Sodba I Ips 41447/2011-842

Jedro

Obdolženec se ne more zasliševati kot priča zaradi kaznivih dejanj drugih soobdolžencev, tudi če pride do izločitve postopka zoper posamezne obdolžence. Samo če je bil kazenski postopek zoper obdolženca že pravnomočno končan, se ga lahko v postopku zoper soobdolženca zasliši kot pričo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti je bil obsojeni V. P. spoznan za krivega kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovednih drog po prvem odstavku 187. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojencu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi prvega odstavka 187. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let, ter mu naložilo v plačilo nagrado zagovornika in sodno takso. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo sodno takso ter nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojeni sam vložil dve vlogi, obe naslovljeni kot zahteva za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve 11. točke 370. oziroma 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) (pravilno 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) in 2. točke 372. člena ZKP, pri čemer vložnik pojasnjuje, da je druga vloga zgolj lektoriran računalniški prepis prve vloge, ki ga je zanj napravil mladi diplomant pravne fakultete. Vrhovno sodišče je zato obe vlogi vsebinsko štelo in obravnavalo kot eno zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložnik v obeh zahtevah predlaga še umik kazni in sodnih stroškov zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. V omenjenih vlogah vložnik omenja tudi zahtevo za izredno omilitev kazni in se pri tem sklicuje na 417. člen ZKP. Vendar vložnik svoje „zahteve za izredno omilitev kazni“ v vlogah v ničemer ne pojasni, temveč prvo vlogo zgolj naslovi tudi kot zahtevo za izredno omilitev kazni, v drugi vlogi pa zgolj v enem stavku navede, da podredno zahteva tudi izredno omilitev kazni po 417. členu ZKP. Po presoji Vrhovnega sodišča le na podlagi takšnih navedb ni mogoče šteti, da obsojeni v vlogah podaja tudi zahtevo za izredno omilitev kazni, zato sodišče o tem ni posebej odločalo.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj v pretežnem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Nobena izmed obsojenčevih navedb, ki bi nakazovala na kršitev procesnega ali materialnega prava, pa ni toliko konkretizirana, da bi se bilo mogoče do nje opredeliti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se je o odgovoru vrhovne državne tožilke izjavil in v izjavi na novo navaja, da ni dal soglasja za prisluškovanje in da ni vedel, da se F. in I. H., ko sta po telefonu govorili o „soncu“, pogovarjata o drogi. Poleg tega obsojeni Vrhovnemu sodišču predlaga, da upošteva četrti odstavek 423. člena ZKP. Ker se te navedbe ne nanašajo na odgovor vrhovne državne tožilke, temveč obsojeni po vsebini uveljavlja dodatne razloge za ugoditev njegovi zahtevi, pri čemer je bila izjava vložena po preteku trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, Vrhovno sodišče teh navedb ni upoštevalo in se do njih ni opredeljevalo.

B.

5. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej zatrjevanje, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Vrhovno sodišče je zato pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na takšno dejansko stanje, kot je ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev. Nadalje, pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik določno pojasniti oziroma utemeljiti, in ne zgolj poimensko navesti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo Vrhovno sodišče lahko preizkusilo utemeljenost v zahtevi uveljavljanih kršitev. Vrhovno sodišče zato ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva. To bi namreč pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke (obširno razlago določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008).

6. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, sodišče glede očitanega kaznivega dejanja ni sledilo zagovoru obsojenca, da ne drži očitek, da bi komurkoli omogočil uživanje prepovedanih drog, saj da ima stanovanje v čisto druge, komercialne namene in je tudi prepovedal drogo v njem, F. in I. H. pa je dal denar za nakup cigaret, hrane in ženskih stvari, ne pa za nakup droge, kot se mu očita. Sodišče je svojo dokazno presojo glede očitanega kaznivega dejanja oprlo na izsledke telefonskih pogovorov oziroma SMS sporočil pod. št. 3615, 3616, 3620 in 3621 SAMA-3 in št. 333 TINCA-1. Ocenilo je, da je iz vsebine prepisov SMS sporočil mogoče brez dvoma zaključiti, da je F. dne 19. 5. 2011 v stanovanju obsojenca zaužila prepovedano drogo kokain in da ji je očitno to drogo izročil prav obsojeni, iz vsebine prepisov telefonskih pogovorov pa brez dvoma izhaja, da je obsojeni dne 21. 5. 2011 F. rekel, naj si drogo skupaj meša, kar po oceni sodišča prve stopnje nedvomno dokazuje, da je obsojeni F. omogočil, da je dne 21. 5. 2011 v njegovem stanovanju zaužila prepovedano drogo kokain. Nadalje je sodišče prve stopnje zaključilo, da iz vsebine telefonskega pogovora z dne 29. 5. 2011, ko je obsojeni F. dejal, naj si pod cigaretno škatlo vzame 10 EUR, nedvomno izhaja, da je obsojeni ta denar dal S. F. in I. H. kot prispevek za nakup prepovedane droge, in jima je tako omogočil, da sta si nabavili prepovedano drogo, katero sta tudi zaužili (stran 43-44 sodbe sodišča prve stopnje).

7. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da kot direktorju in lastniku legalne agencije „E.“ nikakor ni v njegovem interesu, da so dekleta, ki se zanj prostituirajo, zadrogirana, preluknjana od igel, polna gnojnih bul... Pojasnjuje, da se dekleta, ko imajo krizo, prostituirajo za 20 EUR in brez zaščite pred spolno prenosljivimi boleznimi, ves denar porabijo za droge, pa še stanovanje mu uničujejo. Poudarja, da sta se z I. H. tudi po osem ur na dan prepirala zaradi droge, da se je zanjo celo stepel z Romi, ker so jo okradli, in skregal z njenim dilerjem ter dosegel, da se je šla zdraviti odvisnosti in se vrnila k družini. Tudi I. H. je sama na sodišču povedala, da obsojeni nima nič s tem in da je on proti drogam. Poudarja, da ga mariborski policisti niso nikoli obravnavali zaradi kakršnekoli povezanosti z drogami. Glede telefonskega prisluha obsojenec ponavlja svoj zagovor, da si S. F. drobi tableto Sanval za pomiritev (in ne kokain), ta pa ne sodi med prepovedane droge. Obsojenec se tudi sprašuje, kako se lahko njega kaznuje po 187. členu KZ-1, češ da v svojem stanovanju omogoča uživanje prepovedanih drog, medtem ko se v Ljubljani in na Obali odpirajo varne sobe za injiciranje s čistimi iglami. Poleg tega se je njegovo stanovanje uporabljalo za prostitucijo in ne za drogiranje, kot mu to očita tožilec.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča obsojenec s takšnimi navedbami izraža svoje nestrinjanje z dokazno oceno, kot sta jo v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem omogočanja uživanja prepovedanih drog po prvem odstavku 187. člena KZ-1 sprejeli sodišči prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi. Obsojenec s temi navedbami podaja lasten pogled na ugotovljeno dejansko stanje in nasprotuje dejanskim ugotovitvam ter zaključku sodišča, da je storil očitano kaznivo dejanje. Vložnik torej s temi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

9. Vložnik tudi ne more uspeti z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 2. točke 372. člena ZKP, saj zatrjevanih kršitev v ničemer ne konkretizira. Zato Vrhovno sodišče utemeljenosti teh vložnikovih navedb ni moglo presoditi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

10. Vložnik v zahtevi še navrže, da mu višja sodnica B. D. sodi kar dvakrat v postopku, pri čemer niti ne trdi in še manj utemelji, da je s tem podana katera od kršitev zakona, relevantnih za presojo zakonitosti sodbe, zato se Vrhovno sodišče tudi do teh navedb ni moglo opredeliti. Obsojeni ravno tako ne pove, katero kršitev zakona uveljavlja z navedbami, da predsednik senata ni odvezal molčečnosti soobdolženo S. F., ki se je v postopku branila z molkom, da bi jo lahko kot soobdolženec kaj vprašal, in ne pojasni, kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe. V kolikor vložnik s temi trditvami meri na to, da mu je bila kršena pravica do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, mu je potrebno pojasniti, da je tako v procesni teoriji kot v sodni praksi sprejeto stališče, da se v enotno izvedenem kazenskem postopku zoper več obdolžencev le-ti ne morejo zasliševati kot priče zaradi kaznivih dejanj drugih soobdolžencev. To velja tudi za primere, v katerih pride glede istega kaznivega dejanja do izločitve postopka zoper posamezne obdolžence. Samo v primeru, če je bil kazenski postopek zoper obdolženca že pravnomočno končan, se ga lahko v postopku zoper soobdolženca zasliši kot pričo (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 373/2006 z dne 30. 11. 2006). Slednja situacija v obravnavanem primeru ni podana, zato je imela S. F. kot soobdolženka pravico do molka (četrta alineja 29. člena Ustave RS). Po veljavni kazenski zakonodaji sodišče obdolženca te pravice ne more „odvezati“ oziroma ga prisiliti k izpovedbi in je izključno od njegove volje odvisno, ali bo v postopku izpovedal ali ne. Zato vložnik tudi s temi navedbami ne more spodnesti izpodbijane pravnomočne sodbe.

11. Glede vložnikovega podrednega (sicer povsem neobrazloženega) predloga za umik kazni Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ta institut v veljavni kazenski zakonodaji ni poznan, zato Vrhovno sodišče o tem predlogu ni odločalo. V kolikor pa vložnik s predlogom za umik kazni izraža svoje nestrinjanje s primernostjo izrečene kazenske sankcije, uveljavlja razlog, ki ga v postopku s tem izrednim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Vložnikov predlog za umik plačila sodnih stroškov zagovornika po uradni dolžnosti je po presoji Vrhovnega sodišča moč razumeti kot vložnikovo nestrinjanje z odločitvijo sodišča o stroških postopka. Ker pa vložnik ni niti zatrjeval in še manj obrazložil, da je sodišče o stroških postopka odločilo v nasprotju z zakonom, to je v nasprotju z določbami 92. do 95. člena ZKP, in da je zato odločba o stroških postopka nezakonita, se Vrhovno sodišče do njegovega predloga za umik sodnih stroškov zagovornika po uradni dolžnosti ni moglo opredeliti.

C.

12. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev zakona, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

26.11.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 56017/2010-82
• Sodba I Ips 292/2009
• Sodba I Ips 2710/2010-35