Sodba VIII Ips 78/2013

Jedro

Znana so stališča revizijska sodišča, da glede na posebnosti postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu 6-mesečni roki iz šestega odstavka 88. člena ZDR začne teči od takrat, ko delodajalec od pristojne komisije prejme mnenje o obstoju oziroma utemeljenosti odpovednega razloga, pri čemer je treba poudariti, da se presoja tega roka veže na postopek tako imenovane individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, medtem ko je šlo v tem primeru za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Gre za posebej urejen in obsežnejši postopek določitve presežnih delavcev, v katerem so predvideni tudi posebni roki za odpoved, ki so določeni v 98. in 101. členu ZDR in ne v 88. členu ZDR.

Kriteriji za določitev presežnih delavcev so namenjeni opredelitvi tistih delavcev, katerih delo postane nepotrebno in ne konkuriranju že določenih presežnih delavcev v zvezi z možnimi ukrepi za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja (99., 100. in 101. člen ZDR).

Za opredelitev starejše delavke in njenega dodatnega varstva v skladu s 114. členom ZDR ni odločilno, ali delavka dopolni predvideno starost enkrat v letu (v letu 2010 je bila za delavke to starost 53 let in 4 mesece), temveč ali to starost dopolni ob vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Tožena stranka je prav zato, da se je izognila morebitnim zapletom v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnici v skladu s tretjim odstavkom 116. člena ZDR, počakala na dokončno odločitev o začasni nezmožnosti tožnice na delo, takšno ravnanje pa je bilo tožnici le v korist, saj bi ji sicer delovno razmerje prenehalo že s 14. 6. 2010. Obenem takšno ravnanje tožene stranke ni izraz njene volje, da s tožnico ponovno nadaljuje ali sklene delovno razmerje za nedoločen čas - kot če ne bi bilo prejšnje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sicer pa tudi ZDR v takšnih primerih ne določa, da bi prišlo do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja za nedoločen čas, kot to izrecno določa v primerih nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas ali v primeru, če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas (54. člen ZDR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 2. 2010, ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 17. 7. 2010 do odločitve sodišča prve stopnje, prijavo tožnice v ustrezna zavarovanja, plačilo davkov in prispevkov in plačilo ustreznih zneskov neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka.

