Sodba VIII Ips 40/2013

Jedro

V zvezi z dodatnimi nalogami, ki jih delodajalec lahko zahteva od posameznega delavca ne gre za vprašanje določljivosti oziroma nedoločljivosti teh del v pogodbi o zaposlitvi, za vprašanje spremembe pogodbe o zaposlitvi (17. člen tožnikove pogodbe namreč določa, da lahko vsaka stranka kadarkoli poda predlog za spremembo dopolnitev pogodbe o zaposlitvi, pri čemer so spremembe veljavne le, če so sklenjene v pisni obliki), za problem razlage nejasnih določil pogodbe o zaposlitvi ali celo nične pogodbene določbe (ker predmet pogodbe ni določljiv) – tako kot to v reviziji navaja tožnik. Delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi med drugim opredelita naziv delovnega mesta oziroma vrsto del, s kratkim opisom dela (tretja alineja prvega odstavka 29. člena ZDR), ki pa že po naravi stvari ne more obsegati vseh opravil, ki jih je delavec dolžan opravljati v delovnem procesu. Zato je v pogodbi o zaposlitvi v zvezi z vsebino nalog delovnega mesta poleg bistvenih opravil tudi ustrezno določiti, da bo delavec delal tudi druga potrebna dela po nalogu vodje oziroma nadrejenega. Gre za dela in naloge, ki vsebinsko spadajo k bistvenim opravilom določenega delovnega mesta, upoštevajoč tudi obseg dela in organizacijo delovnega procesa pri delodajalcu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 26. 11. 2010 (pravilno 20. 11. 2010), reintegracijo, reparacijo in povračilo stroškov postopka. Zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo 25.000 EUR odškodnine, je v tem delu postopek ustavilo, tožniku pa naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka v znesku 1.335 EUR, v roku 15 dni.

2. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas kot nočni receptor. Tožena stranka mu je najprej 15. 9. 2010 izdala opozorilo v skladu z določbo prvega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ob ponovljenih kršitvah pa mu je 20. 11. 2010 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodišče je zavrnilo tožnikove navedbe, da po pogodbi o zaposlitvi ni bil dolžan opravljati del, katerih neizvrševanje mu kot kršitev očita tožena stranka, sicer pa je ugotovilo utemeljenost opozorila na izpolnjevanje obveznosti z možnostjo odpovedi ter utemeljenost kršitev po odpovedi pogodbe o zaposlitvi v času od 18. 9. do 26. 9. 2010.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in del sklepa (odločitev o stroških) sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo. Presodilo je, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka, da je bila odpoved podana v okviru 60 dnevnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR, da je bil tožnik že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi seznanjen s tem, da v njegov delokrog spadajo tudi dela poliranja pribora, polnjenja hladilnika, avtomata za sokove in pomoč pri šanku, da je neutemeljen pritožbeni ugovor, da tožena stranka ni dokazala očitanih kršitev, da je tožnik kršitve ponavljal in so takšne teže, da v skladu z drugim odstavkom 88. člena ZDR zadoščajo za odpoved.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V zvezi s tem, katera dela in naloge so spadale v tožnikov delokrog najprej navaja, da so zavzeta stališča sodišč neutemeljena in predstavljajo poseg v človekovo pravico do svobode dela, načelo pravne varnosti in enakosti pred zakonom oziroma enakega varstva pravic. Pri tem se sklicuje tudi na obrazložitev Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 359/2005 z dne 31. 1. 2006, na prejšnjo delovno zakonodajo ter dejstvo, da po novem ZDR delodajalec ne more enostransko spreminjati pogodbe o zaposlitvi in je delavec dolžan vestno opravljati le tisto delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Navaja, da pri toženi stranki dnevni receptorji ne opravljajo pomožnih natakarskih in kuharskih del, kot so dela poliranja pribora in polnjenje hladilnikov; tu je šlo za izkoriščanje tožnika, z odrejanjem takšnih del s strani tožene stranke pa za protipravno ravnanje. Nesprejemljivo je v zvezi s tem stališče sodišča druge stopnje, da je imel v primeru, če je smatral, da teh del ni bil dolžan opravljati, možnost zahtevati odpravo kršitve v skladu s prvim odstavkom 204. člena ZDR, saj se s takšnim stališčem opravičuje protipravno ravnanje delodajalca in protipravna praksa. Termin „druge naloge, ki jih delavcu ustno ali pisno naloži delodajalec“ ne predstavlja vseh možnih nalog, ki si jih domisli delodajalec. Stališče sodišč nedvomno posega v institut pogodbe o zaposlitvi, voljo strank ob sklenitvi pogodbe, načelo varstva delavca kot šibkejše stranke in njegovo pravico do nepristranskega in neodvisnega sojenja. Termin „druge naloge po odredbi delodajalca“ tudi ni določljiv, v takšnem primeru pa Obligacijski zakonik določa, da je pogodba nična oziroma jo tožnik ni bil dolžan izpolniti v tem delu, zaradi česar mu tudi ni mogoče očitati protipravnosti, naklepa ali malomarnosti pri neizvršitvi dodatnih nalog. Opozarja na Kolektivno pogodbo delavcev gostinstva in turizma Slovenije, kjer so receptorska dela določena kot bolj zahtevna dela (V. tarifni razred), strežna in natakarska dela pa manj zahtevna (IV. tarifni razred), torej naloge nočnega receptorja niso primerljive s kuharskimi in strežnimi nalogami. Pogodba o zaposlitvi v 17. členu določa, da lahko vsaka stranka kadarkoli predlaga spremembo in dopolnitev pogodbe. Spremembe so veljavne le, če so sklenjene v pisni obliki. To pomeni, da je zaključek sodišča o nekakšni ustni pogodbi očitno neutemeljen. Pogodba je sklenjena, ko se stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah, pri čemer tožena stranka na razpisu ni določila dodatnih strežnih in kuharskih nalog, zato tožniku tudi kasneje teh nalog ni mogla naložiti. Katera dela izhajajo iz opisa nočnega receptorja je mogoče izluščiti iz splošno znanih dejstev, stroke in izkustvenih pravil, zato dodatna strežna dela ne spadajo med druga dela po pogodbi o zaposlitvi, sicer pa niso navedena niti v aktu o sistemizaciji. Sodišče druge stopnje se o tem ni izjasnilo, kar pomeni neobrazloženo sodbo in kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 8. točke drugega odstavka istega člena. Tudi če bi sodišče prišlo do zaključka, da je bil tožnik vendarle dolžan opravljati dodatne naloge, je treba šteti, da se za te naloge ni posebej zavezal s pogodbo o zaposlitvi in zanje tudi ni prejel dodatnega plačila. Nato ponavlja, da zaradi nujno zahtevane pisne oblike pri spremembi pogodbe o zaposlitvi ni moglo iti za ustni dogovor, sicer pa mu ob nastopu dela tudi ni bil izročen akt o sistemizaciji. V nadaljevanju izpodbija presojo sodišč nižje stopnje o očitanih kršitvah pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj naj bi sodišče druge stopnje kršilo pravilo o dokaznem bremenu in dokazni oceni, ki je površna in pomanjkljiva. Šlo naj bi za kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je prerasla v bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ni znalo pojasniti, zakaj je verjelo pričam, saj pravzaprav o tožnikovih kršitvah niso prav ničesar vedele in tudi niso znale izpovedati, torej bi bilo potrebno šteti, da njihova izpoved ni bila prepričljiva. Pri tem najprej analizira izpoved priče D. J. in zapis sodišča druge stopnje, kar naj bi bilo obenem poseg v njegovo pravico do poštenega sojenja ter kršitev pravil o dokaznem bremenu, načelo enakosti pred zakonom in pravico do sojenja pred nepristranskim in neodvisnim sodiščem. Sprašuje se tudi, zakaj sodišče druge stopnje ni ponovilo dokaznega postopka, sicer pa na podlagi pavšalne obtožbe tožnika ni bilo mogoče obsoditi, temveč bi bilo treba uporabiti pravila o dokaznem bremenu. Sodišče ni zadostilo standardu prepričljivosti dokazne ocene. Ta bi morala temeljiti na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in preverljivi, sicer pa se v zvezi s tem sklicuje na svoje pritožbene navedbe. Nadalje navaja, da si je tožena stranka kršitve preprosto izmislila (v zvezi s tem, da je že avgusta 2010 podala razpis za delovno mesto nočnega receptorja, itd.) in mu očitala tudi kršitve za dneve, ko tožnika ni bilo na delu. D. J. (nadrejena delavka) ni poročala o kršitvah na način, kot je to storila 30. 8. 2010. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bilo mogoče kršitve pri delu s strani tožnika ugotoviti še isti dan oziroma nemudoma po odhodu tožnika z nočnega dela, vendar njemu nadrejena delavka tega ni počela, temveč je morebitne napake ugotavljala kasneje, s čimer se je zaradi dveh izmen odmaknila možnost, da se ugotovi resnični krivec za določene napake v strežbi. Nato analizira izpoved te priče. Navaja, da bi morala očitane kršitve takoj zapisati v dnevnik oziroma sestaviti pisno poročilo in ga izročiti tožniku ter da posledično iz njene izpovedi ne izhaja, da je tožnika obveščala o kršitvah oziroma, da so se te kršitve sploh obravnavale in da je bilo ugotovljeno, kdo jih je v resnici storil. Zaradi nepravilnega nadzora nadrejene delavke, ki tega nadzora očitno ni izvajala ob prevzemu dela tožnika, se zastavljajo utemeljeni pomisleki o tem, da je tožena stranka dokazala kršitve. Utemeljen očitek kršitev bi bil lahko podan le v primeru, če bi D. J. ob svojem prihodu preverila opravljeno delo tožnika in ga še v jutranjem času pozvala, da pojasni, zakaj nečesa ni opravil. Izpoved D. J. se tudi razlikuje od izpovedi ostalih prič, zaradi česar jo je tožnik kazensko ovadil. D. J. je priznala, da tisto kar je tožnik vpisal v dnevnik drži, kar pomeni, da je tožnik vse delo opravil. Iz izpovedi drugih prič ne izhaja utemeljitev posameznih kršitev, saj je priča I. E. povedal, da posameznih kršitev ne pozna, vodja strežbe P. F. pa prav tako ni znal povedati o posameznih kršitvah. Tožnik opozarja tudi na nepravilnost izpovedi te priče v zvezi z dogodkom z dne 13. 9. 2010. Način obtoževanja s strani D. J., P. F. in I. E. je nedopusten in omogoča zlorabo. Tožnik je na zagovoru pred odpovedjo vse kršitve zanikal, direktor tožene stranke pa teh prič ni poklical z namenom ugotovitve, ali je do kršitev sploh prišlo. Tožnik priznava, da pribora ni spoliral le 18. 8. 2010, za vse ostale dneve pa to ne drži; D. J. bi ga sicer morala opozoriti, ko je videla, da česa ni naredil. Ob dodatni analizi izpovedi prič tožnik zaključuje, da te niso znale povedati glede posameznih kršitev, še manj pa kršitev, ki jih naj bi storil posamezne dneve. Nato analizira tudi dogajanje 19. 8. 2010 – v zvezi z očitkom nepostrežbe gostje in povzema, da je sodišče v zvezi s tem kršilo načelo proste dokazne ocene, saj ta ne temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in preverljivi, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Nato tožnik še enkrat povzema edine očitke kršitev, v katerih so priče govorile po dnevih, podaja svojo analizo dogodkov v zvezi s tem ter opozarja na nesprejemljivo dokazno oceno sodišč in navaja, da o kršitvah od 18. 9. do 26. 9. ni mogoče razlagati, saj je direktor tožene stranke priznal, da ni osebno preverjal, ali je tožnik naloge opravil ali ne in s tožnikom po opominu ni opravil nobenega razgovora.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Pri tem navaja, da je tožnik vse od sklenitve pogodbe o zaposlitvi v letu 2008 opravljal dodatna dela, s katerimi je bil tudi nesporno seznanjen, sicer pa je tudi sam izpovedal, da je ta delal opravljal v letu 2009 in 2010. Glede na 7. in 9. člen pogodbe o zaposlitvi tožnika s toženo stranko, kjer je določeno, da mora opravljati dela vestno in s potrebno skrbnostjo ter v dogovoru, skladno s smernicami in navodili ter zadolžitvami poslovodstva in neposredno nadrejenih delavcev, ni bilo nobenih potreb po kakršnikoli spremembi pogodbe o zaposlitvi zato, da bi tožnik moral opravljati dodatne naloge. Natančna navodila o tožnikovem delu so bila podana ob nastopu njegovega dela, v mesecu avgustu 2010, ko se je tožnik vrnil na delo, pa celo prilepljena na pult recepcije. Tožena stranka meni, da sodišči nista kršili določb postopka ter da tožnik preko teh kršitev nasprotuje ugotovitvam dejanskega stanja. Tožnikove navedbe, da ni bila na delu v času, ko se mi očita kršitve, so v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revizijske navedbe tožnika v zvezi z očitki bistvenih kršitev določb postopka so v glavnem usmerjene v nestrinjanje z dokazno oceno, kar pa ni dovoljen revizijski razlog, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kolikor v zvezi s tem tožnik opozarja tudi na dokazno breme, je treba poudariti, da sta sodišči druge in prve stopnje šteli, da je tožena stranka kršitve dokazala. Sodišči sta pri svoji dokazni oceni upoštevali metodološki napotek iz 8. člena ZPP o tem, da o dokazanosti posameznih dejstev odloči sodišče po svojem prepričanju, in sicer na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Svojo dokazno oceno sta sodišči druge in prve stopnje tudi ustrezno obrazložili in ju je mogoče preizkusiti, zaradi česar ni utemeljeno očitek o bistvenih kršitvah določb postopka. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izpovedi prič v zvezi s kršitvami, ki so se tožniku očitale v pisnem opozorilu na izpolnjevanje obveznosti (ki je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in katerega utemeljenost se presoja v postopku v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi) (1) in kršitvami pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (pravilno le v času od 18. 9. do 26. 9. 2010), ki so lahko razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Iz izpovedi D. J. tudi dovolj jasno in konkretno izhaja, da je neopravljena dela s strani tožnika pregledala vsako jutro zjutraj, da se posameznih kršitev ni izmislila, da so ji o neopravljenem delu povedali sodelavci, da je to tudi sama prekontrolirala, sodišče druge stopnje pa je v zvezi s tem tudi prepričljivo obrazložilo, da se tožnik ne more razbremeniti odgovornosti s sklicevanjem na domnevno nepravočasno obveščanje oziroma dejstvo, da D. J. vsakodnevnih ugotovitev ni napisala v dnevnik. Ista priča je tudi dovolj jasno izpovedala, da tožnik kljub dnevnemu beleženju dogodkov in opozarjanju na potrebo po nabavi določenih artiklov ni polnil komor v hladilniku, to pa sta dovolj jasno in prepričljivo potrdila tudi I. E. in P. F., ki sta opažala neopravljeno delo s strani tožnika in v zvezi s tem povedali tudi, da so o tem večkrat govorili na ponedeljkovih sestankih. Ne gre za vsebinsko prazne dokaze oziroma dokaze, ki bi bili neprimerni za potrditev očitanih kršitev, kar sta sodišči druge in prve stopnje logično, prepričljivo in življenjsko sprejemljivo obrazložili.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. V tožnikovi pogodbi o zaposlitvi je določeno, da ga je za delo na delovnem mestu nočnega receptorja, ki je razvrščeno v III. tarifni razred in I. plačilni razred, izrecno pa je določeno tudi, da bo delavec opravljal opravila in naloge ter vrste del in poslov, med katerimi je določeno tudi, da bo opravil druge naloge, ki mu jih pisno ali ustno naloži delodajalec. Dodatno je navedeno tudi, da je dolžan spoštovati pisna in ustna navodila poslovodstva oziroma nadrejenega delavca (7. člen), dela pa bo izvrševal vestno, s posebno skrbnostjo in v dogovoru ter skladno s smernicami, navodili in zadolžitvami, ki jih določa poslovodstvo in neposredno nadrejeni glede na operativne potrebe dela, itd. (9. člen pogodbe o zaposlitvi). Dejstvo je, da dela in naloge poliranje pribora, polnjenje hladilnikov in strežba gostov niso izrecno navedena v opisu njegovih nalog v pogodbi o zaposlitvi niti v aktu o sistemizaciji (opis vsebine del nočnega receptorja v sistemizacije je praktično skoraj enak opisu v pogodbi o zaposlitvi), vendar samo po sebi to še ne pomeni, da teh del tožniku ni bilo treba opravljati, oziroma da pomenijo tak odmik od nalog, ki se zahtevajo od nočnega receptorja, da nalaganje teh del predstavlja celo zlorabo oziroma kršitev svobode dela, itd.

