Sodba I Ips 46554/2011-75

Jedro

Z opozarjanjem na dejstva, ki jih ocenjuje drugače, kot je to pri izbiri kazenske sankcije storilo sodišče, vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne uveljavlja kršitve materialnega kazenskega zakona ampak uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah je bil M. P. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B). Po istem zakonitem določilu mu je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen štiri mesece zapora, za drugo pet mesecev zapora, nakar mu je bila po pravilih o steku izrečena enotna kazen osem mesecev zapora. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1B je sodišče obdolžencu v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja od 17. 5. 2011 od 22.10 ure do 18. 5. 2011 do 10.05 ure. Pogojne obsodbe, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah I K 1729/2011 z dne 8. 9. 2011, ki je postala pravnomočna dne 17. 9. 2011, sodišče ni preklicalo. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Uveljavljane kršitve namreč niso podane, sodbi obeh sodišč imata v skladu z izvedenimi dokazi navedene vse potrebne razloge, tako glede obstoja znakov kaznivega dejanja, kot tudi glede ocene okoliščin, ki vplivajo na izbiro in višino izrečene kazni. Ustrahovanost oškodovanke je sodišče prve stopnje jasno in konkretno opredelilo in jo podkrepilo tako z izpovedjo oškodovanke, njenim ravnanjem ter izpovedjo prič (oškodovankinih hčerk in policistov, ki so prišli na kraj). Zagovornik tako ne more uspeti z navedbo iz konteksta izpovedi iztrgane izjave oškodovanke, da se je slabo počutila. Nestrinjanje zagovornika z izbiro kazenske sankcije pa pomeni le uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Uvodoma zagovornik očita sodišču protispisnost oziroma kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče ugotovilo, da naj bi bila oškodovanka prestrašena in se počutila ogroženo, čeprav iz njene izpovedi izhaja le, da se je počutila slabo. Na podobne pritožbene navedbe je odgovorilo že višje sodišče (točka 8) in navedlo, da je oškodovanka res izjavila, da se je tedaj počutila slabo, vendar pa to ni vse, kar je izpovedala o svojih občutkih, ki so jih obdolženčeve izrečene grožnje pri njej vzbudile. Povedala je tudi, da je bilo vzdušje tistega dne tako napeto, da je po storjenem dejanju v posteljo zraven obdolženca legla kar oblečena in obuta, da vhodnih vrat ni zaklenila iz razloga, da bi lahko hitro skočila ven, kot tudi, da se obdolženca boji, da njegove grožnje jemlje kot resne, ker je prepričana, da jih je pripravljen tudi uresničiti. Pritožbeno sodišče je opozorilo tudi na izpovedbo hčerke A. P., ki je zatrdila, da je bilo oškodovanko po tem, ko je sama prišla z njo v stik, še vedno grozno strah pred obdolžencem. Ob upoštevanju vsega navedenega ter njegovega ravnanja pred obravnavanimi kaznivimi dejanji (bil je že pravnomočno obsojen zaradi istovrstnih kaznivih dejanj storjenih zoper isto oškodovanko) je zaključek sodišča, da se je počutila ogroženo in prestrašeno, vsekakor skladen s podatki v spisu. Takšni presoji pa se v celoti pridružuje tudi Vrhovno sodišče. Ni namreč mogoče izvzeti le ene trditve in to iz konteksta izpovedi oškodovanke in na ta način utemeljevati očitek protispisnosti ne glede na oškodovankine nadaljnje navedbe ter izpovedbe ostalih pred sodiščem zaslišanih prič.

6. V zvezi z navedbami v zahtevi, ki se nanašajo na odločbo o kazenski sankciji, kjer vložnik opozarja na psihiatrično izvedensko mnenje ter nujnost zdravljenja alkoholizma pri obsojencu, pa vložnik s temi navedbami ne uveljavlja kršitve materialnega kazenskega zakona temveč opozarja na določena dejstva, ki jih pa ocenjuje drugače, kot je to pri izbiri kazenske sankcije storilo sodišče. S tem pa uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti skladno z določilom člena 425. člena ZKP ni dopustno vlagati.

7. Vrhovno sodišče je glede na to, da uveljavljana procesna kršitev ni podana, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo in s stroški, nastalimi pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, skladno z določili člena 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP obremenilo proračun.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 33332/2010-61
• Sodba I Ips 15579/2010-162
• Sodba I Ips 153/2010