Sodba in sklep G 23/2011, G 29/2011, G 31/2011, G 32/2011

Jedro

V primeru, ko koncentracija izpolnjuje tako merila iz 42. člena ZPOmK-1 kot tudi merila iz 1. člena Uredbe ES o združitvah, se za koncentracijo uporabi Uredba ES o združitvah. To izhaja iz določbe prvega pododstavka tretjega odstavka 21. člena Uredbe ES o združitvah, ki prepoveduje državam članicam, da uporabijo nacionalno pravo o konkurenci za koncentracije z razsežnostjo Skupnosti.

Ta prepoved pa ne pomeni zgolj prepovedi izdajanja odločb o skladnosti koncentracij s pravom Skupnosti. Iz sodbe Sodišča prve stopnje v zadevi Endesa proti Komisiji Evropskih skupnosti namreč izhaja, da je prepoved državam članicam, da za koncentracije z razsežnostjo Skupnosti uporabijo svoje nacionalno pravo o konkurenci, v funkciji zagotavljanja izključne pristojnosti Evropske komisije za presojo koncentracij z razsežnostjo Skupnosti. Sodišče prve stopnje je namreč razložilo, da je prepoved državam članicam, da za koncentracije z razsežnostjo Skupnosti uporabijo svoje nacionalno pravo, povezana z izključno pristojnostjo Evropske komisije za pregled združljivosti koncentracije.

Nacionalni organ za varstvo konkurence, ki mu je priglašena koncentracija, je dolžan preveriti, ali priglašena mu koncentracija nima razsežnosti Skupnosti. Če je Urad to dolžan preverjati v primeru priglašene mu koncentracije, je enako dolžan storiti tudi v primerih, ko začne postopek presoje koncentracije po uradni dolžnosti (drugi odstavek 45. člena ZPOmK-1) in sprejme začasne ukrepe (drugi stavek petega odstavka 45. člena ZPOmK-1). Tudi v primeru začetka postopka presoje koncentracije po uradni dolžnosti je tako pristojnost Urada omejena le na tiste koncentracije, ki nimajo razsežnosti Skupnosti.

Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da je treba pristojnost Evropske komisije za odločanje o koncentraciji za celotno trajanje postopka ugotoviti na določen datum. Glede na to, da ima obveznost priglasitve koncentracije osrednje mesto v sistemu nadzora nad koncentracijami, je tedaj še Sodišče Evropskih skupnosti odločilo, da mora biti časovna točka, v kateri se presoja pristojnost Evropske komisije, tesno povezana s priglasitvijo. Enako mora veljati tudi v nacionalnem sistemu nadzora nad koncentracijami, saj je pristojnost nacionalnega organa za varstvo konkurence pogojena z nepristojnostjo Evropske komisije. Konkretni postopek presoje koncentracije se je začel po uradni dolžnosti; zato se kot primerna časovna točka, v kateri se presoja pristojnost Urada za odločanje o koncentraciji, ponuja datum, ko Urad začne postopek presoje skladnosti koncentracije po uradni dolžnosti. Iz tega sledi, da si Urad z naknadnimi spremembami v koncentraciji udeleženih podjetij ne more pridobiti pristojnosti, ki je na dan izdaje Sklepa o uvedbi postopka presoje koncentracije ni imel.

Izrek

Postopki, ki se vodijo pod opravilnimi številkami G 23/2011, G 29/2011, G 31/2011 in G 32/2011, se združijo v skupno obravnavo in odločanje, s tem da postane vodilni postopek pod opravilno številko G 23/2011.

Tožbi četrte in pete tožnice zoper sklep tožene stranke 306-29/2011-2 z dne 30. 3. 2011 se zavržeta.

Tožbam vseh tožnic zoper odločbo tožene stranke 306-29/2011-4 z dne 26. 4. 2011 se ugodi, tako da se ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita.

Tožbi četrte in pete tožnice zoper sklep tožene stranke 306-29/2011-60 z dne 23. 5. 2011 se zavržeta.