11. V zvezi z dodatnimi nalogami, ki jih delodajalec lahko zahteva od posameznega delavca ne gre za vprašanje določljivosti oziroma nedoločljivosti teh del v pogodbi o zaposlitvi, za vprašanje spremembe pogodbe o zaposlitvi (17. člen tožnikove pogodbe namreč določa, da lahko vsaka stranka kadarkoli poda predlog za spremembo dopolnitev pogodbe o zaposlitvi, pri čemer so spremembe veljavne le, če so sklenjene v pisni obliki), za problem razlage nejasnih določil pogodbe o zaposlitvi ali celo nične pogodbene določbe (ker predmet pogodbe ni določljiv) – tako kot to v reviziji navaja tožnik. Delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi med drugim opredelita naziv delovnega mesta oziroma vrsto del, s kratkim opisom dela (tretja alineja prvega odstavka 29. člena ZDR), ki pa že po naravi stvari ne more obsegati vseh opravil, ki jih je delavec dolžan opravljati v delovnem procesu. Zato je v pogodbi o zaposlitvi v zvezi z vsebino nalog delovnega mesta poleg bistvenih opravil tudi ustrezno določiti, da bo delavec delal tudi druga potrebna dela po nalogu vodje oziroma nadrejenega. Gre za dela in naloge, ki vsebinsko spadajo k bistvenim opravilom določenega delovnega mesta, upoštevajoč tudi obseg dela in organizacijo delovnega procesa pri delodajalcu. Konkretna opravila, ki se v okviru organiziranosti delovnega procesa zahtevajo in jih je dolžan delavec opravljati na določenem delovnem mestu, so v praksi tudi stvar določitve ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi oziroma uvajanju delavca v delo, potem ko je takšno pogodbo sklenil. Glede na naravo, obseg in organizacijo del je skratka neustrezno in neprimerno zahtevati popolno konkretizacijo vseh opravil v pogodbi o zaposlitvi, v nasprotnem primeru (in pri tem nalaganju nekaterih konkretnih del) pa govoriti že o zlorabi pravic.

