Sodba I Ips 47950/2011-38

Jedro

Protispisnost je podana le, če sodišče v nasprotju z zapisnikom o izpovedbi reproducira izpovedbo priče in na tej podlagi ugotavlja odločilna dejstva, ne pa v primeru zaključka sodišča oziroma ocene izpovedbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Obsojenega S. Z. je sodišče prve stopnje dne 15. 2. 2013 spoznalo za krivega kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo trideset dnevnih zneskov, to je 979,50 EUR denarne kazni. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje je s sodbo z dne 21. 11. 2012 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve 25. ter 29. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka in kršitve Ustave niso podane, zahteva pa izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno.

4. O odgovoru državne tožilke se je obsojenec in zagovornik nista izjavila.

5. Zagovornik v zahtevi navaja, da je bila obsojencu z zavrnitvijo dokaznih predlogov, da se postavi izvedenec grafološke stroke in zasliši sistemski administrator Upravne enote Postojna J. B., kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave RS v zvezi s kršitvijo pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Po mnenju zagovornika sodišče zaključka, da podpis obsojenca, na soglasju, ki ga je dal podjetju S., da lahko prekoplje parcele št. 1521/20 k. o. P. zaradi izgradnje komunalnih priključkov, ni ponarejen, ni oprlo na dokaze, ki bi bili izvedeni v tej smeri, ampak je svojo odločitev oprlo zgolj na lastno prepričanje, saj je v sodbi zapisalo „da sta sporna podpisa na obeh soglasjih zelo podobna obsojenčevemu, kar se da tudi primerjati in da se podpisa obsojenca le malenkost razlikujeta, kar le potrjuje, da se noben podpis iste osebe v vseh podrobnostih ne ujema z drugimi njegovimi podpisi“. Da bi se ugotovilo, ali je obsojenčev podpis pristen ali ponarejen, bi bilo nujno postaviti izvedenca grafološke stroke, saj sodišče nima strokovnega znanja. Citira 248. člen ZKP, kdaj se odredi izvedenstvo. Po mnenju vlagatelja bi šele s pridobitvijo izvida in mnenja izvedenca grafologa lahko zanesljivo ugotovili, ali je obsojenčev podpis na spornem soglasju pristen oziroma ponarejen. Ker je obramba predlagala izvedbo tega dokaza in utemeljila njegovo pravno relevantnost, bi prvostopenjsko sodišče po že ustaljeni praksi Ustavnega sodišča, ki izhaja iz odločb Up-34/93 ali Up-13/94 ter Vrhovnega sodišča RS (sodba I Ips 234/2003), moralo ugoditi dokaznemu predlogu. Ne strinja se s presojo višjega sodišča, da obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena, ker je prvostopenjsko sodišče z izvedbo drugih dokazov prišlo do zanesljivega zaključka, da je obsojenec podpisal soglasje dne 10. 9. 2008 ter podpis overil na Upravni enoti Postojna. Meni, da je nedopustno, da si sodišče ustvari sodbo samo na podlagi dokazov, ki obsojenca obremenjujejo, še preden bi slišalo dokaze, ki bi ga utegnili razbremeniti.