Tožena stranka je dolžna šesti tožnici povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve odločbe do plačila.

Obrazložitev

Odločbe tožene stranke

1. Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Urad) je s sklepom 306-29/2011-2 z dne 30. 3. 2011 (v nadaljevanju Sklepom o uvedbi postopka presoje skladnosti koncentracije) na podlagi 45. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) proti podjetjem N. d. d. (v nadaljevanju N.), U. d. d. (v nadaljevanju U.), K., d. d. (v nadaljevanju K.), G. d. d. (v nadaljevanju G.), A. d. d., (v nadaljevanju A. ), B. d. d. (v nadaljevanju B.) in C., d. d. (v nadaljevanju C.), po uradni dolžnosti uvedel postopek presoje skladnosti koncentracije navedenih podjetij ter podjetja P. d. d. (v nadaljevanju P.), s pravili konkurence, ker je bila izkazana verjetnost, da je prišlo do koncentracije, ki je podrejena določbam ZPOmK-1, in je podjetja, ki bi morala koncentracijo priglasiti Uradu, niso priglasila (1. točka izreka Sklepa o uvedbi postopka presoje skladnosti koncentracije). Ugotovil je, da so podjetja N., U., K., G., A., B. in C. najkasneje 27. 8. 2009 pridobila skupno 2,157.886 oziroma 57,31 % vseh delnic podjetja P. z oznako X in je zato verjetno izkazano, da bi lahko izvajala skupno kontrolo nad podjetjem P.; zaradi česar bi morala podjetja N., U., K., G., A. , B. in C. v skladu s prvim odstavkom in v povezavi s petim odstavkom 43. člena ZPOmK-1 najpozneje v 30 dneh od pridobitve skupne kontrole nad podjetjem P. priglasiti koncentracijo Uradu (2. točka izreka Sklepa o uvedbi postopka presoje skladnosti koncentracije).

2. Z odločbo 306-29/2011-4 z dne 26. 4. 2011 (v nadaljevanju Odločbo) je Urad ugotovil, da je koncentracija podjetij N., U., K., G., A., B., C. in P. podrejena določbam ZPOmK-1. Zato je KDD – Centralni klirinško depotni družbi, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju KDD), prepovedal izvedbo prenosa lastništva delnic družbe P. z oznako X, katerih imetnice so N., K., G., A., B., C., L., d. d. (v nadaljevanju L.), U., d. d., (v nadaljevanju U.), in R., d. d. (v nadaljevanju R.), na tretje osebe, po nalogu družb N., K., G., A., B., C., L., U. in R. oziroma po nalogu tretjih oseb, ki delujejo v imenu teh družb, brez svojega predhodnega soglasja, do izdaje odločbe o skladnosti koncentracije s pravili konkurence v predmetni zadevi (1. točka izreka Odločbe).

3. V nadaljevanju postopka je Urad s sklepom 306-29/2011-60 z dne 23. 5. 2011 (v nadaljevanju Sklepom o delni ustavitvi postopka) postopek presoje skladnosti koncentracije, ki ga vodil pod opr. št. 306-29/2011, ustavil zoper B. in U. (I. in II. točka izreka Sklepa o delni ustavitvi postopka); odločbo 306-29/2011-4 z dne 26. 4. 2011 pa v delu, ki se nanaša na prepoved KDD, da izvede prenos lastništva delnic družbe P. z oznako X po nalogu podjetij U. in B., razveljavil (III. točka izreka Sklepa o delni ustavitvi postopka).

Postopek sodnega varstva

4. V postopku sodnega varstva so vse tožnice izpodbijale Odločbo, četrta in peta tožnica pa tudi Sklep o uvedbi postopka presoje skladnosti koncentracije in Sklep o delni ustavitvi postopka. Četrta in peta tožnica sta predlagali, da se izpodbijana odločba in izpodbijana sklepa izrečejo za nične, podrejeno temu pa, da se izpodbijana odločba in izpodbijana sklepa odpravijo. Ostale tožnice so predlagale odpravo izpodbijane odločbe. Vse tožnice so zahtevale povrnitev stroškov postopka, priglasila pa jih je le šesta tožnica, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) je tožbe poslalo Uradu v odgovor. Ta je predlagal združitev postopkov v skupno obravnavanje ter zavrženje tožb v delih, ki se nanašajo na izpodbijana sklepa, in zavrnitev tožb v delih, ki se nanašajo na izpodbijano odločbo.