12. Sodišči druge in prve stopnje sta ustrezno pojasnili, da je bil tožnik ob nastopu dela seznanjen z njegovimi opravili in med temi tudi, da je dolžan polirati pribor, polniti hladilnike in izjemoma tudi streči goste, pri čemer je zadnje opravilo sodišče prve stopnje pravilno štelo kot opravilo, ki ga je mogoče opredeliti tudi kot prodajo drugih storitev v opisu tožnikovih nalog po pogodbi o zaposlitvi. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik ta dela opravljal, ustrezno pa je bilo tudi obrazloženo, da so ta dela spadala v njegov delokrog - tudi glede na dejstvo, da je bilo pri toženi stranki zaposlenih 20 ljudi, da ni bilo delavca na delovnem mestu natakarskega pomočnika (ki ima v opisu del tudi naloge poliranje pribora), da teh del ni bilo veliko in da so bile naložena nočnemu receptorju iz razloga, ker je imel tudi bistveno manj dela kot dnevni receptor. Iz dokaznih zaključkov jasno izhaja, da je bil tožnik s temi dodatnimi opravili seznanjen že ob nastopu dela, izrecno pa tudi kasneje (2). Ker tudi obseg teh del ni bil velik in je šlo le za dodatna postranska opravila, ki niso bila neprimerna za delo nočnega receptorja, jih je bil tožnik dolžan opraviti; njihovo neizvrševanje predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in s tem krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 88. člena ZDR. Ker so bile te kršitve ugotovljene, šlo pa je za ponavljajoče kršitve, je pravilna tudi presoja sodišč druge in prve stopnje o utemeljenosti odpovedi.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZDR je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

14. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, delodajalec krije sam svoje stroške postopka, torej tudi strošek odgovora na revizijo (peti odstavek 41. člena ZDSS-1 v zvezi s 165. členom ZPP).

---.---

Op. št. (1): Glej tudi sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 236/2010, VIII Ips 198/2009 z dne 21. 12. 2010, itd.

Op. št. (2): Tudi v tem kontekstu so revizijske navedbe v zvezi z dolžnostjo pisne spremembe pogodbe o zaposlitvi povsem zgrešene.

Datum zadnje spremembe:

19.11.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 184/2006
• VSRS Sodba VIII Ips 217/2016
• Sodba VIII Ips 236/2010