnic) dne 26. 7. 2000, Vrhovno sodišče opozarja na 65. točko izpodbijane odločbe. Tu je Urad pojasnil, da četudi posamezna stranka ni bila prisotna na vseh predmetnih sejah oziroma sestankih, to ne pomeni, da zoper njo kršitev ni izkazana, saj je utemeljena na drugih dejstvih in dokazih v postopku, razvidna pa je tudi iz tabele cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v 28. točki izpodbijane odločbe. Vrhovno sodišče ocenjuje, da trditev, da naj tožnik ne bi bil prisoten na sestanku Komisije za oblikovanje cen smučarskih vozovnic dne 26. 7. 2000, ne pomeni, da kršitev v sezoni 2000/2001 zoper njega ni izkazana. Zapisnik sestanka Komisije za oblikovanje cen smučarskih vozovnic z dne 26. 7. 2000 je bil namreč obravnavan na 5. sestanku upravnega odbora Združenja, poleg tega pa tožnika bremeni tudi zapisnik 20. seje Združenja z dne 19. 6. 2000, iz katerega izhaja, da so se stranke dogovorile o minimalni ceni smučarske vozovnice.

37. V zvezi s samo vsebino dogovora pa Vrhovno sodišče opozarja, da je Urad (v 52. točki izpodbijane odločbe) na podlagi zapisnika sestanka Komisije za oblikovanje cen smučarskih vozovnic z dne 26. 7. 2000 ugotovil, da so se večji smučarski centri dogovarjali tudi o minimalni ceni smučarske vozovnice za skupine (športni dnevi). To po presoji Urada kaže na usklajevanje oziroma sporazumevanje strank postopka pri oblikovanju cenovne politike, katere del so tudi cene dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle. Urad je torej dogovor o minimalni ceni za skupine uporabil kot indic o siceršnjem dogovarjanju strank postopka o cenovni politiki. Tožnik takšnega sklepanja Urada vsebinsko ne izpodbija, temveč zgolj zatrjuje, da iz obravnavanega zapisnika ne izhaja dogovor o ceni dnevnih smučarskih vozovnic za rekreativne smučarje. Ker tega ne ugotavlja niti Urad v izpodbijani odločbi, je tožbeni očitek brez teže, izvedba predlaganih dokazov z zaslišanjem prič pa zato ni potrebna.

38. Kot zmotno interpretirane in vzete iz konteksta tožnik označuje tudi ugotovitve Urada na podlagi faks sporočila z dne 2. 10. 2000. Navaja, da se celotno sporočilo nanaša na SSV in da se nobena navedba v tem sporočilu ne nanaša na določanje cen dnevnih smučarskih vozovnic za rekreativne smučarje. Navaja, da popusti, ki so se predlagali v zvezi s SSV, niso v nobeni povezavi s ceno dnevne smučarske vozovnice za rekreativne smučarje, saj SSV ni v redni prodaji. Izpostavlja, da je naslov 1. točke v faks sporočilu SSV, naslov 2. točke pa SZS. V zvezi z razjasnitvijo navedb v faks sporočilu predlaga, da se zasliši S. S. in N. N. Navaja še, da ni bil udeležen v lastniški strukturi A. in da s tem v zvezi ni sprejemal nobenih odločitev.

39. Ne drži tožbena navedba, da bi se celotno faks sporočilo nanašalo na SSV. Na SSV se nanaša le 1. točka faks sporočila, v 2. točki faks sporočila pa je bilo govora o SZS, kar navaja tudi tožnik v tožbi. Pri svoji ugotovitvi v 52. točki izpodbijane odločbe, da so se centri dogovarjali tudi o popustih, ki so del cene, in tako posledično o cenah smučarskih vozovnic, se je Urad oprl na vsebino zapisa pod 2. točko. Zato ne drži tožbeni očitek o zmotni razlagi zapisa v faks sporočilu z dne 2. 10. 2000. Za razjasnitev navedb v faks sporočilu je zadoščal vpogled v listino, zato izvedba dokaza z zaslišanjem predlaganih prič ni bila potrebna. Ta dokazni predlog je zato Vrhovno sodišče kot nepotreben zavrnilo. Ker tožnik v tožbi ni pojasnil, zakaj naj bi bilo dejstvo, da ni bil udeležen v lastniški strukturi A., pomembno za presojo o njegovi kršitvi, pomembnost tega dejstva pa ni očitna, Vrhovno sodišče te tožbene navedbe ni moglo vsebinsko presojati.

