Sodba I Ips 46525/2011-72

Jedro

Le če je dokazni predlog ustrezno konkretiziran in s tem sposoben obravnavanja, mora sodišče, če je dokaz podan v obdolženčevo korist, opraviti preizkus, ali je predlagani dokaz pravno relevanten, ali predlagani dokaz sploh obstaja, ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Piranu z dne 20. 11. 2012 je bil obsojeni F. F. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojencu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi prvega odstavka 323. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega dela postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojeni sam vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V zahtevi še navaja, da sodišče ni opravilo ogleda kraja prometne nesreče in pridobilo mnenja prometnega strokovnjaka, sodišče druge stopnje pa ni upoštevalo strokovnega mnenja prometnega strokovnjaka, ki ga je obsojeni sam pridobil in priložil k pritožbi. Vrhovno sodišče naproša, da ponovno skrbno pretehta vsa dejstva in argumente ter pravično razsodi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj je vložena izključno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se je o odgovoru vrhovne državne tožilke izjavil in v izjavi ponavlja navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti ter na novo navaja, da pritožbeno sodišče ni preverilo tistega dela pritožbe, ki ga po uradni dolžnosti mora, to je preverjanje ugotovljenega dejanskega stanja kraja in poteka prometne nesreče. Pri tem vložnik citira zakonske določbe, ki so bile po njegovem mnenju kršene, to je določbo prvega odstavka 323. člena KZ-1, 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in 383. člen ZKP. Vložnik s temi navedbami v izjavi vsebinsko ne odgovarja na odgovor vrhovne državne tožilke, ker pa je bila izjava vložena še v okviru trimesečnega roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, je sodišče njegove navedbe štelo kot dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti in se do njih opredelilo v nadaljevanju sodbe.

B.

5. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej zatrjevanje, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Vrhovno sodišče je tako pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na takšno dejansko stanje, kot je ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev. Nadalje, pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik določno pojasniti oziroma utemeljiti, in ne zgolj poimensko navesti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Prav slednje je nujen pogoj za to, da lahko Vrhovno sodišče preizkusi utemeljenost v zahtevi uveljavljenih kršitev. Vrhovno sodišče zato ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se zahteva na splošno sklicuje. To bi namreč pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke (obširno obrazložitev določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008).

6. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče druge stopnje z navedbami v sodbi, da je obsojenec pričel prehitevati kolono pred njim stoječih vozil, da na spornem delu ceste ni omejitve hitrosti, da je obsojenec izsilil prednost nasproti pravilno vozečemu kolesarju D. K. in da je bil obsojenec s svojim vozilom 90 % na nasprotnem voznem pasu, kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker navaja popolnoma netočna dejstva in argumente, netočno povzema pritožbo, policijski zapisnik o prometni nesreči in celo prvostopenjsko sodbo. V zvezi s temi očitki vložnik pojasnjuje, da je v resnici čakal na križišču, da varno zavije na levo (in ni prehiteval kolone), in da sta na spornem odseku ceste postavljena dva prometna znaka, ki omejujeta hitrost na 50 in 60 km na uro. Nadalje trdi, da je nesrečo povzročil kolesar, ker je sklonjen in neviden iz njegovega zornega kota prehiteval kolono vozil, vozil pa je tudi preko dovoljene hitrosti in je ravno zato prišlo do tako hudih poškodb, saj bi sicer lahko pravočasno zaviral.

7. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevana kršitev ni podana. Drži sicer, da je sodišče druge stopnje nepravilno povzelo zagovor obsojenca, da je bil obsojeni s svojim vozilom v trenutku trčenja 90 % na nasprotnem voznem pasu, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20. 11. 2012 (list. št. 190) in povzetka zagovora v sodbi sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojeni v zagovoru povedal, da je bilo njegovo vozilo že 80 % na stranskem voznem pasu. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča ugotovljeno neskladje ne predstavlja nasprotja o odločilnem dejstvu po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 418/2008 z dne 12. 3. 2009 pojasnilo, da so odločilna le tista dejstva, na katera se neposredno veže uporaba splošnega in posebnega dela kazenskega zakonika (materialnopravno relevantna dejstva) ali kakšne določbe kazenskega procesnega prava (procesnopravno relevantna dejstva). Za obravnavano zadevo je odločilnega pomena le ugotovitev, da je obsojeni s tem, ko je na križišču zavijal levo in ni pustil mimo kolesarja, ki je prihajal z nasprotne smeri in vozil naravnost, kršil predpise o varnosti cestnega prometa (konkretno drugi odstavek 46. člena Zakona o varnosti cestnega prometa), medtem ko vprašanje, s kolikšnim odstotkom svojega vozila se je nahajal na nasprotnem voznem pasu, ob nedvomni ugotovitvi, da se je v trenutku trčenja s kolesarjem s svojim vozilom dejansko nahajal na nasprotnem voznem pasu, za odločitev v obravnavani zadevi nima odločilnega pomena v smislu neposredne uporabe materialnega oziroma procesnega zakona in torej ne predstavlja odločilnega dejstva.

8. S preostalimi, v točki 7 povzetimi navedbami, s katerimi vložnik utemeljuje zatrjevano kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa vložnik po presoji Vrhovnega sodišča ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in podaja svoje nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Kot izhaja iz razlogov prvostopenjske sodbe, sodišče glede očitanega kaznivega dejanja ni sledilo zagovoru obsojenca v tistem delu, ko trdi, da ni kriv za obravnavano prometno nesrečo. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je obsojeni kot udeleženec v prometu povzročil prometno nesrečo zaradi neupoštevanja pravil o prednosti po drugem odstavku 46. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, saj je kolesarju, oškodovancu D. K., pri zavijanju na levo izsilil prednost, to pa je imelo za posledico, da je prišlo do trčenja med vozili, pri čemer je oškodovanec padel po vozišču in se hudo telesno poškodoval. Tako ugotovljenemu dejanskemu stanju je ob zavrnitvi pritožbe obsojenca v smeri zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v celoti sledilo tudi sodišče druge stopnje.Vložnik torej s temi navedbami uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Iz istega razloga je potrebno zavrniti tudi očitek zahteve, da je sodišče prekršilo prvi odstavek 323. člena KZ-1, kar vložnik utemeljuje s trditvijo, da je obravnavano prometno nesrečo povzročil kolesar in ne on. S takšnimi trditvami namreč vložnik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, temveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

9. Vložnik tudi uveljavlja, da je tako sodišče prve kot druge stopnje prosil in zahteval, da se opravi ogled kraja prometne nesreče in pridobi mnenje prometnega strokovnjaka. Te navedbe je po presoji Vrhovnega sodišča moč razumeti kot uveljavljanje kršitve obsojenčeve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni izvedlo razbremenilnih dokazov, ki jih je predlagala obramba. Po petem odstavku 420. člena ZKP, ki se je začel uporabljati 15. 5. 2012 in se na podlagi 114. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K) (Ur. l. RS, št. 91-3914/2011) uporablja za postopke, v katerih sodba na prvi stopnji do začetka uporabe tega zakona, to je do 15. 5. 2012, še ni bila izdana, se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati na kršitve iz prvega odstavka tega člena samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vložnik v pritožbi zoper sodbo ni uveljavljal, da mu je bila kršena pravica do obrambe, ker sodišče ni izvedlo z njegove strani predlaganih dokazov, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa ni podal razlogov, zakaj te kršitve ni mogel uveljavljati že v pritožbi. Zato vsebinska obravnava v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni mogoča. Vložnik je sicer vložil pritožbo, vendar je v njej le navedel, da je „od tožilke, sodnice pričakoval vsaj eno strokovno mnenje prometnega strokovnjaka“, česar po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe, ker sodišče ni izvedlo razbremenilnih dokazov, ki jih je predlagala obramba. Zato v vsebinskem smislu vložnik pravnega sredstva, ki mu je bilo na razpolago, ni izkoristil. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev namreč ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), temveč pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev že v vloženih pravnih sredstvih). Tako je v zvezi z materialnim izčrpanjem pravnih sredstev obrazložilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, na primer v odločbi Up-565/05 z dne 25. 10. 2006.