2. Sodišče je ugotovilo, da tožnica na dan odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dopolnila starosti 53 let in 4 mesecev, zaradi česar v skladu z 236. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) ni imela statusa starejše delavke, ki bi bila deležna posebnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Presodilo je, da je do odpovedi prišlo v zakonskem 6-mesečnem roku, saj je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi podala svoje mnenje dne 21. 1. 2010 (pri tožnici je podana invalidnost III. kategorije). Ukinitev tožničinega delovnega mesta sicer predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa je tožnici le pomotoma odpovedala prejšnjo in ne zadnje pogodbe, kar pa ne vpliva na zakonitost odpovedi.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo o pravočasni odpovedi v roku iz šestega odstavka 88. člena ZDR, ki je začel teči od ugotovitve komisije za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Strinjalo se je tudi s presojo sodišča prve stopnje o tem, da tožnica v skladu z določbami 114., 201. in 236. člena ZDR ni izpolnila starostnega pogoja za posebno varstvo starejših delavcev. Tožena stranka je postopala v skladu z zakonom in podjetniško kolektivno pogodbo pri pripravi programa razreševanja preseženih delavcev, saj je tožnici odpovedala pogodbo zaradi ukinitve njenega delovnega mesta. Zavrnilo je pritožbene ugovore tožnice v zvezi z zaposlitvijo F. K.; tožena stranka je s spremembo sistemizacije na novo določila delovna mesta z opisom del in nalog ter s F. K. sklenila pogodbo za delovno mesto „narez in obdelava materiala“, ki ni identično delovnemu mestu tožnice. Zavrnilo je pritožbene ugovore tožnice, da je med strankama prišlo do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja za nedoločen čas, ker je nadaljevala delovno razmerje tudi po 16. 6. 2010, ko bi ji po navedbah tožnice moralo prenehati, saj je tožena stranka v tem primeru pravilno čakala na odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 13. 7. 2010, s katero je bilo dokončno odločeno (na pritožbo tožnice), do kdaj je tožnica začasno nezmožna za dela, po tem pa jo je takoj odjavila iz zavarovanja.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri se uvodoma sklicuje na revizijske razloge prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nato navaja, da je na podlagi določbe 360. člena ZPP pritožbeno sodišče dolžno prisoditi pritožbene navedbe, ki so odločilne za presojo utemeljenosti pritožbe, katere so takšne pritožbene navedbe, pa je mogoče razbrati iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS (odločb Up - 373/97, Up - 476/03 in Up - 130/04). Tožnica je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje konkretno in obširno analizirala obrazložitev sodbe, ki je v večjem delu pomanjkljiva, nesistematična in deloma v nasprotju sama s seboj, komentirala izpoved priče, kot tudi dokazne listine in opozorila, da se sodišče ni opredelilo do nekih pomembnih argumentov ter v okviru pravice do pravnega sredstva pričakovala, da bo v zvezi s pritožbenimi očitki dobila odgovor, vendar se to ni zgodilo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana prepozno, saj je tožena stranka v februarju 2009 sprejela sanacijski načrt, s katerim so bile znane nadaljnje rešitve, sprememba akta o sistemizaciji pa predstavlja le formalno odločitev, ki ni nujno pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne more podaljšati roka za odpoved. Sprejema sicer dejstvo, da je bilo treba pred odpovedjo pridobiti mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da rok za odpoved teče od prejetja takega mnenja, vendar delodajalec z vložitvijo vloge na to komisijo ne sme odlašati dlje, kot je predpisan rok za odpoved v 88. členu ZDR, in s tem podaljšati roka za odpoved. Sanacijski načrt je bil namreč sprejet februarja 2009, šele oktobra 2009, torej po 8 mesecih, pa je tožena stranka podala predlog komisiji. Tožena stranka tudi ni dokazala, da se za „predmetno delovno mesto ni konkuriralo.“ Program razreševanja presežnih delavcev ne predvideva odpovedi pogodb na način, kot je bila pogodba odpovedana tožnici (brez ponudbe nove pogodbe), saj se v programu predvideva samo odpoved s ponudbo novih pogodb in odpovedi pogodb starejšim delavcem pod pogoji, ki jih določa zakon. Ne drži neobrazložena ugotovitev pritožbenega sodišča, da je bila odpoved podana zaradi ukinitve delovnega mesta, nova pogodba pa tožnici ni bila ponujena, ker tožena stranka zanjo ni imela ustreznega delovnega mesta. To bi držalo, če ne bi šlo za večje število delavcev, saj je bistvo programa razreševanja presežnih delavcev, da delodajalec preveri in razdela možnosti za omilitev posledic odpuščanja in zaposlitev pod spremenjeni pogoji, itd., predvsem pa, da spoštuje „točkovalni sistem v zakonu in podjetniški kolektivni pogodbi in s tem kriterije za odpuščanje večjega števila delavcev.“ Tožena stranka v programu sploh ni predvidela odpovedi pogodbe brez ponudbe novih pogodb. Če ne drugega, bi morala tožnica (pravilno tožena stranka) izkazati, kako sta med seboj konkurirali F. K. in tožnica, ker je tožnica zatrjevala, da prva dela na njenem delovnem mestu. Odpoved je nezakonita tudi zato, ker je tožnica delala na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 3. 2009, odpovedana pa je bila pogodba z dne 15. 3. 2006. Tožena stranka se ne more sklicevati na napako, saj se poleg obrazložitve odpovedi presoja prav njen izrek. Napačna je tudi presoja argumenta tožnice, ki je navajala, da je prišlo do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, saj je delavec dolžan priti na delo že na podlagi nedokončne odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ravno ta dolžnost pa je ustvarila dolžnost tožene stranke tožnico odjaviti iz zavarovanja že 16. 6. 2010. Predhodni postopek za priznanje delovnega razmerja od 14. 6. 2010 (po 204. členu ZDR) ni bil potreben in smotrn. Sodišči druge in prve stopnje se nista ukvarjali z obrazložitvijo, da ne obstajajo diskriminatorni razlogi za odpoved. Tožena stranka se je tožnice želela znebiti, saj je bila ta ob odpovedi stara več kot 54 let in je invalid III. kategorije, s končano osnovno šolo, pred tem pa že odpuščena. Vse to pomeni, da se je želela na vsak način znebiti tožnice in jo zamenjati za F. K., ki je bila stara 45 let. Tožnica je bila od 22. 7. 2009 na čakanju, ker ji tožena stranka ni mogla odrediti nobenega dela, približno v istem obdobju, in sicer od 1. 9. 2009 pa je F. K. začela z delom na delovnem mestu „narez in obdelava materiala,“ po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 8. 2009. Tožena stranka bi morala v skladu s pravili o obrnjenem dokaznem bremenu „izkazati“, zakaj je na to delovno mesto zaposlila F. K. in ne tožnice. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga tožnica povzema v reviziji, nadalje navaja, da je še vedno obstajala potreba po njenem delu in da ni mogoče ugotoviti, da je šlo za ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog med druge delavke. Tožena stranka je delovno mesto tožnice preimenovala, ali „vsaj ukinila“ in ustanovila podobno delovno mesto z minimalnim razlikovanjem, na novo delovno mesto pa zaposlila novo delavko. Tožnica uveljavlja tudi varstvo po 236. členu ZDR in se sklicuje na sodbo VIII Ips 508/2008.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je bila odpoved pravočasna, da tožnici, ki je bila na čakanju, ni bilo mogoče zagotoviti drugega ustreznega dela (to je predvideno že v programu razreševanja preseženih delavcev) in da ni prišlo do vzpostavitve delovnega razmerja po izteku odpovednega roka, saj je tožnico lahko odjavila iz zavarovanj šele po prejemu dokončne odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dnem 13. 7. 2010 in odločbe z dne 8. 7. 2010. Odločba z dne 8. 7. 2010 je spremenila odločbo imenovanega zdravnika z dne 31. 5. 2010, tožnica pa v času od 31. 5. 2010 do odjave iz zavarovanja ni prihajala na delo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožnica ne konkretizira dovolj revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj razen splošnih navedb o tem, da je že sodba sodišča prve stopnje pomanjkljiva itd., da je v pritožbi „argumentirano, konkretno, obširno in natančno analizirala obrazložitve sodbe,“ komentirala tudi „izpoved priče“ in „dokazne listine“ in da ni dobila odgovora pritožbenega sodišča, ne navede konkretnih podatkov in poda konkretnih ugovorov glede tistih pritožbenih navedb, ki so odločilne za presojo in na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, zgolj splošnega sklicevanja na nepravilnosti ni mogoče upoštevati, sicer pa le takšno sklicevanje revizijskemu sodišču tudi onemogoča konkretno opredelitev do morebitnih kršitev.