Glede Komisije za oblikovanje cen smučarskih vozovnic

40. Tožnik v tožbi navaja, da Urad ni pravilno in popolno ugotovil dejstev v zvezi s Komisijo za oblikovanje cene slovenske smučarske vozovnice (Komisijo SSV). Zatrjuje, da so se v okviru Komisije SSV oblikovale le cene SSV kot posebne smučarske vozovnice, ki ni bila nikoli v redni prodaji in katere delež na trgu je minimalen. Komisija SSV je vsako leto pripravila predloge cen za letne SSV za odrasle, mladince, otroke in cicibane ter predloge za popuste pri nakupih dnevnih smučarskih vozovnic za strokovne kadre Zveze učiteljev in trenerjev smučanja (ZUTS) pri SZS, Olimpijski komite Slovenije in športne pedagoge pri Zvezi športnih pedagogov Slovenije. Navaja, da Komisija SSV ni imela pristojnosti oblikovati cene dnevnih smučarskih vozovnic v smučarskih centrih na Š. in A., kar je razvidno iz zapisnika Združenja z dne 28. 8. 2000 ter prilog 1 in 2 ter zapisnika Komisije SSV. Predlaga, da se s tem v zvezi zaslišijo N. N., M. M., T., U., V. in Z.

41. Iz 66. točke izpodbijane odločbe izhaja, da je med strankama postopka sodnega varstva sporno, ali je pri Združenju delovala le Komisija SSV ali tudi Komisija za oblikovanje cen smučarskih vozovnic. To dejstvo ni relevantno za odločitev o tožbi. Urad namreč strankam postopka ne očita, da bi kršile konkurenčno zakonodajo s tem, ko so ustanovile Komisijo za oblikovanje cen smučarskih vozovnic ali Komisijo SSV, temveč da so se dogovarjale o cenah dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle oziroma da so usklajeno ravnale, kar Urad v večjem delu utemeljuje z zapisniki organov Združenja. Komisija za oblikovanje cen smučarskih vozovnic se omenja v zapisniku 5. sestanka upravnega odbora Združenja z dne 28. 8. 2000 in Prilogi 1 (zapisnik s sestanka 26. 7. 2000 v Ljubljani, Komisija za oblikovanje cen smučarskih vozovnic), na katera se je Urad oprl pri ugotavljanju kršitve v sezoni 2000/2001. Vlogo Komisije je zato treba presojati glede na vsebino sklepov, ki jih je Komisija sprejela, kar je Urad tudi storil v izpodbijani odločbi. Teh ugotovitev tožnik ne more izpodbiti z navedbami o pristojnosti Komisije SSV. Ker ugotovitve Urada v zvezi s pristojnostjo Komisije SSV za odločitev o tožbi niso pomembne, je Vrhovno sodišče zavrnilo tožnikov očitek in njegov dokazni predlog z zaslišanjem prič.

Glede izreka o začetku kršitve v sezoni 2000/2001

42. Tožnik navaja, da Odločba v izreku datumsko ne konkretizira obdobja v letu 2000, ko naj bi prišlo do kršitve, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

43. Urad je v izreku izpodbijane odločbe ugotovil, da so stranke postopka kršile prepoved omejevalnih sporazumov vsaj od leta 2000, iz 52. točke obrazložitve odločbe pa izhaja, da so se smučarski centri 16. 6. 2000 na seji dogovorili, da se bodo dogovorili o minimalni ceni smučarske vozovnice. Zato ne drži tožbeni očitek, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

Glede dogovarjanja o cenah v sezoni 2001/2002

44. V nadaljevanju tožnik očita Uradu, da je zmotno interpretiral in vzel iz konteksta zapis v dokumentu z naslovom Pregled dela Upravnega odbora Združenja od maja do septembra 2001 z dne 10. 9. 2001 pod točko 13, ki se nanaša na sestanek upravnega odbora Združenja dne 26. 6. 2001 in ga je Urad povzel v prvem delu 33. točke izpodbijane odločbe. Uradu očita, da v postopku ni pridobil zapisnika s sestanka z dne 26. 6. 2001 in ni ugotovil, na katero skupino se pogovori nanašajo; da ni ugotavljal, kdo je bil na tem sestanku prisoten, ne kako naj bi tožnik prispeval k nastanku tega besedila. Uradu očita tudi, da ni opravil razgovora z osebami, ki so pripravile ta zapisnik, zato predlaga, da se zaslišita Ž. Ž. in N. N.