6. V pripravljalni vlogi, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo 10. 10. 2011, je Urad navedel, da je s sklepom 306-29/2011-154 z dne 3. 10. 2011 ustavil postopek presoje skladnosti koncentracije podjetij N., K., G., A., B. in P. s pravili konkurence, ter predlagal zavrženje tožb tudi v delih, ki se nanašajo na izpodbijano odločbo.

7. L., U. in R. so s pripravljalno vlogo z dne 11. 10. 2011 predlagale, da Vrhovno sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe. Ostale tožnice je Vrhovno sodišče z dopisom z dne 7. 12. 2011 pozvalo, da se v roku 8 dni izjavijo o tem, ali vztrajajo pri tožbi in zahtevajo izdajo ugotovitvene sodbe v smislu odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-181/09-15 z dne 10. 11. 2011 (v nadaljevanju Odločbe US RS U-I-181/09). Vse pozvane tožnice so izjavile, da vztrajajo pri tožbi, in predlagale izdajo ugotovitvene sodbe.

Pravna korist za izdajo ugotovitvene sodbe

8. V skladu z določbo druge alineje prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)(1), s katero se je ZUS-1 uskladil z Odločbo US RS U-I-181/09, lahko tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). Za izdajo ugotovitvene sodbe pa mora tožnik v skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 izkazati določeno pravno korist, s katero utemelji svojo legitimacijo.

9. Tožnice utemeljujejo pravno korist za izdajo ugotovitvene sodbe s preprečitvijo ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja s strani Urada in s pridobitvijo pravnega temelja za uveljavljanje škode. Smiselno navajajo, da bi ugotovitev v tožbi zatrjevanih kršitev, glede katerih se še ni oblikovala sodna praksa, preprečila, da bi jih Urad ponavljal v prihodnje. Navajajo tudi, da jim je prepoved razpolaganja z delnicami družbe P. brez predhodnega soglasja Urada preprečila oziroma znatno otežila sprejem ponudbe družbe D., zaradi česar jim je nastala škoda, katere višine sicer še ni mogoče oceniti. Pravna korist za izdajo ugotovitvene sodbe je s tem (po oceni Vrhovnega sodišča) izkazana.

Prekinitev postopka sodnega varstva

10. Vrhovno sodišče je 25. januarja 2012 sklenilo, da začne postopek za oceno ustavnosti določb ZPOmK-1 o postopku sodnega varstva (to je določb 54. do 61. člena ZPOmK-1). V času odločanja o ustavnosti navedenih določb je zato postopek sodnega varstva v obravnavanih zadevah zastal do odločitve Ustavnega sodišča z odločbo U-I-40/2012 z dne 11. 4. 2013, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo 6. 5. 2013.

Začetek delovanja Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence

11. 1. 1. 2013 je z delovanjem začela Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Agencija). V skladu z drugim odstavkom 12. člena novele ZPOmK-1B (Uradni list RS, št. 26/2011 z dne 8. 4. 2011) so se z dnem začetka dela Agencije nanjo prenesle zakonsko določene naloge in pristojnosti Urada, ki je z dnem začetka dela Agencije prenehal kot organ v sestavi ministrstva.

12. Ker je izpodbijano odločbo izdal Urad, Vrhovno sodišče pa v postopku sodnega varstva presoja njegovo odločbo, toženo stranko v obrazložitvi imenuje Urad.

Aktivna legitimacija L., U. in R.