9. Podobno velja tudi za revizijski očitek, da se sodišči druge in prve stopnje nista ukvarjali z obrazložitvijo tega, da ne obstajajo diskriminatorni razlogi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Razen splošne navedbe, da se sodišči s tem nista ukvarjala (in v nadaljevanju, da gre za diskriminatorne razloge pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na tožničino starost, invalidnost, izobrazbo in že pred tem odpoved pogodbe o zaposlitvi), v tem delu tožnica sploh ne navede jasno, da uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, še manj katero kršitev. V odsotnosti obrazložitve s strani sodišč druge in prve stopnje revizijsko sodišče tudi ne more in ne sme presojati o tem, ali je pri odpovedi tožnice morda šlo za diskriminacijo ali ne.

10. Neutemeljeno so revizijske navedbe o prepozni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. V zvezi s tem so znana stališča revizijska sodišča, da glede na posebnosti postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu 6-mesečni roki iz šestega odstavka 88. člena ZDR začne teči od takrat, ko delodajalec od pristojne komisije prejme mnenje o obstoju oziroma utemeljenosti odpovednega razloga (1), pri čemer je treba poudariti, da se presoja tega roka veže na postopek tako imenovane individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, medtem ko je šlo v tem primeru za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Gre za posebej urejen in obsežnejši postopek določitve presežnih delavcev, v katerem so predvideni tudi posebni roki za odpoved, ki so določeni v 98. in 101. členu ZDR in ne v 88. členu ZDR. V tretjem odstavku 98. člena ZDR namreč delodajalec lahko odpove pogodbo presežnim delavcem, upoštevaje sprejeti program presežnih delavcev, vendar ne pred potekom 30-dnevnega roka od izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka tega člena, po določbi drugega odstavka 101. člena ZDR pa na zahtevo zavoda za zaposlovanje delodajalec ne sme odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcem pred potekom 60-dnevnega roka od izpolnitve obveznosti iz prvega odstavka 98. člena ZDR. Roki za odpoved so torej določeni drugače kot prekluzivni rok za primer individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po šestem odstavku 88. člena ZDR in so vezani na program razreševanja presežnih delavcev in v zvezi s tem pisno obvestilo zavodu za zaposlovanje o postopku ugotavljanja prenehanja potreb po delu večjega števila delavcev, opravljenem posvetovanju, o razlogih za prenehanje potreb po delu, številu in kategorijah vseh zaposlenih delavcev, predvidenih kategorijah preseženih delavcev, itd. - kot to izhaja iz prvega odstavka 98. člena ZDR (2).

