Sodba I Ips 65988/2012-19

Jedro

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 9. člena ZKLD je storil, kdor je širil propagando, ki je vsebovala poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve.

Izrek

I. Zahtevam za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti glede obsojenega F. P. spremeni tako, da se

obsojeni:

1. L. dr. S., roj. ... 1911 v Z., okraj K., duhovnik, umrl ... 1991,

2. J. Š., roj. ... 1888 v P., duhovnik, umrl ... 1965,

3. M. Č., roj. ... 1895, duhovnik - lazarist, umrl ... 1972 in

4. F. P., roj. ... 1883 v T., preglednik finančne kontrole

o p r o s t i j o

obtožbe, da so:

sredi januarja 1946 vzpostavili zvezo s pripadniki obveščevalnega centra 101 v inozemstvu dr. B. F., bivšim ravnateljem salezijanskega zavoda na Rakovniku in bivšim agentom italijanske špijonažne službe in preko kurirja tega centra že obsojenega F. S., preko katerega so nato pošiljali pismena in ustna poročila v inozemstvo o političnem in gospodarskem stanju v državi v namenu, da bi organizacija pobeglih vojnih zločincev v inozemstvu, delujoča pod okriljem takozvane „Kraljevske jugoslovanske vojske“ odnosno „Matjaževe vojske“ uskladila svoje veleizdajalsko delovanje proti FLRJ z objektivnim stanjem v državi in da bi prikazali preko propagandnega aparata mednarodne reakcije politično stanje v državi v taki luči, kakor da vlada v državi brezpravje in nasilje ter preganjanje vere, s tem pa vohunili,

osebam, ki so bežale pred organi ljudskih oblasti, pa so nudili vso podporo in omogočili skrivanje ter pobeg v inozemstvo;

I. dr. S. L.:

1. da se je v januarju 1946 povezal preko kurirja obveščevalnega centra 101 S. F. s pobeglim bivšim italijanskim agentom dr. F. B. ter se nato udeležil sestanka z imenovanim kurirjem pri soobtoženem F. P.; na tem sestanku, ki so se ga udeležili tudi soobtoženi J. Š. in M. Č., je dajal skupno s tema soobtožencema podatke o političnem stanju v državi, o poteku volitev, o pojavu križarskega banditizma ter je dogovorno z obema navedenima soobtožencema in po naročilu F. S. napisal poročilo o zaprtih duhovnikih, začetkom aprila istega leta pa je sam sprejel F. S., od katerega je prejel listo vprašanj obveščevalne vsebine, ki mu jih je poslal pripadnik imenovanega centra dr. B. F., razno monarhično propagandno literaturo, pastirsko pismo vojnega zločinca bivšega škofa G. R. z dne 2. 2. 1946, letak „Slovenci in Slovenke“, emigrantski koledarček „Otadžbina“ ter navodilo za pošiljanje v inozemstvo oseb, ki beže iz države z namenom, da bi se pridružili veleizdajalskim tolpam takozvane „Matjaževe vojske“ ter je obtoženi L. širil tudi med ostalimi duhovniki predvsem pastirski list, monarhični vestnik in koledarček,

2. da je skupno z že obsojenim F. T. in A. V. organiziral postojanko pri dekanu F. K. v Postojni v svrho pošiljanja bežečih ustaških elementov čez mejo v inozemstvo, v jeseni 1945 pa napotil tudi domobranca F. S. k soobtoženemu M. Č. v namenu, da bi mu le-ta omogočil pobeg v inozemstvo v cilju priključitve veleizdajalskim tolpam vojnih zločincev v inozemstvu.

II. Š. J.:

1. da je v januarju 1946 organiziral pri soobtoženemu F. P. sestanek s kurirjem obveščevalnega centra 101 F. S. ter se tega sestanka udeležil skupno s soobtoženim dr. S. L. in M. Č. sodeloval pri obveščanju kurirja o poteku volitev, o izvajanju agrarne reforme, o organizaciji UDB, o stanju cerkve, o tem, v kakšnem stanju je križarski banditizem na Slovenskem ter o splošnem stanju v državi, v aprilu 1946 se pa ponovno sestal pri soobtoženem F. P. z navedenim križarjem F. S., ki mu je poročal o položaju pobeglih vojnih zločincev v Avstriji, o obisku pri vojnem zločincu bivšem škofu R., izročil pastirski list tega zločinca, sam pa je dal kurirju podatke o stanju cerkve in vere v državi v taki obliki, kakor da vlada v državi preganjanje vere, informiral ga o stanju križarskega banditizma pri nas ter mu dal tudi podatke o splošnem političnem stanju v državi; začetkom junija 1946 je ob tretjem prihodu kurirja S. prejel od njega dvoje pisem za ordinariat v Ljubljani, ki jih je poslal agent tuje obveščevalne službe dr. F. B. ter je obtoženi Š. izročil škofijskemu tajniku soobtoženemu dr. L.,

