Sodba I Ips 44631/2011-56

Jedro

Predlog strank za izvedbo dokazov mora biti določen, nanašati se mora na dejstvo, ki je pomembno za pravilno presojo zadeve, ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predlaganim dokazom zatrjevano dejstvo mogoče ugotoviti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kopru je M. Č. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ-1. Za prvo dejanje je določilo kazen 4 leta zapora, za drugo pa 6 mesecev zapora ter izreklo enotno kazen 4 leta in 3 mesece zapora. Višje sodišče je delno ugodilo pritožbam obdolženčevega zagovornika in njegovih staršev ter tudi po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je delno spremenilo opis kaznivih dejanj in znižalo kazni, določene za posamezni kaznivi dejanji, ter izreklo nižjo enotno kazen 3 leta in 1 mesec zapora.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vložnik navaja, da sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu za postavitev novega izvedenca, ki ga je podal zagovornik, s čimer je kršilo določbe drugega in tretjega odstavka 299. člena ZKP, saj je predsednik senata opustil svojo dolžnost skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti, in dolžnost odločiti o predlogu stranke. Vložnik nadalje sodbama sodišč prve in druge stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer obrazložitev zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ni razumljiva. Obsojencu izrečena kazen po mnenju vložnika z vidika vseh okoliščin ni primerna, sodišči pa naj bi kršili kazenski zakon s tem, ko sta obsojencu izrekli zaporno kazen, čeprav sta imeli po določbah členov od 63 do 67 KZ-1 na voljo izrek pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da ni utemeljena. Ugotavljanje obdolženčeve prištevnosti temelji na dejanskih okoliščinah, ki jih ugotavlja sodišče prve in druge stopnje, ne pa več Vrhovno sodišče. Te okoliščine so bile v konkretnem postopku ugotovljene na primeren način. Izvedenec psihiater je podal obširno izvedensko mnenje in odgovoril na vsa vprašanja obrambe, čeprav vložnik zatrjuje nasprotno. Višje sodišče je jasno povedalo, da dokazni predlog ni bil dovolj konkretiziran, da bi moralo sodišče prve stopnje o njem odločiti, neugoditev zagovornikovemu predlogu pa tudi ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Zahteva ne pove, v čem je kršitev zakona glede izreka o kazni, saj ta kršitev ni podana, če sodišče izreče sankcijo, ki je drugačna od pričakovanj udeležencev.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. V dokaznem postopku je sodišče na predlog obrambe z namenom ugotavljanja obdolženčevega duševnega stanja in prištevnosti v času izvrševanja kaznivih dejanj postavilo sodnega izvedenca za psihiatrijo D. T. Izvedenec je v svojem pisnem izvidu pojasnil, da so bili pri obtožencu prisotni znaki patološkega hazardiranja, zaradi česar je bila njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje prizadeta v precejšnji, toda ne v bistveni meri, zmožnost razumevanja pa je bila prizadeta v minimalni meri in v bistveni meri ohranjena. Obtoženec je vedel, kaj počne, na kakšen način to počne in kakšne posledice povzročajo njegova dejanja. Zagovornik je zahteval, naj izvedenec dopolni svoje mnenje in odgovori na vprašanje, ali je patološko hazardiranje bolezen in kakšne vrste, glede na to, da v izvedenskem mnenju ugotavlja, da pri obdolžencu ni prisotne nobene motnje ali bolezni, prisotni pa so znaki patološkega hazardiranja. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja pojasnil, da pri obdolžencu niso prisotne psihične motnje ali bolezni, ki bi vplivale na razumevanje lastnih dejanj in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje, prisotno pa je patološko hazardiranje.