45. Tožnik v tožbi ni navedel, v čem naj bi Urad na podlagi besedila s sestanka upravnega odbora Združenja dne 26. 6. 2001 nepravilno ugotovil dejansko stanje, zato Vrhovno sodišče tega tožbenega očitka ni moglo presojati. Urad je v 53. točki izpodbijane odločbe ugotovil, da so se stranke postopka dogovorile o zgornji meji dnevne smučarske vozovnice, zato ne drži tožbena navedba, da Urad ni ugotavljal, na katere smučarske vozovnice se ta dogovor nanaša. Tožbenega očitka, da Urad ni pridobil zapisnika s sestanka z dne 26. 6. 2001, Vrhovno sodišče ne more vsebinsko preizkusiti, saj tožnik ni navedel, kaj naj bi se s tem zapisnikom dokazovalo. Nadalje tožnik v tožbi ni zatrjeval, da na sestanku upravnega odbora Združenja 26. 6. 2001 ni bil prisoten in da ni prispeval k nastanku besedila, zato ni izkazal, da bi bile te ugotovitve odločilne za presojo o njegovi kršitvi. Nenazadnje tožnik v tožbi ni pojasnil, kaj naj bi z zaslišanjem Ž. Ž. in N. N. dokazoval, zato je Vrhovno sodišče zavrnilo tudi njegov dokazni predlog. Posledično je Vrhovno sodišče v celoti zavrnilo tožnikov očitek, ki se nanaša na sestanek upravnega odbora Združenja 26. 6. 2001 in zapis o tem sestanku.

46. Tožnik graja tudi interpretacijo besedila v istem dokumentu pod 14. točko, ki se nanaša na sestanek upravnega odbora Združenja dne 6. 9. 2001. Urad je za odločitev relevantni del besedila povzel v drugem delu 33. točke izpodbijane odločbe. Tudi na tem mestu tožnik očita Uradu, da v postopku ni pridobil zapisnika s tega sestanka in da ni ugotovil, na katero skupino se pogovori nanašajo; niti ni ugotavljal, kdo je bil na tem sestanku prisoten, in na kakšen način naj bi tožnik prispeval k nastanku besedila. Navaja, da je bila njegova cena dnevne smučarske vozovnice bistveno nižja od v zapisniku navedene cene, zato je mogoče zaključiti, da se navedeno nanj ni nanašalo in da mu ni mogoče očitati kršitve. Uradu očita še, da ni opravil razgovora z osebami, ki so pripravile zapisnik z dne 10. 9. 1001, zato predlaga, da se zaslišita Ž. Ž. in N. N.

47. Tožnik tudi na tem mestu ni navedel, v čem naj bi Urad na podlagi besedila s sestanka upravnega odbora Združenja dne 6. 9. 2001 nepravilno ugotovil dejansko stanje, zato Vrhovno sodišče niti tega tožbenega očitka ni moglo presojati. Nadalje ne drži tožbena navedba, da Urad ni ugotovil, na katero skupino se dogovori nanašajo. Iz 53. točke izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je Urad na podlagi zapisa o sestanku upravnega odbora Združenja dne 6. 9. 2001 ugotovil, da so se stranke postopka dogovarjale o izhodiščni ceni smučarske vozovnice za otroke (športni dnevi). Pred tem očitkom se tožnik ne more braniti z argumentom, da je bila njegova cena dnevne dnevne smučarske vozovnice bistveno nižja od v zapisniku navedene cene, saj je dogovor o izhodiščni ceni sporazum, katerega cilj je omejevanje konkurence, zato učinki tega sporazuma na trgu niso pomembni za presojo o kršitvi. Brez teže je tudi tožbeni očitek, da Urad ni pridobil zapisnika sestanka z dne 6. 9. 2001 in ni zaslišal Ž. Ž. in N. N., saj tožnik ni pojasnil, kaj naj bi se z izvedbo teh dokazov dokazovalo. Tožnik v tožbi ni zatrjeval, da na sestanku upravnega odbora Združenja 6. 9. 2001 ni bil prisoten in da ni prispeval k nastanku besedila, zato ni izkazal, da bi bile te ugotovitve odločilne za presojo o njegovi kršitvi. Posledično je Vrhovno sodišče v celoti zavrnilo tožbeni očitek, ki se nanaša na sestanek upravnega odbora Združenja 6. 9. 2001 in zapis o tem sestanku.

Glede dogovarjanja o cenah v sezoni 2002/2003

48. Kot zmotno interpretirane in vzete iz konteksta tožnik izpodbija tudi ugotovitve Urada na podlagi zapisnika 6. redne letne skupščine Združenja z dne 19. 4. 2002, kjer je pod točko Ad4 navedeno: Cenovna politika za naslednjo sezono – uskladiti popuste in cene s katerimi skupaj nastopamo (rok 20. junij). Navaja, da se to besedilo nahaja pod besedilom Pripraviti končno poročilo o SSV (komisija za SSV in predlog za izplačilo), zaradi česar ga je treba v tem smislu tudi razlagati. V zvezi s tem tožnik predlaga zaslišanje N. N., Y. Y., Z. Z., T. T., M. M., K. K. in L. L.

