Sodba II Ips 342/2010

Jedro

Če je terjatev v stečaju odstopljena posameznemu upniku, jo ta izterja (samo) v svojem imenu in (samo) za svoj račun. Njegova procesna legitimacija zato ni pogojena z odprtostjo stečajnega postopka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo I P 702/95 z dne 11.11.2003 je Okrožno sodišče v Ljubljani zavezalo družbo Z. d.o.o., da mora M. S. plačati 2.076.228,93 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izvršba (razen glede dela pravdnih stroškov) ni bila uspešna in je bil izvršilni postopek ustavljen. Nad družbo je bil 1.6.2006 uveden stečajni postopek. Tožnik je prej navedeno glavnico in zamudne obresti, natekle do uvedbe stečajnega postopka, skupaj 51.275,32 EUR, kot terjatev prijavil v stečaj, stečajni upravitelj pa je njegovo terjatev priznal. Ker stečajne mase ni bilo, nobeden od upnikov s priznanimi terjatvami (bilo jih je 23) ni bil poplačan, stečajni upravitelj pa je tožnika obvestil, da zoper toženca – direktorja družbe, odškodninske tožbe po 19. in 20. členu Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod) ne bo vložil, ker stečajni dolžnik (družba) nima sredstev za kritje materialnih stroškov vodenja procesa. Terjatev tožnika do družbe bi namreč predstavljala škodo družbe, ki bi jo moral toženec povrniti (če bi bile izpolnjene zakonske predpostavke), a ne neposredno tožniku, pač pa v stečajno maso. Stečajni upravitelj je zato terjatev s pogodbo z dne 5.12.2006 odstopil tožniku; stečajni senat je s sklepom St 3/2006 z dne 16.1.2007, ki je postal pravnomočen 15.3.2007, odločil, da se stečajnemu upravitelju dovoli prenos terjatve iz naslova odškodnine po 19. in 20. členu oziroma podrejeno po 3. točki 22. člena ZFPPod upniku M. S. Sklep o zaključku stečaja na podlagi 99. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) z dne 16.1.2007 je postal pravnomočen 15.3.2007. Tožnik je tožbo, ki se obravnava v tej pravdi, vložil 26.3.2007.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek s sodbo zavrglo z obrazložitvijo, da zahtevek po 19. in 20. členu ZFPPod lahko lahko uveljavlja le stečajni upravitelj ali kateri od upnikov s priznano terjatvijo (tako je določeno v 22. členu istega zakona), vendar oba v korist stečajne mase, torej v korist vseh upnikov, ki se imajo pravico poplačati iz nje in ne v korist posameznega upnika; pendentnost stečajnega postopka je, ker izterjana odškodnina postane del stečajne mase, procesna predpostavka za tako odškodninsko tožbo, pri čemer terjatev po ZFPPod ni identična terjatvam posameznih upnikov do stečajnega dolžnika. Menilo je, da pogojev za prenos terjatve po 170. členu ZPPSL ni bilo, stečajnemu sodišču pa je očitalo, da sploh ni preverilo, ali je bil kateri od ostalih upnikov pripravljen založiti predujem za kritje stroškov stečaja, zato ne bi smelo dovoliti prenosa procesnega pravdnega upravičenja na tožnika kot enega izmed upnikov.

3. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo kot materialnopravno pravilno. Pritrdilo mu je, da imajo po 22. členu ZFPPod procesno legitimacijo za zahtevke po 19. in 20. členu istega zakona stečajni upravitelj in posamezni upniki, vendar samo za račun vseh upnikov, ki imajo pravico do poplačila iz stečajne mase. Če tožnik uspe, sodišče tožencu naloži, naj odškodnino plača v stečajno maso družbe v stečaju. Upnik ima le procesno legitimacijo, ni pa neposredni materialnopravni upravičenec, zato bi moral tožnik zahtevek uveljavljati v korist stečajne mase. Kakor hitro je stečajni postopek zaključen, zahtevka ni več mogoče uveljavljati; prenos terjatve s stečajnega upravitelja na tožnika po 170. členu ZPPSL ni bistven: stečajni upravitelj bi lahko terjatev uveljavljal le do zaključka stečajnega postopka, prenos terjatve pa tega ni spremenil, saj nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. Odločitev sodišča prve stopnje je zato materialnopravno pravilna.