13. Urad v odgovoru na tožbo ugovarja procesni legitimaciji L., U. in R. za vložitev tožbe. Sklicuje se na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1, v skladu s katero je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, ter določbo prvega odstavka 16. člena ZPOmK-1, v skladu s katero imata položaj stranke pred Uradom podjetje, proti kateremu se vodi postopek, in priglasitelj koncentracije. S tem v zvezi navaja, da imajo položaj stranke v postopku presoje skladnosti koncentracije le N., U., K., G., A., B. in C., ki so bile odgovorne za priglasitev verjetno izkazane koncentracije, medtem ko L., U. in R. niso podale zahteve za udeležbo v postopku, zaradi česar Urad njihovega pravnega interesa za udeležbo v postopku ni mogel presojati. Urad je zato predlagal, da Vrhovno sodišče tožbo L., U. in R., ki se vodi pod opravilno številko G 23/2011, zavrže.

14. Tožnice pritrjujejo, da je Urad postopek presoje skladnosti koncentracije vodil le zoper N., U., K., G., A., B., C. in P.; hkrati pa opozarjajo, da se prepoved odsvojitve delnic P. brez predhodnega soglasja Urada iz Odločbe nanaša tudi nanje ter tako posega v njihove pravice in pravni položaj. Navajajo, da jim Sklep o uvedbi postopka presoje skladnosti koncentracije ni bil vročen; na podlagi izvlečka tega sklepa, objavljenega na spletni strani Urada, pa tudi niso mogle sklepati, da bo Urad v okviru tega postopka izdal odločbo, ki bo posegla v njihove pravice in pravni položaj.

15. Za postopek sodnega varstva zoper odločbe Urada se smiselno uporablja zakon, ki ureja upravni spor, torej ZUS-1, kolikor ZPOmK-1 ne določa drugače (drugi odstavek 54. člena ZPOmK-1). Glede legitimacije za vložitev tožbe v ZPOmK-1 ni določbe, ki bi jo bilo treba uporabiti namesto določb ZUS-1.

16. V skladu z določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. S sodbo v zadevi G 45/2011 z dne 27. 6. 2012 je Vrhovno sodišče L., U. in R. priznalo položaj stranskega udeleženca v postopku presoje skladnosti koncentracije s pravili konkurence, ki se vodi pod opr. št. 306-29/2011. Zato so navedene tožnice aktivno legitimirane tudi za vložitev tožbe zoper Odločbo.

Združitev postopkov

17. Prvi odstavek 42. člena ZUS-1 določa, da lahko sodišče s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavanje in odločanje. Vse tožnice izpodbijajo isto Odločbo toženca, zato je Vrhovno sodišče zaradi smotrnosti združilo postopke, ki se vodijo pod opravilnimi številkami G 23/2011, G 29/2011, G 31/2011 in G 32/2011, v skupno obravnavo in odločanje, s tem da je vodilni postopek tisti, ki se vodi pod opravilno številko G 23/2011.

O Sklepu o uvedbi postopka presoje skladnosti koncentracije

18. Tožbi četrte in pete tožnice zoper Sklep o uvedbi postopka presoje skladnosti koncentracije nista dovoljeni.

19. Zoper sklepe, ki jih izda Urad v skladu z ZPOmK-1, je dopusten postopek sodnega varstva, če ni izrecno izključen (drugi odstavek 55. člena ZPOmK-1). Sodno varstvo zoper sklep Urada o uvedbi postopka presoje skladnosti koncentracije pa izključuje določba drugega odstavka 24. člena ZPOmK-1. Ta se na podlagi četrtega odstavka 45. člena ZPOmK-1 smiselno uporablja tudi za sklep iz drugega odstavka 45. člena ZPOmK-1, to je za sklep o uvedbi postopka, s katerim Urad po uradni dolžnosti začne postopek presoje koncentracije.

20. Ker je torej sodno varstvo zoper Sklep o uvedbi postopka presoje skladnosti koncentracije izključeno, je Vrhovno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbi četrte in pete tožnice v delih, ki se nanašata na Sklep o uvedbi postopka presoje skladnosti koncentracije, zavrglo.