10. Vložnik nadalje še navaja, da je strokovno mnenje prometnega strokovnjaka nato pridobil sam in ga priložil k pritožbi, vendar pa ga pritožbeno sodišče ni niti preizkusilo niti se do njega ni opredelilo. Vložnik s temi navedbami po presoji Vrhovnega sodišča ravno tako uveljavlja kršitev pravice obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist oziroma kršitev pravice do obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP), ki je imela za posledico netočne ugotovitve glede prometne nesreče. Pravica stranke navajati nova dejstva in nove dokaze ni omejena na določeno fazo postopka, stranka jo lahko uresničuje ves čas postopka, tudi v pritožbenem postopku, vendar mora v slednjem primeru povedati razloge, zakaj jih ni navedla že prej. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala; ko se sklicuje na nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih s temi dokazi želi dokazati (četrti odstavek 369. člena ZKP). K temu pa je treba tudi dodati, da je Vrhovno sodišče že večkrat (na primer v sodbah I Ips 117/2010 z dne 10. 2. 2011, I Ips 272/2009 z dne 6. 5. 2010 in I Ips 378/2007 z dne 27. 3. 2008) obrazložilo, da mora biti dokazni predlog strank določen (substanciran), mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek, ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je mogoče s predloženim dokazom ugotoviti zatrjevano dejstvo. V nasprotnem ne gre za dokazni predlog, ampak za pripombo, mnenje, priporočilo, ki pa nima pravnega učinka. Le če je dokazni predlog ustrezno konkretiziran in s tem sposoben obravnavanja, mora sodišče, če je dokaz podan v obdolženčevo korist, opraviti preizkus, ali je predlagani dokaz pravno relevanten, ali predlagani dokaz sploh obstaja, ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen. Ker vložnik v pritožbi ni zadostil temu dokaznemu bremenu, saj ni izkazal verjetnosti, da priloženo strokovno mnenje S. D. predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja (vložnik je v pritožbi zgolj navedel, da prilaga „strokovno oceno nesreče prometnega strokovnjaka ing. prometa S. D., zaposlenega na Ministrstvu za promet“), pritožbeno sodišče s tem, ko ni preizkusilo „dokaznega predloga“, ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP) in tudi ni postopalo v nasprotju s 5. členom ZKP in 29. členom Ustave Republike Slovenije. Pritrditi pa gre zatrjevanju zahteve, da se sodišče druge stopnje v sodbi o predloženem strokovnem mnenju sploh ni izjavilo. Na podlagi določbe prvega odstavka 395. člena ZKP je sodišče druge stopnje dolžno presoditi pritožbene navedbe, opustitev te dolžnosti pa se upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Ker zahteva niti ne zatrjuje, da bi odsotnost razlogov pritožbenega sodišča glede predloženega strokovnega mnenja vplivala na zakonitost sodbe, kršitev po 3. točki prvega odstavka ni podana.

11. Neutemeljen je tudi očitek vložnika, da sodišče druge stopnje ni preverilo tistega dela pritožbe (pravilno sodbe), ki ga po uradni dolžnosti mora, to je preverjanje dejanskega stanja kraja nesreče in poteka nesreče, s čimer zatrjuje kršitev prvega odstavka 383. člena ZKP. Po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP, ki taksativno določa meje preizkusa sodbe sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti izpodbijane sodbe glede pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjevana kršitev zato ni podana.

C.

12. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

13.12.2013

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 45478/2010-122
• Sodba I Ips 57864/2011-45
• Sodba I Ips 41/2010