Sodba I Ips 39865/2010-510

Jedro

Presoja opisa kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju velike tatvine.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega M. M. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju velike tatvine po prvem odstavku 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in 38. členom ter 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na

podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora, ki se ne bo izrekla, če obsojenec v preizkusni dobi

dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 54. členu v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena KZ-1 mu je izreklo denarno kazen v višini 31 dnevnih zneskov, kar znaša 1.019,90 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru

je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP zaradi kršitev kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP. Navaja, da v dokaznem postopku ugotovljeno dejansko stanje ne dopušča zaključka, da naj bi obsojenec storil kaznivo dejanje. V dejanskem opisu izreka prvostopenjske sodbe po mnenju obrambe ni naveden čas storitve dejanja oziroma kdaj naj bi obsojenec v naprej obljubil, da bo ukradene predmete prodal; pri dejanjema navedenima pod točkama I/4 in I/10 je čas storitve naveden v obrazložitvi sodbe, pri preostalih dveh dejanjih (točki I/6 in 14) ta ni naveden niti v izreku niti v obrazložitvi sodbe, čeprav naj bi šlo za odločilno dejstvo. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom.

3. Vrhovni državni tožilec se v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, z navedbami obrambe ne strinja. Navaja, da je opis dejanj očitanih M. M. dovolj določen in da vsebuje vse zakonite znake očitanih kaznivih dejanj. Sodba že v uvodnem delu abstraktno in konkretno opiše vnaprejšnjo obljubo pomoči, nato pa v konkretnem opisu pri vsakem od očitanih dejanj opiše vlogo obsojenca. Očitek glede opisa nadaljevanosti kaznivega dejanja je prav tako neutemeljen, saj ne gre za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, ampak za pravno kvalifikacijo večih ravnanj obsojenca kot nadaljevano kaznivo dejanje po 54. členu KZ-1.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Z navajanji o napačni materialnopravni presoji sodišča prve stopnje na podlagi katere je bil obsojenec spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju velike tatvine po prvem odstavku 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 ter 38. in 54. členom KZ-1, ker da v dokaznem postopku ugotovljeno dejansko stanje ne omogoča zaključka, da naj bi obsojenec storil očitano kaznivo dejanja, zagovornik obrambe pod videzom

zatrjevane kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena KZ-1 izraža (sicer pavšalno) nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje ter s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku s tem

izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. V nadaljevanju zagovornik problematizira vprašanje ustreznosti opisa pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine pri izvršitvenih dejanjih opisanih pod tč. I/4, I/6, I/10 ter I/14 izreka prvostopenjske sodbe, saj izvršitvena dejanja naj ne bi bila časovno opredeljena, ter vprašanje ustreznosti njihove pravne opredelitve, s čimer uveljavlja kršitev kazenskega zakona v smislu 1. oziroma 4. točke 372. člena ZKP.

7. Že pritožbeno sodišče je v zvezi z enakim pritožbenim ugovorom obrambe pod točko 10. obrazložitve drugostopenjske sodbe odgovorilo, da je v opisu nadaljevanega kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju velike tatvine, ki se očita obsojenemu M. M. v uvodnem delu izreka sodbe vsebovan očitek, da je

„deloval kot pomočnik oziroma prikrivalec ukradenih predmetov tako, da je O. M. in A. Ž. vnaprej obljubil, da bo prikril izvor teh predmetov, tako da jih bo

skril, razpečal in tako prikril“, pri konkretizaciji posameznega izvršitvenega dejanja pa so vsebovani naslednji opisi: -

pod točko I/6 izreka M. M. je vnaprej obljubil, da bo prikril predmete pridobljene s kaznivim dejanjem … nato pa je v skladu s hudodelskim načrtom in vlogo M. M., Ž. istega dne 24. 3. 2010 ob 3.13 uri, neposredno po končanju storitve kaznivega dejanja, poklical M., mu povedal za ukradene predmete ter se zaradi prikrivanja predmetov dogovoril za srečanje; - pod točko I/10 izreka M. M. vnaprej obljubil, da bo prikril predmete pridobljene s kaznivim dejanjem …, nato pa (A. Ž.) v skladu s hudodelskim načrtom in vlogo M. M. dne 21. 4. 2010 ob 5.48 uri, neposredno po končanju storitve kaznivega dejanja, M. poklical, mu povedal za ukradene predmete ter se z njim dogovoril za prevzem, odkup in prikrivanje predmetov, ki so bili ukradeni; - pod točko I/14 izreka M. M. vnaprej obljubil, da bo prikril predmete pridobljene s kaznivim dejanjem …, nato pa (A. Ž.) v skladu s hudodelskim načrtom in vlogo M. M. tega dne 29. 4. 2010 ob 5. 30 uri neposredno po končanju storitve kaznivega dejanja, poklical in mu povedal za ukradene predmete ter se z njim dogovoril za prevzem, odkup in prikrivanje predmetov, ki so bili ukradeni.

8.

V zvezi z obravnavanim ugovorom obrambe Vrhovno sodišče še dodatno ugotavlja, da izpodbijana pravnomočna sodba že v uvodnem delu abstraktno in konkretno opiše vnaprejšnjo obljubo pomoči vključno s časovno (leto 2010) ter krajevno opredelitvijo (na območju Republike Slovenije) izvršitvenih dejanj, nato pa v konkretnem opisu pri vsakem izmed očitanih ravnanj opisuje vlogo obsojenca. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča očitek obrambe o neustreznosti opisov pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine pri izvršitvenih dejanjih pod točko I/4, I/6, I/10 in I/14 izreka iz razlogov, ki jih je navedlo že pritožbeno sodišče ter jih navaja tudi vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, neutemeljen.

9. Po oceni Vrhovnega sodišča je neutemeljen tudi očitek obrambe glede opisa nadaljevanosti kaznivega dejanja. Kot je pravilno pojasnil že vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti v tem primeru ne gre za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, ampak za pravno kvalifikacijo večih ravnanj obsojenca kot nadaljevano kaznivo dejanje po 54. členu KZ-1, zato kakšna posebna utemeljitev v tem pogledu niti ni potrebna.

10. Ker kršitve, na katere se sklicuje vložnik, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Odločitev o vračilu sodne takse temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

26.11.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 9179/2010-93
• Sodba I Ips 9752/2009-47
• Sodba I Ips 233/2010