6. Po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja je zagovornik v obrambni vlogi z dne 21. 11. 2011 navedel, da izvedenec ni odgovoril na zastavljeno vprašanje in sodišču predlagal, naj od izvedenca zahteva jasen in nedvoumen odgovor na zastavljeno vprašanje ter dodal: „V kolikor izvedenec do razpisanega naroka ne bo podal svojega odgovora sodišču predlagam, da postavi novega sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki naj izdela novo izvedensko mnenje o obd. M. Č.“ Ob zaslišanju na glavni obravnavi 19. 12. 2011 je izvedenec na vprašanje zagovornika, ali je patološko hazardiranje bolezen, odgovoril, da je to motnja.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče presodilo, da očitek vložnika v zvezi z dokaznim predlogom za postavitev novega izvedenca ni utemeljen. Po ustaljeni sodni praksi (prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 467/2007 z dne 18. 6. 2008) mora biti predlog strank za izvedbo dokazov določen, nanašati se mora na dejstvo, ki je pomembno za pravilno presojo zadeve, ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predlaganim dokazom zatrjevano dejstvo mogoče ugotoviti. V nasprotnem primeru ne gre za dokazni predlog, temveč za pripombo, mnenje, pobudo, ki nima pravnega učinka. Sodišče se v obravnavanem postopku o navedbah iz obrambne vloge z dne 21. 11. 2011 res ni izrecno opredelilo. Vendar zagovornik v navedeni vlogi ni podal dokaznega predloga, temveč je v prvi vrsti zahteval, da izvedenec odgovori na njegovo vprašanje. Predlog za postavitev novega izvedenca je vezal na pogoj, da izvedenec ne odgovori na vprašanje. Sodišče ni sledilo zagovornikovemu predlogu, da „od izvedenca zahteva jasen in nedvoumen odgovor,“ temveč ga je neposredno zaslišalo na glavni obravnavi, kjer je tudi odgovoril na zagovornikovo vprašanje. Zato se zgoraj omenjeni pogoj ni izpolnil.

8. Poleg tega predlog zagovornika ni konkretiziran, kar je pravilno presodilo že višje sodišče. Zagovornik ni navedel, katero dejstvo želi dokazati z novim izvedencem oziroma v kakšni zvezi je njegovo zatrjevanje, da je patološko hazardiranje bolezen (in ne motnja, kot jo je označil izvedenec), z ugotovitvami izvedenca glede prištevnosti obdolženca v času storitve kaznivih dejanj. Dokazovanje z drugim izvedencem se ponovi le, če so podani razlogi iz 257. in 258. člena ZKP: če je izvid nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, oziroma če so v izvidu nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Kot navedeno, je bila pomanjkljivost, ki jo je zagovornik očital izvedenskemu mnenju, odpravljena z zaslišanjem izvedenca. Sodišču prve in druge stopnje se kljub zatrjevanju zagovornika o nasprotnem, ni pojavil dvom v pravilnost izvedenskega mnenja. Glede na to zagovornik ni izkazal zakonskih pogojev za ponovitev dokazovanja s postavitvijo novega izvedenca.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti je glede zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (zadnji odstavek na 2. strani in četrti odstavek na 3. strani) nerazumljiva, zato je Vrhovno sodišče v tem delu ni preizkušalo.

10. Odločbo o kazenski sankciji je z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče izpodbijati le z uveljavljanjem kršitve iz 5. točke 372. člena ZKP, torej v primeru, če je sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Primernosti izbrane kazenske sankcije, ki je izrečena znotraj predpisanih meja, ni mogoče izpodbijati, saj tak razlog ni predviden v prvem odstavku 420. člena ZKP. Zagovornik zato ne more uspeti s trditvijo, da bi bila namesto izreka zaporne kazni primernejša pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom (členi 63 do 67 KZ-1), v okviru katere bi bilo obsojencu omogočeno nadaljevanje zdravljenja odvisnosti od iger na srečo, in za izrek katere so po prepričanju zagovornika izpolnjeni vsi pogoji.

C.

11. Ker kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega M. Č. zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu po Zakonu o sodnih taksah.

Datum zadnje spremembe:

13.12.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 302/2006
• Sodba I Ips 10600/2010-347
• Sodba I Ips 79/2007