49. Tožbeni očitek ni utemeljen. Iz zapisnika 6. redne letne skupščine Združenja z dne 19. 4. 2002 namreč izhaja, da so bile pod točko Ad 4 z naslovom Razno obravnavane različne teme, ki so navedene v alinejah. Na podlagi dejstva, da se alineja, na katero se opira Urad pri svojih ugotovitvah, nahaja pod oziroma za alinejo, ki jo navaja tožnik v tožbi, ni mogoče sklepati o vsebinski povezanosti teh dveh tem. Ravno nasprotno: glede na to, da gre za dve alineji, je bolj prepričljiv zaključek, da gre za dve povsem različni temi. Tožnik ne pove, o čem naj bi predlagane priče izpovedale, zato Vrhovno sodišče teh dokazov ni izvedlo.

Glede dogovarjanja o cenah v sezoni 2003/2004

50. Tožnik kot zmotno interpretirane in vzete iz konteksta izpodbija tudi ugotovitve Urada na podlagi 3. točke predloga dnevnega reda v vabilu na 4. sestanek upravnega odbora Združenja z dne 28. 4. 2003. Navaja, da je iz spornega besedila jasno razvidno, da se nanaša na SSV, zato ni pravilen zaključek, da se navedeno besedilo nanaša na dnevne smučarske vozovnice. Uradu očita tudi, da ni pridobil zapisnika sestanka z dne 8. 5. 2003, da ni ugotavljal, kdo naj bi bil prisoten na sestanku, in smiselno, da ni zaslišal X. X., ki je pripravil vabilo z dne 28. 4. 2003. Navaja še, da ni jasno, na kakšen način naj bi tožnik prispeval oziroma vplival na nastanek spornega besedila.

51. Iz 35. točke izpodbijane odločbe izhaja, da se zapis 3. točke predlaganega dnevnega reda v vabilu na 4. sestanek UO Združenja z dne 28. 4. 2003 glasi Pregled in priprava SSV ter cenika dnevnih vozovnic za sezono 2003/2004. Besedna razlaga spornega zapisa v vabilu na 4. sestanek Združenja ne omogoča zaključka, ki ga ponuja tožnik, da bi se ta točka nanašala zgolj na SSV, ne pa tudi na cenik dnevnih smučarskih vozovnic. Na podlagi dokumenta iz 35. točke izpodbijane odločbe je zato Urad pravilno ugotovil, da sta bila predmet obravnavanja pod to točko dnevnega reda tudi pregled in priprava cenika dnevnih smučarskih vozovnic za sezono 2003/2004. Brez teže sta tudi tožbena očitka, da Urad ni pridobil zapisnika sestanka z dne 8. 5. 2003 in da ni zaslišal X. X., saj tožnik ne pove, kaj naj bi se s tem zapisnikom dokazovalo, ne v zvezi s katerim dejstvom naj se X. X. zasliši. Ni relevantna niti tožbena navedba glede prisotnosti na sestanku, saj tožnik v tožbi ni zatrjeval, da na sestanku ni bil prisoten. Ker Urad tožniku ne očita, da bi vplival na nastanek spornega besedila, je brez teže tudi tožbeni očitek s tem v zvezi.

Glede dogovarjanja o cenah v sezoni 2005/2006

52. Tožnik navaja, da so bile navedbe v zapisniku sestanka z dne 1. 7. 2005 vzete iz konteksta, saj se ne nanašajo na ceno dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle. Sklicuje se na zapis v zapisniku pod točko Ad4: Cene vozovnic za sezono 2005/2006. Cene vozovnic bodo v prihodnji sezoni v skladu s predvideno inflacijo. Priporočilo izhodiščne cene dnevne vozovnice na večjih centrih se giblje od 5.000 SIT do 5.800 SIT, in navaja, da je Urad spregledal, da se besedilo nadaljuje s: Prisotni so potrdili nove cene SSV za sezono 2005/2006: otroška 69.000 SIT, mladinska 80.000 SIT, odrasla 84.000 SIT. Na podlagi tega zaključuje, da ni šlo za dogovor o cenah dnevnih smučarskih vozovnic za rekreativno smučanje. Uradu očita tudi, da ni opravil razgovorov v zvezi z razjasnitvijo besedila, navedenega pod točko Ad4 v zapisniku z dne 1. 7. 2005, zato predlaga, da se zaslišijo N. N., Č. Č., M. M., W. W., L. L., K. K., Y. Y., A. C., B. Č., C. D., E. F., S. A., Z. B., Š. Č. in M. A.