O odločbi

21. Tožbe vseh tožnic zoper Odločbo so utemeljene.

22. Četrta in peta tožnica uveljavljata kršitev določb o pristojnosti. Navajata, da Urad ni (bil) pristojen za vodenje postopka presoje skladnosti obravnavane koncentracije, saj naj bi šlo za koncentracijo z razsežnostjo Skupnosti v smislu 1. člena Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (v nadaljevanju Uredbe ES o združitvah), za presojo skladnosti katere je izključno pristojna Evropska komisija. To utemeljujeta z navedbo, da sta v obravnavani koncentraciji udeleženi B., ki je del skupine I., in U., ki je del Skupine S. Vsako od obeh podjetij pa glede na prakso Evropske komisije izpolnjuje pogoje za koncentracijo z razsežnostjo Skupnosti.

23. V odgovoru na tožbo se Urad očitka, da ni pristojen za presojo skladnosti obravnavane koncentracije, brani z argumentom, da določbe 21. člena Uredbe ES o združitvah ni mogoče razlagati tako, da bi ta nacionalnim organom za varstvo konkurence prepovedovala uvajanje kakršnihkoli postopkov, preden stranke koncentracijo priglasijo Evropski komisiji, ampak da če in samo če ima koncentracija razsežnost Skupnosti (kar v tem postopku ni bilo ugotovljeno), skladnosti ne morejo presojati. Dodaja, da nacionalni organi ne morejo izdajati odločb, s katerimi bi takšno koncentracijo razglasili za neskladno s trgom Skupnosti in s tem ščitili svoje nacionalne trge.

24. Koncentracije urejata tako Uredba ES o združitvah kot tudi ZPOmK-1. Uredba ES o združitvah se v skladu s svojim 1. členom uporablja za koncentracije z razsežnostjo Skupnosti, to je koncentracije: (a) v katerih vsa udeležena podjetja na svetovnem trgu skupno ustvarijo več kot 5.000 milijonov EUR skupnega prometa oziroma (b) v katerih skupni promet na trgu Skupnosti vsakega od vsaj dveh udeleženih podjetij presega 250 milijonov EUR, razen če vsako od udeleženih podjetij ustvari več kot dve tretjini svojega skupnega prometa na trgu Skupnosti v eni in isti državi članici. Na drugi strani pa se ZPOmK-1 v skladu s svojim 42. členom uporablja za: (a) koncentracije podjetij, katerih skupni letni promet je skupaj z drugimi podjetji v skupini v predhodnem poslovnem letu na trgu Republike Slovenije presegel 35 milijonov EUR, oziroma (b) koncentracije, v katerih je letni pomet prevzetega podjetja skupaj z drugimi podjetji v skupini v predhodnem poslovnem letu na trgu Republike Slovenije presegel 1 milijon EUR ali je letni promet v primeru iz tretje alineje prvega odstavka 10. člena ZPOmK-1 vsaj dveh v koncentraciji udeleženih podjetij skupaj z drugimi podjetji v skupini v predhodnem poslovnem letu na trgu Republike Slovenije presegel 1 milijon EUR. Za presojo koncentracij z razsežnostjo Skupnosti je torej pristojna Evropska komisija, za presojo koncentracij po ZPOmK-1 pa Urad.

25. V primeru, ko koncentracija izpolnjuje tako merila iz 42. člena ZPOmK-1 kot tudi merila iz 1. člena Uredbe ES o združitvah, se za koncentracijo uporabi Uredba ES o združitvah. To izhaja iz določbe prvega pododstavka tretjega odstavka 21. člena Uredbe ES o združitvah, ki prepoveduje državam članicam, da uporabijo nacionalno pravo o konkurenci za koncentracije z razsežnostjo Skupnosti.