4. Tožnik sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ta podan zato, ker je sodišče legitimacijo tožnika presojalo po 22. členu ZFPPod in neodvisno od pogodbe o prenosu terjatve in določbe 170. člena ZPPLS. Slednja ne predpisuje pogoja, da mora biti stečaj odprt in ne določa, da se postopek vodi v korist stečajne mase; govori o tem, da se terjatev prevzame in posledično stečaj zaključi. Stečajni upravitelj je tožniku odstopil terjatev v času odprtega stečaja, stečajni senat je odstop dovolil in ostali upniki temu niso nasprotovali. Tožnikova legitimacija temelji na pogodbi, odobreni s strani sodišča, in na določbi 170. člena ZPPSL in je sodišče ne more zanikati. Odstop terjatve je mogoč vse od njenega nastanka, zato je trditev, da ni mogoč odstop terjatve, ki po višini in temelju še ni izkazana, materialnopravno zmotna. Prenehanje prvotnega (prejšnjega) aktivno legitimiranega upnika po prenosu terjatve na obstoj le-te ne vpliva. Upnik vstopi v položaj prejšnjega upnika, odškodninsko odgovornost toženca pa bo moralo sodišče šele ugotavljati. Ne drži niti, da sporna terjatev ni identična terjatvam stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov, saj 170. člen ZPPSL upnikov ne ločuje na več razredov. V konkretnem primeru sta imela stečajni dolžnik (družba v stečaju) in stečajni senat možnost izbirati, ali bo odškodninski postopek zoper toženca vodil stečajni upravitelj ali tožnik v korist stečajne mase, kar bi pomenilo, da bi moral biti stečaj odprt do zaključka odškodninske pravde, ali pa bodo posamezne terjatve odstopljene posameznim upnikom pred zaključkom stečajnega postopka po 170. členu ZPPSL, kar bi omogočilo zaključek stečaja; stečajni senat se je odločil za to, drugo, možnost. Izpodbijana sodba bi morala to upoštevati.

5. Toženec je na revizijo odgovoril in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj jo zavrne. Strinja se z razlogi sodb sodišč prve in druge stopnje. Poudarja, da iz določb 22. člena ZFPPod izhaja, da je mogoče odškodninske zahtevke zoper družbenika oziroma direktorja družbe v stečaju uveljavljati le v korist stečajne mase, kar pomeni, da jih je mogoče uveljavljati le do zaključka stečajnega postopka nad stečajno dolžnico in da prenos terjatve na to ne vpliva.

6. Revizija je utemeljena.

7. Tožnik želi vnovčiti odškodninsko terjatev družbe do družbenika, ki mu je bila odstopljena v stečajnem postopku. Posebej poudarja, da je prenos terjatve dovolil stečajni senat. V zvezi s tem je pomembno, da sklep St 3/2007 z dne 16.1.2007 o dovolitvi prenosa terjatve iz naslova odškodnine po 19. oziroma 20. členu ZFPPod ne pomeni priznanja dolga. ZPPSL ni predvideval priznavanja in ugotavljanja terjatev stečajnega dolžnika do njenih dolžnikov. Stečajni senat, čigar pristojnosti je določal v 74. členu, take pristojnosti ni imel, pa tudi stečajni upravitelj ne: po določbi 80. člena je moral ažurirati knjigovodske evidence stečajnega dolžnika zaradi ugotovitve obsega premoženja stečajnega dolžnika in skrbeti za izterjavo njegovih terjatev.

8. Terjatve stečajnega dolžnika (družbe) do tretjih se v stečajnih postopkih vnovčijo ali pa se skladno s 170. členom ZPPSL prenesejo namesto poplačila upnikom stečajnega dolžnika, da ti v svojem imenu in za svoj račun te terjatve izterjajo.(1) Upniki stečajnega dolžnika te terjatve izterjajo kot singularni nasledniki stečajnega dolžnika.(2)

9. Z odstopom terjatve pride do personalne spremembe obligacijskega razmerja na strani upnika. Terjatev odstopnika, dotedanjega upnika, preneha. Če je odstopnik stečajni dolžnik, potem z izterjavo odškodnine stečajna masa ne bo nastala ali se povečala in se iz nje ne bodo poplačale terjatve upnikov. Določbe 19. in 20. člena ZFPPod so namenjene prav temu. Logično je, da v primeru odškodninske tožbe družbe zoper družbenika, poslovodjo ali člana nadzornega sveta stečaja ni mogoče zaključiti, saj bi se morebiti izterjana odškodnina razdelila med upnike stečajnega dolžnika (družbe). Drugače pa je, če je terjatev odstopljena posameznemu upniku: ta jo izterja (samo) v svojem imenu in (samo) za svoj račun. Njegova procesna legitimacija zato ni, kot zmotno menita sodišči prve in druge stopnje, pogojena z odprtostjo stečajnega postopka. To bi veljalo le, če bi katerikoli upnik stečajnega dolžnika (družbe) zahteval odškodnino od družbenika, poslovodje ali člana nadzornega sveta stečajnega dolžnika, ne da bi mu bila odškodninska terjatev odstopljena – takrat bi bil vsak od teh upnikov kot tožnik v enakem položaju kot stečajni upravitelj in bi moral tožbo vložiti med stečajnim postopkom v korist stečajnega dolžnika (stečajne mase). Ne velja pa v primeru odstopa odškodninske terjatve; ne drži argument izpodbijane sodbe, da odstop terjatve za presojo tožnikove procesne legitimacije ni pomemben: prav odstop terjatve mu daje materialno in procesno legitimacijo, zaradi česar je okoliščina, da je tožbo vložil po zaključku stečajnega postopka, nepomembna.

10. Revizija je po povedanem utemeljena, zato je revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP) zaradi ugotovitve obstoja in višine sporne terjatve, ki, če obstaja, ni nujno enaka tožnikovi terjatvi do stečajne dolžnice, in (vsebinske) odločitve o zahtevku.

11. O stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sklep II Ips 65/2004.

Op. št. (2): Prav tam.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 389/2004
• VSL sklep III Ip 5796/2013
• VSC sodba Cp 1808/2006