53. Tožnik izpodbija ugotovitev Urada v 55. točki izpodbijane odločbe, da so se stranke postopka dogovorile o priporočeni ceni dnevne smučarske vozovnice, s sklicevanjem na nadaljevanje zapisa pod točko Ad 4, ki se nanaša na potrditev novih cen SSV za sezono 2005/2006. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ta zapis ne vpliva na pravilnost ugotovitve Urada o dogovoru o priporočeni ceni dnevne smučarske vozovnice. Iz zapisnika 8. seje upravnega odbora Združenja z dne 1. 7. 2005 namreč izhaja, da je zapis, na katerega se sklicuje tožnik, z odstavkom oblikovno ločen od besedila, na katerega se je oprl Urad pri svoji ugotovitvi. Na podlagi dejstva, da ima zapis v točki Ad 4 dva odstavka, in na podlagi vsebine vsakega posameznega odstavka Vrhovno sodišče zaključuje, da sta bili pod to točko dnevnega reda obravnavani dve različni temi, in sicer priporočena cena dnevne smučarske vozovnice in cene SSV. Tožbeni očitek je zato zavrnilo.

54. S tožbenim očitkom, da Urad ni izvedel dokaza z zaslišanjem prič za razjasnitev besedila pod točko Ad 4, tožnik pravzaprav graja odločitev Urada, da se ta dokazni predlog kot nepotreben zavrne (132. točka izpodbijane odločbe), pri tem pa tožnik ne pojasni, zakaj bi bila izvedba tega dokaza potrebna. Vrhovno sodišče je zavrnilo tudi tožnikov dokazni predlog, da samo zasliši predlagane priče. Razlago zapisa v točki Ad 4, kot jo ponuja tožnik v tožbi ter dokazuje z listino in zaslišanjem prič, je namreč preverilo z gramatikalno razlago spornega zapisa, pri tem pa je ocenilo, da dodatna razjasnitev sicer povsem jasnih navedb ni potrebna.

Glede dogovarjanja o cenah v sezonah 2004/2005, 2006/2007, 2007/2008 in 2008/2009

55. Tožnik očita Uradu, da ni predložil nobenega dokaza o kršitvi 6. člena ZPOmK-1 in 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU v sezonah 2004/2005, 2006/2007, 2007/2008 in 2008/2009, čeprav tožniku tudi v tem obdobju očita kršitev. Navaja, da se o kršitvi v teh sezonah spričo dokazne nepodprtosti ne more izjaviti, zaključek Urada o kršitvi pa označuje kot napačen.

56. V 43. točki izpodbijane odločbe Urad navaja, da stika med udeleženci, kjer naj bi prišlo do izmenjave informacij, ni treba posebej dokazovati, ko je lahko usklajeno ravnanje ugotovljeno že na podlagi ravnanja podjetij na trgu. Pri tem se Urad v 57. točki izpodbijane odločbe opira na usklajene cene dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle, ki so navedene in razvidne iz tabele 1, pri čemer iz 58. točke izpodbijane odločbe izhaja, da pod pojmom usklajene cene razume enake oziroma podobne cene smučarskih vozovnic. Po presoji Vrhovnega sodišča zgolj na podlagi podobnih cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2004/2005, 2006/2007 in 2007/2008, pri čemer Urad niti ne pojasni, kdaj so si cene podobne, ni mogoče sklepati o dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju podjetij na trgu. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da se izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na sezone 2004/2005, 2006/2007 in 2007/2008, ne da preizkusiti. Izpodbijana odločba je zato v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 in 58. členom ZPOmK-1.

57. Drugače pa velja glede sezone 2008/2009. V 49. točki izpodbijane odločbe (v povezavi s tabelo v 28. točki) je Urad ugotovil, da so bile v sezoni 2008/2009 cene dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle enake na vseh smučiščih z izjemo C. Urad je ocenil, da popolnega izenačenja cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle ni mogoče pripisati neodvisnemu prilagajanju podjetij razmeram na trgu, saj se smučišča razlikujejo po obsegu in številu prog, opremljenosti posameznega smučišča in starosti žičniških naprav. Tega zaključka Urada tožnik ne izpodbija, zato je Vrhovno sodišče njegov tožbeni očitek glede sezone 2008/2009 kot neutemeljen zavrnilo.

Glede dogovarjanja o cenah v sezoni 2009/2010

58. Tožnik očita Uradu, da je v zvezi z elektronskim sporočilom z dne 8. 5. 2009 preuranjeno sklepal, da gre za J. J. Navaja, da je priimek J. zelo pogost priimek v Sloveniji in da je zato bolj verjetno, da gre za katerega od zaposlenih pri H. ali pri E. Uradu očita še, da ni storil ničesar, da bi z gotovostjo ugotovil, za katero osebo gre. S tem v zvezi predlaga zaslišanje N. N., L. L. in I. I.