26. Ta prepoved pa ne pomeni zgolj prepovedi izdajanja odločb o skladnosti koncentracij s pravom Skupnosti, kot si to razlaga Urad. Iz sodbe Sodišča prve stopnje v zadevi Endesa proti Komisiji Evropskih skupnosti(2) namreč izhaja, da je prepoved državam članicam, da za koncentracije z razsežnostjo Skupnosti uporabijo svoje nacionalno pravo o konkurenci, v funkciji zagotavljanja izključne pristojnosti Evropske komisije za presojo koncentracij z razsežnostjo Skupnosti. Sodišče prve stopnje je namreč razložilo, da je prepoved državam članicam, da za koncentracije z razsežnostjo Skupnosti uporabijo svoje nacionalno pravo, povezana z izključno pristojnostjo Evropske komisije za pregled združljivosti koncentracije.(3)

27. Sodišče prve stopnje je v zgoraj navedeni sodbi nadalje odločilo, da je nacionalni organ za varstvo konkurence, ki mu je priglašena koncentracija, dolžan preveriti, ali priglašena mu koncentracija nima razsežnosti Skupnosti.(4) Če je Urad to dolžan preverjati v primeru priglašene mu koncentracije, je enako dolžan storiti tudi v primerih, ko začne postopek presoje koncentracije po uradni dolžnosti (drugi odstavek 45. člena ZPOmK-1) in sprejme začasne ukrepe (drugi stavek petega odstavka 45. člena ZPOmK-1). Tudi v primeru začetka postopka presoje koncentracije po uradni dolžnosti je tako pristojnost Urada omejena le na tiste koncentracije, ki nimajo razsežnosti Skupnosti.

28. Iz Odločbe ni razbrati, da bi Urad (vsaj do stopnje verjetnosti) ugotavljal, ali koncentracija podjetij N., U., K., G., A., B., C. in P. izpolnjuje merila za koncentracijo z razsežnostjo Skupnosti. Tega ni razbrati niti iz Sklepa o uvedbi postopka presoje skladnosti koncentracije. Ugotovitev o tem, ali obravnavana koncentracija izpolnjuje merila za koncentracijo z razsežnostjo Skupnosti, pa je odločilna za pristojnost Urada in posledično za odgovor na vprašanje, katero pravo se uporablja za presojo skladnosti konkretne koncentracije. Urad je v izreku Odločbe sicer ugotovil, da je koncentracija podjetij N., U., K., G, A., B., C. in P. podrejena določbam ZPOmK-1, vendar pa glede na obrazloženo te ugotovitve ni mogoče preizkusiti. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti iz 58. člena ZPOmK-1 Vrhovno sodišče zato zaključuje, da je izpodbijana odločba obremenjena z bistveno kršitvijo določb upravnega postopka iz 2. točke prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 in 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

29. Tudi če bi se izkazalo, da gre za koncentracijo z razsežnostjo Skupnosti, bi imel Urad možnost ukrepanja, vendar le pod pogoji iz četrtega odstavka 21. člena Uredbe ES o združitvah. Ta določa, da lahko države članice ne glede na odstavka 2 (ki določa izključno pristojnost Evropske komisije za sprejemanje odločb) in 3 (ki določa prepoved državam članicam, da uporabijo svoje nacionalno pravo za koncentracije z razsežnostjo Skupnosti) izvedejo ustrezne ukrepe za zaščito pravno utemeljenih interesov, razen tistih, ki so upoštevani z Uredbo ES o združitvah ter so združljivi s splošnimi načeli in drugimi določbami prava Skupnosti (prvi pododstavek). Kot pravno utemeljeni interesi v smislu prvega pododstavka se štejejo javna varnost, pluralizem medijev in pravila nadzora (drugi pododstavek). Če bi bil podan kakršenkoli drug javni interes, ki ga Komisija prizna po presoji njegove združljivosti s splošnimi načeli in drugimi določbami prava Skupnosti, pa bi ga država članica pred sprejetjem zgoraj navedenih ukrepov morala sporočiti Komisiji (tretji pododstavek). V primeru, da bi konkretna koncentracija izpolnjevala merila za koncentracijo z razsežnostjo Skupnosti, bi torej moral Urad utemeljiti dopustnost sprejetega ukrepa tudi z vidika pogojev iz četrtega odstavka 21. člena Uredbe ES o združitvah.