6. Po ustavnosodni praksi, na katero se sklicuje vložnik zahteve, so izoblikovana merila, po katerih odloča sodišče o dokaznem predlogu in o njegovi utemeljenosti. Ta merila je mogoče strniti v sledeče: obramba pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza zatrjuje: 1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, 2) dokazno sredstvo in 3) z navedbami okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu, ter da bo dokaz v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je ocenilo, pri presoji predloga ter izvedenih dokazov, da izvedba predlaganega dokaza ni pomembna in da ni utemeljeno s potrebno stopnjo verjetnosti, da dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim dogodkom ter ne gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo. Sodišče prve stopnje je tako presodilo na podlagi vsebine dokaznega predloga in ugotovljenih dejstev v postopku, da je izvedba dokaza z izvedencem grafologom, ki naj bi ugotovil pristnost obdolženčevega podpisa na soglasju, nepotrebna. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 3 sodbe ter pri presoji dokazov v točki 5. Sodišče druge stopnje je stališču prvostopenjskega sodišča potrdilo v točki 4 sodbe. Presodilo je, da je sodišče ravnalo na podlagi določbe 329. člena ZKP, po kateri dokazovanje obsega tista dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje izvedenih dokazov ter ugotovitve, na kakšen način pride do overovitve podpisa, ocenilo, da je obsojenčeva trditev, da spornega soglasja ni podpisal, neresnična. Odločitve ni oprlo na lastno prepričanje, kot zatrjuje vložnik zahteve, ampak je odločitev doseglo na podlagi presoje izvedenih dokazov, kar je pojasnilo v točki 5 sodbe. Dokazi so bili izvedeni neposredno na glavni obravnavi in obsojenec je imel možnost, da se z dokazi sooči in jih tudi neposredno na glavni obravnavi preizkusi. Zagovornik tako z nestrinjanjem s presojo sodišč prve in druge stopnje in s trditvami, ki so bile že presojene ne more uspeti. Z navedbami ni izkazal uspešnosti dokaza, ki bi ga moral izkazati z določeno stopnjo verjetnosti, glede na ostale že izvedene in ocenjene dokaze.

7. Zagovornik v zahtevi le ponovno poudarja, da je predlagal zaslišanje sistemskega administratorja, saj je zaradi obstoja dveh overjenih soglasij obstaja dvom v zakonito delovanje Upravne enote Postojna. Tudi ta dokazni predlog je sodišče presojalo po enakih, že predstavljenih kriterijih in zagovornik s ponavljanjem predloga ni uspel utemeljiti in vsaj verjetno izkazati pravne relevantnosti dokaza na instanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 234/2007).

8. Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe in da sodišče ni kršilo 29. člena Ustave in 6. člena EKČP, ter da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana.

9. Zagovornik višjemu sodišču očita, da je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obstaja precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar je sodišče navedlo v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o zaslišanju priče B. S. ter samim zapisnikom. Sklicuje se na odgovor višjega sodišča na pritožbene trditve: „da je nepomembna okoliščina, da se B. S. ni spomnil, ali je bilo soglasje dvakrat overjeno“. Zagovornik izpostavlja dele izpovedbe priče B. S. in jih interpretira v nasprotju z izpovedbo priče, da se je B. S. dobro spomnil, da je bilo overjeno le eno soglasje. Na list. št. 48 spisa je navedena izpovedba priče „da ne more pojasniti, zakaj sta bili overjeni dve soglasji“. S citiranimi navedbami zagovornik ne uveljavlja tako imenovane protispisnosti. Protispisnost je podana le takrat, kadar sodišče v nasprotju z zapisnikom o izpovedbi reproducira izpovedbo priče in na tej podlagi ugotavlja odločilna dejstva. Zaključek sodišča, ki ga navaja zagovornik, ne pomeni protispisnosti.

10. Protispisnost v zvezi z izpovedbo priče B. S. zagovornik očita tudi sodišču prve stopnje glede zaključka, da je eno soglasje pod številko 4581 B. S. vložil v upravni spis, drugo, overjeno pod številko 4580 pa je zadržal zase. Navaja, da je v pritožbi na to dejstvo opozoril, in da priča S. tega, kar je zapisalo sodišče, ni izpovedal. Ni govoril o tem, da sta bili overjeni dve soglasji, ampak da je bilo sestavljeno in podpisano le eno. Napada oceno sodišča, da je B. S. razumno pojasnil, da je za fizično izvajanje del bolje imeti pri sebi kakšno soglasje v izogib sporom in zatrjuje, da tudi tega priča S. v svojih izpovedbah ni povedal, temveč da je navedel, da je dobro na splošno imeti soglasje v takšnih primerih. V pritožbi je zaradi teh razhajanj uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar smiselno uveljavlja tudi sedaj v zahtevi za varstvo zakonitosti, ter se ne strinja z odgovorom pritožbenega sodišča: „da ne gre za povzemanje izpovedbe priče, ampak za oceno izpovedbe“. Ocenjuje tudi, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo vsebinsko na pritožbene navedbe, s čimer je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP in s tem tudi kršilo obsojenčevo pravico do pritožbe.