59. Z navedbo, da je „bolj verjetno,“ da je J. nekdo od zaposlenih pri H. ali E., tožnik ne more izpodbiti ugotovitve Urada, da je J., ki se omenja v elektronskem sporočilu z dne 8. 5. 2009, J. J., direktor programa B. b. Tožnik namreč te verjetnosti z ničemer ne izkaže. Sklicevanje na pogostost priimka v Sloveniji ne zadošča. Ker tožnik ni navedel, o čem naj bi predlagane priče izpovedale, je Vrhovno sodišče tudi ta dokazni predlog zavrnilo.

MATERIALNO PRAVO

Glede uporabe ZPOmK-1

60. Tožnik smiselno očita Uradu, da je pri ugotavljanju kršitve prepovedi omejevalnih sporazumov zmotno uporabil 6. člen ZPOmK-1. Slednji je začel veljati šele 26. 4. 2008, Urad pa v izpodbijani odločbi očital tožniku, da je kršil določbe ZPOmK-1 v obdobju od leta 2000 do 11. 5. 2010. Tožnik zatrjuje, da je bila s tem kršena prepoved retroaktivnosti. Po tožnikovem stališču bi mu bilo mogoče očitati kršitev ZPOmK-1 le od 26. 4. 2008 do 11. 5. 2010, za to obdobje pa Urad ni predložil nobenega dokaza o kršitvah, zaradi česar je odločba nezakonita in je ni mogoče preizkusiti.

61. Urad se v odgovoru na tožbo sklicuje na določbo 79. člena ZPOmK-1, v skladu s katero so z dnem uveljavitve tega zakona, to je s 26. 4. 2008, prenehale veljati določbe ZPOmK, iz česar Urad sklepa, da se zato navedeni predpis ne more uporabiti, in določbo 81. člena ZPOmK-1, ki ureja dokončanje postopkov, začetih pred uveljavitvijo ZPOmK-1. Poleg tega navaja, da sta 6. člen ZPOmK-1 in 5. člen ZPOmK vsebinsko enaka.

62. Ne drži tožbeni očitek, da Urad za obdobje po 26. 4. 2008 ni predložil nobenega dokaza o kršitvi. V tem obdobju je Urad kršitev utemeljil na enakih cenah dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle (sezona 2008/2009) in elektronskem sporočilu z dne 8. 5. 2009, iz katerega izhaja dogovarjanje tožnika o cenah smučarskih vozovnic (sezona 2009/2010). Zato ne drži tožbeni očitek, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

63. Ni utemeljen niti obrambni argument Urada, da se na podlagi določbe 79. člena ZPOmK-1 v postopku, ki teče v času veljavnosti tega zakona, ne morejo uporabiti materialne določbe ZPOmK, ker je ZPOmK prenehal veljati. Ni relevantno niti sklicevanje Urada na določbo 81. člena ZPOmK-1, ki ureja prehodni režim zgolj glede postopkovnih pravil. Kljub temu pa z izpodbijano odločbo ni bila kršena prepoved retroaktivnosti. Pri presoji o kršitvi se je Urad oprl na določbo prvega odstavka 6. člena ZPOmK-1, v skladu s katero so prepovedani in nični sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije. V bistvenem enako določbo je vseboval ZPOmK v prvem odstavku 5. člena v zvezi s 3. členom, zato izpodbijana odločba ni obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava, kot trdi tožnik.

Glede relevantnega trga

64. Tožnik smiselno zatrjuje, da se Urad ni ustrezno opredelil do vseh kriterijev, odločilnih za opredelitev upoštevnega stvarnega in geografskega trga, zaradi česar mu je bila odvzeta možnost učinkovite obrambe. Drži sicer, da se Urad ni opredelil do vseh kriterijev, odločilnih za opredelitev upoštevnega trga, vendar pa je v 48. točki izpodbijane odločbe pojasnil razloge za to. Slednjih pa tožnik ne izpodbija, zato je Vrhovno sodišče tožbeni očitek kot neutemeljen zavrnilo.

65. Tožnik očita Uradu, da ni ugotovil, da tožnik na trgu rekreativnega smučanja poleg dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle ponuja še številne druge proizvode v obliki smučarskih kart (2-, 3-, 4- in 5-urne smučarske karte; 2-, 3-, 4-, 5-, 6- in 7-dnevne smučarske karte, 5- in 10-dnevne smučarske karte v sezoni, individualne sezonske smučarske karte, prenosne sezonske dnevno-nočne smučarske karte, ski plus smučarske karte, sezonske nočne smučarske karte, nočne smučarske karte), ki dosegajo 95 % vseh prodanih kart na trgu rekreativnega smučanja. Navaja, da je to dejstvo odločilno za opredelitev trga in določanje tržnih deležev.

66. Tožnik v tožbi ne navede, zakaj je za opredelitev trga in določanje tržnih deležev v tej zadevi pravno odločilno dejstvo, da na trgu rekreativnega smučanja poleg dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle ponuja tudi številne druge proizvode v obliki smučarskih vozovnic. Vrhovno sodišče se zato do te tožbene navedbe ni opredelilo.