2. da je vršil propagando za odpravo obstoječega pravnega in ustavnega reda v državi s tem, da je sprejel od kurirja obveščevalnega centra 101 monarhistično literaturo, letake „V tem znamenju boš zmagal“ in „Slovenci in Slovenke“ ter je to literaturo širil s tem, da jo je opetovano izročil nekemu železniškemu nameščencu B., ki ga je prosil za versko čtivo,

3. da mu je bilo znano, da soobtoženi M. Č. skriva vojnega zločinca DMB stotnika M. B., pa tega ni javil pristojnim oblastem.

III. M. Č.:

1. da se je v januarju 1946 udeležil sestanka na stanovanju pri P. F. s kurirjem obveščevalnega centra 101 F. S. skupno s soobtoženim dr. S. L. in J. Š. ter sodeloval pri sprejemanju poročil navedenega kurirja in pri podajanju poročil, ki so jih vsi trije obtoženci, udeleženci tega sestanka, kurirju S. dajali v smislu krivdorekov pod I/1 in II/1, sam mu pa dal tudi ustno lažno poročilo, da store ljudske oblasti vse, da bi se vera v FLRJ zatrla, da zapirajo duhovnike, da je pričakovati prepoved maševanja in izvrševanja drugih verskih obredov in funkcij, da se zapirajo samostani, vse to v namenu, da bi z lažnim prikazovanjem činjenic preko obveščevalnega centra 101 v Avstriji dal podlago za klevetniško gornjo mednarodne reakcije proti FLRJ,

2. da je v jeseni 1945 kot superior samostana lazaristov na Taboru v Ljubljani sprejel in nudil zatočišče pobeglemu vojnemu zločincu DMB stotniku M. B. ter mu tako omogočil pobeg v inozemstvo, v jeseni istega leta pa storil tudi vse, da bi omogočil bivšemu domobrancu F. S. pobeg v inozemstvo, v cilju priključitve veleizdajalskim organizacijam vojnih zločincev v inozemstvu, kar mu pa zveze za pobeg v inozemstvo ni mogel nuditi, mu je priskrbel nemške RM, da bi mu vsaj tako pomagal pri pobegu,

3. da je sprejel začetkom leta 1946 od pobeglega G. H. iz Gorice listo vprašanj o političnem in gospodarskem stanju v državi in da je vedel, da je F. T. – p. T., na to listo vprašanj odgovoril, pa tega ni javil ljudskim oblastem.

IV. F. P.:

da je v januarju, aprilu in začetku junija 1946 sprejel na svojem domu v Ljubljani in nudil zatočišče kurirju obveščevalnega centra 101 v Avstriji F. S., sprejemal od njega in nato prenesel soobtoženemu L. neposredno odnosno preko soobtoženega J. Š. posredno pismo, naslovljeno na škofijski ordinariat, sprejel od njega večjo količino ilegalne pošte vojnih zločincev iz Avstrije in ilegalne nacistične literature in letakov, kakor „V tem znamenju boš zmagal“ in „Slovenci in Slovenke“, kar je izročal tudi nato drugim osebam, pripravil tako v januarju kakor v aprilu ob prihodu S. na svojem domu sestanek s soobtoženim dr. S. L., J. Š. in M. Č. na eni ter navedenim kurirjem F. S. na drugi strani, ob priliki sprejema na svoj dom kurirja F. S. pa sprejel tudi S. sprejemalca J. M. ter tudi njemu nudil zatočišče,

s čimer naj bi storili:

dr. S. L. z dejanjem, opisanim v točki I/1 kaznivo dejanje po členu 3 točka 10, z dejanjem, opisanim v točki I/2 pa kaznivo dejanje po členu 3 točka 14 Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo,

J. Š. z dejanjem, opisanim v točkah II/1 kaznivo dejanje po členu 3 točka 10, z dejanjem, opisanim pod točko II/2 kaznivo dejanje po členu 9 ter z dejanjem, opisanim v točki II/3 kaznivo dejanje po členu 8 Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo,