11. V konkretnem primeru je do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga prišlo 9. 2. 2010, po tem ko je tožena stranka od pristojne Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pridobila mnenje z dne 21. 1. 2010 in po tem ko je v programu razreševanja presežnih delavcev z dne 24. 7. 2009 navedla, da ukinja pretežno večino dosedanjih delovnih mest, zaradi česar je postalo nepotrebnih 322 zaposlenih in v ukrepih programa navedla: (1) ponudbo drugega ustreznega delovnega mesta v skladu z 90. členom ZDR 268. delavcem, (2) ponudbo neustreznega delovnega mesta in izplačilo sorazmernega dela odpravnine 27. delavcem, (3) upoštevanje 114. člena ZDR pri 3. delavcih in (4) da „ostane določeno število presežnih delavcev, katerih delo postane nepotrebno zaradi spremenjene organizacije, sprejete nove sistemizacije delovnih mest in ukinitve starih delovnih mest,“ za katere trenutno ni drugega ustreznega dela in za katere bodo iskali kasnejše rešitve, do takrat pa opravljajo delo ali so na čakanju. Za te delavce iz programa tudi izhaja, da jim bodo odpovedane pogodbe o zaposlitvi, v kolikor v roku treh mesecev zanje ne bodo našle ustrezne zaposlitve. V seznamu te zadnje kategorije 24 delavcev je navedena tožnica. To tudi pomeni, da je tožena stranka v zvezi z dinamiko (in tudi roki) odpuščanja spoštovala svoj program - ker v skladu s programom v treh mesecih ni našla ustrezne zaposlitve za tožnico, je prav takrat tudi vložila predlog za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 102. in 103. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

12. Glede na navedene ugotovitve so protispisne revizijske navedbe, da tožena stranka v programu sploh ni predvidela odpovedi pogodb brez ponudbe novih pogodb in da iz programa ne izhaja, da je ta posledica spremenjene organizacije in ukinitve pretežne večine dosedanjih delovnih pri toženi stranki.

13. V zvezi z vprašanjem „konkuriranja delovnega mesta ter zaposlitve F. K. na novem delovnem mestu (narez in obdelava materiala)“ tožnica spregleda zakonsko ureditev, da so kriteriji za določitev presežnih delavcev namenjeni opredelitvi tistih delavcev, katerih delo postane nepotrebno in ne konkuriranju že določenih presežnih delavcev v zvezi z možnimi ukrepi za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja (99., 100. in 101. člen ZDR).

14. Tožnica v reviziji dovolj konkretno primerja svojo zaposlitev in zaposlitev F. K. le v zvezi z možnostjo nove zaposlitve, ne pa v zvezi z njeno uvrstitvijo med 24 delavcev, za katere tožena stranka ob sprejemu programa razreševanja presežnih delavcev ni našla drugega ustreznega delovnega mesta (3). Tožnica skratka v reviziji ne izpostavi dovolj jasno tega, da je bila ob dejstvu ukinitve pretežne večine dosedanjih delovnih mest v primerjavi s F. K. neutemeljeno uvrščena v zadnjo skupino 24 delavcev, za katere ni bilo drugega ustreznega delovnega mesta in ne med delavce, ki jim je tožena stranka ponudila drugo ustrezno delovno mesto v skladu z 90. členom ZDR. Zato so njene navedbe, da je F. K. pričela z delom na novem delovnem mestu, itd. - vendar očitno šele po sprejetem programu razreševanja presežnih delavcev in v skladu z ukrepi, ki so predvideni v tem programu - povsem neutemeljene. F. K. tudi sicer ni bila nova delavka pri toženi stranki, saj je pri tej delala že več let.

