Sodba I Ips 49387/2010-93

Jedro

Izločitveni razlog po 5. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je podan, kadar sodnik izda konkretno odločbo ali sodeluje pri njeni izdaji in naj bi odločal o pravnem sredstvu zoper isto odločbo. Določba preprečuje, da bi isti sodnik v isti zadevi o isti odločbi odločal v različnih funkcijah, ne prepoveduje pa sodniku soditi istemu obdolžencu v različnih zadevah.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 49387/2010 z dne 6. 9. 2012 R. Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo štiri leta. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 49387/2010 pritožbo obsojenca zoper obsodilno sodbo zavrnilo in mu v plačilo naložilo sodno takso.

2. Obsojenec je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer po 2. in 11. točki. Vložnik v obrazložitvi zahteve navaja, da bi morala biti sodnica, ki je vodila postopek na prvi stopnji, izločena na podlagi določila 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ker je pri istem sodišču izdala odločbo, ki se izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede tega navaja tudi, da je podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je o odločilnih dejstvih podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, v sodbi pa tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Vložnik kot bistveno in odločilno dejstvo, razvidno iz listin v spisu, šteje kazensko ovadbo V. T. zoper oškodovanko S. Š., izpoved slednje pa bi morala biti ocenjena kot neverodostojna, saj je na glavni obravnavi navedla, da listin, poslanih njenemu direktorju, nikoli ni videla, naslednji dan, na drugi glavni obravnavi pa, da listine pozna, ker jih ji je pokazal direktor. Vložnik predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navedel, da je smisel izločitvenega razloga iz 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, da isti sodnik ne bi v isti zadevi in o isti odločbi odločal v različnih funkcijah; najprej kot sodnik, ki je izdal konkretno odločbo, nato pa še kot sodnik, ki bi odločal o pravnem sredstvu zoper isto odločbo. Z uporabo namenske razlage je povsem nedvoumno razumeti, da se določba 5. točke „je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo …“ nanaša le na isto (kazensko) zadevo. Obsojenčevo široko tolmačenje te zapovedi bi namreč povzročilo situacijo, da isti osebi sodnik, ki je v nekem drugem kazenskem postopku pri istem sodišču za isto osebo sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo, nikoli več ne bi smel soditi oziroma v tem (drugem) kazenskem postopku ne bi smel opravljati sodniške dolžnosti. Tako pritožbeno sodišče ni „pristransko razlagalo tega izločitvenega razloga“, kot to navaja obsojenec. Nadalje državni tožilec navaja, da obsojenec ostaja ob uveljavljanju razloga iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zgolj na ravni splošnih zatrjevanj in razlogi niso obrazloženi, kot to določa prvi odstavek 424. člena ZKP, zato jih vsebinsko ni mogoče preizkusiti; navedba, da bi „morala biti izpovedba oškodovanke ocenjena za neverodostojno“, pa meri na dokazno vrednost izvedenega dokaza s pričo in s tem oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovni državni tožilec predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Obsojenec je na odgovor vrhovnega državnega tožilca podal izjavo, v kateri vztraja, da sta podani uveljavljani kršitvi določb kazenskega postopka iz 2. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in ponavlja svoj predlog iz zahteve.

B.

5. Vrhovno sodišče je že v v sodbi I Ips 43746/2011 z dne 22. 2. 2012 presodilo, da sodelovanje pri sojenju v drugih kazenskih zadevah zoper istega obdolženca ne predstavlja razloga za obvezno izločitev. Izločitveni razlog po 5. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je podan, kadar sodnik izda konkretno odločbo ali sodeluje pri njeni izdaji in naj bi odločal o pravnem sredstvu zoper isto odločbo. Določba preprečuje, da bi isti sodnik v isti zadevi o isti odločbi odločal v različnih funkcijah, ne prepoveduje pa sodniku soditi istemu obdolžencu v različnih zadevah. Izključitveni (izločitveni) razlog po 5. točki prvega odstavka 39. člena ZKP temelji na predpostavki, da si sodnik pri opravljanju funkcije oziroma odločanju ustvari mnenje ali prepričanje o zadevi. Takšna predpostavka je podana, kadar naj bi sodnik odločal o pravnem sredstvu zoper svojo odločbo oziroma odločbo pri izdaji katere je sodeloval, ne pa tudi, kadar sodi obdolžencu, zoper katerega je že odločal, vendar v drugi kazenski zadevi. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da uveljavljani izključitveni razlog po 5. točki prvega odstavka 39. člena ZKP v obravnavani kazenski zadevi ni podan, zato tudi ni podana uveljavljala kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Vložnik uveljavljane kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljil, kršitev uveljavlja s ponavljanjem zakonskega besedila navedene določbe, zato zatrjevane kršitve oziroma njenega obstoja ni bilo mogoče preizkusiti. Vložnikovo stališče, da je bila izpovedba oškodovane S. Š. neverodostojna, kar bi po njegovem moralo oceniti in ugotoviti sodišče, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno.

7. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, niso podane in da je zahteva v navedenem delu vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Izrek o dolžnosti plačila sodne takse temelji na določilu prvega odstavka 95. v zvezi z 98. a členom ZKP.

Datum zadnje spremembe:

13.12.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 58581/2011-147
• Sodba I Ips 45021/2010-58
• Sodba I Ips 43746/2011-24