11. Kaj pomeni protispisnost, je bilo zagovorniku že pojasnjeno. Zagovornik polemizira z zaključki prvostopenjskega sodišča in ocenjuje, da se zaključki ne ujemajo z izpovedbo priče. Ne uveljavlja protispisnosti, saj se protispisnost lahko nanaša le na pravno relevantna odločilna dejstva. Da za protispisnost ne gre, je zagovorniku s citirano navedbo odgovorilo že sodišče druge stopnje, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbo in ni povzelo izpovedbe priče v sodbi v nasprotju z njeno vsebino in na podlagi napačne reprodukcije izpovedbe ugotavljalo odločilna dejstva. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pritožbeno navedbo v zvezi z uveljavljeno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zato ni kršilo obsojenčeve pravice do pritožbe in ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

12. Drugostopenjskemu sodišču vložnik zahteve očita kršitev obsojenčeve pravice do pritožbe, ker je le pritrdilo sodišču prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče J. B., da ni odgovorilo na očitke, da se prvostopno sodišče do določenih kontradiktornostih v izpovedbah prič B. S. in Z. R. ni opredelilo, da ni bilo pojasnjeno, zakaj sta bili overjeni dve vsebinsko identični soglasji, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo o dejstvu, da priča B. S. ne razpolaga z originalom soglasja, katerega kopija se nahaja v kazenskem spisu in o zaključku sodišča prve stopnje, da sta bili istega dne na Upravni enoti Postojna overjeni dve vsebinsko enaki soglasji pod zaporednima številkama (navedeni podatek je sodišče prve stopnje povzelo v sodbo iz dopisa Upravne enote Postojna, ki se nahaja na list. št. 46). Ker se višje sodišče do vseh navedenih očitkov ni vsebinsko opredelilo, je bila kršena obsojenčeva pravica do pritožbe in storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledica kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP, saj v obrazložitvi sodbe pritožbene navedbe niso bile presojene. Zagovornik meni, da bi pritožbeno sodišče, če bi presodilo pritožbene navedbe, sodbo moralo razveljaviti.

13. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora pritožbeno sodišče v sodbi presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je z obrazloženo odločbo dolžno navesti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je drugačen kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, prav tako pa tudi ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišča druge stopnje je zadoščeno tudi, če iz razlogov izhaja, da se je sodišče druge stopnje s pritožbenimi navedbami seznanilo in da jih ni prezrlo. Sodišče ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti, ter na navedbe, ki pravno niso relevantne in so očitno neutemeljene (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 225/2006 in druge). Ko je sodišče druge stopnje presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje sistemskega administratorja J. B. in pritrdilo razlogom sodbe ter navedlo, da nima nikakršnih pomislekov o prepričljivi obrazložitvi, je presodilo navedbe pritožbe. V okviru obravnave pritožbe v zvezi z uveljavljenim pritožbenim razlogom zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je presodilo oceno prvostopenjskega sodišča o izpovedbah prič (točka 6 sodbe sodišča druge stopnje). Opredelilo se je tudi do tega, kolikokrat je bilo soglasje na upravni enoti overjeno in ocenilo, da je ta okoliščina nepomembna, da je nepomembno tudi, da se priča S. ni spomnil, ali je bilo soglasje dvakrat overjeno in da tudi ni pomembno za pravilno razsojo zadeve zagovornikovo izražanje dvoma v zakonitost delovanja Upravne enote Postojna. Tako zagovornik neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče druge stopnje kršilo obsojenčevo pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS, ter storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledico kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP.

14. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, je zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

15. Izrek o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. a členom ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.

Datum zadnje spremembe:

15.01.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 51363/2010-63
• Sodba I Ips 7373/2009-48
• Sodba I Ips 48087/2010-71