Glede uporabe 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU – znatni učinek na trgovanje med državami članicami

67. Tožnik kot pavšalno in dokazno nepodprto izpodbija ugotovitev Urada, da omejevalna ravnanja strank postopka otežujejo tujim podjetjem vstop in poslovanje na slovenskem trgu. Zatrjuje, da so podjetja iz drugih držav članic prisotna tako v lastniški strukturi slovenskih smučarskih centrov (lastnik smučišča C. je bila vrsto let družba ... iz Francije, lastnik smučišča ... je iz Italije) kot tudi na slovenskem trgu, kjer agresivno reklamirajo svoje smučarske centre.

68. Iz 79. točke izpodbijane odločbe izhaja, da je Urad znatni učinek na trgovanje med državami članicami utemeljil na trgovanju s poslovnimi deleži podjetij, ki upravljajo smučišča v Republiki Sloveniji. Ugotovil je, da omejevalna ravnanja strank postopka otežujejo podjetjem iz drugih držav članic vstop in poslovanje na slovenskem trgu. Vrhovno sodišče pritrjuje smiselnemu tožbenemu očitku, da Urad ni pojasnil, kako omejevalna ravnanja strank postopka, torej dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje glede cen smučarskih vozovnic, otežujejo tujim podjetjem vstop in poslovanje na slovenskem trgu. Izpodbijana odločba je zato v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče ni upoštevalo dodatne obrazložitve o uporabi 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU v odgovoru na tožbo. Z dopolnjevanjem razlogov v upravnem sporu je namreč tožniku odvzeta možnost, da vloži učinkovito pravno sredstvo za zavarovanje svojih pravic.(2)

Odločitev Vrhovnega sodišča

69. Izpodbijana odločba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 2. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, pri čemer pa ni bilo pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v delu, kjer ugotavlja tožnikovo odgovornost za udeležbo pri dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2004/2005, 2006/2007 in 2007/2008, in v delu, kjer ugotavlja tožnikovo odgovornost za kršitev 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU, ter zadevo v tem obsegu vrnilo Agenciji v ponoven postopek (tretji odstavka 64. člena ZUS-1). V preostalem delu je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

70. V ponovljenem postopku naj Agencija upošteva, da v primeru, ko o usklajenem ravnanju sklepa na podlagi ravnanja strank postopka na trgu, mora to ravnanje določno opredeliti. V primeru različnih cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle je lahko podlaga za zaključek o vzporednem ravnanju le skrbna analiza trga in gibanja cen proizvodov strank postopka.

71. V zvezi s kršitvijo 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU naj Agencija v ponovljenem postopku pojasni, kako omejevalna ravnanja strank postopka, torej dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje glede cen smučarskih vozovnic, otežujejo podjetjem iz drugih držav članic vstop in poslovanje na slovenskem trgu, oziroma naj se pri presoji učinka na trgovanje med državami članicami opre na analizo narave sporazuma in ravnanj, vrste blaga in storitev, ki so predmet sporazuma, ter položaj in pomembnost relevantnih podjetij. Pri tem Vrhovno sodišče opozarja na nedoslednost sklicevanja Urada v odgovoru na tožbo na domnevo učinka na trgovanje med državami članicami v primeru, ko je kot geografski trg določen celoten trg države članice. V 48. točki izpodbijane odločbe je namreč Urad obrazložil, da upoštevnega (geografskega) trga ni dokončno opredelil, saj ta ni bistvenega pomena za ugotovitev kršitve. Če bo Agencija ugotovila, da imajo omejevalna ravnanja strank postopka učinek na trgovanje med državami članicami, naj upošteva, da je določba 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU del slovenskega pravnega reda šele od 1. 5. 2004, ko je Slovenija postala članica Evropske unije.

Glede sklepa o zavrnitvi zahteve za izločitev uradnih oseb

72. Tožba zoper sklep ni utemeljena.

73. Tožnik izpodbija stališče Urada iz sklepa o zavrnitvi zahteve za izločitev uradnih oseb iz vodenja in odločanja v postopku pod opravilno številko 306-95/2009, da šteje vsa dokumentacija, ki naj bi se nahajala v poslovnih prostorih E., za poslovno dokumentacijo tega podjetja. Takšno stališče je po tožnikovem stališču napačno, arbitrarno in samovoljno. Uradu očita, da njegovega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj obrazložitev v štirih stavkih ne odgovarja na številna pomembna vprašanja, ki jih je tožnik izpostavil v svoji zahtevi z dne 18. 2. 2010. Zatrjuje, da sporno elektronsko sporočilo ni del poslovne dokumentacije ŠC Pohorje, sam vpogled v dokumentacijo pa pomeni poseg v elektronski poštni predal druge fizične osebe in to na serverju, ki je v lasti tretje osebe – društva H. Zatrjuje tudi, da so uradne osebe Urada sporno elektronsko sporočilo pridobile brez ustrezne pravne podlage in tako nedopustno posegle v pravico do komunikacijske zasebnosti tretjih oseb in njihovo pravico do nedotakljivosti prostorov, dokumentacije in opreme.

