Sodba I Ips 36638/2010-71

Jedro

Ni treba, da bi opis dejanja v izreku sodbe vseboval storilčev poseben subjektivni odnos do izvršitvenega ravnanja; se pa mora sodišče v razlogih sodbe opredeliti do obsojenčeve krivde.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma citirano sodbo obsojenega B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve in uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Odločeno je bilo, da je obsojeni dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso, kar bo naloženo v plačilo po pravnomočnosti sodbe. Poleg tega je bila z isto sodbo v točki II izreka sodbe zavrnjena obtožba zoper istega obdolženca, da bi naj storil še drugo kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ in v tem delu odločeno, da stroški kazenskega postopka ter potrebni izdatki obdolženca bremenijo proračun.

2. Zoper obsodilni del navedene sodbe sodišča prve stopnje je vložil pritožbo obsojenec, ki pa jo je Višje sodišče v Mariboru s sodbo IV Kp 36638/2010 z dne 30. 1. 2013 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ne da bi konkretiziral zakonite razloge, iz katerih sodbo izpodbija ter predlagal razveljavitev obsodilne sodbe in zavrženje obtožbe.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki je oporekala utemeljenosti navedb iz zahteve.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu, ki pa se do njega ni posebej opredelil.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7. V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec najprej meni, da očitano mu dejanje ni kaznivo, ker se mu v izreku sodbe ne očita, da je dejanje storil vedoma. V tem pogledu naj bi bilo tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, saj obrazložitev ta očitek vsebuje. Ta ocena obsojenca ni utemeljena, ker ni treba, da bi opis dejanja v izreku sodbe vseboval ta storilčev poseben subjektivni odnos do izvršitvenega ravnanja; se pa mora sodišče v razlogih sodbe opredeliti do obsojenčeve krivde in v tem okviru je sodišče pravilno zaključevalo o obsojenčevem vedenju o odločilnih okoliščinah storitve obravnavanega kaznivega dejanja, tako tudi o lažnosti davčnemu organu predloženega računa. V tej zvezi je povsem neutemeljena tudi obsojenčeva nadaljnja navedba v zahtevi, da je posledično „tudi obrazložitev direktnega naklepa napačna“ in da sodba nima nobene dokazne ocene o tem svojem sklepanju. Prvostopenjska sodba je namreč glede obsojenčeve krivde podala ustrezno obrazložitev predvsem v točki 12, opirajoč se pri tem na dokazne zaključke, utemeljene že v predhodnih točkah obrazložitve.

8. Neutemeljen je očitek iz zahteve, da sodišče ni ugotavljalo obsojenčeve neprištevnosti, saj za to niso bili podani razlogi, kot je izčrpno pojasnilo že sodišče druge stopnje v točki 8 obrazložitve.

9. Na enake pritožbene navedbe, kot jih obsojenec ponavlja v zahtevi glede zatrjevane nepravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o opravljenem naroku za glavno obravnavo dne 23. 1. 2012 v odsotnosti obsojenca, je izčrpno odgovorilo že sodišče druge stopnje (točka 5 obrazložitve sodbe) in jih utemeljeno zavrnilo kot neutemeljene ter jim zato ni treba nič dodati.

10. Na povsem pavšalne in neobrazložene trditve iz zahteve, in sicer, da sodba nima „razlogov niti dokazne ocene o obsežnih dokaznih predlogih razlogov oz. dokaznemu sklepu“, da je sodišče „nepravilno uporabilo fotokopije ključnih listin“ in da je „nasprotje med izrekom in obrazložitvijo glede stroškov“, niti ni mogoče odgovoriti, saj so vsebinsko nepreverljive. Kolikor pa se v zahtevi navaja, da se je sodišče ukvarjalo z „zgrešeno obtožbo“, čemur naj bi sledila „zgrešena ugotovitev sodišča“ in oporekanje zaključkom, izhajajočim iz zaslišanja „davčne uslužbenke“ ter navedbam „izvedenca grafologa“ pa se vsebinsko napada ugotovljeno dejansko stanje, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno. Upoštevanje obsojenčeve skrbi za majhnega otroka, kot olajševalne okoliščine, pa spada v okvir odločanja o kazenski sankciji in je zato ni mogoče upoštevati pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti.

11. Zaradi navedenih razlogov, ko v zahtevi uveljavljane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb zakona o kazenskem postopku niso bile ugotovljene, iz zahteve pa je razbrati, da vsebinsko izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

12. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 39626/2011-13
• Sodba I Ips 23564/2011-241
• Sodba I Ips 4012/2010-74