15. Neutemeljene so revizijske navedbe, da je v letu, ko je prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dopolnila zahtevanih 53 let in 4 mesecev. Gre za sklicevanje na 236. člen ZDR - prehodno določbo zakona, po kateri ne glede na določbo 201. člena tega zakona uživa posebno varstvo delavka, ki ob uveljavitvi tega zakona izpolnjuje pogoj starosti 51 let, v obdobju do 1. januarja 2015 do polne uveljavitve enake minimalne starosti za vse delavce, kot enega izmed pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pa se starost za delavke zvišuje vsako leto za 4 mesece. Za opredelitev starejše delavke in njenega dodatnega varstva v skladu s 114. členom ZDR ni odločilno, ali delavka dopolni predvideno starost enkrat v letu (v letu 2010 je bila za delavke to starost 53 let in 4 mesece), temveč ali to starost dopolni ob vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (4). Tožnica se neutemeljeno sklicuje na sodbo v zadevi VIII Ips 508/2008 z dne 26. 10. 2010, saj ta ne daje odgovora na vprašanje, kdaj mora delavec (oziroma delavka) izpolnjevati starost, po kateri je upravičen(a) do posebnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

16. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o ponovno vzpostavljenem delovnem razmerju tožnice, ker naj bi ostala na delu, oziroma jo je tožena stranka odjavila iz evidence zaposlenih s 16. 7. 2010, čeprav bi po tožničinem mnenju morala to storiti že na podlagi prvostopenjske odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, s 16. 6. 2010. Tožena stranka je razpolagala z odločbo imenovanega zdravnika z dne 31. 5. 2010, po kateri je bila tožnica od 16. 5. 2010 do 16. 6. 2010 začasno nezmožna za delo, in od 14. 6. 2010 do 15. 7. 2010 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure, vendar je prav glede na tožničino pritožbo počakala na dokončno odločbo zdravstvene komisije z dne 13. 7. 2010, ki je tožničino pritožbo zavrnila, upoštevala pa je tudi odločbo imenovanega zdravnika z dne 8. 7. 2010, s katero je bila nadomeščena prejšnja odločba z dne 31. 5. 2010, s to odločbo pa je bilo ugotovljeno, da je tožnica od 14. 6. 2010 do 5. 7. 2010 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure, od 6. 7. do 15. 7. 2010 začasno nezmožna za delo, od 16. 7. 2010 pa zmožna za delo.

17. S tem, ko je tožena stranka počakala na dokončno odločbo zdravstvene komisije Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 13. 7. 2010 in upoštevala tudi naknadno odločbo imenovanega zdravnika z dne 8. 7. 2010, ter takoj za tem tožnico odjavila iz ustreznih evidenc, ni mogoče šteti, da je postopala nezakonito, in da je že zaradi tega prišlo do ponovnega podaljšanja oziroma sklenitve delovnega razmerja tožnice za nedoločen čas. Še več, tožena stranka je prav zato, da se je izognila morebitnim zapletom v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnici v skladu s tretjim odstavkom 116. člena ZDR, počakala na dokončno odločitev o začasni nezmožnosti tožnice na delo, takšno ravnanje pa je bilo tožnici le v korist, saj bi ji sicer delovno razmerje prenehalo že s 14. 6. 2010. Obenem takšno ravnanje tožene stranke ni izraz njene volje, da s tožnico ponovno nadaljuje ali sklene delovno razmerje za nedoločen čas - kot če ne bi bilo prejšnje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sicer pa tudi ZDR v takšnih primerih ne določa, da bi prišlo do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja za nedoločen čas, kot to izrecno določa v primerih nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas ali v primeru, če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas (54. člen ZDR).

18. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): Glej npr. sklep VIII Ips 1/2010 in VIII Ips 287/2011, itd.

Op. št. (2): Glej tudi sklep VS RS VIII Ips 300/2009z dne 22. 6. 2010.

Op. št. (3): F. K. se tudi ne pojavlja v seznamu 24. delavcev, za katere tožena stranka ob sprejemu programa ni našla ustreznega dela in jih uvrstila v posebno kategorijo, temveč v seznamu prve skupine delavcev, za katere je že v programu predvidela ponudbo ustreznega delovnega mesta. Takrat je bilo delovno mesto F. K. „dodelava elementov in podsklopov.“

Op. št. (4): Glej tudi sodbo VIII Ips 485/2007 z dne 9. 2. 2009.

Datum zadnje spremembe:

16.12.2013

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 368/2006
• Sodba VIII Ips 222/2013
• Sodba VIII Ips 57/2011, enako tudi VIII Ips 68/2011, VIII Ips 58/2011, VIII Ips 28/2012