M. Č. z dejanjem, opisanim v točki III/1 kaznivo dejanje po členu 3 točka 10, z dejanjem, opisanim v točki III/2 kaznivo dejanje po členu 3 točka 14 in z dejanjem, opisanim v točkah III/3 kaznivo dejanje po členu 8 Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo in

F. P. z dejanjem, opisanim v točki IV kaznivi dejanji po členu 3 točka 14 in kaznivo dejanje po členu 8 Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, nagrada zagovornikov obsojencev in nagrada pooblaščenke predlagateljev bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo so bili dr. S. L., J. Š., M. Č. in F. P. spoznani za krive, in sicer dr. S. L. kaznivih dejanj po členu 3 točka 8 in točka 14 Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (v nadaljevanju ZKLD), J. Š. kaznivih dejanj po členu 3 točka 8, po členu 9 in členu 8 ZKLD, M. Č. kaznivih dejanj po členu 3 točka 8, člen 3 točka 14 ter člen 8 ZKLD, F. P. pa kaznivih dejanj po členu 3 točka 14 in člen 8 ZKLD. Obsojenemu dr. S. L. je bila izrečena kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo 6 (šestih) let in izgubo političnih pravic za dobo 2 (dveh) let, J. Š. odvzem prostosti s prisilnim delom za 2 (dve) leti in izgubo političnih pravic za dobo 1 (enega) leta, M. Č. kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo 5 (petih) let in izgubo političnih pravic za dobo 2 (dveh) let, P. F. pa odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 18 (osemnajst) mesecev. Obsojencem je v izrečene kazni bil vštet tudi čas, ki so ga prebili v priporu (dr. L. čas od 29. 8. 1947 dalje, Š. od 8. 9. 1947 dalje, Č. od 20. 7. 1947 dalje, P. pa od 17. 9. 1947 dalje). Sodišče je odločilo še, da so dolžni plačati stroške kazenskega postopka. Vrhovno sodišče je pritožbi javnega tožilca ugodilo in pravno kvalifikacijo kaznivih dejanj, ki so se očitala dr. L., Š. in Č. iz kaznivega dejanja po 3 členu točka 8 ZKLD, prekvalificiralo v kaznivo dejanje po členu 3 točka 10 tega zakona, sicer pa je obsojencem kazni zvišalo, in sicer dr. S. L. na 12 (dvanajst) let odvzema prostosti s prisilnim delom, izgubo političnih pravic za dobo 4 (štirih) let ter mu izreklo zaplembo celotnega premoženja, J. Š. je kazen zvišalo na 4 (štiri) leta odvzema prostosti s prisilnim delom in na izgubo političnih pravic za dobo 2 (dveh) let, Č. M. na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 7 (sedem) let in izgubo političnih pravic za dobo 3 (treh) let, F. P. pa je izreklo še zaplembo celotnega premoženja.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zakoniti zastopniki verskih skupnosti preko pooblaščenke zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer za pokojna S. L. in J. Š. ljubljanski nadškof metropolit dr. A. S. kot zakoniti zastopnik Ljubljanske nadškofije in za pokojnega M. Č. - P. N., predstojnik Slovenske province Misijonske družbe lazaristov. Zakonita zastopnika verskih skupnosti uveljavljata kršitve kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona in Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevam za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodno odločbo spremeni tako, da obsojence oprosti očitkov po obtožbi.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. V izreku sodbe opisana dejanja namreč nimajo znakov kaznivega dejanja, kaznivo dejanje po 14. točki 13. člena ZKLD pa v času, ko naj bi ga obsojenca storila sploh ni bilo kaznivo dejanje.

4. Zahteve za varstvo zakonitosti so utemeljene.

5. Kaznivo dejanje vohunstva po 10. točki 3. člena ZKLD (veljal od 1. 9. 1945 do 23. 7. 1946) je storil tisti, ki je z namenom, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev demokratične federativne Jugoslavije ali spravila v nevarnost njena varnost od zunaj ali temeljne demokratične, politične, narodnostne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne, vršil špijunažo, to je, da je dajal, ali kradel, ali zbiral podatke in dokumente, ki po svoji vsebini predstavljajo posebno varovano državno ali vojaško tajnost, z namenom, da jih izroči kaki tuji državi, sovražni ali fašistični organizaciji ali katerikoli nepoklicani osebi. Obsojeni dr. L., Š. in Č. so bili z izpodbijano sodbo spoznani za krive, da so zbirali in dajali podatke o političnem stanju v državi, poteku volitev, o pojavu križarskega banditizma, o zaprtih duhovnikih, o stanju cerkve in vere v državi, o odnosu ljudske oblasti do cerkve, ipd., kar vse pa ne predstavlja vojaške ali državne tajnosti, temveč le njihov pogled na dogajanje v povojni Jugoslaviji. Ker torej bistveni element tega kaznivega dejanja ni podan, niti ni zatrjevan, je Vrhovno sodišče zahtevam za varstvo zakonitosti v tem delu pritrdilo in vse tri obsojence iz razloga po 1. točki 372. člena ZKP oprostilo.