30. Ker v postopku Urad ni pravilno izkazal svoje pristojnosti (saj očitno ni ugotavljal morebitne pristojnosti Evropske komisije), nadaljnji tožbeni očitki za presojo zakonitosti Odločbe niso pomembni; zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

O Sklepu o delni ustavitvi postopka

31. Tožbi četrte in pete tožnice zoper Sklep o delni ustavitvi postopka nista dovoljeni.

32. Četrta in peta tožnica v tožbi zatrjujeta, da je skušal Urad s Sklepom o delni ustavitvi postopka sanirati napake, ki jih je zagrešil v zvezi s pristojnostjo za presojanje koncentracije med podjetji, proti katerim je uvedel postopek. Dejstvo, da je Urad postopek ustavil ravno zoper podjetji U. b. in B. K., po stališču tožnic kaže na zavedanje Urada, da ni bil pristojen ne za uvedbo ne za vodenje postopka presoje domnevne koncentracije na podlagi določb ZPOmK-1.

33. Tožnici smiselno navajata, da je Urad s Sklepom o delni ustavitvi postopka naknadno vzpostavil svojo pristojnost za presojo sporne koncentracije (oziroma saniral začetno nepristojnost).

34. Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da je treba pristojnost Evropske komisije za odločanje o koncentraciji za celotno trajanje postopka ugotoviti na določen datum. Glede na to, da ima obveznost priglasitve koncentracije osrednje mesto v sistemu nadzora nad koncentracijami tako po Uredbi ES o združitvah kot tudi po Uredbi Sveta EGS št. 4064/89 z dne 21. december 1989 o nadzoru koncentracije podjetij, je tedaj še Sodišče Evropskih skupnosti odločilo, da mora biti časovna točka, v kateri se presoja pristojnost Evropske komisije, tesno povezana s priglasitvijo.(5) Enako mora veljati tudi v nacionalnem sistemu nadzora nad koncentracijami, saj je pristojnost nacionalnega organa za varstvo konkurence pogojena z nepristojnostjo Evropske komisije. Konkretni postopek presoje koncentracije se je začel po uradni dolžnosti; zato se kot primerna časovna točka, v kateri se presoja pristojnost Urada za odločanje o koncentraciji, ponuja datum, ko Urad začne postopek presoje skladnosti koncentracije po uradni dolžnosti. Iz tega sledi, da si Urad z naknadnimi spremembami v koncentraciji udeleženih podjetij ne more pridobiti pristojnosti, ki je na dan izdaje Sklepa o uvedbi postopka presoje koncentracije ni imel.

35. Glede na to, da Sklep o delni ustavitvi postopka ni posegel v prepoved četrti in peti tožnici razpolagati z delnicami P. brez predhodne odobritve Urada, izpodbijani sklep zanju nima neposrednih pravnih posledic. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 njuni tožbi v delu, ki se nanaša na Sklep o delni ustavitvi postopka, zavrglo.

Odločitev o stroških postopka

36. Vse tožnice so zahtevale povrnitev stroškov postopka sodnega varstva, vendar pa je te priglasila le šesta tožnica. Vrhovno sodišče ji je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu priznalo povračilo stroškov v višini 350,00 EUR. Te stroške je naložilo v plačilo toženi stranki, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

---.---

Op. št. (1): Določba druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 je bila v zakon vnesena z novelo ZUS-1B (Ur. l. RS, št. 109/2012 z dne 31. 12. 2012), ki velja od 15. 1. 2013.

Op. št. (2): Zadeva T-417/05 Endesa SA proti Komisiji Evropskih skupnosti, Zbirka odločb sodne prakse 2006 II-2533 (v nadaljevanju Endesa proti Komisiji Evropskih skupnosti).

Op. št. (3): Endesa proti Komisiji Evropskih skupnosti, 99. točka.

Op. št. (4): Ibidem.

Op. št. (5): Zadeva C-202/06 P Cementbouw Handel & Industrie BV proti Komisiji Evropskih skupnosti, Zbirka odločb sodne prakse 2007 I-12129, 43. točka.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1868/2018-31
• Sklep G 48/2011
• UPRS sodba I U 955/2016