Sodba I Ips 39392/2010-52

Jedro

Sodišču druge stopnje v obrazložitvi odločbe ni treba ponavljati zaključkov in njihovih obrazložitev, če ocenjuje, da razloge v zadostni meri podaja že sodba sodišča prve stopnje, posebej če pritožbeni razlogi ne podajajo nobenih novih argumentov za izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega Z. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka ter sodno takso, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom. Po prvem in drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanega B. F. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojencu naložilo plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik zaradi zmotne uporabe kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obsojenčev zagovornik glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in podaja svojo oceno izvedenih dokazov, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Nadalje gre iz zahteve razbrati, da izpodbijani sodbi naj ne bi imeli razlogov glede pomembnih odločilnih dejstev, kar predstavlja bistveno kršitev kazenskega postopka. Glede na to, da navedena kršitev v pritožbi ni bila zatrjevana, se nanjo vložnik glede prvostopenjske sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP). Ne glede na to pa vrhovni državni tožilec glede prvostopenjske sodbe ugotavlja, da slednja dejansko vsebuje obsežno in prepričljivo obrazložitev glede vseh pravno relevantnih dejstev oziroma, da je sodišče presojalo tudi „ali se je obsojenec zavedal in hotel podati laž“. Da je temu tako, izhaja tudi iz sodbe sodišča druge stopnje. Obsojenčev zagovornik v pritožbi sicer ni navajal, da prvostopenjska sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev, je pa slednje Višje sodišče v Kopru v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP preizkusilo po uradni dolžnosti. Zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene.

4. Obsojenčev zagovornik v izjavi, podani na odgovor vrhovnega državnega tožilca, izraža nestrinjanje s stališči vrhovnega državnega tožilca ter vztraja pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Z navajanji obrambe, da je obsojenec z vložitvijo kazenske ovadbe zoper oškodovanega B. F. želel razrešiti civilnopravni spor z zavarovalnico; da sta sodišči pooblastilno razmerje med obsojencem in oškodovancem nepravilno delili na dva dela, in sicer a) na sklenitev v imenu obdolženca ter b) na sklenitev za račun obdolženca ter nepravilno šteli za bistveno oziroma pravno relevantno le točko a), točko b) pa ne, čeprav jedro in bistvo spora med strankama izhaja iz civilnopravnega razmerja; da je v zadevi bistven dogovor o obsegu pooblastilnega razmerja, ki obstaja v miselni sferi oškodovanca oziroma obdolženca, ki se po volji strank hote ali nehote spreminja ter posledično prihaja do napake volje, zaradi česar naj bi šlo v obravnavanem primeru za dejansko zmoto in ne za krivo ovadbo, še zlasti zato, ker je sodišče presodilo, da je oškodovančeva psihična sfera bližja resnici oziroma bolj verjetna kot obsojenčeva, obramba ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona v smislu 372. člena ZKP kot zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, temveč dejansko podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od dokazne ocene sodišč prve oziroma druge stopnje, ki argumentirano in prepričljivo obrazlagata zakaj štejeta za dokazano, da je obsojenec očitano mu kaznivo dejanje storil s krivdno obliko direktnega naklepa. S tem pa obramba uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom po izrecni zakonski določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno uveljavljati.

6. Nadalje je iz zahteve za varstvo zakonitosti razbrati, da vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ko zatrjuje, da izpodbijani sodbi, tako prvostopenjska kot drugostopenjska sodba, naj ne bi imeli razlogov glede odločilnih dejstev, predvsem o tem, ali „se je obsojenec zavedal in hotel podati laž.“

7. Navedena kršitev določb kazenskega postopka v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni bila zatrjevana, zato se nanjo glede prvostopenjske sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga petega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno sklicevati. Po navedeni zakonski določbi se sme vložnik na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sklicevati samo če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Ker omenjeni posebni zakonski pogoj, tako imenovano predhodno izčrpanje pravnega sredstva, glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka v obravnavanem primeru ni izpolnjen, se vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti na zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka glede prvostopenjske sodbe ne more sklicevati.

8. Zahteva nadalje meni, da tudi sodba sodišča druge stopnje naj ne bi vsebovala zadostne obrazložitve glede odločilnih, pravno relevantnih dejstev in okoliščin, ki zadevajo zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče v zvezi z obrazloženostjo sodbe sodišča druge stopnje poudarja, da sodišču druge stopnje v obrazložitvi odločbe ni potrebno ponavljati zaključkov, razlogov in njihovih obrazložitev, če ocenjuje, da ju v zadostni meri podaja že sodba sodišča prve stopnje in se zato nanje lahko le sklicuje. Sodbi sodišča prve in druge stopnje namreč predstavljata celoto (ko je odločitev sodišča prve stopnje potrjena) in je zato treba tudi podane razloge brati in razumeti kot celoto. To je treba še posebej poudariti v tistih primerih, ko pritožbeni razlogi ne podajajo nobenih novih argumentov za izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje, temveč le ponavljajo stališča, na katera je ustrezne odgovore podalo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje.

9. Iz obrazložitve drugostopenjske sodbe v obravnavanem primeru izhaja, da je sodišče druge stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo glede vseh pritožbenih navedb ter opravilo preizkus sodbe po uradni dolžnosti. Pod točko 4 obrazložitve sodbe je ugotovilo, da so odločilna dejstva v prvostopenjski sodbi pravilno in v celoti ugotovljena, sprejeti zaključki pa prepričljivo obrazloženi, tako da jih pritožbena izvajanja niso mogla omajati. Sodišče prve stopnje je, kot navaja pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje sodbe, dokazno oceno sprejelo po kritični presoji vseh izvedenih dokazov, opredelilo se je tako do tistih, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi do tistih, ki so mu v korist. Argumentirano in prepričljivo je obrazložilo, zakaj je štelo za dokazano, da je obdolženec očitano mu kaznivo dejanje storil s krivdno obliko direktnega naklepa ter se pri tem opredelilo tudi do obdolženčevega zagovora, v katerem je navajal, da je podal ovadbo po nasvetu pravnika Zavarovalnice T. in z namenom, da mu Zavarovalnica T. v izvršilnem postopku ne zarubi zneska 555 EUR z njegovega računa. Tudi preizkus sodbe po uradni dolžnosti je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP. Slednje izkazuje, kot navaja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, da se je tudi drugostopenjsko sodišče opredelilo do vseh pomembnih dejstev oziroma kršitev, ki bi lahko po vsebini predstavljale izpodbojne razloge po 370. členu ZKP. Zato vložnikovi očitki v zvezi z kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP niso utemeljeni.

C.

10. Ker kršitve, na katere se sklicuje vložnik, niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je v pretežni meri vložena zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

26.11.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 62945/2010-140
• Sodba I Ips 30794/2011-517
• Sodba I Ips 2907/2010-89