74. Z očitkom, da naj Urad v sklepu o zavrnitvi zahteve za izločitev uradnih oseb iz vodenja in odločanja v postopku ne bi odgovoril na številna pomembna vprašanja iz njegove zahteve za izločitev uradnih oseb, tožnik uveljavlja kršitev pravice do izjave iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Tožnik v tožbi ne pove, na katera vprašanja Urad ni odgovoril, zato Vrhovno sodišče tega tožbenega očitka ne more preizkusiti. Z ostalimi tožbenimi navedbami pa želi tožnik na podlagi ugotovitve, da je bilo elektronsko sporočilo z dne 8. 5. 2009 pridobljeno nezakonito, doseči izločitev uradnih oseb, ki so sodelovale v preiskavi in so se seznanile s tem sporočilom. Vrhovno sodišče je že zgoraj zavrnilo tožbene očitke o nezakonitosti pridobitve spornega elektronskega sporočila. Zato je pravilna odločitev Urada, da se ne ugodi tožnikovi zahtevi za izločitev uradnih oseb, ki so se seznanile z elektronskim sporočilom z dne 8. 5. 2009.

75. Tožnik v tožbi navaja, da je predlagal izločitev uradnih oseb, ki so sodelovale v postopku, tudi zato, ker naj bi te že pred izdajo odločbe o kršitvi v javnost posredovale pomembne interne informacije in dokončna stališča o zadevi, kot na primer, da je načelno mnenje podala tudi Evropska komisija in da je Urad že sprejel dokončno odločitev. Pri tem se tožnik sklicuje na članek, ki je bil 12. 2. 2010 objavljen v Dnevniku. Da so v članku navedene informacije v javnost posredovale prav uradne osebe Urada, tožnik dokazuje z besednimi zvezami, uporabljenimi v članku, ki so jih do tedaj uporabljali prav uslužbenci Urada, kot na primer, da gre za „šolsko obliko kartela“. To po tožnikovem stališču izkazuje neobjektivnost uradnih oseb pri odločanju in pomeni resen dvom v nepristranskost uradnih oseb, ki so sodelovale v postopku pred Uradom.

76. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi le ponavlja svoje navedbe iz zahteve za izločitev uradnih oseb glede nepristranskosti uradnih oseb zaradi posredovanja v javnost informacij in stališč o zadevi, pri tem se pa ne sooči z razlogi, s katerimi je Urad zavrnil njegovo zahtevo. Ker tožnik ne izpodbija ugotovitev in stališč Urada iz izpodbijanega sklepa, Vrhovno sodišče pravilnosti in zakonitosti sklepa ne more presojati. Posledično je ta tožbeni očitek kot neutemeljen zavrnilo.

77. Tožnik očita Uradu, da v sklepu ni odločil o vseh predlogih, ki jih je podal v svoji vlogi z dne 18. 2. 2010, to je o predlogu za izločitev listin in tistih dokumentov, ki se ne nanašajo na trg rekreativnega smučanja.

78. Tožnik v tožbi ni poimensko navedel listin, katerih izločitev je predlagal, ne razlogov, zaradi katerih naj bi bila izločitev listin utemeljena. Vrhovno sodišče zato ni moglo preveriti utemeljenosti tega tožbenega očitka. O zavrnitvi zahteve za izločitev dokazov lahko Urad odloči tudi z zavrnitvijo razlogov za izločitev posameznega dokaza, kot je to storil v primeru zahteve za izločitev elektronskega sporočila z dne 8. 5. 2009 v obrazložitvi sklepa.

79. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožnikovo tožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede stroškov postopka

80. Vrhovno sodišče je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/2007) tožniku priznalo povračilo stroškov v višini 350,00 EUR. Te stroške je naložilo v plačilo toženki, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

---.---

Op. št. (1): Določba 13.a člena je bila v ZPOmK-1 vnesena z novelo ZPOmK-1A, ki velja od 13. 6. 2009. Glede na to, da je Urad postopek ugotavljanja kršitve uvedel 28. 10. 2009, je Urad v času vodenja postopka imel zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov.

Op. št. (2): Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi 30/2010 z dne 27. 9. 2011, 13. točka.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep G 21/2010
• Sodba in sklep G 22/2010
• Sodba G 23/2010