6. Pritrditi pa je potrebno tudi vložnikom zahteve, da je bilo kaznivo dejanje iz 14. točke 3. člena uzakonjeno šele z ZKLD z začetkom veljave 23. julija 1946. Obsojeni dr. L., Č. in P. F. pa naj bi to kaznivo dejanje storili v jeseni leta 1945, oziroma januarja, aprila ali začetkom junija 1946, torej vse pred začetkom veljave tega zakona. Ker njihovo ravnanje v času storitve še ni bilo kaznivo, je Vrhovno sodišče zahtevama za varstvo zakonitosti, ki jo uveljavljata zakonita zastopnika dr. L. in Č. ugodilo ter po uradni dolžnosti (po načelu beneficium cohaessionis– drugi odstavek 424. člena ZKP) sodbo spremenilo tudi za obsojenega F. P. tako, da je vse tri obsojence obtožbe glede tega očitka oprostilo.

7. Prav tako brez elementov, ki se zahtevajo za storitev kaznivega dejanja iz prvega odstavka 8. člena ZKLD pa je tudi očitek tega kaznivega dejanja obsojenemu Š., Č. in F. P. To kaznivo dejanje stori namreč tisti, ki je vedel za pripravljanje ali za izvršitev vojnih zločinov, opisanih v drugem členu tega zakona (gre za delovanje, katerega je namen, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev itd.). Očitki, da jim je bilo znano, da soobsojenec skriva vojnega zločinca stotnika M. B. oziroma kurirja F. S. in njegovega prijatelja J. M., teh elementov gotovo ne predstavljajo. Zato je Vrhovno sodišče zakonitima zastopnikoma Š. in Č., ki v zahtevah uveljavljata, da dejanji, kot sta opisani, ne predstavljata kaznivega dejanja po prvem odstavku 8. člena ZKLD, ugodilo ter ju oprostilo obtožbe, po uradni dolžnosti pa je oprostilo tudi P. F., saj je ugotovilo, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v korist obeh soobsojencev, podani tudi pri njem.

8. J. Š. pa je bil spoznan za krivega še kaznivega dejanja po prvem odstavku 9. člena ZKLD. To kaznivo dejanje stori tisti, ki širi propagando, ki vsebuje poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. Teh zakonskih znakov pa obsojenec s tem, ko je sprejel od kurirja obveščevalnega centra 101 monarhično literaturo, letake „V tem znamenju boš zmagal“ in „Slovenci in Slovenke“ in je navedeno izročil nekemu železniškemu nameščencu B., ki ga je prosil za versko čtivo, gotovo ni izpolnil. Že iz izreka samega izhaja, da je šlo za pisanja verskega značaja in ne za propagando, namenjeno nasilnemu rušenju obstoječe državne ureditve.

9. Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno zahtevam za varstvo zakonitosti ugodilo, sodbo pa glede obsojenega F. P. spremenilo tudi po uradni dolžnosti tako, da je vse štiri obsojence obtožbe oprostilo ter s stroški postopka obremenilo proračun.

10. Zahteve za varstvo zakonitosti sicer vsebujejo še številne očitke kršitev procesnega zakona, in sicer, da je preiskavo izvajala tajna politična policija UDV, ki je bila po ugotovitvi Ustavnega sodišča RS zločinska organizacija pod vodstvom totalitarne komunistične partije, da obsojenci niso imeli zagovornika vse do glavne obravnave, ne glede na to, da jim je bila odvzeta prostost, da jim obtožnica ni bila nikdar osebno vročena, da so se z njo seznanili šele na glavni obravnavi, da sodba ni z ničemer obrazložena, itd., vendar pa Vrhovno sodišče glede na to, da je ugotovilo kršitev materialnega zakona in vse štiri obsojence obtožbe oprostilo, navedenih kršitev ni presojalo.

Datum zadnje spremembe:

15.01.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 556/2013-16
• Sodba I Ips 119/2009
• Sodba I Ips 69/2009